Hudi časi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.077:
== VII. ==
Svetovalec Gregorič je sedel zaprt v pritlični
sobi z omreženim oknom pri okrožnem
Vrstica 2.326 ⟶ 2.327:
mokra pajčevina gosta jesenska megla. Vse je
bilo tiho, po hišah nobene luči več. Pod mestom
proti Ločnemu je čakal uprežen voz, ki bi
rešenega Gregoriča. Gladko je šlo delo
izpod rok. Brez suma je prelezel Birk in jeden
Vrstica 2.334 ⟶ 2.335:
kmalu odzval.
ko mu je Birk podajal kol, da vrže železne
križe iz zida.
A če hoče biti človek le prezvit, rado mu
izpodleti; kakor se tem preje potare stroj, čim
bolj je sestavljen. Velik hrup so bili zagnali
Vrstica 2.344 ⟶ 2.346:
obsedeni. Okna so se jela odpirati; tu je zarohnel
kak hišni oče iz spanja vzdramljen nad
Korenček je bil baš namenjen proti temu kraju.
Ko pa je
na pomoč, mislil si je, da kdor je povsod zraven,
najprej iztakne, in obrnil se je na gorenjo stran
mesta.
ki je s črešnje padel
kakor bi kdo verjel, ki ga je poznal,
odkorakal je proti kresiji, kjer je komaj še slišal
Vrstica 2.357 ⟶ 2.359:
zazvenel je železni kol v pomočnikovi roki in
popraskal po zidu.
»Ho, ho, tatje, roparji!« pričel je klicati Korenček
in tekel nazaj po veliki ulici. To zaslišavši,
spustil je pomočnik, ki je stal na lestvi,
Vrstica 2.366 ⟶ 2.369:
kresijski sluge in je prikoračila vojaška
straža, bil se je že tudi on izgubil v nočni tmini.
Poskus se je bil ponesrečil. Po velikih ovinkih
je prišel Birk proti jutru truden in slabovoljen
Vrstica 2.375 ⟶ 2.379:
mu pride na pomoč velika množica, na pol
znani obrazi, zarasteni korenjaki in med njimi
širokopleči
šle iz glave.
Pri zajutreku ga je izpraševala žena, kje je
bil sinoči, kaj je z
govori po mestu o nočnem dogodku. Govorilo
se je res mnogo; a različne so bile novice. Tu
so pravili, da so vlomili tatje v kresijo; ondi,
da so hoteli rešiti zaprtega
je bilo le to, da se je posebno izkazal Korenček,
in da je njegova zasluga, da se je zabranilo
Vrstica 2.391 ⟶ 2.395:
mernik svoje luči. A če mu je kdo oponesel,
kak vriše da je bil skoro celo noč pri mostu,
odrezal se je:
za dvajset frankov na mesec.
kak vročekrven meščan, da bi bilo bolje, če bi
drugače kazal svojo službeno gorečnost kakor
baš na škodo Gregoriču, vspel se je po koncu
in vzdignil roko in tri prste:
tu ne poznam ne Petra ne Pavla.
Tako se je zgodilo, da so se hudovali na
Korenčka malo ne vsi
mu ni mogel nihče; taka bramba je izpolnjevanje
dolžnosti. Nevoljen je bil nanj
Andrejko, ko je nemirno drgnil svoj stol
v gostilni med meščani, ki so govorili hudo,
vse prehudo. Obrnil se je Andrejko rajši k
drugi mizi, kjer je sedelo par postarnih dijakov.
»Tragičen slučaj je to, gospodje študentje«,
dejal je svetovalec, »tragičen za ubogega Gregoriča.«
Za Korenčka tudi, odvrnil je dijak in
izpraznil kupico.
»Kako? Gospodje študentje, za Korenčka?
Tragičen!« čudil se je oni.
»Ali znate grški, gospod svetovalec?« vprašal
je dijak.
