Dekla Ančka: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Petin30 (pogovor | prispevki)
m vrnjen tekst
Vrstica 1:
{{naslov
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= Dekla Ančka
| poglavje=
| avtor= Fran S. Finžgar
| opombe= ureja Ilona Jerič
| obdelano=
| spisano= Postavila Ilona Jerič.
| vir= Dom in svet [http://www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?URN=URN:NBN:SI:doc-6TQHNYE5&id=48cb6274-90e5-4ba1-a8e8-1a2359e34d1e&type=PDF]
}}
{{neoštevilčena poglavja}}
== I. ==
 
»Mina, kako misliš?«
 
Kajžar Anton se je dvignil
pri peči in se naslonil ob komolec.
Željno se je ozrl proti mizi, kjer
je žena šivala raztrgane hlačke
otroku Francku. Ker je imel Francek samo ene
hlačke, zato jih je šivala zvečer, ko je otrok spal.
Žena ni dvignila glave nad šivanje in mu ni nič
odgovorila.
 
Anton se je popravil na klopi še više, spustil
noge na tla, sedel in se naslonil ob čelešnik.
 
»Mina, odgovori no! Kako si čudna!«
 
Ženi je obstala igla sredi poti, roke je spustila
v naročje in pogledala moža preko zakajene, revne
svetilke.
 
»Kako me gledaš? Nikar no! Sv. Juri se
bliža!«
 
»Ali si čuden, ljubi moj! Teden dni že ne
spim, tako me skrbi.«
 
Mož je pogrknil in v zadregi sunil lesenega
zajca, ki je gledal izpod klopi.
»Seveda te skrbi. Kaj mene nič? Ampak kaj
se hoče. Sedem ust -— za delo pa le moja roka.
Vsi bodo morali za kruhom in Ančka je najstarejša.«
 
»In njo najteže dam, Bog ve, zakaj!«
 
»I zakaj! Kokljica — vse bi rada imela pod
krilom. Lepo bi bilo; pa si pomagaj! Kajža je
rajža! Po svetu kaže vsem, ki se v njej rode.«
 
Mina je vnovič pričela vbadati v debelo zaplato
in se je sključila še niže nad šivanje. Anton
je vzel trsko z zidca pri peči in se zamišljen
igral. Drobne šagice je ličkal od nje in jih metal
na tla. Nazadnje je vrgel ogoljeno betvo trske
pod klop.
 
»Torej, če nočeš, pa stradajmo. Bog ve, da
bi rad za dva delal, ko bi imel še par njiv. Ali
iz te edine ne morem izkopati več. Ne morem.«
 
Mož je vstal od peči in s trudno nogo šel
do počrnele ure, prijel za verižico in jo navil,
dasi še ni potekla. Žena se je ozrla za njim. Ves
potrt in žalosten se ji je zdel Anton.
 
Naredila je vozel in odtrgala nit od zaplate.
Spet je pogledala Antona, ki je stal pred uro in
se zazrl v nemirno nihalo.
 
»Anton!«
 
Mož se ni zmenil.
 
»Anton, če ni drugače, naj se zgodi božja
volja!«
 
»Kakor hočeš, Mina; Ančka je toliko tvoja,
kakor je moja. Zato sem te vprašal. Če nočeš,
pa bomo še rili eno leto ali dve kakorkoli. Samo
Mokarju moram povedati.«
 
»Ali si hud, Anton?«
 
Žena je občutila v moževem glasu nejevoljo.
 
»Hud? Nič nisem hud. Mokar bo hud, ker
sem mu jo takorekoč obljubil.«
 
»Torej naj gre. Če ne bo zanjo, si pa prebere!«
 
»Ali si Ančko kaj vprašala?« se je naglo
mož okrenil od ure, kjer je stal.
 
»Nisem je.«
 
»Vprašajva. Koj. Če dekle noče, zgrda je ne
bomo gonili!«
 
Mati je zganila hlačke in jih položila na klop
ter šla po Ančko v kuhinjo.
 
Oče je hodil po sobi gor in dol.
 
»Anton, le povej ji!«
 
Mati je prišla s hčerjo v sobo in sedla k
peči, da ne bi bila deležna bridkega pogovora.
 
