Brezbožnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 34:
Pobegne san; on se zbudi,
Pred njega plašnim očmí
Pošást
In vá nj zijá prikazen bleda.
Strah dvigne k višku mu lase,
On zameží, očí zakrije,
Al vidi
In pot mrtvaški ga oblije.
Ona razločka ne pozná,
Vrstica 49:
Poglej jo! izza gojzda plava,
Umika senca se na stran,
Počas mení se
Tiščí jo v les, osvita plan.
Posije zdaj na streho koče,
Vrstica 57:
Na sredi mize luč je bila,
Voščena sveča je svetila,
Voščena sveča je
Pri sveči pa v naj prvi bliži
Odrešenik razpet na križi,
Pod križem mati žálostna.
Okoli na
Tik eden drugega
Vsi modro, resno se
Manj govorijo kot molčijo.
Med njimi hišni gospodar
Ko nem ne govorí besede,
V
In zdaj ko zid so lica blede;
In kedar k višku se zravná,
Z životom se do stropa stegne,
In mu
Al pa na steno v stran pobegne –
Sekira tam leží na
Tu rísanca na steni visi –
Ko
Okroži v strašnem mu obrisi,
Da groznega bolj vidil nisi,
Ko plam zablisne mu v
Kot blisk iz črnega oblaka;
Obrne v njega vsak
In pazno, kaj
In vse obhaja groza bleda,
Pripravlja v brambo vsak
Oní sosedje so, vaščáni,
Prišli so stražit ga
Da v boli dušni jim neznani
Ne storil kaj bi nad
Prišli so ker je k njim po dnevi
Postavljat hodil so
Nobena več ne prejde noč
In bom otet pozemski revi.
Sicer bi mislili da šali,
Al danes teden tega dne
Prigodki pred
In šale blizu ne
Po noči
Le vode šum,
Tihoto krati neprestojno
In sove kdaj pa kdaj
Počiva vse. V nobeni hiši
Ni luči več. Vse mirno spi.
Le v oštarii luč gori,
In govorica tam se sliši;
On je.
Peklenskega studénca vir
On sam. K pokoju šel oštir
In ž njim družina vsa domača.
Da mirno šel
Zastonj ga ja
Ga nagovarjal in svaríl,
Al on se bolj in bolj je vstavljal;
Na zadnje reče mu
Besede strašne za
Al si tak slabega spomina
Da za prisego več ne veš?
Razdreti jo brezskrbno
Brez zlega biti meniš čina?
Pri tejle mizi ste sedeli,
Odpráviti vas ni b`lo moč,
Jaz dal ga nisem piti več,
Bogá tu gori strgal preč,
Na sredo mize ga postavil,
Vrstica 136:
Klobuk počasno z glave djal,
Povzdignil k višku to desnico,
Odprl tri prste
»Nebesa, čujte ve resnico,
Pa v ognju ti
Prisegam pri sveti trojici,
Prisegam pri Marii d`vici,
Vrstica 145:
Če kdaj še stopi noga moja
V to hišo, čez te hiše prag,
Odpri,
Po me naj pride vas brez broja,
Prevzemi
Peklenska
V podobi
In živega me v žveplo treši,
In božja
Ti si prisegal, se rotíl,
Nam so
Ti sam si mrzel pot
Tovariši tvoji so zbešali,
Prisegal si, prisegši šel,
Prisego čule so nebesa
Prisego slišal je
In lej!
Kaj mar ti? ti si spet pri nas.
Vrstica 168:
Sam hlapec še pri njem sedi.
Preplášen ves, un ves je v znoju,
Po čelu
Al trma dám ga ne pusti.
Oko se plašno mu obrača,
Plah se in tje divjá
On plen,
Notranji ga
Prešel iz srca mu je mir,
Vá nj zlezla nepokojna kača.
Vrstica 181:
On sebi sam je skor nadlega,
Notránjost mu je sam
In um z brezumom bije bor,
In lastni šum ga plaši, bega,
Vrstica 194:
Prešine groza vse kostí,
In stropa mrzel pot po koži;
Vá nj
Od njega pade in zakroče,
Tje v drugo okno sfrfotá,
Vrstica 202:
Od njega kaplja pot krváv,
On ves trepeče naglo diše,
Pogled njegov
Oči zatiska in meží;
Odpira usta, z žnabli miga,
In
Z zobmi, s
In sem in tje mu brada šviga
On molil rad bi al ne zna.
On molil ni; saj ni b
Vse eno solnce sije z neba,
Al
Oblák na polje bo dežil
Al krči se al drži ravno.
Vrstica 226:
O polnoči po tolažníka,
On šel bi po nj že za bolníka,
Al zdravemu se
»Hu, grabi
Lasovi vsem se
Kaj bi
Molčijo, gledajo vsi plašno.
On tuli kakor divja zver;
Vrstica 239:
Vse črne jih krog mene skače,
Iz gobcov ogenj jim plamí,
V me švigajo
Hu, »naš si, naš si« zvizdajo,
Napinjajo
Od vseh straní ugrízajo,
As as! strupeno pikajo,
Njih zvízdav sič
Uhú kakó kakó režé!
Kak črni so se vsedli v kote!
Ti naš si naš, prišli smo
Na tvoj klic! hu,
Bilí duhovi so mu prazne,
Otročjih čenče marnovánj,
Ni v hude ver`val ne v prijazne,
Nebes ne
Kaj grabi ga,
On tuli z groznim
In »naš si« vpiti ne nehá,
Sosede zbudil je s
Prišli so v kup; vse strah imá.
Oní ne vidijo ne duha
In ne
Kar kaže on, za
Pa vendar se jim
Jim k višku
Prižgali
Prinesli
Škropíli ga,
Al on le tuli in tropeče,
In žnabli trdo v kup
Ko mu
»Nikár! on žuga v me skočíti,
On kar po vodi v me tiščí!«
»
Zatulil, zgrudil se ko mrtev.
Ki priča so, se krížajo,
Vrstica 283:
Omahne glava mu na stran,
Iz udov zginil gib in gan,
V popolno padel
Le
Ki vidi
Obá je strah;
In tak leži, da dan
Da solnce mu
Nazaj mu bríhtnost pripeljá,
Al um od zdaj le mrak mu krije.
Vrstica 296:
Ga zgrabi neka divja moč,
Ne da mu vest pokoja, mira,
Nesrečnih misel divja truma
Peklí,
Al kák
To voli zdaj ostanek uma.
In sam ne ve
Konča, kar sklenil za gotovo,
Mu nepogum, njegov sprimljáj.
In od soseda do soseda,
V
Poslavlja se in
Da vid`li ga ne bodo več.
Za
Enajst udari. Vse molčí,
| |||