Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 774:
Čolnarjem je bilo seveda s takimi veselicami malo
pomagano, saj jim niso dajale zadostnega zaslužka;
ker pa drugega ni bilo več, trudili so se čolnarji napraviti Ljubljančanom vožnje po Ljubljanici za nekako potrebo. Nekdanje velike ladije so izginile z Ljubljanice, mesto njih so veslale ladije in ladijce, odmenjene le za zabavo. Bile so 6—10 m dolge in največje do 2 m široke. V najmanjših je bilo prostora za 6—8 ljudi, v srednjih, katere sta veslala po dva veslača, jih je sedelo lehko 14—16, v največjih pa celo 20—24, in je bilo treba zanje štirih veslačev. Brez godbe se ni odpeljala nikoli nobena družba z Žabjeka, čeprav je bila še tako majhna. Ples na tem ali onem travniku ljubljanskega barja ali pa celo kar na čolneh samih, je bila nekoliko let Ljubljančanom najljubša zabava. Če so mislili plesati
na Ljubljanici, zvezali in zbili so po tri ali štiri
take ladije skupaj, napravili na njih pod ter ga na
okoli in okoli zagradili.
Skromni ljudje ali taki, katerim ni preostajalo
prostega časa, so se vozili po uro ali kaj takega daleč, posedli kjerkoli na kakem travniku po tleh, použili s seboj prinesene stvari, vriskali in plesali ter se proti večeru vračali zopet v mesto. Imovitejši so se pa vozili v Lipe ali celo do Podpeči ter ostali tam ves dan. Včasih je odrinila z Brega tolika družba, da so zakrile nje ladije kar vso Ljubljanico čez in čez.
Okoli leta 1820. so si omislili veliki čolnarji ladijo
za 40—50 ljudi. Bila pa je prav morskim ladijam
podobna ter je imela še celo male kanone na obstenku,
veslače pa oblečene za mornarje. Celo lepa je bila
neki ona, leta 1824. v
po mornarsko opravljene veslače.
Leta 1840. je plaval po Ljubljanici celo že parobrod,
28 m dolg in 4 m širok. Napraviti sta ga dala
Moline in Škarja ter ga imenovala »Nadvojvoda Ivan
Prvikrat se je peljal dne 14. oktobra ter je prisopihal na Vrhniko v 2¾ure, nazaj pa celo v 2¼, med tem ko so navadne ladije potrebovale za to pot
8—10 ur. Nekaj let so se Ljubljančani prav radi vozili na parobrodu, ker pa so se zavoljo tega in onega vzroka prigajale dostikrat nesreče, si naposled že noben človek ni upal več nanj. Moline in Škarja sta bila zato leta 1850. prisiljena prodati ga. Razdejali so ga, naložili v kosih na vozove ter ga odpeljali na Koroško, kjer vozi sedaj po Vrbskem Jezeru.<ref>»Mittheil. des Musealv.« 1892. Pis.</ref>
Ljubljanski čolnarji so torej s takimi zabavnimi
vožnjami nadomestili primeroma le kratek čas izgubo
nekdanjega svojega zaslužka. Vozili so odslej le še
drva, kamen in opeko s Podpeči in Vrhnike v Ljubljano.
Le sem pa tje se je pripeljalo še od Zaloga na
kaj hrvaškega vina ali žita, ki so ga na Bregu preložili na čolne ter ga odvedli na Vrhniko, ali pa se je iz Trsta in Reke pripeljan bombaž ali slador v sodih vozil z Vrhnike v Ljubljano. Nič čuda, da se je število nakladavcev ali »jekarjev«<ref>Jek se imenuje Trnovski Breg. Trnovskemu »jeku« nasproti
in onstran Ljubljanice je »Žabji jek« = Žabjek. Pis.</ref> naposled skrčilo na 20, pa še ti niso imeli dela. Skrčilo pa se je še nekaj
drugega, to je bila veljava Trnovčanov. Trnovski čolnarji starega časa so bili imoviti, samosvestni možje, ki so bili ponosni na svoj stan, »jekarji« našega stoletja pa so bili le še nekak izbirek v Trnovem rojenih moških; večina njih niti niso bili hišnih posestnikov sinovi. Iz različnih vzrokov tudi niso bili na najboljšem glasu, zato je postal priimek »fakin» ali »jekar« sčasoma
nekaka zabavljica ter je ostal to deloma še do
današnjega dne.