»Ančka, tako sva se domenila z materjo, da
boš šla služit.«
 
Oče je obstal pred hčerjo, ki si je brisala
roke v predpasnik. Osemnajstletna, vitka in lepa
kakor gospodična je stala pred njim.
 
Zasmejala se je in sedla k materi.
 
»Kam, oče?«
 
»K Mokarju te prosijo! Ali greš?«
 
»Grem. Zakaj pa ne?«
 
Ančka se je spet zasmejala, mati si je obrisala
solzo. Hči se je ozrla na mater.
 
»Nikarte!« in se je stisnila k njej. »Saj grem
rada, saj vem, da moram od hiše!«
 
»Rada greš? Norica, kako si nehvaležna!«
 
»Nisem ne, mati.«
 
Ančka je pobožala mater in naslonila glavo
na njeno ramo.
 
»Vidiš, Anton, kakor otrok je. To me skrbi!«
 
»Oče, ni res, nisem ne otrok. Zakotnikova
Lizika tudi služi. Pa se pohvali, da jo imajo radi,
in je leto mlajša od mene. In tudi tako močna ni.
Oče, koliko je obljubil Mokar?«
 
»Sto na leto!«
 
»Sto? Mati, novo obleko Vam kupim! Za
god Vam jo bom!«
 
»Torej jutri povem Mokarju, da prideš?«
 
»Le povejte!«
 
»Oh, Ančka, kako si ti neumna!«
 
»Zakaj, mati?«
 
»Ker si tako vesela!«
 
»Zakaj bi ne bila? Doto si prislužim!«
 
»Bog sam ve, kakšno! Tam so trije hlapci.
Kako se bojim!«
 
»Jaz pa nič, mati.«
 
»Pomij in pospravi, Ančka, da gremo molit.
Truden sem!«
 
Hči je odšla naglo vun. Oče je hodil molče
po sobi gor in dol. Mati je tiho ihtela pri peči.
 
== II. ==
 
Na sv. Jurja dan se je preselila Ančka k
Mokarju. Mati jo je spremila. Ko je hči zlagala
tisto malo obleke v skrinjo, kamor ji je pokazala
gospodinja, je mati za vse božje in svete prosila
Mokarico, naj pazi na Ančko, naj jo varuje in
naj jo ima trdo, kar se da, ker je še tak otrok.
In Mokarica, postavna ter veljavna gospodinja,
jo je tolažila.
 
»Ne boj se, Mina! Kakor doma, tako je dekle
spravljeno pri nas. Še bolj!«
 
Ko je Ančka s praga gledala za odhajajočo
materjo, se ni smejala. Na jok ji je šlo. Zato je
stopila k njej Mokarica in jo prijela za roko.
 
»Nič ne maraj, Ančka! Bodi, kakor bi bila
doma. Vsega se privadiš. Le dela se poprimi. Z
delom se vse pozabi. Kar začniva!«
 
Preden se je Ančka vrnila s praga, je še pogledala
za materjo, ki je krenila koncu vasi po
stezi proti domu. Mati je dvignila predpasnik in
potegnila z njim po obrazu.
 
»Še jokajo,« je pomislila Ančka in odšla za
Mokarico.
 
»Vidiš, Ančka, kuhinjo!«
 
Ančka se je začudila. Toliko in tako lepih
posod še ni videla. Naglas se je začudila.
 
»Ah, kako lepo!«
 
»No, imamo za silo, hvala Bogu! Vidiš, Ančka,
tu bo tvoje prvo delo. Ti si videti bolj pripravna.
Drugi dve dekli sta pridni, nič ne rečem; ali neokretni.
Skrbela boš, da bo vse pomito, vse pometeno,
vsako jutro zakuriš, nanosiš drv, vode
— tu boš moja desna roka. Doslej sem sama. Pa
čemu bi. Dva sina imam. Eden študent, drugi bo
imel dom. Dovolj imata!«
 
Ančka je gospodinji pokorno pritrjevala in
šla za njo skoz ozka vrata.
 
»Vidiš, tu je kamrica. Ta bo tvoja. Nalašč sem
dala semkaj postaviti posteljo. Ali ti je prav?«
 
»Prelepo, mama, vse prelepo zame!«
 
Mokarico so vsi imenovali mamo. Bolj gosposko
je donel tak naziv, kakor se je spodobilo
zanjo, najveljavnejšo gospodinjo v fari.
 
