Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 469:
vsej Avstriji razpuščene; ko bi se čolnarjem potrdila
predložena njih pravila, osnovala bi se jim s tem nova
zadruga, česar pa magistrat ne sme storiti.
Z razpuščenjem čolnarske zadruge se je posebno
Vrstica 488:
prevažati jedino le malim čolnarjem; plačevali jim
bodo po osem soldov od tovora, tovor pa se bo vedno
računal po
Nasproti temu pa so obljubili mali čolnarji, da
bodo na svoje, s strehami pokrite čolne naložili blago
Vrstica 500 ⟶ 501:
kanal iz grofa Blagaja hiše; ob takih prilikah
bo trgovcem plačati majhen priboljšek, 14 grošev
(14 Batzen) za ladijo.
Malih čolnarjev je bilo takrat 37
ohranjena in v Trnovem pa Krakovem deloma še danes
znana ali pa so bila vsaj še pred ne dolgim časom. Od
teh jih je imelo šest ime Komar, štirje Žorga in Učak,
trije Breskvar, Lavrin, Tomec in Vidic, dva Blažon in
Selan, drugi pa Brajar, Košir, Novak, Pirnat,
Serne in Vokavšek. Mimogrede naj omenim tukaj to posebno
čast čolnarjev, da so napravili o sv. Rešnjem Telesu
iz svojih ladij in čolnov most čez Ljubljanico,
menda prav tam, kjer stoji danes šentjakobski most.
Šentjakobska procesija je šla
pa čez črevljarski most in po Starem Trgu kakor še
dan danes. Mestni računi ljubljanski dokazujejo, da je
bila ta navada že jako stara. Deske, ki so jih pokladali
čez čolnove, so bile mestna lastnina. Stroške za njih
prenašanje je plačevala mestna blagajna.
arhiv.Pis.</ref>
Veliki čolnarji so se z novim časom in njega neprijetnimi
naredbami sprijaznili kaj težko
da je bila njih zadruga razpuščena, živeli so po zadružnih
pravilih ter vkljub temu vzprejemali na skrivnem
Vrstica 529 ⟶ 531:
Breskvar pri vzprejemu moral plačati 70 goldinarjev
v zadrugo. Od tega denarja je dobil vsak čolnar po
24 goldinarjev pa se je potrošilo, dejali so na odgovor
poklicani čolnarji, za napravo novega in popravo
Vrstica 537 ⟶ 539:
vplačal, vdove nič, da se je za orodje vselej sproti
pobiralo, in da so se pokopavali čolnarji na njih stroške
in se brale
Čolnarski zadrugi se je ostro zažugalo, da vrni
Breskvarju vplačano vzprejemščino ter nobenega čolnarja
ne vzprejmi več v zadrugo, ker je vsled onega
cesarjevega ukaza ni več.
Ker je čolnaril odslej, kdor je hotel, služili so si
čolnarji svoj kruh le še z nakladanjem in skladanjem
blaga na ladije in z ladij
treba spretnosti in vaje, jih navadni delavci niso lehko
izpodrinili. Imenovali so se fakini. Leta 1788. je gosposka
je bilo ravnati. Morali so biti pošteni, mirni, trezni in
ne odurni ljudje. Če se je kateri od njih v tem kako
Vrstica 566:
celo na Gradu, zavezani so bili vsi fakini (bilo
jih je 46) priti do zadnjega na Breg ter storiti, kar
se jim je ukazalo. V Ljubljani so bili podrejeni magazinskemu oskrbniku višjega colninskega urada (Hauptzollamt), na Vrhniki pa ondotnemu revizorju. Tudi
vrhuiškim fakinom (bilo jih je 37) se je bilo ravnati
po določilih, jednakih ljubljanskim.
Leta 1789. so veliki čolnarji poskusili izgubo v
zaslužku nadomestiti z vzvišano vozno ceno. A okrožni
Vrstica 576 ⟶ 575:
stari ceni ter zažugal vsakemu, ki bi se proti temu
pregrešil, 25 palic vpričo vseh ljudi.
Prej ošabni čolnarji so postali sčasoma ponižni
in skromni ljudje. Les so vozili v prejšnjih časih le
Vrstica 587:
Ljubljanici skozi mesto. A ta ugovor ni veljal; namesto
da bi jim ustregla, očitala jim je marveč gosposka ob
tej priliki njih veliko brezbrižnost in lenobo, kar se
tiče ponočne straže.
Zato so poskusili neki drug manever, da bi zaprečili
kmetskim čolnarjem vožnjo skozi mesto.
Leta 1776. je moral namreč magistrat po zahtevi
Gabrijela Gruberja populiti iz Ljubljanice grablje,<ref>»Grablje«, Wasserrechen, je bila iz močnih kolov narejena pregraja preko vse Ljubljanice in sicer nekje tam, kjer stoji danes šentjakobski most.Pis.</ref> češ, da zavirajo odtok Ljubljanice; vsa pozornost Gruberjeva in deželne gosposke pa je bila obrnjena takrat
na izsuševanje ljubljanskega barja. Magistrat je sicer
oporekal in opozarjal na nevarnost, ki preti mostovoma
zavoljo obilega, po Ljubljanici plavljenega lesa, toda
opravil ni nič. Moral je poruvati kole iz Ljubljanice.
In res se je prigodilo, kar je magistrat prerokoval.
Skoraj ni minilo leto, da se ni pripetila ta ali
Vrstica 607:
se je celo, da se je les ali čoln pod mostom počez
vlegel preko Ljubljanice od jedne koze do druge. Ko
je neki pot voda narastla, morali so
prežagati, sicer bi bil most v nevarnosti.
Take in jednake nesreče so čolnarji izkoristili v
svoj prid. Ker so se mestni očetje nasproti kmetskim
čolnarjem ob vsaki priliki potegnili za svoje someščane,
dosegli so Trnovci res, da je izdal magistrat dne 26.
majnika 1790. leta ta-le ukaz:
mesto in pod mostovoma voziti je dovoljeno le ljubljanskim
čolnarjem, kmetski čolnar mora najeti ljubljanskega
Vrstica 619 ⟶ 620:
tega ne stori, zapade čoln in vse, kar je na njem;
zakaj tek Ljubljanice skozi mesto poznajo le domači
čolnarji. Kot odškodnino za spremljevanje čolna je magistrat določil 5—6 soldov.«
A kmetski čolnarji so se zavoljo tega pritožili
pri višji gosposki, pri okrožnem uradu, ki je pozval
mestne očete na zagovor, češ, da imajo vendar čolnarji
z Iga in iz Loke že od nekdaj pravico voziti po vsej
Ljubljanici. Magistrat je odgovoril, da ne t^ore fseh
kmetov poznati, so li res z Iga in iz J^oke ali ne, in
| |||