»Znal sem; a sem že vse pozabil.«
»Zapomnite si torej z nova, da je tragičen
grška beseda in izvira od besede tragos, kar
pomeni toliko, kakor po naše kozel. Pa recite,
da ni Korenček tragičen!
Birk je hodil plah po stranskih ulicah. Zdelo
se mu je, da ga vsakdo dolži ponočnega poskusa.
In baš nanj ni mislil nihče, če ne morebiti
komisar. Ker ga nihče ni prijel, zrastel mu je
polagoma pogum in spoznal je, da postane tem
prej sumen, čim bolj se skriva.
v kresijo in prosil dovoljenja, da bi smel govoriti
z
je
ni si mu upal pred oči; preveč ga je bilo sram.
Izgovoril se je, da pride pozneje; zapazil pa
je bil, da je sedaj zaprt Gregorič v drugi sobi,
ki je imela okno na cesto, in da straži pod
oknom vojak. Pripovedoval je
se je hotelo vlomiti v ječo in oprostiti jetnika,
in kako se je bati, da ne bi
rastoče razburjenosti po mestu ustrelili
še pred prihodom generalovim.
To je prestrašilo iz nova in vspodbodlo Birka.
Vsa glava mu je bila polna premišljevanja in
naklepov; a kar koli je izumil, potrebovalo je
odlašanje. Zametaval je načrt za načrtom, in od
nestrpnega nemira v burnem srcu tekel mu je
pot s
kapiteljske cerkve. Zazvonilo je poldne; a on
ni šel domov, ker ni mogel poslušati izpraševanja,
na katero ni mogel in ni hotel dati odgovora.
Solnce se je nagnilo, on pa je vedel
samo to, da mora rešiti nocoj
velja, kar hoče. Kako, to mu je bila zastavica.
Baš razburjenost je motila trezno preudarjanje.
Misli so mu uhajale vedno na sinočne sanje,
kakor bi mu hotele kazati pot, katero naj nastopi.
Ko je zahajalo solnce, napotil se je
hrib proti Bršlinu in naprej po cesti in
belil si glavo. Ves je koprnel po kaki novi misli;
a ni je bilo, ni je bilo. Odpirala se mu je le
jedna pot, skrajna pot, katere se je neizmerno
bal, katero je hotel nastopiti, če mu
vsi drugi
cesta navkreber in vzbujala mu mučno zavest,
da poteka
Malokak človek ga je srečal, nihče premotil;
mir in tišina je vladala povsod razven
Vrstica 2.469 ⟶ 2.482:
dola pod veliko cesto, ki pelje proti
Mirni peči. Vedno hitreje je hodil Birk, boječ
se, da ne bi bilo
a mislil je vedno še na druge in računal,
da je v dveh urah zopet lahko v Mestu. V
Vrstica 2.477 ⟶ 2.490:
navkreber in najedenkrat ga ustavi osoren glas
z vprašanjem, kam da gre.
»Do Sinúrja«, dejal je ves zmeden.
»Potem z menoj!« odvrnil je ptujec in ga
vlekel kar čez kamenje in korenine do koče, katero
bi bil sam težko našel.
==VIII.==
òùàèê
Začudili so se možaki, ki so sedeli v koči
okrog ognjišča, kaj da je privedlo Birka ob taki
uri. On pa je pripovedoval, da je svetovalec
da ni vojakov skoro nič doma, da treba
rešiti Gregoriča, da je sedaj najugodnejša prilika.
»To je tudi moja misel«, dejal je Sinúr zadovoljen,
stopil na prag koče in zažvižgal na
prste, da je priklical ostale tovariše.
»Jutri je v Mestu sv. Lukeža semenj«, razlagal
je, »med sejmarji bomo hodili, da nas ne
bo zapazil nihče in nihče nič slutil.«
Ko so prišli tovariši od vseh stranij , povedal
jim je, da pojdejo nad Francoze, in razposlal
jih proti Trebnjemu, Mirni peči, Prečni in drugim
sosednim vasém, da skličejo znane ljudi, ki imajo
biti ob štirih zjutraj vrh klanca nad Mirno pečjo.