Iz kamre sta šli v hišo.
 
Mokarica je hitro snela brisalko z žeblja in
začela brisati težko, javorovo mizo.
 
»Vidiš, Ančka, takale je naša Špela. Stokrat
ji povej, naj pobriše po jedi. Nak. Stokrat ti pozabi
in ko ve, da me te čerge po mizi tako strahovito
jeze in tajajo.«
 
»Čajte, mama, bom jaz!«
 
Ančka je vzela gospodinji iz rok brisalko.
Mokarica jo je gledala, ko je snažila mizo, obrisala
klopi in stole, prestregla drobtinice v pest
in se ozrla, kam bi jih stresla. Videla je, kako
belo roko ima, ko si je zasukala rokavček. Zadovoljno
je pritrjevala:
 
»No, no, tako, dobro ti gre od rok! Prav!
Še tamle potegni — na poličici — pri oknu! Da
boš le sama kaj videla! Špela nič ne vidi!«
 
Kljub temu veselju jo je zapeklo in je v duhu
pozabavljala.
 
»Kaka gospoščina pri bajtarskih otrocih! Kakor
iz žide, take roke ima. Prej naj bi jo bili
dali služit!«
 
Potem sta šli na dvorišče, pogledali v hlev,
kjer je stalo dvajset govedi, težkih in rejenih.
 
»Tu ne boš imela mnogo opravka. Ali to ti
takoj povem, če bo potreba, pojdeš tudi v hlev.
Pri nas si ne sme nihče izbirati dela. Tega jaz
kratko in malo ne trpim, da bi posli drug drugega
priganjali in se izgovarjali: To ni moja reč, to
je tvoja. Nič. Vsak vse, kakor nanese. Tako.
Sedaj si videla. Tu je shramba za orodje. Ključ
vtikamo pod to tnalo!«
 
Mokarica se je pripognila po ključ.
 
»Vzemi lopato, motiko in železne grabljice.
Greva na vrt. Gredice še niso urejene in steze
je treba opleti.«
 
Ko sta delali nekaj ur na vrtu, se je Mokarica
naveličala gospodinjskega tona in se je začela
pogovarjati z Ančko ljubeznivo, materinsko. Zato
je Ančki izginila plahost z lic in je donel njen
smeh preko ograje, da je soseda Robežnica radovedna
pogledala čez plot ter oddaleč presojala
novo deklo.
 
Ob štirih je nesla Ančka južino družini na polje.
 
»Krompir podoravajo. Janez in Miha orjeta,
Lukec je pa šel z očetom v les, dekli in dve dninarici
ga pometavajo pod brazdo. Dasi ne veš, kje
je ta naša njiva, nič se ne boj. Takih konj in
toliko ljudi ni na nobeni drugi njivi! Tudi za te
sem pridejala žlico. Le jej z družino, da ne bo
ne tebi, ne meni kdo oponašal, da te ločim.«
 
Dekli sta vsipali iz vreč krompir v cajne,
hlapca sta priorala na vozare, ko je prišla Ančka
do njive. Vsi so obstali. Dekli s cajnami na rokah,
Janez, veliki hlapec, z dvignjeno otiko, Miha je
pa počil z bičem, da sta celo težka konja dvignila
glavi in se ozrla.
 
»Nova!« je rekel Miha.
 
»Mala!« je dostavila Reza.
 
»Kako stopiclja,« je pomrdnila Špela.
 
»Pozdravljena,« ji je zaklical Janez in zateknil
otiko za plug. Miha je vrgel konjema detelje,
ženske so postavile cajne na tla in »ahoj« poklicale
dninarici z njive.
 
Ančka je razgrnila majhen, grob prtič na
travo, vzela iz jerbasa skledo, jo postavila na
prt — in po vrsti razdelila žlice. Janez je segel
po hlebu in začel rezati vsakemu delež.
 
Vsi so polegli in posedli krog sklede in začeli
zajemati.
 
Poleg Miha je bila ostala vrzel za Ančko,
ki je pripravljala vrč in kozarce.
 
