Brezbožnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 314:
Enajst udari. Vse molčí,
Pokojna noč,
Po nebu luna gre počasno,
Se skozi lino pomolí,
Na tla ob zidu sveča
Edino to
Da dene v svit se hiša vsa.
Od zunaj
Po borih veter zapihljá,
Po malem se
Mem okna sova frfotá;
Trepeče on; vse strah obdaja,
Na nebu bolj
Oblaki razno vstájajo,
Čez luno plávajo,
Vrstica 332:
Njih senca ob zidu plazi,
In čudni sence so obrazi.
Zdaj lev s
Mogočno in počas koraka,
Za njim hijena, tigra skaka,
Pozoji, zmaji se
Prehaja mnogovrstna spaka
Le bolj in zmirom bolj
On vidi, meni jih pošasti
Poslane satanje oblasti.
Popade puško, jo
Nasloni s hrbtom se na steno:
»Mrtev bo kdor te hip ne gre,
Vrstica 348:
Živlenje reč je dragocena,
In smrt prenegotova zmena.
Bežijo
In on nategne petelina;
Zablisne; koj za bliskom: pok!
Vrstica 355:
Da splaši zver in dvigne v skos.
Ni sebi storil žálega,
Vstrlívši pa je prec odložil,
Od sebe lopil jo na tla;
Popadel križ, pred
Ob kratkem grozno še zaklel,
Zagrabil luč, iz hiše spešil,
Zaklenil vežo, streho
Na štirih voglih v ogenj
Kot suha hosta koj se vname,
Primika k vrhu sapa plame,
In plam je v migu vso povíl.
Nenadni dan, ponočni svit
V
Al preden pridejo gasít,
Že hiša je na pol zgorela,
Vrstica 375:
In ko divják kahljá se grozno:
»Ki mu je mraz, naj pride skor
Sem
Pekel zijá: kak
Kak
Na ples
Med svoje trume mnoge,
Iz gobcov plami švigajo,
In poje, pleše ion kriči,
Da ko
Da
»Lovíte ga,
Nikár ne
Da ne storí kaj hujega,
Saj vidite, da je brezumen.«
Tako zakliče mož pogumen.
In skočijo
On vidi, v log svoj beg obrne.
»
Vsak reče, in
Al k mal` iz lesa pridivjá,
On
In dirja da za njim kar žvižga;
Med ljudstvom divji krik nastane
Oni kričíjo: viž ga, viž ga!
On zaleti se, v ogenj plane,
Kup iskr se iz ognja dvigne,
Iz ognja ga
Oní z železnimi
Kar dá se marno
Kar morejo vse
Oteti smrti ga gotovi.
Sožgana ž njega vsa obleka,
Raz glavo lás je zginil sled,
Nič več podoba ni človeka.
Leži ves murast,
Nič nohtov nima na
Nič nohtov nima na
Med rámama globoka rana
Da vtaknil v njo bi lahko pest;
Minula ga je vsa
Leži ko mrtev, nič ne giblje,
Vsem zdi se da je dušo dal,
Pa lej, nekol`ko se zaziblje,
Nekoliko se je zmajál.
Ko,
Škaf vode nekdo ná nj je trešil.
Prebrihta se in spet
Ker on je bil postave trdne;
Na čudno vižo zdaj se zmrdne,
Da vsi gledávci
In ker ne more več
Potegne spet od ognja v kraj,
V kosmato plahto ga ogrne,
Vrstica 440 ⟶ 438:
In konec s kamni obloží
Da gibati se moč mu ni.
V
Ki je za noge vlekel ga,
In unemu osválkala
Se je z života tudi vsa,
Po travi zgrbana ležála,
In
Pečeno kožo pozobála.
In mine noč, in pride dan,
In z dnevom strah ljudí premine.
On še
Besede žale kar ne zine,
Otrpnjen za vse bolečine
Ne čuti opeklin ne ran;
Oči brez solz so in brez joka,
Brez zdiha grod,
Vse vzel mu zle vesti je strup,
Otopil čute mu brezup.
Vrstica 461 ⟶ 459:
Pripelje spet mu um nazáj,
Dobi nektere jasne vide,
Zaveda se:
Besede božje mili glasi
Zravnajo k sebi ga po časi,
Da se pripravi, in
Se je
Al misli: kaj je storil zlega,
K` izpraševat vest
Premožnost grehov z nova vsega
Iz uma spravi in ga zbega.
»Zastonj, zastonj je«
Mogoče ni, da božja milost
Prevelik, strašen je moj greh:
Pohujšanja obilodajec,
Ki mi
Besede njih, ah tako sladke,
▲Kak rado pilo jih uho,
▲Kako so v srce tekle gladke,
▲Te strup od zun povít s strdjo!
Podrli so mi mojo vero,
Jaz sem in nisem
Prišlo mi
Z
Al nisem jih odgnati znal.
Pokoplje mater; hčer
Ostala mi je še ta ena;
Po uku njih
Naravi zročil sem jo v rejo,
Kak jo zredíla, orli vejo;
Vrstica 495 ⟶ 492:
In njo je sodba umorila,
Dvomorca mene je storíla,
Jaz teh dveh
Ozrla bi se božja milost!
Da ni nebes, da
Da to le
Jaz sem verjel. Jaz sem
Zaklel, zarotil se, prisegel,
In vragom vzeti me
Če bom prisego toto spregel.
Jaz nisem mož beseda bil,
|