Zadnji udarec za čolnarje je bila železnica, ki je
stekla leta 1857. iz Ljubljane v Trst. S tem je bilo
Vrstica 844 ⟶ 811:
prenehalo popolnoma. Dan danes prihaja po Ljubljanici
le še nekaj drv, peska, kamenja in opeke.
==II.Brodniki na Savi.==
Druga in sicer mnogo daljša vodna cesta kakor
Ljubljanica je bila Sava. Za brodarjenje pa ni bila
tako ugodna, čeprav se je po Savi čolnarilo in brodarilo že v najstarodavnejših časih. Pravljica o Jazonu in njegovih tovariših priča jasno dovolj, da so že v zgodnjih časih plavali čolni in ladije po Savi gori in doii.
<b>1. Deročnost Save.</b>
Neugodna je bila Sava za brodarstvo v prvi vrsti
zavoljo svojega deročega teka in skoraj neštevilnih in
zelo nevarnih skal v svoji strugi; bila je tako neugodna, da bi v kaki drugi deželi kakor na Kranjskem
menda na Savi ne bilo videti nikoli nobene ladije. Da
se je pa vendar vozilo po njej, temu vzrok je bila neustrašenost, kaj bi dejal, predrznost naših kranjskih čolnarjev. Valvasor je bil ves zavzet od nje, zakaj Sava se mu je videla tako deroča in nevarna reka, da malo takih, posebno med Knežakom in Zidanim Mostom. Opisuje jo na več krajih (II. 157, II. 203, III. 304, IV. 606—608), a na vseh naglaša veliko nje deročnost. »Dunav in Ren, Lih in druge, pravi, so pač deroče reke, a s Savo ni primerjati njih nobene; Dunav ima pač res velike nevarne vrtince, a kaj so ti proti »Belemu Slapu«
med Knežakom in Zidanim Mostom. Od Knežaka do Zidanega
Mosta je tri milje daleč, a najugodnejša mesta v
Vrstica 879 ⟶ 832:
vozijo čolnovi čez strme pragove savske. Tri milje
daleč samo visoko in skalnato gorovje, med katerim
bobni Sava čez strmine in pečine ter se drvi od jednega vrtinca do drugega! Posebno strašno je videti to, kadar je Sava majhna; ta voda je namreč tem nevarnejša, čem manjša je. Če je pa posebno velika, se one tri milje daleč kar nikakor ne more voziti, ker skače takrat na vseh straneh voda kvišku. Tu dela namreč med skalami visok slap ter se razbija ob pečinah, ki mole iz vode. Kdor vidi ta kraj prvikrat, osupne in kar misliti si ne more, da vozijo tod čolnovi. Človek bi dejal, da mora biti v tem žrelu vsega konec.«
In na drugem kraju piše: »Pri Mošeniku (blizu
sedanje železniške postaje »Sava«) dere Sava med gorami; pa tu še ni tako huda in nevarna. Pač se v
hitrosti skuša lehko s pticami, vendar tu še ne pada
ter tudi ne napravlja še vrtincev. Potem pa se sreča
z ozkim in mogočnim gorovjem, ki ji ne dopušča tako
širokega teka, kakor dotlej, ampak jo stiska in oži ter ji meče velike skale pod noge. Ker jo tako stiska,
razhudi se in razdraži, in iz krotke Save postane divja Sava.<ref>ergrimmt sie, wird ganz unsinnig und wütig und aus der zalmen eine wilde Sau.« II. 158. Valvasor izvaja ime Save od nemške »Sau« ter jo zavoljo tega primerja tudi na vseh krajih,
na katerih govori o njej, s tem ščetincem. Pis.</ref> Opoteka se, skače od jeze in razdraženosti ter
napravlja slap za slapom! Kjer jo kaj zadržuje, drvi
z veliko silo skozi; kdor ni vajen kaj takega videti,
skoraj ne more verjeti, da bo prišel živ tod skozi.
Zato se Valvasor kar prečuditi ni mogel predrznim
čolnarjem, ki so se s svojimi majhnimi, iz jednega
samega hloda izdolbenimi čolniči spuščali v te
nevarnosti in sicer ne morebiti s praznimi, ampak težko obloženimi čolni. Kadar so dospeli do Belega Slapa, polegli so v čolneh po tleh ter se čvrsto oprijeli čolnovih sten, da se niso prekopicnili v vodo. Dostikrat so čolni zajeli vodo. Takrat je čolnar gledal, da je brž ko brž kje ustavil in privezal svoj čolnič in izplal vodo iz njega. Ustaviti pa se ni bilo ravno težko, ker
je tam med skalami na levi in desni komaj seženj prostora. Čolnar je moral znati na tem nevarnem kraju
čoln po bliskovo zasukati, sicer se mu je zadel ob
skalovje in se mu razbil; zvijati se je moral znati tod skozi s čolnom, kakor kača skozi pečevje.
