Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 604:
ona nesreča. Zdaj se je utrgala kaka ladija, zdaj v
Prulah slabo ali nič privezani les za stavbe splaval
po Ljubljanici ter butal ob šibke mostne koze. Prigodilo se je celo, da se je les ali čoln pod mostom počez vlegel preko Ljubljanice od jedne koze do druge. Ko je neki pot voda narastla, morali so jeden tak čoln prežagati, sicer bi bil most v nevarnosti.
Take in jednake nesreče so čolnarji izkoristili v
Vrstica 626 ⟶ 622:
mestne očete na zagovor, češ, da imajo vendar čolnarji
z Iga in iz Loke že od nekdaj pravico voziti po vsej
Ljubljanici. Magistrat je odgovoril, da ne
kmetov poznati, so li res z Iga in iz
tudi ne more vedeti, če so brodarjenju res vešči, dokler se naposled ne pripeti nesreča. Toda okrožni urad se za ta ugovor ni zmenil, ampak magistratu dejal, da je njegov ukaz preoster, ker nalaga tudi brodarjenju veščim, tujim čolnarjem nepotrebno breme. Svetuje se jim pač lehko, naj najmó kakega domačega čolnarja, ukazati pa se jim tega ne more. Če se bo pripetila mostovoma kaka škoda, saj jo bodo morali dotičniki povrniti in — to žuganje zadostuj!
Za mestne očete je bil ta odlok očividen ukor.
Ukorov višjih gosposk pa magistrat ni rad kar molče
spravljal v žep, čeprav jih je dobival dosti. Zato je
tudi
ampak da se sploh zabrani.
Ker pa je okrožni urad tudi še sedaj ostal pri
svojem prvem ukazu, razbobnati je dal magistrat:
Vožnja skozi mesto je dovoljena tudi tujim, toda izkušenim čolnarjem, ne da bi najeli kakega ljubljanskega čolnarja. Če pa se prigodi kaka nesreča, povrnili bodo ne le vso škodo, ampak se jim bo naštelo tudi 25 palic vpričo vseh ljudi.
Kakšen težek kamen se je odvalil čolnarjem od
srca, ko so po smrti cesarja Jožefa II. v kratkem času
Vrstica 659 ⟶ 643:
nova, ž njo pa tudi vse prejšnje sitnosti, s katerimi
so mučili čolnarji ljudi, ki so imeli opraviti ž njimi.
Že leta 1790. se je zgodilo nekaj takega. Znani
fabrikant Desselbrunner je imel svojo
s kavarnarjem Castagnom. To po novih naredbah vkljub
čolnarski zadrugi ni bilo prepovedano; prepovedano pa
je bilo, ladijo posoditi komu drugemu, niti se ni smeló prevažati ž njo drugačno blago, kakor tako, kakršnega sta Castagno in Desselbrunner rabila za svoj obrt. Vrhu tega je smel ladijo voditi le kak zadružen čolnarski mojster ali hlapec. Castagno se je pregrešil na vse te strani, a čolnarji so ga brž prijeli. Posebno se jim je zameril, ker je za čolnarja najel nekega krakovskega ribiča. Trnovci niso oporekali, da bi Krakovec res ne znal brodariti, a ribič ni bil v zadrugi čolnarjev. Prišlo je med njimi in Castagnom do tako hudega prepira, da je posegel Castagno po puški in nameril ž njo v jednega čolnarjev. Sedaj je bil še celo ogenj v strehi! Čolnarji niso mirovali poprej, dokler ni
ukazal okrožni urad magistratu, poklicati Castagno
resno okarati zavoljo njegovega početja.
<b>7. Konec čolnarjenja.</b>
A čeprav je zopet oživela čolnarska zadruga,
bili so brodarstvu na Ljubljanici vendar dnevi že šteti. Skoraj tisti čas so se namreč vnele hude francoske vojske, ki so ustavile skoraj do malega ves promet. Zato je imel tudi magistrat s čolnarji vedno manj opravka, in ravno zato je najti tudi med starim pisanjem ljubljanskega magistrata o čolnarjih, ali kar se njih tiče, le redkokje kaj zapisanega. Med drugimi drobnostimi se čita, da je leta 1792. rastel ob obeh bregovih Ljubljanice hrastov gozd, da ga je bilo z nova zasajati čolnarjem dolžnost, da je pa bilo 12 sežnjev tega gozda na vsakem bregu cesarska lastnina (regale principis). To je določil leta 1676. že cesar Leopold I., Marija Terezija pa je obnovila to l. 1765.
