Dekla Ančka: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Petin30 (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.629:
== VII. ==
 
Spfr/ABrjanezuJanezu je potekel teden kakor v skriv-skrivnostni grozi,
IW?TS£ nostni grozi, odkar mu je Mokarica raz-razodela:
£uinH7 °dela: Vsa fara ve, da imaš Ančko rad,.
 
OJgž&h Ko je šel skoz vas s koso na rami
^•^SSS in ga je ogovoril sosed: »No, Janez,
kako?« je zardel kakor otrok in je odgovarjal
tako, da je marsikdo postal in se ozrl za njim.
Tudi Janez je prekastoprékasto pogledal čez ramo ter se
je razhudil sam pri sebi.
 
»Le, kaj mu mar? Brigaj se zase in za svojo
žensko in za otroke, ki so umazani in razcapani.
Čemu se vtičeš v moje reči.«
 
Jezno je koračil dalje, preskočil prelaz in
izbral kaj malo shojeno pot za vasjo.
 
Ko je kosil deteljo, je prišla mimo potovka.
 
»Janez, ali že veš?«
 
»Nič ne vem!« Še ozrl se ni in mahal dalje
ter je jemal za pedenj širji red nego prej,.
 
»Repinec se ženi, stari Repinec, ki ima sedem
otrok in hčere že do vrha velike. Vsi Rezi norce
Vrstica 1.652 ⟶ 1.659:
viče, pomisli! Za hčer bi bila, za hčer, so rekli
v mestu, ampak za ženo, nak-a. Ali ne, Janez?«
 
»Potovka, meni nič mar. Sama naj gleda!«
 
»Kako je nabrskan danes,« je preudarila potovka
in rinila voziček mimo njive.
 
Ko sejese je med rženimlatjemrženim latjem zibala pisana potovkina
ruta, je Janez postavil koso pokonci in brusil.
 
(Dalje.)
»Mar ne vem, zakaj si tiščala vame, opravljivka.
Nič ne misli! Od mene ne izveš ničesar,.«
 
Doma so Janezove oči neprenehoma iskale
Ančke. Ko so jo zagledale, se je pa umaknil za
Vrstica 1.670 ⟶ 1.681:
vozom. Ančka, da, take je ni. Še rute si nobena
ne zna tako pokriti, kakor ona, moja Ančka.
 
Janez je tuhtal in se ženil v mislih, gospodaril
v Mokarjevi kajži in bil ves vesel.
 
Ančka je bila vsa žalostna. V skrinjo so se
ji nabrali štrukeljčki, ker ni bilo prilike, da bi
jih delila z Janezom,. Kajkrat je nalagala drva in
pela v drvarnici,. Janez ni prišel pomagat. Spočetka
je mislila, da ne utegne, da je ne vidi. Ali
to se je vleklo skoz teden.
 
Ko ji je torej Mokarica ob dobri volji izpregovorila:
 
»No, Ančka, ali te je kaj vprašal?« se je
razhudila.
 
»Mama, nikar se ne norčujte iz sirote. Jaz
grem, prihodnji mesec grem stran.«
 
Mokarica je pogledala deklo z razprtimi
očmi in se začudila.
 
Dom in Svet, XXVI. — 241 — 31
»Grem, prav gotovo grem, mama. Nikomur
ne bom na poti.«
 
Ančka je tako trdno postavila težek lonec
na ognjišče, da je pljusknilo iz njega,. V žerjavici
je zacvrčalo in se pokadilo iz nje,.
 
»Križ božji, Ančka, torej tudi ti si taka, kakor
druge. Da, da, ko se človek preobje — — —«
 
Gospodinja se je obrnila proti oknu in upirala
roke ob boke,. Ančki so pritekle solze,.
 
»Ni res, mama,« je pričela dekla in se ni
okrenila od ognjišča, da bi skrila solze. Toda v
besedah je bilo joka dovolj, da ga je slišala Mokarica.
 
»Nič se nisem preobjedla. Rada bi, kako rada
bi bila pri vas. Zakaj ste napeljali to reč. Prej
je bilo tako prijetno, sedaj se me vsi ogibajo,.
Janez me še ne pogleda ne. Na poti sem mu,
zato naj on ostane, jaz pa grem,.«
 
»Nikamor ne pojdeš, otrok,« je rekla Mokarica
skoro zadirčno in naglo odšla iz kuhinje.
 
Ančka je videla, kako se je posvetil bel
predpasnik sredi visoke trave in izginil po stezi
za vrtom.
 
