Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 131:
Leta 1549. je izdal cesar Ferdinand poseben red za
vožnjo
je le še jedenkrat rečeno in v celoto zbrano, kar je bilo
povedanega že v prejšnjih privilegijih. Veliki čolnarji
so morali vsak čas vzprejeti najprej cesarsko blago (Cameralgut) ter smeli naložiti še le potem tudi drugo.
Podrejeni so bili, kakor v prejšnjih časih, višjemu dacarskemu uradu — Ober-Aufschlags-Amt (jeden se je
nahajal v Ljubljani, drugi na Vrhniki). Les za ladije
so dobivali čolnarji iz šume, ki je rastla ob obeh bregovih
Vrstica 146 ⟶ 144:
A pravi namen te šume ni bil ne to, ne ono; zasajali
je niso niti zato, da so sekali les v njej, niti da so
pasli prašiče v njej, in tudi zato ne, da so se Ljubljančani izprehajali po njej, — kar so sicer radi storili. Imela je ves drug namen: odnašati namreč viharje in hude sape, ki so bile visoko z blagom obloženim ladijam,
če tudi ne nevarne, vsekako pa zelo neprijetne, in sicer zato, ker so jih zadrževale v veslanju.
Razven velikih čolnarjev so si pa že od najstarejših
časov sem služili po Ljubljanici svoj kruh tudi
mali čolnarji; tudi ti so bili podrejeni cesarskima uradoma
v Ljubljani in na Vrhniki, ki sta ostro nadzorovala
vožnjo po Ljubljanici. Za to jeden vzgled!
<b>3. Velike ladije na Ljubljanici.</b>
Leta 1564. se je prigodila velikim čolnarjem prav
neprijetna stvar. Ker se namreč niso držali predpisov,
izdanih za vožnjo po Ljubljanici, preklical je cesar Ferdinand I. dne 24. aprila l. 1564. vse njih pravice ter
prodal ljubljanskemu magistratu vseh devet ladij. Magistrat
jih je kupil v popolno last z vsemi tistimi pravicami,
kakršne je imel do njih cesar sam. Štel pa je
zanje mnogo mnogo denarja, celih devet tisoč goldinarjev,
za katere bi bil takrat kupil lahko nekaj graščin. Bile so torej ladije nenavadno velike. O priliki je magistrat tožil, da ga je stalo mnogo truda, predno je to svoto spravil skupaj. (Ž njo je kupil ladije
pa vozno pravico po Ljubljanici, nikakor pa se
ni z imenovano svoto odkupil tudi od mitnine; to so
morale ladije plačevati tudi sedaj ravno tako, kakor
so jo plačevale poprej.)
Da so bile te ladije res nenavadno velike, sledi
tudi iz besedi paznika, ki ga je imel magistrat na
Vrstica 184 ⟶ 177:
blago, ki prihaja tjekaj. Magistrat je skrbel za to, da
sta na Vrhniki vedno čakali po jedna ali dve veliki
ladiji; bili sta toliki, da sta zadostovali vsak čas. Nekega dne pa so prinesli Čiči toliko soli, da so obložili
ž njo štiri velike ladije, Čiči pa so še vedno prihajali.
Ker ni bilo drugih ladij, dogovoril se je Perčun, trgovec
iz Planine, z nekim malim čolnarjem, Lovretom Gabrinom,
naj mu odpelje sol v Ljubljano. Obljubil mu je prav dobro plačilo! Gabrin se je polakomnil ter naložil v mali svoj čolnič 15 tovorov, čez 40 centov soli, več kakor jo je mogel njegov čoln nositi.<ref>Take male čolne so imenovali takrat »''oblake''«. Mit einem kleinen Schiff oder Oblagkhen. Vicedomski arhiv.Pis.</ref> In res se
mu je začel skoraj topiti; zato je moral jeden tovor
izložiti; ljudje na bregu so mu dejali, da je za njegov
čoln tudi 14 tovorov še preveč. Obetali so mu, da je
ne bo srečno
jih ni poslušal ter z ladijo odrinil po noči z Vrhnike
(mali čolnarji so brodarili samo po noči, toda zakaj, ne vem povedati). Noč pa je bila temna in deževna.