»Le k meni, deklè! Vidiš, jaz sem mali hlapec,
ti mala dekla, kar za par bova.«
 
»Ne vem,« je rekel veliki hlapec Janez, ko
je prvi izpil kozarec jabolčnika in čašo pomaknil
Špeli.
 
»Ne vem, če bosta za par vidva. Ančki bi
se spodobil boljši par kakor si ti, Miha!«
 
»Nič se ne ve,« je omenila Ančka in sram
jo je bilo.
 
»Ve se, dobro se ve!« je trdil Janez.
 
»Kaj se bo vedelo,« je ugovarjal Miha in
gledal Ančki na roke. »Poglej, kakšne roke ima.
Kakor mojškrica!«
 
Tudi dekle so se ozrle ob tem na Ančkino
roko, ko je zajemala iz sklede.
 
»Saj je res, kakor iz cukra,« je potrdila Špela
in zakašljala, ker se ji je zaletelo.
 
Ančko je bilo še bolj sram in je odvihala
rokavček.
 
Janez je trdo potrkal Špelo po hrbtu, ko je
kašljala in so ji solze silile v oči.
 
»Prav ti je! Kaj objedate dekleta? Ančka,
nič se ne boj! Špela ti je nevoščljiva, ker je vsa
zmrdana.«
 
Špela je strupeno pogledala Janeza in se zaripela
od kašlja pokolcevaje jezila.
 
»Ti, seveda ti — boš — večna — huk —
mladost — huk!«
 
Ančka je položila žlico, vstala in šla h konjema,
ki sta raztresla deteljo.
 
Dekle so se spogledale in nič niso rekle.
Mislile so vse takisto:
 
»Užaljena je in vtaknilo se ji je!«
 
Miha se je vzdignil takoj za Ančko in ji pomagal,
ko je zbirala raztreseno deteljo. Prav tik
nje se je pripognil in lovil bilke po tleh.
 
»Ančka, nič ne hodi preblizu. Rigo je hudoben.
Grize! Če bi te zagrabil takole« — Miha je
prijel Ančkino roko — »hramp — kar ob roko si.«
 
Ančka mu je hitro zmaknila.
 
»Nič se ga ne bojim, Rigota!«
 
Potapljala ga je po dolgi, črni grivi. Konj je
veselo zaprhal.
 
Ko je Janez videl, kako je Miha prijel Ančko
za roko, je srdito pogledal nanj.
 
»Če nočete jesti, hajd, delat! Ančka, pospravi!«
 
Kar vstal je, zagrabil plug za ročice in ko
ga je obračal, je tako jezno telebil s kolci, da je
zašklepetalo.
 
Miha je počil z bičem in se ozrl še enkrat
za Ančko, ki se je sklanjala nad prtičem.
 
»K sebi! Kaj zijaš?« je zaklical Janez nad
njim.
 
Miha je nategnil vajeti, prst je vrela izpod
pluga, hlapca sta molčala.
 
Dekle so se pripogibale in pometavale krompir
v razor, ki se je odpiral pred njimi tako naglo,
da so težko zmagovale.
 
Špela se je ozrla za pisanim jerbasom, ki je
izginil z Ančko vred v daljavi.
 
»Jeza bo in prepir zaradi nje, boste videle!«
 
Spet se je pripognila k rjavi grudi in hitela
za brazdo.
 
Konji so hropli, pod opremo se jim je nabirala
potna pena.
 
Po večerji je Janez pod širokim stogom pripravljal
parizar. Mokar mu je naročil, da gredo
drugi dan po hlode.
 
Ančka mu je svetila z veliko hlevsko svetilko.
 
»Ančka, kako ti bo všeč pri nas?« je vprašal
Janez, ko je mazal osi.
 
»Dobro! Da se le privadim!«
 
»Ančka, nič se ne boj! Mokarica je malo
sitna včasih. Takrat kar molči. Jo hitro mine.
Za Miha se nič ne zmeni in za Špelo tudi ne.«
 
»Danes sta me dražila, ker imam take roke.
Kaj morem zato?«
 
»Nič se ne zmeni, Ančka, kakor sem rekel.
Prav nič. Miha je kvantač, Špela je Špela. Pridna,
ampak netečna. Kogar more, ga piči.«
 
Janez je sunil kolo na os, da se je parizar
stresel. Potem je zavrtel kolo in nataknil osnik.
 
