Dekla Ančka: Razlika med redakcijama

Mokar je stiskal viržinko, ker ni vlekla, da

so letele iskre za vozom.

»Nimam toliko,« je izpregovoril Janez in sram

ga je bilo in ves potrt je bil.

»Počakam te. Ampak pravzaprav se vama nič

ne mudi! Počakajta; Ančka je še kakor otrok,

Ančka, drugo leto ji pridam, ker je ona zadovoljna

z njo — vidiš, tako bi bilo modro.«

»Aha,« je pritegnil Janez dvoumno, da se ni

vedelo, ali mu je všeč ali mu ni.

Janez je gonil in čisto nič ni bil dremoten.

»Tri leta da bi čakal, pravi gospodar. Tri

leta, tri leta — — —«

Mehanično je mahal z bičem in iskal konca

teh treh let. Zdelo se mu je, da ga ne vidi in da

ga ne bo učakal.

»Ančki povem. Kaj poreče? — Ne, ne bom

ji povedal. — Kje bi dobil tisočak? — Če grem

v posojilnico — bi dobil, toda še enega, za živino

in orodje — potem sta dva. Preveč bi bilo

on. Ne, ne strpim teh treh let pri njej in brez

nje. — Že vem. V Ameriko jo potegnem. Tam

— Ančka bi bila doma. — In Miha tudi

doma — in kdovekdo še. — Ne grem!«

Janez je zavozil na dvorišče, razdvojen in

potrt, da je pozabil poklicati gospodarja, ki je

in prevrgel prazen škaf. Ropot je prebudil

Mokarja, ki si je pomel oči, se ozrl in zapazil konja.

»Janez,« je zakričal, »ali noriš? Vročega

konja h koritu!«

Hlapec je pritekel z vrta in zagrabil Rigota

trdo za uzdo.

»Nekdo je sleparil okrog hiše in zbežal

čez vrt.«

vročega.«

Gospodar je zlezel s koleslja in šel godrnjaje

slišal Ančkin glas, ki mu je ponudila kave, kakor

ji je naročila gospodinja.

»Ne bom, nič ne bom,« je mrmral gospodar,

Janez je naglo privezal konja in šel po

prstih do kuhinjskega okna. Prav tedaj je ugasnila

luč. Samo senco od Ančke je uzrl na beli

steni.

Za trenutek je postal in razmišljal. Nato se

je vrnil v hlev, prižgal svetilko in posvetil na

»Ni ga!« je izpregovoril jezno. »O slepar!«

Žalosten je sedel na žleb, glavo je oprl med

trak dolge kite, ki ji je visela v naročje, ga zavijala

in odvijala. Ko je zažvenketala oprema, ki jo

je Janez obesil na kljuko pred hlev, ko je zaropotal

koleselj, ki ga je potegnil pod streho, je

Ančka se je naslonila na končnico postelje,

položila roke pod glavo in začela moliti.

»Ni ga dobil,« se je naenkrat raztresla med

molitvijo in je bila vesela. Ali pregnala je misel

in domolila do konca. Nato se je spet vzravnala

na skrinji, posedela trenotek, vstala ter šla spat.

Takoj so se ji strnile trepalnice in v polsnu

so se vrstile pred njo zmedene slike: bela hišica

pred njimi roko pod odejo in se tesno zavila.

Nato je nenadoma odprla oči, zaspanec je izginil in

spet je je bilo strah. Vse besede, ki jih je govoril

Miha pod kuhinjskim oknom, so oživele, kakor bi

v kamrico. In na vsaki besedi so gorele tiste oči,

ki so predrzno zrle nanjo in prebadale odejo, da se

je ležala glava na blazini, oči je zatiskala in skoz

dvojno temo so gledale nanjo Mihove pregrešne

oči in se ji rogale. In kamorkoli se je zadel ta

»Jezus, Marija,« je vzdihniia, se vzravnala in

steni, pomočila vanj prst in se pokropila.

»Zakaj sem se bala, da bi ga ne zalotil Janez?

Naj bi ga bil! Morda ga je, ko je pustil konja in

»Bog ve, kaj si je mislil Janez? Če me kaj

Ančki je zdrsnila roka, s katero si je podpirala

glavo, in je omahnila na blazino.

