Ivan Slavelj: Razlika med redakcijama

dodanih 73 zlogov ,  pred 12 leti
== Bobovška umetnost ==
«{{pg|Tu dohaja moj prijatelj, Lavrencij Žolna, in prašam, odkod?}} izpregovori Štefan Deska
čez nekoliko časa. Zapazil je bil od daleč suho osebo, zavito v obleko na pol gosposko, na pol
in prašam, odkod?» izpregovori Štefan Deska
kmečko. Ta oseba je bila obložena z mnogovrstnimi zavoji, s slikarskim orodjem, kakor z
čez nekoliko časa. Zapazil je bil od daleč suho
osebo, zavito v obleko na pol gosposko, na pol
kmečko. Ta oseba je bila obložena z mnogovrstnimi
zavoji, s slikarskim orodjem, kakor z
mazilci, bojami v mehurjih in drugimi rečmi.
 
»Lavrencij Žolna, Bog s tabo!*
{{pg|Lavrencij Žolna, Bog s tabo!}}
«Vroče je, Štefan, vroče», odgovori Lavrencij
 
Žolna ter odloživši breme sede v travo
{{pg|Vroče je, Štefan, vroče}}, odgovori Lavrencij Žolna ter odloživši breme sede v travo
poleg učenega prijatelja.
 
<< Odkod?*
{{pg|Odkod?}}
»Iz mesta!*
 
«Iz mesta torej!*
{{pg|Iz mesta!}}
«Opravila*, razlaga Lavrencij, «opravila kličejo
 
človeka zdaj sem, zdaj tja. Danes sem se
{{pg|Iz mesta torej!}}
i5 —
 
preskrbel. Tu dve libri najboljšega ultramarina,
{{pg|Opravila}}, razlaga Lavrencij, {{pg|opravila kličejo človeka zdaj sem, zdaj tja. Danes sem se
tu štiri libre angleške fine rumene boje, in tu
preskrbel. Tu dve libri najboljšega ultramarina, tu štiri libre angleške fine rumene boje, in tu
šestindvajset unč francoskega karmina. Časi so
šestindvajset unč francoskega karmina. Časi so dragi, moj Štefan, karmin je poskočil, in prašam,
kaj moremo mi brez karmina ?»}}
 
«Res je, slabo se nam godb, pritrdi Deska.
{{pg|Res je, slabo se nam godi}}, pritrdi Deska.
»Jej, da, jej da!»
 
»Ali imaš dela, Lavrencij ?»
{{pg|Jej, da, jej da!}}
»Bo že, bo že!»
 
«Bog ti daj srečo, Lavrencij! Ako ti je po
{{pg|Ali imaš dela, Lavrencij?}}
volji, pojdiva proti domu!»
 
Lavrencij Žolna zopet oprti znamenja svojega
{{pg|Bo že, bo že!}}
vzornega stanu in lahno stopaje gresta
 
{{pg|Bog ti daj srečo, Lavrencij! Ako ti je po volji, pojdiva proti domu!}}
 
Lavrencij Žolna zopet oprti znamenja svojega vzornega stanu in lahno stopaje gresta
junaka naša proti Bobovcu.
 
Štejemo si v dolžnost, da seznanimo bravce
Štejemo si v dolžnost, da seznanimo bravce natanje z estetično osebo bobovške vasi, katera
je imela mnogo veljave po okolici. Ako je bilo treba ozeleniti vrata ali obnoviti svetega Florjana
na zidu ali kam drugam nametati pisanih moči, povsod so klicali našega umetnika Lavrencija Žolno.
treba ozeleniti vrata ali obnoviti svetega Florjana
 
na zidu ali kam drugam nametati pisanih
Rodil se je v čisto kmečki hiši; pasel je v mladih letih koze, in umetna roka njegova je znala sukati brezovko po hrbtiščih nagajivih bradatih dvorožnikov ravno tako, kakor pozneje napravljati lično in spretno s funtom dobrega francoskega karmina svetemu Martinu v nebo vpijoč plašč. Ali v onih časih pastirstva se mu prikaže boginja umetnosti in zdajci začuti v sebi moči, da se dvigne nad kozarja. In ni ga zapustil dobri genij. Pričel je z znamenji, z golidami svetega Florjana, in končal je z oltarskimi podobami. Ali kakor imajo vsi umetniki velike napake, tako je imel tudi Lavrencij svojo. V boljših časih, ko se mu je plačevalo po dvajset goldinarjev za oltarske podobe in ko karmin ni bil še tako drag, se je bil privadil vina. Kadar je v takih urah prijel mazilce, posrečilo se mu je delo tako dobro, da ga je komaj umela najkolovratnejša fantazija. Tedaj mu ni težilo srca, ako je bilo videti tu nogo zlomljeno, tam roko kakor velikonočni kolač; ne, če je gledalo to oko proti jugu, in drugo na zahodno stran. Ideja je veljala, umetna ideja, kateri je služil bobovški umetnik.
moči, povsod so klicali našega umetnika Lavrencija
 