»Zdaj grem, kajne? Moram še pomiti! Lahko
noč!«
 
»Lahko noč in kaj lepega sanjaj nocoj!«
 
»Številke, kaj?«
 
Ančka se je zasmejala. Luč je odhitela preko
dvorišča, Janez je gledal za lučjo.
 
Ko je stopil v konjski hlev, sta sedela Miha
in Lukec na žlebu in kadila.
 
»Še nista napojila?«
 
»Konji še zobljejo.«
 
Janez je sezul škornje, vse težke in rjave od
prsti, slekel suknjič in ga s klobukom vred obesil
na kljuko poleg pograda. Nato je legel.
 
Miha je nadaljeval započeti pogovor.
 
»Kajne, da je lepa naša nova dekla?«
 
»Menda že. Jaz sem bil tako lačen, da se
nisem nič zmenil zanjo«
 
Miha se je zarežal in v smehu je bila hudobija.
 
»Lukec, ti si norec!«
 
»Zakaj?«
 
»Zato ker nič ne vidiš. Ti si štor, bukovna!
Če bi jaz Ančko videl samo z enim očesom, samo
s pol očesom, pa bi vedel, da je lepa.«
 
»Meni se je majhna zdela. Ali ni majhna?
Kakor šolarica je. Zato bo za hišno, kajne? Za
deklo ni. Bogve, če bi zadela poln škaf vode?
Mislim, da ga ne bi.«
 
Miha se je vnovič zasmejal, snel klobuk in
ga veselo vrgel na svoj pógrad.
 
»Lukec, ti si norec, ti si štor! Jaz ti pa to
rečem: V nedeljo bo v Št. Jurju žegnanje. Tja
pojdem in nakupim Ančki semnja polno perišče.
Cukrčkov s popirčki, kjer so napisane pesmice,
strdenja in bogve kaj ji bom kupil. Ah, Ančka,
bom ti ga!«
 
Tedaj so zacvrkale deske Janezovega ležišča.
 
»Napojita! Potem spat! V Št. Jurje pa ne boš
hodil, zato ker pojdem jaz. Da boš vedel.«
 
Janez je legel nazaj in se obrnil v steno. Pred
hlevom je zaškripal vodnjak, votlo je štropotala
voda v škafe.
 
== III. ==
 
In zgodilo se je, kakor je Janez napovedal.
V Št. Jurje na žegnanje ni šel Miha. Konje je
doma vrdeval in se ves dan prepiral z Lukcem.
 
Janez se po opravilu ni pomešal med fante, ki
so obstopili šotore. K možem je pristopil, ki so
prišli od sedem fara na žegnanje. Vsi so poznali
Mokarjevega velikega hlapca in so sodili: Bogatin
ima srečo. Takega posla dobi, kakor je Janez.
Vsakemu gospodarju je kljub in kar nič fantovskega
ni na njem.
 
Janez je pa poizvedoval po hrastih in po
čreslu, kakor mu je bil naročil gospodar. Ko je
dognal svoj opravek, se je napotil v krčmo. Mimo
šotorov grede, kjer so stale še vedno gruče deklet
in fantov, se je nenadoma domislil, kaj je
obetal Miha.
 
»Čakaj, nalašč naredim to. Na njegovo jezo!«
 
In s širokim korakom se je naravnal proti
prvemu šotoru. Ali v hipu ga je obšlo, kakor
sram. In razveselil se je Žbilka, ki je zaklical nad
njim: »Janez, povej Mokarju, da imam sto bork
na prodaj. Niso rahuta, gost les! Za mecesnje bi
jih prodal.« Veliki hlapec ni šel k šotoru, dasi
ga je štacunarica vabila. Z Žbilkom je odšel v
gostilno.
 
Dovolj je bilo tamkaj pogovora in praznega
hrupa še več. Toda Janezu je skoz pogovore in
skoz hrup donelo: »Kupi Ančki semnja! Nalašč
ga kupi! Ali bo Miha hud!«
 
Še nikoli ni kupoval Janez cukrčkov in strdenja.
Zato ga je bilo sram in dobro se je vojskoval,
ko je pil prvo četrtinko. Ko je izpraznil
drugo, je začel omahovati.
 
