Brezbožnik: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
AnjaMik (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
AnjaMik (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 314:
 
Enajst udari. Vse molčí,
Pokojna noč, nebonebó je jasno,
Po nebu luna gre počasno,
Se skozi lino pomolí,
Na tla ob zidu sveča segalaségala,
Edino to temotemó obsije,
Da dene v svit se hiša vsa.
Od zunaj zašumezašumé drevesa,
Po borih veter zapihljá,
Po malem se mračemračé nebesa,
Mem okna sova frfotá;
Trepeče on; vse strah obdaja,
MolčeMolčé, kaj bode, čakajo,
Na nebu bolj temnotemnó prihaja,
Oblaki razno vstájajo,
Čez luno plávajo,
Vrstica 332:
Njih senca ob zidu plazi,
In čudni sence so obrazi.
Zdaj lev s povzdinjenopovzdígnjeno glavoglavó
Mogočno in počas koraka,
Za njim hijena, tigra skaka,
Pozoji, zmaji se vijovijó,
Prehaja mnogovrstna spaka
Le bolj in zmirom bolj gostogostó.
On vidi, meni jih pošasti
Poslane satanje oblasti.
ČokatČokàt in zraščen kakor slon
Popade puško, jo napnenapnè,
Nasloni s hrbtom se na steno:
»Mrtev bo kdor te hip ne gre,
Vrstica 348:
Živlenje reč je dragocena,
In smrt prenegotova zmena.
Bežijo:; duh postane plah,
PogumPogúm upade jim na mah.
In on nategne petelina;
Zablisne; koj za bliskom: pok!
Vrstica 355:
Da splaši zver in dvigne v skos.
Ni sebi storil žálega,
SkotSkoz okno le je puško sprožilsprožíl,
Vstrlívši pa je prec odložil,
Od sebe lopil jo na tla;
Popadel križ, pred se ga treščil
 
Ob kratkem grozno še zaklel,
Zagrabil luč, iz hiše spešil,
Zaklenil vežo, streho vnelvnél,
Na štirih voglih v ogenj deldél.
Kot suha hosta koj se vname,
Primika k vrhu sapa plame,
In plam je v migu vso povíl.
Nenadni dan, ponočni svit
V okoliciokólici ljudi budíl,
Al preden pridejo gasít,
Že hiša je na pol zgorela,
Vrstica 375:
In ko divják kahljá se grozno:
»Ki mu je mraz, naj pride skor
Sem gretgrét se, da ne bo prepozno.
Pekel zijá: kak plešejopléšejo,
Kak sučejosúčejo, vrtevrté se v kroge,
Na ples meabome vlečejosabo vléčejo
Med svoje trume mnoge,
Iz gobcov plami švigajo,
TuleTulé mi se kremplji migajo.«
In poje, pleše ion kriči,
Da ko mravljemravljé po hrbtu lazi,
Da prešinjujeprešinjúje strah kostí,
BledeBledé od groze vsem obrazi.
»Lovíte ga, držitedržíte ga,
Nikár ne izpustiteizpustíte ga,
Da ne storí kaj hujega,
 
Saj vidite, da je brezumen.«
Tako zakliče mož pogumen.
In skočijo trijetrijé za njim.
On vidi, v log svoj beg obrne.
»poPo gojzdu te pa ne lovím,«
Vsak reče, in gasitgasít se vrne.
Al k mal` iz lesa pridivjá,
On tulimtuli, rjoverjové, zijá,
In dirja da za njim kar žvižga;
Med ljudstvom divji krik nastane ,
Oni kričíjo: viž ga, viž ga!
On zaleti se, v ogenj plane,
Kup iskr se iz ognja dvigne,
ZelenZelèn plamenplamén spod njega švigne.
Iz ognja ga potegajopotégajo
Oní z železnimi drogovidrogóvi,
Kar dá se marno segajoségajo,
Kar morejo vse tvegajotvégajo
Oteti smrti ga gotovi.
DobeDobé ga vun. Strašán pogled!
Sožgana ž njega vsa obleka,
Raz glavo lás je zginil sled,
Nič več podoba ni človeka.
Leži ves murast, osmojenosmojèn,
MehurčastMehúrčast ves in opečenopečèn,
Nič nohtov nima na rokahrokàh,
Nič nohtov nima na nogahnogàh.
RežiReží z dorgovidrogovi mu zavdana
Med rámama globoka rana.,
 
