Dekla Ančka: Razlika med redakcijama

pretipal. Potem je pihnil luč in sedel na korito pred

hlev, kamor je bila napeljana voda iz studenca.

»Hiša je boljša kot sem sodil. Mokar to dobro

ve. In svet naokrog je kaj rodoviten in za les

Potem je številil denar in na prste prišteval

k vsoti dotekle obresti.

»Ne bo dosti. In dota? Nekaj bodo že dali

Ančki, prida ne morejo.«

Janez je naslonil glavo ob dlan, za hrbtom

mu je curljala voda v korito, v travi so peli

murni in tuintam se je utrnila kresnica.

Nato se je napotil domov. Preden je preskočil

plot, se je še ozrl na hribec. Bela stena ga je pozdravila

in mu namignila:

»Pridi, Janez, in pripelji jo s seboj!«

Z dvorišča je zagledal v kuhinji luč.

»Ni Mokarica, Ančka je. Povem ji in jo

vprašam.«

Postavil je svetilko na tla in šel pod razsvetljeno

okno. Dvignil se je na prste in pogledal

glasno, da je obtičal z eno nogo na pragu in je ni

upal postaviti v vežo.

»Vsi se bodo prebudili in sramota bo zame

in zanjo. — Toda, kakor nalašč je nocoj — in

žalostna je — saj sem jo videl, kako si podpira

glavo — Naj se zgodi karkoli —«

Potegnil je za seboj nogo s praga, stopil

dvakrat in v temno vežo je šinila luč iz kuhinje.

»Dober večer!«

Ančka je vztrepetala in vzkliknila, toda hitro

pritisnila roko na usta, da je zatopila glas.

»Kako sem se te prestrašila! Kaj se je zgodilo?

Pri živini kaj? Ali naj pokličem?«

»Nič se ni zgodilo in nič ne kliči; k tebi sem

prišel, ko sem te videl, da si sama in da ti je

nemara dolgčas.«

»Ali ni bilo zaklenjeno?«

»Ni bilo, hvala Bogu.«

Janez se je zasmejal. Ančka mu je z očmi

požugala: »Janez, ti, ti!«

»Ugani, kje sem bil sedajle?«

»Ne vem. Fantje imate posebna pota ponoči!«

Ančka se je nasmehnila in ga pogledala iznad

leče, ki jo je izbirala dalje.

»Res, posebna pot je bila. Mokarjevo kajžo

sem ogledaval.«

»Ponoči?«

»Podnevi ne utegnem in nočem.«

»Ali si kupec nanjo?«

Janez je tako naglo izgovoril, da ga je komaj

razumela. Nato je sedel k njej in jo prijel za roko

ter ji ustavil drobne prste, ki so lovili grašico in

Ančkina roka se je vsa skrila v žuljavi Janezovi

in je trepetala, kakor ujeta tička.

»Janez, čemu ti bom, ko nič nimam. Ne kupuj

zaradi mene kajže. Priženiš se na grunt, ko imaš

»Na dva grunta se ne bom, če ne boš ti na

njih. Nikoli, Ančka.«

Ančka ga je pogledala in srečala z očmi njegove,

ki so gorele v hrepenečem ognju, da jim

je umeknila pogled. Janez ji je položil roko krog

pasa.

»Nikar, če kdo pride. Lepo te prosim, pojdi!«

Ančka je vstala. Janez je pa obsedel, roke

so mu omahnile, gledal je za njo, ki je stala pri

ne zmore. Z rokami se je oprl ob stol in se počasi

dvignil.

»Lahko noč! Prav imaš, nič ne bom kupoval.

V Ameriko jo potegnem.«

»Počakaj,« je šepetaje prosila Ančka in izginila

v kamrico.

»Na, Janez, in nič nikar ne hodi v Ameriko!«

V vsak žep suknjiča, ki ga je imel prek ramen,

»Lahko noč! Pojdi — saj te imam rada!«

Ančka mu je izmeknila roke in odšla z lučjo.

Janez se je okrenil na pragu in prav nič se ni

jih je zapiral. Tako mu je bilo, da bi se bil z

Ko je drugo jutro prišla gospodinja v kuhinjo,

Mokarica je mešala z žličico kavo in gledala

oči so ji govorile:

»Nič mi ne utajiš. Vse vem, otrok moj!«

Ančka se ni obrnila od gospodinje kakor

včeraj, ko je skrivala solze. Naslonila se je ob

ognjišče in z nogo trkala takt pesmi, ki je ni

dokončala.

»Jaz sem mu včeraj kar naravnost povedala.

Kaj bi golomišil. Natančno sem vedela, da te ima

Janez si ni upal in ni vedel, kako bi. Vidiš, Ančka,

tak je pošten fant. Moj mož me je leto dni ljubil

»Za naju se nič ne ve; Janez si še premisli!«

»Ko bom imela tako majhno doto, komaj za

»Kaj dota? Dota se izmota —«

»In premlada sem, se mi nič ne mudi.«

Ančka ni ugovarjala gospodinji.