»Sedaj skočim k cerkvi, ko ni več ljudi. Kaj
bi me bilo sram. Neumnost je. Ali zaradi Miha
ji kupim.«
 
Kar šel bi bil. Ali vendar je poklical še
tretjo četrtinko in jo izpraznil do polovice.
 
Tedaj si je domislil.
 
»In če so šotore že podrli in semenj pospravili?«
 
Hudo se je prestrašil te misli. Popil je vino
in se naglo ril skoz gnečo. Možje so vpili za njim:
 
»Janez, no!«
 
»Nikar še ne hodi!«
 
»Posedi!«
 
Janez je pa samo z roko zamahnil in skušal
povedati, da pride nazaj.
 
Ko je hitel k cerkvi, mu je srce bílo, kakor
otroku, ki gre prvikrat skrivaj na sosedovo
češnjo.
 
Šotore so res že podirali. Toda Janez je imel
še prilike dovolj, da je izbral.
 
Dopadlo se mu je veliko srce iz malega
kruhka. Na vrhu je imelo rdečo rožo, na levi in
desni popirček in verz na njem.
 
»Tegale!« je rekel štacunarici.
 
Potem je segel za cukrčki v pisanih popirčkih
in jih kupil pol žepa. Ruto je dejal nanje, ko jih
je spravil.
 
Nato se je napotil nazaj v krčmo.
 
Janezu se je zdelo, da se mu možje smejejo,
in zardel je. Pogledal je po desnem žepu in potipal
z roko. Prepričan je bil, da gledajo cukrčki
iz njega in da se mu zato smejejo. Pa niso gledali.
Le vogel rute je molel ven.
 
Janez je prisedel in naročil pol litra.
 
Možje ga niti vprašali niso, kje je bil, ampak
vnovič se je govorilo o hrastih, mecesnih in čreslu.
Žbilek o borovcih seveda. In Janez je bil vesel,
da bi bil plačal štefan vina, ko bi kdo le žugnil,
od samega veselja, da je skrita njegova skrivnost.
 
Skoro so že dovečerjali pri Mokarjevih, ko
se je Janez vrnil. Suknjič čez ramo in klobuk
postrani; ne veliko, za Janeza pa dovolj.
 
Gospodar in gospodinja sta sedela pri stranski
mizi. On je računal v koledarju, kdaj da bo vrgla
krava Roža, ona se je brezdelno opirala na laket.
 
Ko je zagledala Janeza, se je veselo namuznila.
Potegnila je moža za rokav in mu pomežiknila.
 
Mokar je povesil koledar in pogledal čez
naočnike. Tudi on se je nasmehnil.
 
»Janez, kako si opravil?«
 
»Kar dobro. Hrastov, mecesnja, čresla, borov,
vsega je dovolj. V nedeljo, sem jim rekel, naj
pridejo ponudit.«
 
»Prav si naredil!«
 
Mokar je spet dvignil koledar, pogledal skrivaj
še enkrat Janeza, potem ženo, ki mu je vnovič
namežiknila.
 
»Nocoj ga malo ima,« je pošepetala.
 
Janez se je obrnil k družini.
 
»No, ali bo kaj za večerjo?«
 
»Vidiš žlico in skledo!«
 
Špela se mu je odmaknila, ker je bil ob njej
prostor za velikega hlapca.
 
Tedaj se je oglasila Ančka.
 
»Janez, zate sem posebe postavila.«
 
Ančka je naglo odšla v kuhinjo.
 
Špela je mrčezno pogledala za njo in položila
žlico iz roke.
 
»To je potuha!« je rekla Rezi in si odlomila
grižljaj kruha.
 
Ančka je postavila lonček in skledico pred
Janeza.
 
»Ne bom tukaj jedel. Pri tebi bom, Ančka;
Špela je huda.«
 
Janez je prisedel na vogel poleg Ančke.
 
»Poglej, ti si name mislila, jaz sem nate
mislil.«
 
»Vidiš ga?«
 
Potegnil je iz žepa veliko srce z rdečo rožo.
 
Ančka se je naglas zasmejala, gledala veliko
srce in popravljala liste rdeči roži, ki so se bile
zmečkali v žepu.
 
Tudi Mokarica se je zasmejala.
 
Ančka ji je nesla pokazat srce.
 