Kakor ob Valvasorjevem času, imeli so čolnarji
tudi
Zopet osnovana čolnarska zadruga je životarila
le nekaj let, samo do leta 1804., ko jo je gosposka
razpustila ter dovolila zvrševati čolnarski obrt vsakemu, kdor se je oglasil pri glavnem čolnarskem uradu in plačal, kolikor je plačeval prej vsakdo izmed čolnarjev. Ali skoraj da to razpuščenje ni posebno bolelo malih čolnarjev — saj ni bilo nobenega
<b>8. Veselice na Ljubljanici.</b>
Na Ljubljanici je bilo odslej živo in veselo le še
tedaj,
V zadnjem desetletju minilega stoletja in v prvih
dveh našega so se bile vožnje po Ljubljanici celo prikupile Ljubljančanom, in ni ga bilo kakega večjega
praznovanja brez njih. Jedna taka se je vršila avgusta
meseca leta 1790. ob priliki, ko je popotovala nadvojvodinja Elizabeta skozi Ljubljano.<ref>»Laibacher Zeitung«, 1790.Pis.</ref>
Leta 1797. so bili Francozi za nekaj tednov prvikrat
v Ljubljani. Ko so odšli in primarširali vanjo
zopet Avstrijci, osnovali so častniki veliko in krasno
vožnjo po Ljubljanici, ki jo je Vodnik v svojih »Novicah« opisal tako-le: »Torek poprejšniga tedna so musikanti Lublanskiga mesta se z' muziko gori po Lublanici na čolnih pelali, inu zvečer ob deseti uri nazaj peršli. Čolnovi so bili z' lučmi inu baklami raz-svitleni. Eden je pustil eno razveselenje z' ognam naredit, to je, rakete z' pulfram napolnene peržigat; ti so šli visoko na kvišku, so se razpočili, inu podobe od kač ali pak od zvezd imeli. Iz mesta je vse gledat vrelo, kakor bi bil poln sod odmašil.
Četertek so offlcirji tukej okol stoječih regimentov
inu batallionov eno vožno po Lublanici z' muziko naredili, inu zraven z' enim kanonam, kateriga svinec je za kugle po dvanajst liber, strelat pustili, de so ludem na žabjeki šipe po oknih pokale. Ludi je vkup perteklo brez števila, ziale prodajat.«<ref>Vodnikovi izbrani spisi, str. 154.Pis.</ref>
Podobna veselica se je vršila tudi naslednje leto
in sicer v čast novo izvoljenemu županu Kokalju. Leta
1799. jo je napravilo filharmonično društvo (eine
take veselice je imelo to društvo navado prirejati na
Ljubljanici vsako leto, — pravi Laibacher Zeitung
leta 1802.
Ko se je Napoleon poročil leta 1810. z Marijo
Ludoviko, hčerjo avstrijskega cesarja, praznovali so to ženitovanje tudi v Ljubljani z velikim streljanjem na strelišču in s slovesno vožnjo po Ljubljanici. Slavnost je bila dne 1. julija; pričela se je ob 5. uri popoldne. Na petintridesetih, z zelenjem in cvetjem olepšanih čolnéh se je odpeljala med streljanjem kanonov na Gradu najimenitnejša vojaška, plemenitaška in meščanska gospoda proti Vrhniki. Spremljali sta jo dve godbi, filharmonična in godba 18. pešpolka. Veselice se je udeležil tudi Napoleonov namestnik, guverner in vojvoda Marmont s svojo soprogo. Vozili so se jedno uro daleč; ko so dospeli do kraja, odločenega za veselico, pozdravili so Marmonta praznično oblečeni kmetski fantje in dekleta ter prosili izporočiti njih voščila Napoleonu.
Marmont se je podal zatem v veliko, iz vej
narejeno dvorano ter dovolil, da so se plesali pred njim razni kmetski plesi. Potem je šla gospoda zopet v čolnove, kjer se je bil pripravil med tem bogat obed. Po obedu so se odpravili proti Ljubljani, ker se je delala že noč; ko so priveslali že blizu mesta, zažgali so velik umetalen ogenj, ki je predstavljal lep tempelj, nad katerim so se v ognju zasvetile črke Napoleonovega in Ludovičinega imena. Med tem pa so pokali topovi, da se je zemlja tresla; zraven umetalnega ognja stoječe vojaštvo je postrelilo nad 4000 »zvezd« (morebiti raketov?). Veselico je končal sijajen ples v palači guvernerjevi.<ref>»Laibacher Wochenblatt« 1810.Pis.</ref>
Toda vse dotedanje veselice in slovesnosti na
Ljubljanici je presegala ona, ki se je vršila dne
11. julija
l. 1813. užugali velikana, pred katerim je trepetal že
nekaj let sem ves svet. Francozi so morali dati iz rok
vse dežele, kar so si jih bili prilastili; popustiti so morali tudi kranjsko deželo, kateri so gospodarili štiri leta. Združeni vladarji in narodi evropski so v začetku meseca aprila l. 1814. gnali Francoze celo do Pariza ter prisilili Napoleona, da se je odpovedal cesarski časti. Po dolgih in krvavih vojskah je bil zopet mir v deželi.