»Oj ne, saj Janez ve, saj me pozna. Ne, nič

mu; porečem: stran moram, moram, ker mi ne

da miru. — Tudi Mokarici povem. — Miha ali

jaz, kakor hoče.«

Nič več ni občutila strahu, moč je prešinila

Janezu je dobrlela luč. Duh po tlečem stenju

v svetilki ga je predramil. Hitro je napojil konja

in šel na pograd. Mimogrede se je ozrl po Mihovem

ležišču.

»Še sedaj ga ni, vlačugarja. — Kaj mi mar?

Naj hodi, kjerkoli!«

Jezno je potegnil nase konjsko plahto in se

premaknil parkrat sem in tja, da je našel na trdi

slamnici pripravno lego.

Dasi je glasno in jezno zagodrnjal, je vendar

vedel, da je lagal in da glasna laž ni zatopila

resnice v srcu.

»Kaj mi mar? — Mar mi je, bolj mar sedaj

kot tedaj, ko sem Miha dobil pod oknom. Takrat

Miha? — Morda se mi je le zdelo, da je bežala

senca. — Ko bi bil kdo drugi? Ančka je še otročja.

Deske v pogradu so zaškripale, Janez se je

obrnil. Ali ni poležal dolgo. Spet je popravljal

plahto in se zasuknil na drugo plat.

vendar, ali mi je tega treba? Pokažem jim, vsem,

S tem jeznim sklepom v srcu je zaspal, da ni

niti slišal, kdaj se je Miha prikradel v hlev.

Drugo jutro je Ančka vstala navsezgodaj.

Sama sebi se je nasmehnila: »Ali sem neumna, da

sem se tako bala snoči. Ampak, kar sem sklenila,

Oprezovala je, kdaj se bodo oglasili Janezovi

Vzela je drug škaf in šla. Vzvod je škripal,

voda je štropotala, Ančka je gledala v Janeza,

ki je drgnil brzde in se ni okrenil. Voda je tekla

že čez rob in oškropila Ančkino boso nogo. Vodnjak

stopil med hlevna vrata in zaklical:

»Miha!«

v hlev:

»Vstani, klada voglarska! Vse noči se plaziš

krog oken, potepuh, delal bom pa jaz. Počakaš!«

Ančka je hitro zadela škaf, voda je pljuskala čez

V kuhinji se je sesedla na stol poleg vode, ki se

je še vedno gugala in valovila v škafu. Vsa zasopla,

predpasnik in ga pritisnile na oči, odkoder

so se ji vlile solze.

Ko se je izjokala in spustila predpasnik z lic,

je že sijalo skoz okno solnce, ki se je dvignilo

vode in si izmila objokane oči. Nato se je naglo

sklonila k ognjišču in začela delo.

jaz tudi huda!«

Trdo je zaloputnila železna vratica, ko je vstopila

»Mm,« je namrdovala stara dekla in cedila

včeraj sta barantala in popivala z Mokarjem,

»Janez da je hud?« se je potuhnila Ančka

Če bo sitnaril in se znašal nad nedolžnimi,

se bo opekel. Presneto, da se bo!«

Špela je jezno postavila prazno golido v škafnico

in zavpila: »Tu imaš, pomij! Za vse jaz že

Nato je zaloputnila vrata za seboj s tako

naglico, da so ji priprla krilo, ki je bilo vihravo

»Resk,« je reklo in preplehana kotenina se

je pretrgala. Toda Špela se ni ustavila. Po petah

kakor jezik je trkala po nogah, ko je šla godrnjaje

čez dvorišče.

Preko bele srajce so se križale pisane

Mokar ni zinil do konca in ni iztegnil rok

popolnoma. Prijel se je za leseno ograjo in gledal

»Kaj ti mar, netečnost!« je odgovorila Špela

zadirčno Janezu in šla svojo pot.