Da vtaknil v njo bi lahko pest;
Minula ga je vsa zavestzavést,
Leži ko mrtev, nič ne giblje,
Vsem zdi se da je dušo dal,
Pa lej, nekol`ko se zaziblje,
Nekoliko se je zmajál.
Ko, mnemné da boli ga bo rešil,
Škaf vode nekdo ná nj je trešil.
Prebrihta se in spet zavezavé,
Ker on je bil postave trdne;
Na čudno vižo zdaj se zmrdne,
Da vsi gledávci zamežezamežé,
In ker ne more več hoditihodíti
ZačneZačnè se v ogenj kar valíti.
NaZa noge nekdo ga tedajtedàj
Potegne spet od ognja v kraj,
V kosmato plahto ga ogrne,
Vrstica 440 ⟶ 438:
In konec s kamni obloží
Da gibati se moč mu ni.
V pestehpestéh mu koža je ostala
Ki je za noge vlekel ga,
In unemu osválkala
Se je z života tudi vsa,
Po travi zgrbana ležála,
In prišlapríšla sta dva črna psa,
Pečeno kožo pozobála.
 
In mine noč, in pride dan,
In z dnevom strah ljudí premine.
On še živiživí. Čez revni stan
Besede žale kar ne zine,
Otrpnjen za vse bolečine
Ne čuti opeklin ne ran;
Oči brez solz so in brez joka,
Brez zdiha grod, srcesrcé brez stoka,
Vse vzel mu zle vesti je strup,
Otopil čute mu brezup.
Vrstica 461 ⟶ 459:
Pripelje spet mu um nazáj,
Dobi nektere jasne vide,
Zaveda se: kakokakó in kaj.
Besede božje mili glasi
Zravnajo k sebi ga po časi,
Da se pripravi, in skesanskesán
Se je spovedalspovédati volján;
Al misli: kaj je storil zlega,
K` izpraševat vest začnezačnè,
Premožnost grehov z nova vsega
Iz uma spravi in ga zbega.
»Zastonj, zastonj je« -pravi-»vse,
Mogoče ni, da božja milost
Prevelik, strašen je moj greh:
Pohujšanja obilodajec,
PrisegolomecPriségolomec, bogotajec,
Ki mi nebonebó, pekelpekél bi smeh!
Besede njih, ah tako sladke,
Kak rado pilo jih uhouhó,
 
KakoKakó so v srce tekle gladke,
Kak rado pilo jih uho,
Te strup od zun povít s strdjostrdjó!
Kako so v srce tekle gladke,
Te strup od zun povít s strdjo!
Podrli so mi mojo vero,
Jaz sem in nisem verovalverovàl,
Prišlo mi je dvomov je čez mero,
Z glušenjemglušénjem vestnim sem jih gnal,
Al nisem jih odgnati znal.-
PostalPostàl sem oče,. hčiHči rojenarojéna
Pokoplje mater; hčer tedajtedàj
Ostala mi je še ta ena;
Po uku njih ravnalravnàl sem zdaj,
Naravi zročil sem jo v rejo,
Kak jo zredíla, orli vejo;
Vrstica 495 ⟶ 492:
In njo je sodba umorila,
Dvomorca mene je storíla,
Jaz teh dveh življenjživlénj postalpostàl sem tata;
KakoKakó na takih zlob obilost,
Ozrla bi se božja milost!
ZaslepiliZaslépili so mí očiočí,
GovoriliGovórili so zapeljivci:
Da ni nebes, da peklapékla ni,
Da to le govoregovoré lažnjivci.
Jaz sem verjel. Jaz sem zaklelzaklél,
Zaklel, zarotil se, prisegel,
In vragom vzeti me velelvelél,
Če bom prisego toto spregel.
Jaz nisem mož beseda bil,