»Janez, ali meni nisi prinesel nič semnja?«
 
»Mama, tudi.«
 
Popustil je žlico v skledi.
 
Ko je vstal, mu je zdrsnil suknjič z ramen.
Dekli sta se zasmejali, Miha je siknil skoz zobe:
»Pijan je.«
 
Janez je ujel suknjič in segel v žep po cukrčke.
 
»Nate, mama!«
 
In še enkrat je segel in jih dal pol pesti
Ančki.
 
»Še tole, deklič moj!«
 
Miha se je zakrohotal.
 
Janez se je bliskoma zasukal.
 
»Zakaj to?« je zagrmel nad hlapcem.
 
»Psst!« je zašumel gospodar in mračno pogledal
po hiši.
 
Janez je sedel k mizi, Miha je obmolknil,
Ančka je pospravljala.
 
»Da mi greste takoj spat. Jutri ob štirih
morata biti naprežena oba para. Miha in Lukec
gresta po hlode, Janez, ti pa posuj ozimino z
umetnim gnojilom, je zadnji čas.«
 
Družina se je naglo razšla, le Janez je še
obsedel na voglu in večerjal.
 
Ko je Miha šel mimo kuhinje, je pomolil
glavo skoz duri in rekel:
 
»No, deklič moj! Ali te ni sram, ki imaš
pijanca za fanta!«
 
Ančka se je ozrla. Skleda ji je zdrsnila v
pominjek in lica so jo zapekla, tako je zardela.
 
Miha se je zakrohotal, zaprl vrata in žvižgaje
odšel.
 
 
Ko se je Janez drugo jutro prebudil, ga je
glava bolela.
 
Konj ni bilo več v hlevu. Hlapca sta že odšla,
in Janez ni nič čutil. Tako je spal. Prvič se je
to zgodilo, odkar je bil pri Mokarju. Sram ga je
bilo, da je kar planil s postelje in se šel umivat
k vodnjaku.
 
Ko je stal pred hlevom in si drgnil obraz s
hodnično brisačo, je prišla Ančka čez dvorišče
proti drvarnici. Domislil se je večera in še bolj
ga je bilo sram. Tiho se je umaknil v hlev.
Toda vrat ni zaprl, da je skrivši gledal za dekletom.
 
Ančka se je vzpenjala na prste in s težavo
jemala polena z visoke skladovnice.
 
Janez je vrgel brisačo za vrata in stopil na
pomoč.
 
»Saj ne moreš. Premajhna si!«
 
Njegove močne roke so se iztegnile po drva.
 
»Ni treba, Janez, saj bom sama!«
 
Taka žalost je bila v glasu, da se je ozrl.
 
Zagledal je objokane oči.
 
»Ančka, zakaj jokaš!«
 
»Saj ni res. Pusti me, Janez!«
 
Pokleknila je k polenom in si jih devala v
naročje.
 
»Vsa si žalostna. Kaj sem ti storil?«
 
»Ti nič.«
 
»Kdo pa?«
 
»Pusti me, Janez, lepo te prosim!«
 
Ančka se je ozrla za hip vanj in oči so ji
bile vse rosne.
 
»Povej mi vendar. Saj veš, da sem veliki
hlapec, ki ima kaj besede pri hiši.«
 
Ančka je dvignila polena.
 
»Najbolje je, če me kar pustiš. Lej, Miha me
je snoči dražil, da imam pijanca za fanta. Tako
sem jezna nanj, ko nisi bil nič pijan. Toda nikar
mu ne pravi!«
 
»Ančkaa!« je zaklicala gospodinja skoz kuhinjsko
okno.
 
Dekle je naglo odšlo z drvmi, Janez je obstal
skrit v drvarnici in ni upal iz nje, Mokarice se
je bal.
 
Ko se je skrila njena glava za oknom, je
prekoračil z dolgimi stopinjami dvorišče, šel v
hlev, zaloputnil vrata za sabo, pobral brisačo, jo
vrgel na posteljo in rekel:
 
»Prokleti smrkavec!«
 
== IV. ==
 
Janez je posipal umetna gnojila po ozimini,
in glava ga je bolela. Pred poldnem je
začelo rositi. Toda ni nehal. Z dolgimi
koraki je hodil po njivi in grabil nadebelo
iz sejalnice.
 