»Sama gre v polje ob tej vročini! In mi pravi:
Nikamor ne pojdeš. Prav gotovo! Sedaj vidim,
da je tudi gospodinja jezna name. Pojdem in nihče
mi ne ubrani.«
 
Mokarica je šla med njivami proti zelniku.
Tamkaj se je ustavila, pregledala nasade, se
Vrstica 1.718 ⟶ 1.744:
Izpod rahlo zavezane rute so ji drsele kaplje
potu.
 
Ozrla se je po polju. Dekle so plele proso,
hlapca sta kosila deteljo, Janezova bela srajca
se je svetila v lucerni, kjer je pripravljal za svežo
klajo,. Mokarica je nataknila locenj košarice na
roko in šla k deklam. Njena dolga in široka krila
so šumela po bujni travi, ko je šla čez senožet.
 
»Dež bi bil potreben,« je ogovorila dekli, ki
sta se začudeno ozrli v gospodinjo.
 
»Ali je ni nič vrglo?« se je ustavila za nekaj
trenutkov pri Mihu in Lukcu. »Detelja je zares
lepa!«
 
»In gosta, da nima kosa pota skoznjo.«
 
Nato je obšla njivo, krenila na vozare in
prišla do Janeza.
 
»S konjem bi prišel, kaj se mučiš samotež?«
 
»Mama, ni vredno. Obadi so kakor ose, in
preden naprežem, sem že na njivi. Takole.«
 
Janez je zateknil koso na vrh nakošene lucerne
in se vpregel v oje.
 
»Greva skupaj. Samo rinila ti ne bom, vidiš,
kako mi je vroče.«
 
»Lepa bi bila ta, da bi mi mama rinili.« Janez
se je uprl, gare so zacvrkale in stekle v kolovoz.
 
»Janez, še ne veš, Ančka je odpovedala.«
 
Voz je obtičal, gospodinja se je okrenila in
bistro pogledala hlapca,.
 
»Kako, mama?« je izpregovoril po kratkem
molku.
 
»Joka in pravi, da je vsem na poti in da
zato gre. Celo ti da je ne pogledaš, odkar sem
ti omenila tisto.«
 
Janez ni nič odgovoril. Sklonil se je naprej
in pretegnil.
 
»Vidiš, na vso lašč sem prišla v tej vročini
semkaj, da govorim s teboj. Nikar ne misli, da
Vrstica 1.760 ⟶ 1.802:
proda še danes. Torej Ančke nikar ne preganjaj,
je ne dam.«
 
Janez je vlekel voz za Mokarico. Vsak stavek
ga je zabolel in za vsakim je zinil. Toda
Vrstica 1.766 ⟶ 1.809:
čudovito podvizala. Ko je mama izrekla zadnjo
besedo, je bruhnilo iz njega:
 
»Od zlomka, ne zoper Ančko, zoper mene
ste se vsi zakleli, vsa vas, vsa fara in še Vi
povrhu. Dobro, naj le gre, jaz grem tudi, če hočete,
niti južine ne počakam.«
 
Mokarica se je ustavila za visoko ržjo in se
previdno ozrla. Ustavil se je Janez, roke so stiskale
Vrstica 1.775 ⟶ 1.820:
struna izpod zavihanih rokavov, prsi so se hropeč
dvigale pod odpeto srajco.
 
»Ali, ljubi moj,« je skoro vzdihnila Mokarica.
»Ni ga večjega reveža dandanes kot je gospodar.
Kaj smo stavili nate, in za eno samo besedo, ki
ti ni všeč, takle odgovor.«
 
»Kakšen odgovor?«
 
Janez je bil še ves razburjen in jezen.
 
»V Ameriko pojdem in Ančka z mano!«
 
»Ančka? Čemu ti bo, ko je ne maraš!«
 
»Mama, lepo Vas prosim — — —«
 
Mokarica ga je prekinila.
 
»Nič, mene nič ne prosi, njo vprašaj. Ali se
ti bo ona ponujala? Zmenita se pametno tako
Vrstica 1.791 ⟶ 1.844:
da vama bodo pečene ptice letele na mizo, potlej
seveda — le v Ameriko.«
 
Mokarica se je obrnila in odšla po stezi, da
Janez ni mogel z vozom za njo.
 
— 242 —
Zvečer se je Janez izmuznil iz hleva in vzel
s seboj svetilko. Tiho je šel na dvorišče, preskočil