Molčé so sneli možje vsak svoje orožje, pretipali
je z vajenimi prsti in tiho se razšli. Pazljivo
je poskusil tudi
še nekaj časa Birka, kateremu je stregel z vinom,
kruhom in slanino, o mestnih razmerah, potem
pa se zavil kraj ognja v plašč in kmalu
Birk pa je sedel na klopi, gledal v ogenj in
res toliko večji grešnik in hudodelec, da se ga
ogiblje spanec; a zopet in zopet so mu silile
v glavo misli, kaj da prinese bodoči dan, koliko
odgovornost si je nakopal, in kake bodo posledice.
Vstal je, da bi vzdramil
prosil, naj mirujejo, da se je on prenaglil. A
na misel mu je prišel zaprti GregoriČ, in sedel je
zopet in jel se prepričevati, da ni bilo zanj nobenega
drugega
Veselo so prepevali fantje po cesti zunaj
vasi. Kakor iz zemlje vzrastel, stal je pred njimi
vrh klanca!
marsikateremu čvrstemu pevcu za vselej. Fantje
so se še na tihem razgovarjali in osrčevali, potem
pa se tiho ločili vsak proti svojemu domu, pripravljat
se za odhod.
V revni hiši se je spravljala vdova k počitku
v
mladenič, je baš hotel upihniti svetilko, da se
stegne po klopi, svojem ležišču, ko se je potrkalo
trikrat na malo okence.
»Križ božji!« vzdihnila je preplašena mati
in sklonila se po koncu. Sin je zgrabil svetilko,
posvetil skoz okno in obsijal bradati obraz
poslanca.
je ta zamolklo in povedal, kje da se snidejo.
A mati ni preslišala nobene besede in takoj
Vrstica 2.541 ⟶ 2.564:
in postavila se pred vrata, prosila in rotila sina,
naj je ne zapusti.
»Ne bodite sitni!« dejal je fant čemerno.
»Jaz pojdem.« Vrgel je suknjo čez ramo in
se obrnil proti vratom. A tu je stražila mati
in oklenila se ga in jokala, naj ostane doma.
Vrstica 2.548 ⟶ 2.572:
se, prijel jo je in vzdignil kakor pero
in nesel na posteljo. Potem je skočil skoz vrata
in izginil v noči.
so sitni!
še
Drugje je bilo že po noči in vse je počivalo,
ko je prišel skrivni poziv. Urno je vstal
Vrstica 2.557 ⟶ 2.582:
On jo je miril, da pojde na semenj, da bode
do večera že doma. A ni je goljufal, in njene
prošnje in jok so vzdramile
ž njo.
je mož in tajil svoj nemir in svojo
bolest.
je izginil. V veži je zazvenela sekira, vrata
so se odprla in zaprla,
po vlažni zemlji, potem je bilo vse tiho.
Zopet drugje so planili na trkanje po koncu
trije odrasli sinovi in krepak oče ž njimi. Mati
Vrstica 2.569 ⟶ 2.595:
skupno ž njimi za srečno pot in škropila jih z
blagoslovljeno vodo.
»Če ne bi šlo za cesarja«, godrnjal je oče,
»malo bi se brigal jaz za tega komisarja in za
njegove rokovnjače.«
Temna noč je še bila, ko so se jeli zbirati
kmetje nad Mirno pečjo. Tiho so se pozdravljali
in stiskali si roko. Marsikomu je prihajalo na
misel vprašanje, ali bo še
so mislili na svojce, in pusto jim je bilo pri
srcu. Vedno več jih je bilo. A prihajali so po
Vrstica 2.588 ⟶ 2.616:
se jim je novih mož; s številom jim je rastel
pogum. Nabralo se jih je kakih štiristo mož.