Valvasorju se ta slap ni zdel prav nič manjši in
nič manj nevaren, kakor
katerem se pa noben nemški čolnar ni upal voziti.
Če bi bilo pa treba dolenjskim čolnarjem čolnariti po
tem Renovem slapu, pravi Valvasor, in sicer z ravno
takimi čolnovi kakor na Savi, storili bi to igraje in
imeli še svoje veselje pri tem.
predrznost, pa tudi spretnost čolnarjev na Savi!
<b>2. Vožnja po Savi ob Valvasorjevem času.</b>
Seveda so se upali čez ta slap samo taki, ki so
bili vožnje na tem kraju dobro vajeni. Gorenjcem ni
Vrstica 939 ⟶ 871:
pa Valvasor ni pripisoval te spretnosti in srčnosti
ljubljanskim čolnarjem. Dejal jim je, da se na Savi
niti prikazati ne smejo.
darf. so zu reden, nicht einmal den Geruch dieser so gähzornigen, im Herabschuss gleichsam schnaubenden und schnarrchenden Sau (zopet mu je ščetinec na mislih) prüfen, noch ihre Zähne, die abschössige
Felsen und Fluten nämlich, schmecken.« Pis.</ref> Na Belem Slapu se ni smel Savi nihče bližati, kogar ni dobro poznala.
V svoje male, torej le iz jednega samega hloda
izdolbene čolne, so mogli nakladati le malo, k večjemu
po trideset centov, vendar so zvozili po Savi veliko
veliko blaga na Hrvaško, posebno onega, ki je prihajalo iz Trsta in Reke v Ljubljano.
Nahajali so se celo taki predrzneži, ki so se brez
čolnov zaupali Savi ter se vozili na Štajersko in Hrvaško. Zvezali so nekaj praznih in dobro zabitih sodov trdno skupaj, sedli nanje ter odrinili. Navaden drog, s katerim so vodili svoj plav, je bilo vse čolnarsko orodje, kar so ga potrebovali. Spuščali pa so se tako na pot po leti in po zimi, naj je bila Sava majhna ali velika. In še celo izjeme niso bili taki predrzneži; Valvasor pravi,<ref>II. p. 203.Pis.</ref> da jih je bilo celo prav obilo takih.
Pa ne samo blago se je čolnarilo po Savi, celo
popotni ljudje so sedali v male savske čolne ter prepuščali sebe in svoje življenje deroči Savi in božji previdnosti. Ko so prispeli do Belega Slapa, stopili so pač ven na suho ter peš storili pot okoli slapa, čolnarji sami pa so ostali v čolneh ter se brez strahu in premisleka spustili čez slap. Toda le tuji popotniki so stopali tukaj ven iz čolnov, domači ljudje, Dolenjci pa in taki, ki so bili Belega Slapa že vajeni, so ostali v čolnih kakor čolnarji ter se ž njimi vred vozili čez slap.<ref>Valvasor. IV. p. 608.Pis.</ref>
Seveda se je vkljub spretnosti in čvrstosti savskih
čolnarjev prigodila na Belem Slapu včasih vendar-le
kaka nesreča, a le čuditi se je, da se je prigodila tako redkokrat, kajti čolnov je v Valvasorjevem času le kar mrgolelo po Savi.
Še več blaga kakor po Savi doli, zvozilo se je
po Savi gori, posebno s Hrvaškega in Štajerskega, od
koder je prihajalo v Ljubljano v prvi vrsti vino in
žito, vino ponajveč s Štajerskega, žito pa s Hrvaškega, zraven tega pa seveda tudi še drugih pridelkov. Koruza ali turščica, dan danes tako važno žito, je dospela po tej poti s Turškega v naše kraje, kar dokazujeta obe imeni.
