Hudi časi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.631:
na stežaj. Tu sta stopila jezdeca s konj.
Iz hiše sta prišla dva
korenjaka, kakoršnih bi se človek ustrašil, da
ga srečata na samini. Jeden, v stari vojaški kapi,
je pozdravil vojaški in prijel konja, drugi je
snel širokokrajni klobuk z
in vzel Birku konja iz rok. Aperta sta poznala
oba. Birk pa ni vedel, kaj to pomeni in kam
Vrstica 1.645:
svoje pogovore. V kotu je stal sodček vina in
kupica je krožila od ust do ust; velik hleb
je viselo nekaj pušk, tu in tam kaka sablja, na
pol skrita pod vojaškim plaščem, in na tleh ob
steni je bilo videti nekaj sulic na dolgih
Nekako nevoljno so se ozrli možje in prenehali
igro, ko sta vstopila naša znanca, in
marsikak sumljiv pogled se je uprl v Birka.
»To so korenine bodoče naše črne vojske«,
razloži Apert in pozdravi može, da se jim dobro
godi.
»Nič sile; če ne bo hujšega, gospod komisar«,
odzdravi izza mize drug korenjak in se
zravna po koncu. Videlo se mu je, da hoče
nekaj vprašati, a da mu ne
pa omeni komisar, da je Birk njegov prijatelj,
»Vse pri starem; nič novega«, razlaga komisar.
»A kaj so oznanjevali danes po cerkvah;«
ugovarja jeden. »Da je mir sklenjen, da se treba
podati!«
»Mir, dokler sneg ne skopni«, dejal je Apert
in mahnil z roko. »Baš zaradi teh govoric sem
prišel, da jim prehitro ne verjamete.« Divji
obrazi so se razvedrili, in vnel se je živahen
razgovor. Birk je spoznal, da so se zgrnili ti
Vrstica 1.675 ⟶ 1.682:
Oba sta se trudila nekaj dopovedati okornemu
rojaku; a ni mu šlo v glavo, tako, da sta se
začela šaliti ž njim,
a držal se je, kakor bi hvalil Boga, da ni tako
neumen.
»Kmetje se bodo kujali«, dejal je Apertu
oni, ki je bil kakor vodja med njimi, in ki so
ga klicali za
»Treba jih poučiti«, menil je Apert. »Skličite
jih nekaj! Jaz jim prižgem luč, da jim ne
bode več duhovščina mešala glav.« Sinúr je
izpregovoril nekaj besedij s svojimi tovariši, ki
so se potem razkropili na vse strani. To so
bile korenine črne vojske, možaki, ki so se bolj
bali dela kakor vojne, ki so vedeli, da
takoj opravka s sodišči, ko se poležejo vojni
valovi.
Ko se je dogovoril Sinúr z Apertom, zavihtel
je puško na ramo, in napotili so se vsi
trije proti hribu sv. Ane. Pod hribom leži v
gozdu skrita dolinica. Tam je bilo že zbranih
nekaj mož, mladih in starih, katerim je Apert
preprijazno podajal roko. Od vseh
dohajali drugi; nekateri z velikimi noži za pasom,
drugi z
bilo staro shajališče od časov, ko so prišli Francozje
v deželo. Znani so bili ti sestanki mnogim
Vrstica 1.705 ⟶ 1.715:
bode ovadba štela v zaslugo ali v zločin, bili
so kmetje varni.
»Počasi cepajo«, dejal je Sinúr.
»In iz hiš se jih mora vleči kakor srobot
iz grma«, dejal je pristopivši tovariš.
»Duhovska zasluga«, siknil je Apert. A
sčasoma se jih je nabralo vendar kakih sto.
Nekateri so takoj posedli po štorih in koreninah
starega bukovja, drugi so stali, proč od
tovarišev. Večini se je brala nevolja na
obrazih, tu in tam se je slišalo mrmranje in
popraševanje, čemu da so prišli; naposled se
vzdigne najpogumnejši in reče proti Apertu
obrnjen:
Bogu, kar je božjega!
»A kateremu cesarju? To se vpraša«, posegel
je Apert vmes in pričel naštevati jim s
prisrčnimi besedami, koliko časa so bili oni,
njih očetje in dedi avstrijski podaniki, kako so
Vrstica 1.728 ⟶ 1.742:
in stiskah, stekla je marsikaka solza po
razoranem licu in marsikaka roka je stisnila
polnilo srce; čim več nadlog je trlo cesarja,
tem rajši so ga imeli.