Pravili so si, da ni v mestu
meščanje že težko
pobijejo tistih par Francozov in se vzdignejo s
kmeti vred na pomoč
»A kdo nas bo vodil?« vprašal je majhen
možiček z velikanskim drogom na rami. Sosedje
so se spogledali.
»Komisar. Kdo pa!« odgovoril je jeden.
»Oni, ki je tako lepo govoril v nedeljo.«
»Saj je poslal svojega tovariša sem, onega,
ki tam spredaj hodi s Sinúrjem«, pokazal je
fant s prstom. »Če je bil že nas tako vnel,
kaj menite, kako je navdihnil meščane!«
»Sinúr je bil vojak«, dejal je jeden; »ta bi
bil dober poveljnik.«
»Za ropanje«, pristavil je sosed zamolklo
in zaklel.
»Kadar pobijemo Francoze«, godrnjal je
drugi, »lotili se bomo pa tam-le onih.«
V ječi pa je sedela pri svojem možu žena
da ima še orožje skrito; ona bi bila odvrnila
vso nesrečo. Mož se je izgovarjal, da je
bil pozabil, in jel govoriti o
v skrbi za bodočnost svoje rodbine. Našteval
je, kdo je njemu dolžan in koliko; komu dolguje
on; da bo treba na spomlad prekriti streho
Vrstica 2.621 ⟶ 2.655:
Na glas se je zajokala žena ob teh besedah
in se oklenila ljubega moža, ki jo je
rahlo peljal do vrat in potrkal
»Otroka mi odgoji dobro!« dejal je sam
ganjen. »Pošten naj ostane kakor jaz; a tako
nagel ne sme biti in tako trmast, in več sreče
mu daj Bog!
Žena je šla, vrata so se zaprla in Gregorič je
jel misliti na druge važnejše reči.
Ne daleč od tod je bila pisarna
Vrstica 2.642 ⟶ 2.678:
je rastlo. V pisanju ga je premotil
okrožni glavar, ki se je
hotel pomeniti s komisarjem
o tej stvari.
Kmetje pa so se bili približali
mestu, jemali orožje z vozov in
Vrstica 2.650 ⟶ 2.687:
naproti nekaj neoboroženih francoskih
vojakov; kmetje so jih popadli
in povezali, a dva
ušla in stekla v mesto nazaj in
vpila vsa preplašena:
razbojniki!
se je hitro razneslo po
vsem mestu, da kmetje
vse je begalo s trga in zapiralo
se v hiše.
Nastal je velik šum neredne
množice, ko so jedni vpili, kam
da naj
»Za menoj!« zavpil je Birk,
zgrabil sekiro na vozu in udri skoz
kresijska vrata naravnost proti
Vrstica 2.672 ⟶ 2.711:
je počila; Birk se je prijel z levo
roko za prsi in, ko so odjenjala
vrata, zgradil se je na kolena.
tiščal si rano, da mu je tekla kri izpod prstov.
Z očesom, polnim prošnje in udanosti, je še
Vrstica 2.680 ⟶ 2.719:
odločnostjo skoz množico na prosto in tekel
iz mesta ven, kolikor so ga nesle noge.
Kmetje so bili stražnika, ki se je hrabro
branil, pobili in vpili v veži in pred hišo:
Komisar naj pride! Kje je
Ta pa se je od strahú tresel v pisarni, zakaj
takoj je bil spoznal grozno nevarnost. Da bi
potegnil s kmeti, to mu niti za trenutje ni prišlo
na misel sedaj, ko so zmagovali Francozje; a
tudi odločiti se ni mogel, kaj naj stori, ali naj
poskusi ubežati, ali naj se brani, ali naj gre mirit
razburjeno množico.
»Kaj je storiti? Kaj je storiti?« vikal je v
jedno mer in čakal ukaza od glavarja. A ta je
bil v skrbeh sam zase. Vendar se ni pomišljal
Vrstica 2.702 ⟶ 2.741:
ki je izgubil vso duševno in telesno moč, in
vlekla ga na cesto.