Veliki hlapec je izdrl sekiro iz klade in jo

zasadil s toliko togoto v tnalo, da je zazevala

»Če je tako, naj gre vse k rogaču.«

ni ozrl. Potegnil je klobuk na desno oko in šel

»Kako je razgaden!« je mrmral gospodar, ki

je srečal pri vratih spalnice ženo. Ona je takoj

opazila moževo nagubano čelo in se je vrnila v

»Kdo je razgaden?«

»Ali ti nisem pravil, da je ta deklina nesreča

za hišo?«

»Očitanje, očitanje, kakšno očitanje, bi rad

vedel,« se je jezil Mokar, ko je brskal med obleko

»Kaj pa, če ne očitanje. Moja dekla ti je

»Za božjo voljo, ali si hudournik, ali kaj si?«

Mokar se je okrenil in vlekel telovnik iz omare

»Vidiš, vse boš razmetal,« je pristopila žena

morem za to, če nima dovolj, da bi plačal. Ali naj

mu jo dam zastonj? Danes je jezen, seveda; in to

vse zaradi te preklicane cukrene nastave. Ko je

bil prej Janez tak človek, da bi mu z lučjo ne

»Koliko si mu cenil?« je vprašala Mokarica

»Nič preveč. Še premalo. Pet tisoč!«

popustil, če pomisliš, da bo korist za hišo,

»Je prej stala naša hiša in se ni podrla, ko

ni bilo kajže, ne teh dveh pri nas — in bo zanaprej

odšel.

Ko se je zbrala opoldne družina pri obedu,

so vsi občutili nekaj mračnega in mrzlega nad

jezno pogledal z rdečimi, nenaspanimi očmi in je

Špela je molila očenaš s pevajočim, razklanim

glasom. Družina ji je mrmrajoč odgovarjala, kakor

bi je bilo sram govoriti z Bogom, ko so nosili

si je potegnila ruto na čelo, da so se ji komaj

videle oči izpod nje. Skrivaj se je parkrat ozrla

na Janeza. Toda on je mrko gledal v jed in zajemal

naglo iz sklede.

ni več ozrla vanj. Ko je prinesla do roba polno

skledo druge jedi na mizo, je pljusknilo čez rob

in polilo mizo pred Janezom.

Ančka je segla po brisačo in molče pobrisala pred

njim. Tedaj se je Janez ozrl pod strehasto zavezano

roko je segel v razmršene lase, da bi prikril, kako

da ne ustavi solz, in se je zato okrenila ter odšla,

počasneje, od žlice se mu je pocejalo na mizo,

ker se mu je tresla roka. Čakal je Ančke in pripravil

Zato je postavil žlico na mizo, se vstajajoč s klopi

prekrižal, vzel klobuk, ki je ležal znak na klopi,

pokinknila. Kmalu so zastale še druge žlice, spet

je Špela odmolila in družina se je razšla.

»Stopi mi po polič vina,« je velel Mokar ženi,

»Vidiš, takole je, kakor sem rekel. Sedaj si

sama videla. Kar trpeti ne morem takih rilcev —

hu, ženska, to je strup — strup —«

Nagnil je čašo in jo izpraznil v dušku.

»Ljubi moj, nikar tako ne govori!« Dosti se

je Mokarica zatajevala, da je mogla govoriti mirno.

»Nikar tako! Kako naj? Saj imaš vendar oči

Gospodar si je natočil in začel hoditi gor in dol

po sobi. Roke je držal na hrbtu, široka pleča so

se mu upognila in oči so gledale v špranjo na

podu, po kateri se je vračal sem in tja ter poslušal

»Imam oči, ali moje včasih več vidijo in bolje

in kupčiji nič ne rečem, da ne boš navsezadnje

sodiš, da je Janez zato jezen, ker ne more plačati.

Nekoliko ga že tare tudi to, gotovo, ali mora biti

lepo besedo daj Janezu, ko ni nate hud in ne ti

nanj.«

»To je res od sile; gospodar torej lazi za

hlapci.« Mokar je udaril z nogo ob tla in hodil

spet po špranji in ni nič pogledal žene.

»Je res žalostno, toda tako je dandanes. Ponudi

mu še enkrat, takole v šali mu reci; zakaj

da se imata, ker sta rojena drug za drugega —

tako se imata rada, da se ne bosta nikoli pustila.

In zato je zanja in za nas prav, če se naredi,

Mož je stopil k mizi in si dolil v kozarec.

Potem je šel nazaj sred sobe in nič ni odgovoril.

Ona je pomolčala in s prstom grabila na kupček

»Ali je na mali Ledini že dosejana ajda?« se

»Popoldne zavlečeta!«

Tedaj so se odprla vrata, in Špela je pomolila

»Krava se pripravlja!«

Špela je zaprla, Mokar si je opasal višnjev

»Poglejte, kakšna telička!« je vzkliknil Janez,

Mokar in čelo mu je bilo brez gube in

ves obraz veliko veselje. Tudi Janez ni imel več

»Ne veste, prežvekovala je medtem; da,

Sava, to je živalca. Najboljša! To sem vedno

trdil. Je za vse: za mleko, za teleta in ješča

»Ali me je treba ali me ni?« se je oglasila

»Le pojdi, popazim sam!« ji je velel Janez,

pomaknil gospodarju stolec in gledal teličko, ki

»Janez, ko sva sama, kaj ti je bilo danes

pravzaprav?« je začel Mokar in sedel na stol.