Zanjo in za Janeza se je začel čas, ki je bil

eno samo nepretrgano hrepenenje, sama radost

Janez je kupil Ančki srček na zlati verižici,

Ančka mu je vrnila s skopim prihrankom kupljeni

in je užival sladko slast, ko jo je nosila. Kadar

je imel kaj denarja, je dal denarnico Ančki:

Če je šla Ančka z gospodinjo v mesto, ji je

dal hranilno knjižico, da vloži, kar je prištedil.

Kadar je naneslo, da sta bila kaj časa sama

pri delu, sta se pogovarjala in gospodinjila, kakor

neke nedelje popoldne, da sta skupno vse ogledala

in določila, kaj bo stalo tu, kaj se bo hranilo

kjer so čakale dneva, da pride ponje

mizar in se loti bale.

Prišel je Šmaren, Ančka je vstala ob štirih

in se napravila v cerkev k izpovedi. Članica Marijine

družbe je bila in ta dan zanje skupno sveto

obhajilo.

Lahkih nog in lahke vesti je Ančka hodila

blizu cerkve jo je nenadoma zbodla vest in ji je

rekla:

»Dekle, ti imaš fanta! To, to!«

in se pridružila tovarišicam, ki so se

vrstile krog izpovednice. Pričela je brati. Ni mogla.

Tisti glas ji je neprestano zvenel:

»Dekle, ti imaš fanta!«

V tla je gledala vsa zamišljena, in molkove

jagode, ki so bile ovite krog roke, so postale

ji je prinesel molek z božje poti za odpustek

materinega, lesenega, in hudo ji je bilo, da se ni

doma tega domislila.

Vrsta ob izpovednici se je krajšala, družice

so odhajale vesele pred ovenčan kip Marije kronane,

višnjevi trakovi so se svetili izpod belih

je tekla danes izpoved, kakor ji je drugekrati

Linica je zaškrtala, Ančka se je vsa stresla.

Ob linici se je dvignila roka: Gospod naj je v

Ančka je povedala zbegana nekaj vsakdanjih

Sivolasi župnik je pričel: »Glej, otrok moj,

danes se dvigni s srcem in dušo v nebo k svoji

»Prosim, še nekaj,« je izpregovorila s težkim

»Fanta imam,« je vzdihnila Ančka, težka teža

se ji je odvalila s srca in vsa vdana je poslušala

Domov grede se je Ančka nalašč ognila družbi,

»Premisli, ali je tvoj fant veren? Brez Boga

ni blagoslova in ni sreče,« jo je opozarjal župnik.

»Janez je tak,« je sodila naglo Ančka in nič

ni bilo dvoma v sodbi.

»Pomisli, če bosta imela toliko, da ne bosta

lačna ne ti, ne on in ne otročiči, če jih Bog da!«

»Hišico kupi, gruntec je krog nje, ne bomo

»In preudari, če ni pijači vdan. Bolj srečna

»O, Janez, takrat so rekli, Miha je rekel,

ker je hudoben, ko mi je na Šentjurjevo nedeljo

prinesel srček, da je bil pijan. Pa ni bil, prav

»In nazadnje ti rečem, otrok moj nedolžni:

Beži — beži! Priložnost naredi tatu. Stari ljudje

ljubezen pojedli pred zakonom, so jo v zakonu

povsod stradali!«

»Da bi kdo od mene kaj mislil, ali od Janeza

takole sodil, ne nikoli!«

Skoro razhudila se je na župnika. Ali naglo

se je polegla nejevolja, ko je preudarila prve tri

nauke in ni našla ugovora. Vsa vesela je prišla

domov.

Tisti dan ni Janez nič govoril z njo. Komaj

par besed pri obedu. Skrivaj jo je gledal in v

očeh in na licih ji je gorela svetost. Odkril bi se

ji bil, kakor cerkvi in ves ponosen je bil nanjo.

Po obedu je velel Mokar napreči in odpeljala

»Danes je prilika,« je pomislil takoj Janez,

Ali prevozila sta že sosednjo vas, prišla v

drugo faro, ogledovala in kupovala, toda Janez

gospodar prekinil in začel pogovor o stvareh, ki

se niso kar nič tikale njega.

Noč je že legla, ko je Janez pred gostilno

prismejal na prag, pred njim je šel z lučjo krčmar

»Dobre volje je. Viržinko kadi,« ga je pogledal

Janez. »Sedaj se ga lotim.«

Rigo je zapeketal po prašni cesti. Janez je

začel: »Gospodar, saj veste, kako sem sklenil. Za

»Torej se ženiš?«

»Kaj bi drugače. Tako se mi zdi Ančka pripravna

in koristna, da je kar prav, če se vzameva.«

»Tvoja glava, tvoj svet! Kajža je naprodaj

in tebi petsto ceneje kakor drugemu. Pet bank

»Pet,« je povzel Janez zategnjeno.

»Ni predraga. Tisoč me je stalo popravljanje.

Le oglej jo dodobra. Kakor nova je. Pred hišo

Mokar je stiskal viržinko, ker ni vlekla, da

so letele iskre za vozom.