»Naprej, naprej! Vodite nas!« vpila je množica.
On pa je izkušal govoriti in miriti. A zastonj.
»Nič besedij!« so vpili. »Sedaj ni časa!« Čulo
se je iz mesta bobnanje in trobljenje vojakov,
ki so se zbirali. V smrtni stiski se je umikal
komisar kmečkim pestem in porabil trenutje,
ko ga je izpustil kmet, in skočil proti vratom,
od koder so bili sluge
»Pobijte ga, sleparja, zapeljivca!« zakričala
je razjarjena množica. Pod cepcem se je zgrudil
nesrečni komisar na tla in deset sulic se mu
je zabodlo v prsi.
»Kam pa sedaj?« vpili so kmetje in gledali
drug drugega. Odločen je bil samo Sinúr;
ta je pomignil svojim tovarišem in udrli so
po strmi stezi proti proštiji nad francosko
blagajnico. To uzrši, razdelili so se kmetje:
nekateri so hiteli za
drugi so se napotili po glavni cesti proti trgu
in klicali meščane v boj proti Francozom.
Kaj se je potem zgodilo, pripoveduje nam
Vrhovec v svoji zgodovini Novega mesta.
Najprej je nastal boj pred proštijo, a ne
med Francozi in kmeti, ampak med kmeti in
plena in odganjali so kmete z grda. Pobili
so par najsilnejših in zaprli se v proštijo.
Kmetje so razbijali nekaj
ker so bila pretrda, obrnili so se proti trgu
dol.
Tu jih je čakal žalosten sprejem. Francozje
so bili zbrani z dvema topovoma pred
Vrstica 2.748 ⟶ 2.794:
koli se je pokazal kak kmet, počila je puška in
malokdaj zastonj.
Kmalu so bile ulice prazne, Francozje so bili
gospodarji v mestu. Obkolili so proštijo, da ni
mogel nihče uiti, in postrelili
njegove tovariše do poslednjega. Po mestu so
razglasili obsedni stan in razbobnali, da preti
Vrstica 2.761 ⟶ 2.808:
živega upornika v mestu; mrtva trupla pa
so naložili na voz in pometali v Krko.
Poročilo, o tem uporu se je bilo poslalo
takoj generalu Zucchiju, ki je pospešil svojo
Vrstica 2.766 ⟶ 2.814:
kmetje onih vasij, ki so se bile udeležile upora.
Krvavi žar na nebu je naznanjal proti večeru,
da se bližajo Zucchijevi vojaki;
uporne in sumne vasi. Požgati so hoteli
tudi Trebnje in Mirno peč; a ondotna župnika
sta preprosila francoskega poveljnika, da se je
usmilil zapeljanih ljudij. Za
uspešno potegnil okrožni glavar.
Velika beda je zavladala po opustošenih
vaseh. Gladni, od mraza drhteči otroci so se
Vrstica 2.780 ⟶ 2.828:
po gozdih kakor plahe zveri. Prihodnjo nedeljo
pa se je zopet oznanjevalo po vseh cerkvah,
da naj se vrnejo vsi brez
vsem odpuščeno. Francozje sami so začeli pobirati
mile darove za svoje
A kateri mili dar bi posušil solze vdov in
sirot! Za mrtvim roditeljem je plakala Birkova
družina. Malo tolažbe je bilo, ko je prišla s
pestunjo in detetom
pravit, da ji je mož poslal pismo s Hrvaškega,
kamor je bil srečno pobegnil, rešen od nesrečnega
Vrstica 2.792 ⟶ 2.841:
otrokoma in obečala iz hvaležnosti, da bo skrbela
za Birkovi siroti; a le še bolj je spomnilo to
ubogo vdovo, kako je zapuščena; in ko je
gospa smehljaje se izpraševala svoje
dete:
oči proseče v svojo mater, in tiho je vprašala
deklica:
|