Žolno.
In tudi danes je bil obšel duh idej Lavrencija Žolno. Komaj vstaneta z učiteljem, prime ga za roko ter mu reče zavestno: {{pg|Štefan, ali si že kdaj mislil na to, da slikarstvo napreduje?}}
Rodil se je v čisto kmečki hiši; pasel je
 
v mladih letih koze, in umetna roka njegova
{{pg|Vsaka reč napreduje}}, odgovori Deska.
je znala sukati brezovko po hrbtiščih nagajivih
 
bradatih dvorožnikov ravno tako, kakor pozneje
{{pg|1, prav si rekel; zdaj pa jaz tebi povem, da napreduje slikarstvo tudi v meni, in to ti razložim.}}
napravljati lično in spretno s funtom dobrega
 
francoskega karmina svetemu Martinu v nebo
{{pg|Tudi v tebi, Lavrencij, tudi v tebi, gotovo!}}
vpijoč plašč. A l i v onih časih pastirstva se mu
 
prikaže boginja umetnosti in zdajci začuti v
sebi moči, da se dvigne nad kožarja. In ni ga
— 16 —
zapustil dobri genij. Pričel je z znamenji, z
golidami svetega Florjana, in končal je z oltarskimi
podobami. Ali kakor imajo vsi umetniki
velike napake, tako je imel tudi Lavrencij svojo.
V boljših časih, ko se mu je plačevalo po
dvajset goldinarjev za oltarske podobe in ko
karmin ni bil še tako drag, se je bil privadil
vina. Kadar je v takih urah prijel mazilce, posrečilo
se mu je delo tako dobro, da ga je
komaj umela najkolovratnejša fantazija. Tedaj
mu ni težilo srca, ako je bilo videti tu nogo
zlomljeno, tam roko kakor velikonočni kolač;
ne, če je gledalo to oko proti jugu, in drugo
na zahodno stran. Ideja je veljala, umetna ideja,
kateri je služil bobovški umetnik.
In tudi danes je bil obšel duh idej Lavrencija
Žolno. Komaj vstaneta z učiteljem, prime
ga za roko ter mu reče zavestno: «Štefan, ali
si že kdaj mislil na to, da slikarstvo napreduje?*
«Vsaka reč napreduje*, odgovori Deska.
«1, prav si rekel; zdaj pa jaz tebi povem, da
napreduje slikarstvo tudi v meni, in to ti razložim.*
«Tudi v tebi, Lavrencij, tudi v tebi, gotovo!*
In Deska se pripravlja, da bi poslušal razlaganje.
 
»Cerkev, bivališče Najsvetejšega, daje pohujšanje*,
{{pg|Cerkev, bivališče Najsvetejšega, daje pohujšanje}}, zavpije vaški umetnik na vse grlo, {{pg|cerkev daje pohujšanje, ino, ko bi sami župnik, vse časti vredni gospod, bili tu pričujoči, ino vendar ga daje.}}
zavpije vaški umetnik na vse grlo,
 
«cerkev daje pohujšanje, ino, ko bi sami župnik,
Tu moramo pristaviti, da je rabil naš umetnik, kadar je dospel na vrhunec svoje navdušenosti,
vse časti vredni gospod, bili tu pričujoči,
premnogokrat besedico »ino«, kakor se je pisalo tedaj po molitvenih knjigah, da bi se tako obdal s svitom umetne učenosti.
ino vendar ga daje.*
 
— 17 —
Učitelj se ozira plah okrog. {{pg|Ne tako glasno, Lavrencij!}}
Tu moramo pristaviti, da je rabil naš umetnik,
 
kadar je dospel na vrhunec svoje navdušenosti,
Razburjeni umetnik pa kriči še huje: {{pg|Cerkev je kraj molitve, kjer se moli na molitvene
premnogokrat besedico «ino», kakor se
bukvice in na molke, Štefan!}}
je pisalo tedaj po molitvenih knjigah, da bi se
 
tako obdal s svitom umetne učenosti.
Učitelj se ozira plah okrog. «Ne tako glasno,
Lavrencij!»
Razburjeni umetnik pa kriči še huje: »Cerkev
je kraj molitve, kjer se moli na molitvene
bukvice in na molke, Štefan!«
In Štefan ga bojazljivo posluša.
 
»Prijatelj Deska, cerkev je sveti kraj ino
{{pg|Prijatelj Deska, cerkev je sveti kraj ino kraj Boga. Tu mora človek pozabiti, da je meso in poželjivost; ino torej so podobe ino slikarije ino štatve malopridne ino nič vredne, katere
budé naše meso, Štefan Deska!}}
in poželjivost; ino torej so podobe ino slikarije
 
ino statve malopridne ino nič vredne, katere
bude naše meso, Štefan Deska!»
In Štefan Deska ga zvesto posluša. «Ino
taka je podoba svetega Boštjana, k drevesu
Brezimni uporabnik