Ivan Slavelj: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 223:
== Bobovška umetnost ==
čez nekoliko časa. Zapazil je bil od daleč suho osebo, zavito v obleko na pol gosposko, na pol
kmečko. Ta oseba je bila obložena z mnogovrstnimi zavoji, s slikarskim orodjem, kakor z
mazilci, bojami v mehurjih in drugimi rečmi.
{{pg|Lavrencij Žolna, Bog s tabo!}}
{{pg|Vroče je, Štefan, vroče}}, odgovori Lavrencij Žolna ter odloživši breme sede v travo
poleg učenega prijatelja.
{{pg|Odkod?}}
{{pg|Iz mesta!}}
{{pg|Iz mesta torej!}}
{{pg|Opravila}}, razlaga Lavrencij, {{pg|opravila kličejo človeka zdaj sem, zdaj tja. Danes sem se
preskrbel. Tu dve libri najboljšega ultramarina, tu štiri libre angleške fine rumene boje, in tu
šestindvajset unč francoskega karmina. Časi so dragi, moj Štefan, karmin je poskočil, in prašam,
kaj moremo mi brez karmina
{{pg|Res je, slabo se nam godi}}, pritrdi Deska.
{{pg|Jej, da, jej da!}}
{{pg|Ali imaš dela, Lavrencij?}}
{{pg|Bo že, bo že!}}
{{pg|Bog ti daj srečo, Lavrencij! Ako ti je po volji, pojdiva proti domu!}}
Lavrencij Žolna zopet oprti znamenja svojega vzornega stanu in lahno stopaje gresta
junaka naša proti Bobovcu.
Štejemo si v dolžnost, da seznanimo bravce natanje z estetično osebo bobovške vasi, katera
je imela mnogo veljave po okolici. Ako je bilo treba ozeleniti vrata ali obnoviti svetega Florjana
na zidu ali kam drugam nametati pisanih moči, povsod so klicali našega umetnika Lavrencija Žolno.
Rodil se je v čisto kmečki hiši; pasel je v mladih letih koze, in umetna roka njegova je znala sukati brezovko po hrbtiščih nagajivih bradatih dvorožnikov ravno tako, kakor pozneje napravljati lično in spretno s funtom dobrega francoskega karmina svetemu Martinu v nebo vpijoč plašč. Ali v onih časih pastirstva se mu prikaže boginja umetnosti in zdajci začuti v sebi moči, da se dvigne nad kozarja. In ni ga zapustil dobri genij. Pričel je z znamenji, z golidami svetega Florjana, in končal je z oltarskimi podobami. Ali kakor imajo vsi umetniki velike napake, tako je imel tudi Lavrencij svojo. V boljših časih, ko se mu je plačevalo po dvajset goldinarjev za oltarske podobe in ko karmin ni bil še tako drag, se je bil privadil vina. Kadar je v takih urah prijel mazilce, posrečilo se mu je delo tako dobro, da ga je komaj umela najkolovratnejša fantazija. Tedaj mu ni težilo srca, ako je bilo videti tu nogo zlomljeno, tam roko kakor velikonočni kolač; ne, če je gledalo to oko proti jugu, in drugo na zahodno stran. Ideja je veljala, umetna ideja, kateri je služil bobovški umetnik.
In tudi danes je bil obšel duh idej Lavrencija Žolno. Komaj vstaneta z učiteljem, prime ga za roko ter mu reče zavestno: {{pg|Štefan, ali si že kdaj mislil na to, da slikarstvo napreduje?}}
{{pg|Vsaka reč napreduje}}, odgovori Deska.
{{pg|1, prav si rekel; zdaj pa jaz tebi povem, da napreduje slikarstvo tudi v meni, in to ti razložim.}}
{{pg|Tudi v tebi, Lavrencij, tudi v tebi, gotovo!}}
In Deska se pripravlja, da bi poslušal razlaganje.
{{pg|Cerkev, bivališče Najsvetejšega, daje pohujšanje}}, zavpije vaški umetnik na vse grlo, {{pg|cerkev daje pohujšanje, ino, ko bi sami župnik, vse časti vredni gospod, bili tu pričujoči, ino vendar ga daje.}}
Tu moramo pristaviti, da je rabil naš umetnik, kadar je dospel na vrhunec svoje navdušenosti,
premnogokrat besedico »ino«, kakor se je pisalo tedaj po molitvenih knjigah, da bi se tako obdal s svitom umetne učenosti.
Učitelj se ozira plah okrog. {{pg|Ne tako glasno, Lavrencij!}}
Razburjeni umetnik pa kriči še huje: {{pg|Cerkev je kraj molitve, kjer se moli na molitvene
bukvice in na molke, Štefan!}}
In Štefan ga bojazljivo posluša.
{{pg|Prijatelj Deska, cerkev je sveti kraj ino kraj Boga. Tu mora človek pozabiti, da je meso in poželjivost; ino torej so podobe ino slikarije ino štatve malopridne ino nič vredne, katere
budé naše meso, Štefan Deska!}}
In Štefan Deska ga zvesto posluša. «Ino
taka je podoba svetega Boštjana, k drevesu
| |||