»Stara vera, stari cesar!« začeli so vpiti.
»A mir, mir je sklenjen«, ugovarjal je zopet
oni možak.
»Mir?« povzel je Apert. »Mir je od danes
do jutri. Kako malo časa so bili Francozje prvič
v deželi, kako malo drugič!« Dokazoval je, da
ne izpusti avstrijski cesar nikdar teh svojih dežel
iz rok, da ne pozabi zvestih svojih državljanov,
a da se mora z nova pripraviti za boj, ki se
prične nemara že to zimo ali gotovo na pomlad.
Neopazen se je približal v tem s tremi možmi
mirnapeški župnik. Zapazil je bil, da se zopet
zbirajo možje, in skrbelo ga je, da ne bi ukrenili
kaj nespametnega. Slišal je bil zadnje besede
Vrstica 1.751 ⟶ 1.768:
besedam. Spominjal jih je, kakšen je bil ta komisar
Apert poprej, kako je vpil, kako se zadiral
nad njimi in jih psoval.
sladkim jezikom in vas podpihuje in slepi na
vašo škodo. Sam ne bo trpel nič, vi bodete
trpeli,
prilastil si bo on vso zaslugo, vas pa zaničeval
kakor poprej. Ne verjemite
beseda in prisega prazen dim, slepilo za preproste
ljudi! Najprej je bil prisegel staremu cesarju;
Vrstica 1.762 ⟶ 1.779:
prisego in prisegel novemu cesarju, in sedaj lomi
prisego zopet temu. Vas tu naganja k uporu, v
mestu pa se liže francoskemu oblastvu.
bil zvest in ni zvest cesarju, katerega se boji,
kako bo zvest vam, katere zaničuje!
Globoka žalost se je brala na obrazih preprostih
poslušalcev; v prsih, kjer je tako točno
in naravnost velevala vest, vstajal je dvom o
tem, kaj je pravo, kaj nepravo. Videlo se je,
kako
je rodila iz protislovja duhovskega in posvetnega
gospostva.
vest preprostega
jednostavno, mirno mišljenje, ki ne pozna
dolžnostnega razpora, niti ni vajeno reševati dolžnostnih
vprašanj! Nekateri kmetje so pritrjevali
duhovniku, drugi le poslušali;
pa so vpili in razsajali, da naj duhovnik molči
o posvetnih rečeh. Apert je bil silno razburjen,
a se je miril, dobro vedoČ, da ima ostro orožje
proti nasprotniku.
Ko pa je župnik omenil pastirski list, dvignil
se je Apert z zaničljivim smehom,pobijal načelo,
Vrstica 1.790 ⟶ 1.809:
v sužnost in držali ujetega do smrti; spominjal
je, kako je napadel Napoleon pred petimi meseci
sedanjega papeža Pija
in vlekel ga v jetništvo, iz katerega še ni rešen.
cerkve, upa si zagovarjati duhovščina! Kaj jo
vodi,
Burno odobravanje je sledilo, in Sinúr se
je smejal, da je kazal široke zobe. A župnik
se ni dal ugnati. Opomnil je, da se imajo pokoriti,
Vrstica 1.804 ⟶ 1.824:
proti božji volji in božjemu zakonu; spomnil
jih je prvih kristijanov, ki so živeli pod poganskimi
cesarji in pokorili se jim;
cesar krivičen in silovit, kazni ne odide; zakaj
Bog ne ostane nikomur nič dolžan. On bode
računa, niti naj ne segajo v božje pravice.
Škof sam pa je združen s papežem in v papeževem
Vrstica 1.820 ⟶ 1.840:
pa niti razpustili niso, marveč prepustili je sovražniku,
češ, da je le naša koža v varnosti.
vam sedaj kaj hujšega pripetiti.
»A kdo misli na sedaj, na današnji dan!«
posegel je zopet Apert vmes, videč, da odobrava
množica župnikove besede.
ugodna, takrat bodete pokazali svojo avstrijsko
zavest, svojo neomahljivo zvestobo. In ne bojte
se! Dobili bodete poveljnika: jaz sam pojdem
z vami po poti zmage in slave.
je slavnih del zvestih Tirolcev in njih vodje
Andreja Hoferja.