Čolnarjenje po Savi navzgor ni bilo sicer tako
nevarno, kakor po Savi navzdol, bilo pa je zato tem
težavnejše. Do Valvasorjevih časov in tudi pozneje še
dolgo časa so čolnarji rinili z dolgimi drogovi svoje
čolnove proti deroči vodi, ker potov in cestá ob bregu, po katerih bi bili lehko ali z ljudmi ali z živino čolne vlekli navzgor, takrat še ni bilo. Silno so trpeli pri tem, Valvasor zatrjuje, da niti na benečanskih galejah niso toliko, in če le kdaj, izpolnjevale so se nad temi trpini besede sv. pisma, ki jih je Bog govoril Adamu, da bo
v potu svojega obraza jedel svoj kruh.<ref>Valvasor. II. p. 157.Pis.</ref>
Do Belega Slapa dospevši, so se morali čolnarji
ustaviti ter blago izložiti, zakaj s polnim čolnom tudi dolenjski, še tako spretni in predrzni čolnarji niso mogli po slapu navzgor. Izloženo blago se je na glavah ali hrbtih, človeških in živalskih, nosilo okoli slapa, med tem ko so čolnarji z naporom vseh svojih sil pritisKali in vlekli čolnove čez slap gori. Pot, po kateri se je okoli slapa nosilo blago, je bila ozka, komaj pedanj ali k večjemu črevelj široka steza, vsekana v strmo skalovje na levem in desnem bregu Save. Bila je jako strma ter se je vzpenjala tako visoko gori v gore,
da se je ljudem v glavi zvrtilo, če so pogledali doli
na Savo. Bila je pač zelo nevarna, vendar so tovorili
po njej celo s težko obloženimi tovornimi konji. Jeden
sam napačen stopaj, in konj in blago sta štrknila v
globočino.<ref>Valvasor. IV. p. 606—608.Pis.</ref>
Za plovstvo ugodna je bila Sava še le od Zidanega
Mosta dalje, zato pa je mrgolelo od tod dalje
Vrstica 1.022 ⟶ 917:
cepiti v mnogo žil, katerih dostikrat ni bila nobena
za vožnjo dosti globoka. Vrhu tega je ob povodnjih
trgala peščene bregove ter zasipavala ž njimi za vožnjo ugodni vodotoč. Nastajale so plitčine, ki so se sčasoma zarastle s travo in vrbami. Imenovali so take kraje Vrbine. Posebno je Sava nagajala pri Čatežu, kjer se je vodotoč preminjal od leta do leta.
<b>3. Uravnavanje Save.</b>
Nova doba je za brodarjenje napočila s cesarjem
Karolom VI. Za povzdigo trgovine in prometa v Avstriji
vneti cesar je naklonil svojo pozornost tudi Savi.
Hacquet pravi v svoji slavnoznani
je bila kranjska dežela do Karolovih časov po svetu,
posebno pa na Dunaju kar do dobra neznana. Pripisoval
Vrstica 1.037 ⟶ 930:
Dunaj; zavoljo visokih gora in klečet v Savi se je
moglo potovati le peš ali jež. Zato tudi do Karolovih
časov ni bilo nikoli nobenega Habsburžana v deželo.<ref>Hacquet. Oryctogr. III. 150, a ta trditev Hacquetova ne velja brez dostavka: »v novem veku«; pa še celo s tem dostavkom ni resnična, zakaj leta 1514. se je bil v Ljubljano pripeljal cesar Maksimilijan, za njim pa do Karola VI. pač res noben Habsburžan več.
Pis.</ref> Cesar Karol VI. je bil prvi; mudil se je v Ljubljani leta 1728. To je bil prvi vzrok, da so začeli precej potem okoli leta 1730. popravljati stare ceste ter delati nove, uravnavati Savo, trebiti iz njene struge skale in pečine, ki so dotlej ovirale brodarjenje po njej, ter sekati v skale na desnem bregu pota, tako zvane »Treppelwege« (vlačilne steze), po katerih so vlačili ljudje in živina ladije po Savi navzgor. Že ta dela so stala mnogo časa ter požrla veliko denarja. Največje delo pa je bil prekop »na jezu«, dejali so mu tudi »pri Prusniku«, pa odstranjenje skal v Belem Slapu. »Pri Prusniku« se je reklo samotni kmetski hiši blizu
sedanje železniške postaje zagorske, Beli Slap pa se
je nahajal nekoliko niže. Prekop pri Prusniku je imel
biti
da se dvoje ladij v njem ni moglo srečati. Strmca naj
bi imel osem črevljev. Za Beli Slap so bili napravili tak načrt, da bi bilo prekopa tam sicer samo 70 sežnjev, vendar je vse kazalo na to, da bo ta prekop dal celo več dela kakor oni pri Prusniku in sicer zato, ker je bilo treba potrebiti skalovje in pragovje po vsej širini savski ter novi prekop obzidati z velikanskimi skalami. Lotili so se tega dela kmalu po letu 1730.