Ko je Gabrin priveslal do Podpeči, do prve postaje od
Vrhnike, ustavil je
privezal pa ga je tako nerodno, da je molel, ker je
bil nekoliko daljši kakor navadni čolni, s svojim zadnjim
Vrstica 214 ⟶ 199:
velika ladija, polna trgovskega blaga. Ker je bila tema,
zadela je v Gabrinov čoln s tako silo, da se je jel
topiti, in ker je Gabrin, videč nesrečo, zbežal
tudi res potopil.
Perčun je tožil mestne očete, lastnike ladij, za
odškodnino, češ, da so oni krivi nesreče, ker niso imeli
Vrstica 226 ⟶ 212:
kot deset let se ni prigodilo, da bi se bilo na Vrhniko
pritovorilo kak dan toliko blaga, da bi ga ne bilo
spraviti na dve ladiji, razven če je bil semenj v Ljubljani. Na dan nesreče pa so se odpeljale celo štiri
ladije z Vrhnike. Magistrata torej ne zadeva nikaka
krivda.
Temu je pritrdil tudi magistratov paznik na Vrhniki; ta je služil poprej precejšnjo vrsto (deset) let pri
dacarskem uradu na Vrhniki, pa ni še doživel, da bi
bilo kak dan štirih ladij treba.
Če pomislimo, da takrat še ni bilo tržaške ceste,
da se je iz Trsta in
blago vozilo jedino le po Ljubljanici v Ljubljano, če
pomislimo dalje, da ga vkljub temu jeden in tisti dan
celih deset let ni prišlo toliko, da bi dve ladiji ne zadostovali, potem si moramo te ladije misliti pač vsekako
nenavadno velike.
Srečen slučaj nam je ohranil jedno takih ladij.
Našli so jo leta 1890. na Kozlerjevem posestvu globoko
Vrstica 250 ⟶ 234:
obliki popolnoma ujema s popisom, ki ga nam je o
velikih ladijah ohranil Valvasor. Po tem popisu so
imele velike ladije plitko dno, a bile so široke:
denen
engen Boden, aber breite Flügel haben.«<ref>Valvasor XI. 684.Pis.</ref> Tudi danes plavajo po Ljubljanici še precej veliki čolni, ki nosijo 300—400 centov, a se z nekdanjimi velikimi ladijami ne morejo primerjati, ker so najdaljši vendar le samo 15 m dolgi. Zato je tudi Valvasorjeva cenitev, da so nosile velike ladije po 300 centov,<ref>Valvasor I. p. 154.Pis.</ref> prenizka.
<b>4. Čolnarjenje ob Valvasorjevem času.</b>
Kako srečo je imel magistrat z nakupljenimi ladijami
v poznejših časih, ne vem povedati. Poročila o
čolnarjenju po Ljubljanici utihnejo za več ko sto let,
do Valvasorjevih časov. Tu pa posije iz neprecenljivega
njegovega dela:
polna in svitla luč na Ljubljanico in nje čolnarje. »Ljubljanica«, pravi Valvasor, »je polna čolnov ter nosi vsakovrstno blago, tako, ki prihaja iz Italije, in tako, ki se pošilja tjekaj. Brodari se vedno, po noči in po dnevi, v malih in velikih ladijah. Male so izdolbene iz jednega samega debla, imajo pa lesene strehe, če je treba. Po noči se prav dobro spi pod njimi, — zakaj mali čolni vozijo najrajši po noči — in o dežju si pod streho, po zimi pa v zatišju in na gorkem. Velike ladije pa so stesane in zgrajene iz obilo tramov ter nosijo nad 300
centov.«
»Ljubljanica je vedno polna ladij; vozi pa se po
njej gori ravno tako iz lahka, kakor doli, to pa
Vrstica 280 ⟶ 253:
tako počasi, da skoraj opaziti ni, ali stoji ali teče.
Vendar je 3, 4, 5 in še celo 6 sežnjev globoka. Po
obeh bregovih stoje jako veliki hrasti ter zakrivajo
vodo tako prijazno, da se po leti prav prijetno v senci
Vrstica 288 ⟶ 258:
veliko jezero, ki se razteza pač dve ali še več milj
na dolgo in široko, tako da ni videti drugega, kakor
le nekaj dreves, ki mole iz njega. Ob taki priliki brodarijo zunaj reke kar preko travnikov in barja navzgor
in navzdol, naravnost in po najkrajši poti.«<ref>Valvasor 1. c. II. 154. Pis.</ref> Da pa so mogli tako brodariti, morale so imeti ladije plitko dno.