»
A ti so se borili v zvezi s cesarsko vojsko,
pooblaščeni od samega cesarja. Odkod pa imate
vi, gospod komisar, pooblastilo
da vam bodemo verjeli!
le brezvestno, na svojo roko hujskate ljudi,
potem bodem jaz izpolnil svojo dolžnost in vas
naznanil francoskemu oblastvu.
so vzbudile te odločne besede.
tovariši so planili k župniku in vihteli svoje
orožje, od druge strani pa so ga obstopili in
branili kmetje.
rajši te tatinske cigane!
Apert se je tresel od jeze in strahú; zakaj če
bi bil nastal poboj, kdo vé, kako bi se mu bilo
godilo. Mahal je z rokami in vpil, naj mirujejo.
Hrup se je polegel, ko je odšel
njim precejšen del zborovalcev. Apert se je naslonil
na bukovo drevo, da se oddahne. Dolgo
Vrstica 1.854 ⟶ 1.877:
vzdigne stisnjeno pest proti oni strani, koder
je bil odšel župnik, in reče s hripavim, razburjenim
glasom:
tam je njih domovina, in uspeh je njih bog.
Komaj so potihnile molitve za avstrijskega cesarja,
že se poje tedeum za francoske zmage.
Rotil jih je, naj ne poslušajo v tej stvari duhovnikov,
ki ne poznajo tistih srčnih vezij, katere
vežejo človeka s človekom, ude jedne družine
med seboj in državljane vzajemno.
»Istina!« vpil je Sinúr; »ne poznajo teh vezij.«
»Janez Smolič!« obrnil se je Apert h kmetu,
ki mu je stal najbliže in poslušal ga z odprtimi
ustmi,
vlado?
»Osemnajst grošev, gospod.«
»Koliko plačujete sedaj?«
»Osemnajst frankov; a jaz ne zmorem tolikega
davka.«
»Miha Robas, koliko so vam plačali Francozje,
ko ste jim vozili cel teden živež iz Ljubljane
do Novega mesta.
»Ne krajcarja ne«, hudoval se je kmet; »še
tepen bi bil kmalu, ko sem zahteval denar.«
»In vam, Jurij Matorec, so zažgali Francozje
hlev. Koliko ste dobili odškodnine?«
»Vesel bom, če me pusté zanaprej v miru«,
odvrnil je ta in zaklel.
»Taka je nova vlada«, sklepal je Apert in
navduševal zopet ljudi za starega cesarja in za
staro vlado, da so pozabili pastirskega lista in
župnikovih besedij in burno pritrjevali, ker se
Vrstica 1.890 ⟶ 1.921:
z orožjem, ker ga bodo nemara kmalu
potrebovali.
»Sedaj bi bil čas!« menil je Sinúr, »ko so
se uprli Metličani in Kočevci in ko je odšel
general iz mesta.« Apert je ugovarjal, da niso še
ugodne okoliščine, da jim bode sam poslal poročilo,
kadar bode čas.
vse!
da teče moška kri po naših žilah! Vzdignite se vsi
kakor jeden mož, kadar se vam
»Kdor ne pojde«, klical je Sinúr za odhajajočimi
kmeti, »temu zažgemo hišo!«
Apert je bil vesel, da so se kmetje hitro razšli,
ker skrbele so ga župnikove besede. Ovratnik
mu je postajal tesen, in vroče mu je prihajalo,
storiti? Kakor bi uganil njegove misli
vprašal ga je, kaj hočejo storiti z župnikom.
Kaj da misli
še hotel misliti, da bi bilo treba skrajnih sredstev.
Neverjetno se mu je zdelo, da bi šel župnik še
ta večer v mesto, in jel si je domišljevati, da ga
je samo strašil. A vendar je poslal za vsak slučaj
dva izmed
mestu, da bi prestregla župnika in zabranila mu
daljšo pot. Sam pa je hitel v Mirno peč v župnišče.
Premišljeval je, kako bode stavil besede in
izgovarjal in opravičeval se, kako bi skril za
Vrstica 1.920 ⟶ 1.955:
razburjenost in vabil si prijazen smeh na usta,
ko je potrkal na vrata župnikove sobe.
Župnik je hodil zamišljen po sobi in se
zganil, ko je stopil predenj Apert. Moža sta si
Vrstica 1.931 ⟶ 1.967:
dokler se ne približa avstrijska vojska, da ni
misliti na upor.