Ob jednem pa so tudi mislili na to, da zvežejo
Ljubljanico s Savo.
ognili ž njimi skalnatih pragov in slapov pri Vodmatu,
na Selu in na Fužinah. Prvi prekop pri sedanji prisilni delavnici je bil najkrajši, samo okoli 80 m dolg. Drugi na Selu 320 m dolg, tretji na Fužinah pa je bil najdaljši; meril je čez 900 m. Vsi trije so imeli iz rezanega kamena podzidane bregove in po več zatvornic, ki so imele ob majhni vodi namen, po švedskem vzgledu vodo vzdigati in tako omogočiti, da so splavale ladije tudi ob največji suši čez klečeti in skale v Ljubljanici. Posebno zapreko je delal brodarjenju slap pri Fužinah. Zato so izkopali okoli njega oni čez 900 m dolgi prekop, naredili v njem devet zatvornic ter ž njimi zmogli v tej mali daljavi 12.35 m strmca. Vse delo je veljalo nad 200.000 gold., po sedanji veljavi denarja najmanj jeden milijon goldinarjev, a je bilo skozi in skozi ponesrečena stvar. Največja napaka je
bila ta, da so naredili preveč zatvornic, v katerih so
se ladije po nepotrebnem predolgo zadrževale. Iz Zaloga v Ljubljano se pač najtežji voz lehko pripelje v dveh urah; predno pa je ladija prispela iz Zaloga po
zatvornicah v Ljubljano, minil je poldrugi dan, minila
sta pa tudi dva dneva. Nič čuda, da niso trgovci kar
nič marali za dragocene nove naprave. Zato so za
Trst ali
na vozove ter ga po cesti vozili v Ljubljano, čeprav
ga je bilo tu treba zopet preložiti na ladije. Bilo je
manj zamude, manj sitnosti in najbrž tudi manj stroškov. Zato se skozi nove prekope in zatvornice ni peljalo vseh skupaj več kakor samo 13 ali 14 ladij, potenj pa nobena več.<ref>Tobias Grubers Briefe hydrographischen und physikalischen
Inhalts aus Krain von Ign. v. Born. Wien 1781. p. 5.Pis.</ref> Vsa stvar je bila do dobra ponesrečena.
Baron Reiggersfels, visok dostojanstvenik kranjske
vlade, dejal je že leta 1752., da ni prav za nobeno
rabo. Minilo je le še nekaj let, pa so bili prekopi, zatvornice in iz rezanega kamena napravljeni nasipi in
jezovi že popolnoma zanemarjeni in opuščeni.<ref>Listina v ljubljanskem mestnem arhivu.Pis.</ref> Pač so tu pa tam stali še koli, na katerih so bile narisane sekire, ki so svarile pred poškodovanjem teh brodarskih naprav in žugale, da se mu bo roka odsekala, kdor bi se kako izpozabil nad temi napravami. Toda to ni tatov kar nikakor zadrževalo, da niso izluščili
in pokradli iz jezov in zatvornic rezanega kamena.
Leta 1781. je popisal te naprave Tobija Gruber;
še 50 let ni preteklo, ko so se delale, pa ga ni bilo
ne duha ne sluha o njih. Od drugega prekopa je videl
Gruber še nekaj majhnih kupov razdejanega zidovja, o
tretjem pa se je kake pol ure pod Fužinami le še po
jarku, vrezanem v ravni črti, dalo sklepati, da je bila tu kdaj velika zatvorniška naprava.<ref>T. Gruber l. c. p. 8.Pis.</ref>
Načrte za to ponesrečeno delo sta napravila inženerja
Durchlasser in
bakroreze o tem.
Ob času Karola VI. sicer še niso bila dela pri
Savi vsa pri kraju, ne pri Prusniku ne pri Belem
Slapu, vendar so se bile odpravile največje ovire. Zato so prihajale v Zalog že leta 1736. večje ladije po Savi gori.
<b>4. Vozne cene in nove ladije na Savi.</b>
Pričelo se je jako živahno brodarstvo. Ž njim pa
je rastel tudi savskim brodnikom greben. Pri obilem
|