Ob Valvasorjevem času ni imel ljubljanski magistrat
več omenjenih velikih ladij; prešle so bile zopet
v last cesarsko, oziroma erarjevo. Vozilo pa se po
Ljubljanici ni več 9, ampak samo še 7 velikih ladij.
Zakaj jih je cesarski urad prevzel zopet v svojo
oskrb, in kdaj se je to zgodilo, ne vem povedati. Magistrat, ki je imel, kakor se je bilo ravnokar reklo, že
prva leta sitnosti s svojimi za drag denar kupljenimi
ladijami, najbrž ni bil kos vzdrževati reda na Ljubljanici.
Ker je to škodilo cesarskim dohodkom, odkupil
jih je erar zopet magistratu, ali jih morebiti za kazen
še celo kar odvzel, kakor
Bodi si stvar taka ali taka, toliko je gotovo, da
so bili veliki čolnarji ob Valvasorjevem času zopet
podrejeni samo cesarskemu dacarskemu uradu in nekaki
služniki v cesarski službi. Vsaka ladija je imela
po jednega gospodarja, »čolnarskega mojstra
pet čolnarskih hlapcev. Mojstri so imeli stalno plačo,
hlapci pa so zaslužili od vsake ladije in za vsako
Vrstica 320 ⟶ 289:
mojstre in hlapce cesarski dacar. Imel je tudi odločevati,
kdo naj dobi ladijo, ki je izgubila svojega gospodarja.
Ob Valvasorjevem času je bilo vseh velikih čolnarjev
s hlapci vred okoli 50, torej nekaj več, kakor jih je bilo za 7 ladij treba, kar je seveda moralo biti;
tisti, ki so bili odveč, so nadomeščali obolele, ali pa
one, ki jih je dacar zapodil iz službe.
Razven velikih čolnarjev so brodarili po Ljubljanici
tudi mali čolnarji; v Ljubljani jih je bilo 30,
na Vrhniki 60, na Igu, v Loki in Podpečjo pa po 30.
V vsakem teh krajev so imeli svojo zadrugo.<ref>Valvasor 1. c. XI. 684.Pis.</ref> V svojih manjših in zato tudi urnejših čolnih so prepeljevali razven lažjega blaga tudi popotnike; po Ljubljanici je bilo seveda prijetnejše popotovati, kakor pa jezditi po slabih potih. Tudi imenitni popotniki so popotovali tako. Spomladi leta 1623. dne 5. sušca se je pripeljal skozi Ljubljano neki »macedonski knez«; imel je s seboj pisma (od koga, ni povedano), ki so velevala, brezplačno mu postreči z vsem, kar bo le želel. Ljubljanski magistrat ga je dal po Ljubljanici peljati na Vrhniko ter je plačal čolnarjem za to pot 2 gold., dvema vojakoma pa, ki sta ga spremljala, vsakemu po pol gold. za popotnico.<ref>»Gerichtsprotokoll der Stadt Laibach vom Jahre 1623.« v ljubljanskem mestnem arhivu.Pis.</ref> Dostaviti pa je, da je bila to leto nenavadna draginja.
zvozilo v Ljubljano tudi mnogo lesa, drv za kurjavo
in lesa za mizarske in tesarske potrebe. Skrb za les
Vrstica 351 ⟶ 307:
dostikrat prav resno belil glavo z vprašanjem: kje dobiti
potrebnega lesa?
Les je prihajal v Ljubljano skoro do malega ves
z ižanskih in vrhniških hribov deloma v čolnih, ponajveč
pa so ga splavili po Ljubljanici in sicer so ga
dovažali samo kmetski čolnarji. Da ne bi delal ta les
mostovoma<ref>Ljubljana
že v XVI. stoletju na Bregu preko Ljubljanice
grablje, pred katerimi se je ustavljal les.
Ljubljanica pa ni bila samo imenitna vozna cesta,
ampak je bila za Ljubljančane tudi jedno najprijetnejših
zabavišč, posebno po leti. Po večerji so se vozili po njej
za veselje ter godli in prepevali. Ob Valvasorjevem
času si Ljubljančani skoraj misliti niso mogli velike
slovesnosti brez vožnje po Ljubljanici.