Hlapec je potegnil klobuk spet na oči, pobrskal

z vilami ponepotrebnem po stelji in odgovoril:

»Nič, nič. Posebnega gotovo nič. Ali poznaš

me, da me peče, če se družina takole kuja, kot

ste se danes, in človek ne ve, zakaj. Če je kaj

napek, saj se popravi. Zakaj sem pa gospodar,

in se je umaknil prav v drugi konec

je molčal in gledal Savo in teličko. Ko se je Janez

spet vrnil, je izpregovoril:

»Redili,« je odvrnil Mokar kratko in slonel

gospodarju zamalo, ker mu ni razodel po resnici.

Zato sta oba molčala, dokler se ni oglasil gospodar,

kakor bi se nenadoma nečesa domislil:

»No, Janez, kakor je telička lepa in izvrstnega

plemena, če si volje, kot sva se snoči menila,

in pogledal hlapca. Ta je slonel na vilah, oči so

»Lepa je, zares je lepa, samo, saj veste, takole

sem preudaril, da mi ni treba ne kajže, ne

»Je tudi pametno, jaz sem le omenil, in nič

Gospodar se je še enkrat ozrl na živino in

šepetal blagoslov. Še preko dvorišča je zadovoljen

»Janezu sem jo ponudil v rejo, kakor sem ti

»Pravi, da mu ni treba ne ženske, ne kajže

»Tudi jaz bi ne bila žalostna, ko bi ne vedela,

Mokar je skomizgnil z rameni, vzel koledar

in zapisal dan, kdaj je od Save dobil telička. Ona

je visela še bolj na oči in nič ni pogledala mame.

Ta je odklenila omaro, odrezala kos pogače in

»Na, tole nesi Janezu, ki čuva pri kravi!«

Ančka je hitro popustila pomivanje, si otrla

roke in segla po steklenici in pogači. Vse to je

je postavila nazaj na mizo in izpod rute

pogledala gospodinjo.

»Nič ne glej in pojdi,« je rekla Mokarica ter

zaklepala omaro.

»Mama, ko je tako hud name!«

»Kaj bi bil hud, nič ni hud, sitni ste, vsi ste

sitni, samo da naju dražite. Križ božji z ljudmi!

Nič se ne obotavljaj. Ne bo te ugriznil, ne!«

Ančka je odšla, gospodinja je gledala za njo

skoz okno in se muzala, ko je videla, kako si

»Moj Bog,« je premišljevala Ančka spotoma,

Preden je Ančka mogla kaj skleniti, je bila

Janez je sedel na stolčku, klobuk je ležal

Janez je naglo vzdignil glavo in se ozrl, kakor

»O,« se je ves vesel začudil. Ali naglo je

izpremenil glas, kakor bi se bil domislil, da ne

sme biti prijazen, in je nadaljeval resno, skoro

malomarno: »Deni kamorkoli, morda semkaj na

Ančka je postavila, kakor ji je velel. Janez

se je premagoval, ali kljubtemu jo je pogledal

»Zakaj jokaš, Ančka?« Sam ni vedel, kdaj

jo je prijel za roko.

»Zakaj si tako hud name?«

Ančka mu je izmaknila roko in poiskala robec,

»Saj nisem hud, samo žalosten sem, tako žalosten,

»Kaj se ti je zgodilo?«

»Nič, ampak kar mislim, naravnost ti povem,

tako mislim, da imaš ti koga drugega — — —«

»Janez!« je kriknila Ančka odločno in bolestno,

Janez je vstal s stolca, Zrla sta drug drugemu

v oči in molčala.

»Ančka,« je izpregovoril Janez, in glas se

mu je tresel, Ančka je vzdihnila.

Tedaj Janez ni vedel, kdaj je prevrnil stolček

in pohodil klobuk, ko je obstal sam sredi hleva

in je imel roke razkriljene, kakor bi še pritiskal

Ančka je pa hitela s pomivanjem in nič več

ji ni visela ruta na oči. Izpod nje so pogledali

cvrkal in se stresal po tokavastih kolesnicah.

Hlapec je šel za njim in bič