»Vi morebiti ne mislite, gospod komisar«,
odgovoril je župnik, »a ti ljudje, katerim govorite,
so preprosti; s palicami bi šli nad francoske
topove, v gotovo smrt, če tudi ne morejo
doseči prav nič. Ali se vam ne smilijo?
pripeti nesreča in se
Vi se bodete umaknili o pravem času; oni hajduki,
ki so stali poleg vas, nimajo izgubiti ničesar;
če jih Francozje danes
treba jutri jih obešati. A kmetje, kmetje!
kaj bodo počeli
Francozje odraslega sina, kolika nesreča za družino;
in kaj še, če ubijejo očeta, ki bo ostavil
Vrstica 1.954 ⟶ 1.991:
kdaj naj udarijo, kdaj naj se umaknejo? Naši
grajščaki? Da, če bi bili taki kakor Poganiški, ki
je vodil svojo
Koroško in zopet nazaj in srečno se umaknil ž
njo na Hrvaško! A kakšni so drugi! Minuli so
časi, ko so gospodovali tod baroni Ravbarji in
stari
le za to, da ji kmet tlako dela in daje desetino.
Ptuja je narodu in narod njej; niti živeti se ji ne
ljubi med ljudstvom, in govori vse jezike sveta,
le
ondi je bramba dežele lahka, vse drugače kakor
pri nas; ljudstvo je vajeno orožja, katero je pa
našim kmetom pobrala
niso bili tako sami sebi prepuščeni, brez zveze
z vojaštvom, z gosposko, z meščanstvom, kakor
jih vidite tu. Menite-li, da bodo domači meščanje
potegnili ž njimi, če se
bodo morali biti kmetje, če bodo imeli samo
Francoze proti sebi in ne tudi meščanov. Zatorej,
gospod komisar, meni pravi moja vest, da ne
smem pustiti, da bi se hujskalo ljudstvo, ko se
je sklenil mir.
»Tu moja roka«, dejal je Apert. »Prepričali
ste me. Dokler traja mir, pustimo ljudi pri miru!
Brez zamere!
»Nič zamere. Če ne pridete več begat ljudij,
bodi vse pozabljeno. Hujskanja pa ne trpim več.«
— S kislim smehom na ustih se je poslovil
Apert, vesel, da je dobro opravil, in hud na
župnika, ki se mu je bil tako postavil po robu.
Birk je bil šel med tem z novimi znanci
po konja. Pripovedovali so mu ti svoja junaštva,
zvršena po raznih kmečkih hišah in župniščih.
sedaj na Francoze, ko sta jih komaj dve kompaniji
v mestu in so meščanje nanje hudi; taka
prilika da se ne vrne več, komisar Apert da
je strahopetec. Popraševal je
francoska vojna blagajnica v proštiji, in če prenočuje
vojaški poveljnik vedno v mestu. Med
Vrstica 1.998 ⟶ 2.037:
ne smela zamuditi. Apert ga je kratko zavrnil,
naj potrpi, in hitro zasedel konja, da se je ognil
daljšemu
V mraku sta jezdila Apert in Birk domov
in oba
smelo in skoro brezvestno; Aperta pa je jezil
ugovor župnikov in prigovarjanje
»Sedaj pa se gremo zopet navduševat za Francoze«,
posmejal se je naposled Apert.
»Jaz se vam čudim«, dejal je Birk polglasno.
»Kdor je pameten«, razlagal je oni, ta
misli na prihodnje dni. »Meni treba francoskega
navdušenja, da se mi ne zameri kdaj avstrijsko
domoljubje, in narobe.
»A kaj vam gré prav za prav od srca?«
Apert se je zasmejal in opomnil, da je srce
vedno slab politik, ki ga ni poslušati.
Prišla sta v mesto, ko se je baš pripravljala
mestna godba, da zagode podoknico francoskemu
Vrstica 2.021 ⟶ 2.067:
in smejali se; ta in oni se je spomnil zaprtega
Gregoriča in ugibal, kako bode pač kaznovan.
»Kakih par sto frankov bo plačal«, dejal
je jeden.
»Naj plača; saj ima!« pristavil je drugi s tisto
ljubeznivostjo, ki je prirojena človeški naravi.
| |||