Seveda, kaj tako veličastnega kakor l. 1660. niso
do takrat na Ljubljanici še nikoli doživeli. Leta 1660.
je prišel cesar Leopold I. v Ljubljano, v kateri se že
dobrih poldrugsto let ni pozdravljal noben cesar. Maksimilijan I. je bil zadnji, ki je leta 1514. popotoval
skozi mesto. Cesarjev prihod je bil nenavaden in zaželjen
dogodek; ne samo Ljubljana, ampak tudi vsa dežela
je bila po koncu. Med slovesnostmi, s katerimi so
častili cesarja, ni bila veselica na Ljubljanici zadnja.
Vršila se je dne 10. septembra
Kranjska gospoda je zbrala 15 ladij. Jedno je dal
kapitelj, jedno mesto, tri so bile lastnina treh imenitnih
gospodov kranjskih, druge pa so bile deželne.
kateri se je imel cesar voziti, bila je nalašč za to priliko narejena. Ker niso znali domači tesarji delati
takih velikih gosposkih ladij, poklicala je deželna gosposka štirinajst tesarjev in mornarjev iz Italije. Ladija je bila zunaj lepo izrezljana in bogato z zlatom okrašena. Jambor je nosil tri jadra iz lepe rdeče in bele
tkanine; čez obstenek ladijin je molel na vsaki strani
po jeden kanon, spredaj na nje rivcu pa je stala Fortuna,
Vrstica 393 ⟶ 344:
je stala majhna, z rudečim žametom pogrnjena mizica.
Tudi streha je bila s takim žametom prevlečena.
V tej ladiji se je vozil cesar, nadvojvoda in njiju
najvišji dostojanstveniki in služabniki. Od kranjske velike
gospode je bil jedini deželni glavar deležen te časti
Cesarski ladiji je sledilo v 15 manjših ladijah
cesarjevo spremstvo in najvišja posvetna in duhovska
gospoda kranjska. Med temi ladijami je bila deželna
Vrstica 405 ⟶ 358:
in mestna. Ta je bila zelena, na nje špičasti strehi je
držal v krempljih lep orel grb ljubljanskega mesta.
Bogastvu in krasoti ladij primerno so bili opravljeni
tudi veslači, v oblekah avstrijskih barv, belo in
rudeče. Sicer ni naravnost povedano, a je pač
vsakega dvoma, da so bili veslači teh ladij ljubljanski
čolnarji. Recimo tudi, da so bili vsi iz Italije za to
Vrstica 414 ⟶ 367:
vendar je bilo njih število — vseh skupaj 14 za 15
ladij premajhno.
Tako pripravljena se je peljala izbrana družba
jedno uro daleč po Ljubljanici navzgor ter se vrnila
Vrstica 420 ⟶ 374:
cesar po Ljubljanici na Vrhniko in od tam v
Gorico in Trst. Čez tri tedne se je vrnil ter se pripeljal
zopet po Ljubljanici v Ljubljano.
<b>5. Doba Karola VI. in Marije Terezije.</b>
Podobno slovesnost je videla Ljubljana blizu
sedemdeset let pozneje, ko se je Leopolda
Karol VI, mudil
takrat so dali cesarjevo ladijo napraviti italijanskemu
tesarju. Bila je bogato olepšana z dragocenim žametom,
svilo in zlatom. Veslalo je 12 veslačev, šest Italijanov,
šest pa naših domačih čolnarjev.
In tudi takrat se je cesar, ko je odpotoval iz
Ljubljane, peljal po Ljubljanici na Vrhniko ter, vračaje
se iz Trsta, storil zopet tisto pot nazaj po Ljubljanici
v Ljubljano.
Cesar Karol VI. je napel vse svoje sile, da povzdigne
v avstrijskih deželah zanemarjeno trgovino in
izboljša njih blagostanje. V ta namen je razglasil že
napraviti velike državne ceste. Leta 1720. so začeli
delati za Kranjsko najimenitnejšo veliko cesto z Dunaja
Vrstica 442 ⟶ 400:
trlo voznikov od blizu in daleč. Po vsem Kranjskem
je zagibalo veselo in čvrsto življenje; zaslužka je bilo
na cestah in ob cestah povsod dosti. To je bil tisti čas, ko so se začeli ob velikih cestah zidati hlevi,
toliki, da graščine niso imele takih.
