Ivan Slavelj: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 337:
{{pg|Zakuri!}}
Vzame malo slikarijo pod pazduho, odklene vrata na levi strani veže ter stopi z Desko v
svetišče svojega delovanja.
Leksa pa se začne truditi; nanosi drv, zaneti ogenj in pristavi lonce. Potem pa sede, podpre
z dlanjo glavico in jame jokati.
Boječe se mu približa mala deklica.
«Le tiho, Marijanica, le tihoU jo tolaži, ko▼
In zdaj poznamo uborno rodovino našega▼
▲In zdaj poznamo uborno rodovino našega umetnika.
Leksa je bil nezakonsk otrok, katerega je bil Žolna k sebi vzel. Pravo njegovo ime je bilo Aleksander. Tako ga je bil gospod kaplan v krstne bukve zapisal, po tisti nemilostni navadi,
da se takim otrokom dajo nenavadna imena, n. pr. Gal, Hijeronim, ter se jim tako pritisne pečat sramote na čelo. Iz Aleksandra je postal naš Leksa.
Tudi Marijanica je bila tako nesrečno dete.
Važno za našo povest je še to, da sta bila Leksa in Marijanica najboljša prijatelja Slavijevemu
Janezku. Ta trojičica je imela skupaj svoje igre, skupaj žalost in veselje mladega življenja. A li
▲Bog ve, da jim je sijalo malokdaj sonce in
▲Zdaj pa se vrnimo zopet k Žolni in Deski.
▲Poroča se, kako je napredoval Lavrencij Žolna.
Temotno je bilo že, ko stopita naša prijatelja
v nizko sobico. Lavrencij prižge lojevo
| |||