Ta že leta zaželjeni dogodek so na Kranjskem
praznovali z največjo slovesnostjo. Odločili so tri dni zanjo, 10., 11. in 12. julija leta 1814. Prvi dan je praznovala gospoda, drugi pa je bil odmenjen za ljudstvo, (veselice tretjega dne so imele le interni značaj). Dne 11. julija je bila že pred solnčnim vzhodom vsa Ljubljana po koncu. Na delo ni mislil ta dan nihče, čeprav je bil delavnik. Že od zgodnjega jutra so vrele velike ljudske množice sem in tje po mestu ter se gnetle posebno okoli rotovža. Tu so se namreč zbirali oni kmetski fantje in ona dekleta, ki so jih bili izbrali in v Ljubljano poslali iz vse dežele, iz vsakega okrožja po 12 parov. Dežela je bila takrat razdeljena v tri okrožja: v ljubljansko, postojinsko in novomeško. V ljubljanskem okrožju je zadela krakovske ribiče in trnovske čolnarje ta posebna čast, da se je iz njih mladine vzelo šest parov, drugih šest pa so izbrali iz mladine šentviške, smledniške, radovljiške, moravške in
tržiške županije. Postojinsko okrožje je poslalo trinajst, novomeško pa jednajst parov. Vseh 36 parov je prišlo v narodni noši, in je imelo vsako okrožje svojo godbo s seboj.
Ob 10. uri zjutraj so odrinili po Ljubljanici gori
proti Vrhniki do tje, kjer se Ižica izliva v Ljubljanico, slabo uro od Ljubljane. Izlivu Ižice nasproti so bile na velikem travniku grofa Turna pripravljene zanje deloma iz vej narejene, deloma iz desak iztesane jedilnice in tri plesišča. Sredi zabavišča je stal visok oder za veliko gospodo. Odtod se je pregledala lehko vsa veselica. Ves veliki travnik se je kar trl ljudi. Proti poldnevu je priplavala po Ljubljanici gori lepo okrašena ladija, ki je pripeljala 12 parov gosposkih otrok; ob petih popoldne pa je z Brega odrinila tudi gospoda in oni meščani, ki se niso že prej mogli odtegniti
svojim opravkom.
Nad 200 ladij in čolnov, olepšanih s cvetjem,
zelenjem in trakovi, se je zibalo po Ljubljanici. Najlepša ladija je bila tista, v kateri se je vozil guverner kranjske dežele, baron Lattermann s soprogo. Napravil mu jo je s precejšnjimi stroški ljubljanski magistrat. V šestnajstih drugih ladijah in velikih čolnih se je vozila velika gospoda ljubljanska; vsak čoln sta veslala dva zadružna čolnarja.
Ko je gospoda dospela na mesto, šla sta Lattermann
in njegova žena na plesišče, kjer so zaplesali
oni gosposki otroci gospodi v zabavo neki
ples, po plesu pa jim je Lattermannova soproga razdelila v spomin na ta lepi dan zelene svilnate trakove, na katerih so se brale te-le Vodnikove kitice:
<poem>Pubizhi, Punzhike
Pulte marjétize,
Slatize, svonzhike.
Dans mirov je gód!
Splétajte vénzhike
Shmarnize,
Kreſnize, pójdemo,
Mirivzu
Trófili vénzhali
Gas Premagávzhovo
Milmu porèzhemo:
Sdrav dòſhel Fronz bod!
Tvoje ſmo zvétize
Se ti poklónemo,
Ponishno próſimo,
Smil ſe ſirót!<ref>Jeden tak trak je še videti v ljubljanskem muzeju.Pis.</ref>
</poem>
Med tem pa so rajali in plesali vsak na svojem
plesišču tudi kmetski plesavci. Tudi med te je Lattermannova gospa razdelila take trakove, le da so imeli le-ti ta-le Vodnikov napis:
<poem>Zeſarja ſta vgnala
Hud vojſkini krik,
Franzosu pa dala
Pravizhen mejník.
Mladenzhe
Kdar
Naſ pléſat ravnájo,
Nam godze
Spomín bo: kdaj smóte,
Kdaj spor je minúl,
Kdaj mir nam dobrote
Na semljo isſúl.
Pleſajmo, possablen
Pobèr' ſe prepír!
Vukajmo, povablen
S' nam rajat' ſi Mir!
</poem>
Veselje je prikipelo celo do vrba, ko se je med
gromenjem kanonov pripeljal po Ljubljanici doli z
Vrhnike kar cel roj ladij in čolnov. Bil je postojinski okrožni glavar baron Jurič z vsemi veljaki svojega okrožja. Godci, ki so ladije spremljali, so bili oblečeni za turške janičarje.
Da so se množice težko ločile od veselišča, kdo
ne bi rad verjel tega; jele so misliti na dom še le, ko se je že storila trda noč. Razsvitljava, umetalen ogenj in grmenje kanonov in možnarjev na ladijah in ob
vsem obrežju ljubljanskem! Takega veselja in take
svečanosti ni bilo še na Ljubljanici.
Čolnarjem je bilo seveda s takimi veselicami malo
pomagano, saj jim niso dajale zadostnega zaslužka;
| |||