A kar je bilo jednim v korist, bilo je drugim v
škodo, v prvi vrsti našim čolnarjem. Odkar so bili
Vrstica 452 ⟶ 408:
dalje kakor v Ljubljano, po državni cesti. Zaslužka je
bilo za čolnarje od dne do dne manj. Kaj so pomagali
starodavni njih privilegiji, ko jih je čas že davno prehitel? Leta 1756. jim jih je Marija Terezija potrdila
še jedenkrat. Bila pa je ta potrditev tudi zadnja in
menda že to pot ne več potrebna. Iz potrdilnega pisma
se vidi, kako hitro
Čolnarjev je bilo pač še 40, imeli pa so le še 4 velike
ladije. Leta 1587
ob Valvazorjevem času sedem,
sicer so se zvršile premembe; ladije niso bile več erarjeve, ampak zopet lastnina čolnarjev. Število čolnarskih hlapcev ni bilo več omejeno na pet za ladijo, kakor ob Valvasorjevih časih; vsak čolnar jih je imel v službi, kolikor je menil, da jih potrebuje. Le cesarskemu dacarju sta bili pa tudi še sedaj podrejeni obe zadrugi,
zadruga malih in ona velikih čolnarjev.
Kako na slabo so se zasukale pač stvari, če je
morala Marija Terezija v potrjenem tem privilegiju
žugati malim čolnarjem: Imejte svoje ladije proti mali
odškodnini (4
javni promet, sicer se bo tudi velikim čolnarjem dala
pravica, da si bodo smeli omisliti male ladije.
Pis.</ref>) Kako se je to izpremenilo! V prejšnjih časih bi bila za velikega čolnarja sramota, voziti z malo ladijo, sedaj pa so se veliki čolnarji celo potegovali za to pravico, in Marija Terezija je morala male čolnarje pred velikimi vzeti v varstvo.
Ker se je čolnarjem tako zelo krčil zaslužek,
delali so na to, da bi jih bilo kar največ malo. Po
zadružnih pravilih je bilo sicer število čolnarjev določeno, a če je kdo njih umrl, zadruga ni izpolnila njegovega mesta z novim čolnarjem, ampak ga pustila najrajša praznega; dejala je, da je še za ostale premalo
dela in zaslužka. Mnogokrat so nastale zavoljo tega
med čolnarji prav hudi prepiri, katere je moral magistrat
poravnavati. Iz
omenjenih, potrjenih pravic od
pogoje je moral kdo izpolniti, da se je oglasil lehko
pri čolnarski zadrugi za vzprejem. Pred vsem je moral
Vrstica 498 ⟶ 441:
pri čolnarski zadrugi za vzprejem, odklonila ga je ta,
ker je bil še mladoleten, če prav je izpolnil vse druge
pogoje; dejala je, da je za vsako škodo, ki se pri čolnarjenju pripeti, odgovorna vsa zadruga; za mladoletnega
človeka pa se od nje ne more zahtevati, da bi
se vezala zánj.<ref>Listina v mestnem arhivu ljubljanskem, fasc. 18.Pis.</ref>
Če je zadruga naposled vendar-le vzprejela mladega
čolnarja, moral se je najprej vkupiti vánjo. Če
so čolnarji zahtevali le previsoko vkupnino, pritožil se
je novi čolnar lehko pri svojem mitninskem uradu ter
prosil za znižanje.
Od zaslužka, in sicer od vsake vožnje, je moral
čolnar v primeri s svojim imetjem oddati v zadružno
blagajnico nekaj malega za pobožne namene. Iz te blagajnice, v katero so tekle tudi razne zadružniške kazni,
so se plačevale tudi maše za umrle tovariše. Hvale
vredna je bila določba, da je oboleli tovariš tudi moral
biti deležen dobička, ki ga je zadruga napravila med
njegovo boleznijo.
Pis.</ref>
<b>6. Doba Jožefa II.</b>
Nove ceste so požrle čolnarjem veliko zaslužka,
a prišli so
doletel dne 24. januarja l. 1787., ko je dal cesar Jožef II. razglasiti, da so zastareli čolnarski privilegiji javnemu prometu v škodo, in jih je zato preklical. S tem ukazom je bila čolnarska zadruga razpuščena in nekdanji dobri čolnarski zaslužek popolnoma uničen. Preplašeni čolnarji so brž primerno zahtevam tedanjega časa predelali
svoja pravila ter jih predložili magistratu, da jih potrdi.
A
vsej Avstriji razpuščene; ko bi se čolnarjem potrdila
predložena njih pravila, osnovala bi se jim s tem nova
zadruga, česar pa magistrat ne sme storiti.1)
Z razpuščenjem čolnarske zadruge se je posebno
ustreglo trgovcem, ki so zavoljo spletek in pritiska
| |||