Ko so ga sosedje, ki so vozili mimo njega,
ogovarjali, je bolj godrnjal nego odzdravljal. Ob
vsakem ogovoru je zamahnil krepkeje z roko, da
se je pokadilo krog njega in ga je oblak črne
štupe skoro zakril.
 
Vse ljubo dopoldne je razmišljal.
 
»Ali sem bil res pijan? — Miha mi je rekel
pijanec. — Ančka je rekla: Nič nisi bil pijan. —
Bolj prav ima Ančka kot Miha. — Nekoliko sem
ga res imel, ker sem ves narobe danes. — Ampak
Miha me ne bo zmerjal s pijancem, takle frkovec,
žganjar. Ne bo me ne.«
 
In jezilo ga je, da je stiskal zobe. Pa je spet
preudarjal.
 
»Pravzaprav je vse sama neumnost. Čemu se
jezim. Poglavitna neumnost je bila, da sem dal
Ančki srček tako očitno. Veži jezike sedaj, ki
komaj čakajo, da te oštrkajo. Zato se ne zmenim
— ne za Ančko, ne za Miha, za nobenega!«
 
Janez je na ozarah iztrkal sejalnico. Pri Sv. Florijanu
je zazvonilo poldne.
 
Napotil se je domov. Skoz vas grede ni več
godrnjal. Sosedom je prijazno odzdravljal.
 
Med obedom se je dež ulil. Kaplje so pokale
na okna in se cedile po šipah.
 
»Mokri bodo,« je rekla Mokarica, ko je gledala
skoz okno in mislila na moža in na hlapca.
 
»Nič se ne bojte, mama. Prevedre. Sedaj
imajo že naloženo.«
 
Janez se je ozrl na stensko uro in je bil
vesel, da je Mokarica sprožila pogovor.
 
»Kako to, Špela, da ni še na krompirjišču
prigrabljeno?«
 
»V dežju ti bo kdo mazgal po travi! Ali si
čuden!«
 
»Zjutraj ni bilo dežja in v soboto tudi ne.
Kaj bi bil čuden?«
 
Špela je položila žlico in začela: »V imenu
Očeta ...« in hitro planila od mize.
 
»E, tisto prigrabljevanje! Ni taka reč,« je
izpregovorila Mokarica in mirila, ko je Špela jezno
odburila skoz vrata.
 
Tudi Janez je odšel in še ozrl se ni na Ančko.
Toda klobuk se mu je kar sam od sebe poveznil
postrani na glavo.
 
Ančka je pospravljala z mize in je bila žalostna.
Mokarica je stala pri oknu in gledala dež.
 
»Viš ga!« je nenadoma izpregovorila, da se je
ozrla Ančka od mize skoz okno. Mimo je šel
Janez. Sklonjen je vlekel za sabo samotežen voz,
pregrnjen s staro plahto.
 
»Kam gre v dežju, mama?«
 
»Gnojila posipat. Izvrsten človek, ampak samotorec.
Bog se usmili, križ je dandanes z ljudmi!«
 
Mokarica je vzdihnila, porožljala s ključi v
žepu in odšla v izbo.
 
Ančka je pomivala v kuhinji. Bridko ji je bilo.
Sama ni vedela, zakaj.
 
»Prav je naredil Janez, da me ni nič pogledal
in da me ni nič ogovoril. Moder je in ve, da me
vsi zavidajo.«
 
Polglasno je takole razmišljala. Ali modre
misli niso utešile njene bridkosti. Vse bolj vesela
je bila snoči, ko ji je prinesel semnja.
 
Ko je pomila in pospravila, je pogledala skozi
okno na dvorišče. Dekli sta stali pred drvarnico.
Špela je živahno ponašala z rokami in se večkrat
potrkala s prstom po čelu. Reza ji ni nič odgovarjala.
Neprestano je prikimavala z glavo, posnemala
Špeline kretnje in se tudi trkala po čelu.
 
Ančka se je veselo nasmehnila.
 
»Kako opravljata!«
 
Naenkrat je zardela in smeh ji je ugasnil na licih.
 
»Mene opravljata! In Janeza!«
 
Roka je sama od sebe segla po zapahku pri
oknu. Tiho ga je odprla in posluhnila. Od streh
se je cedilo, dež je vršel. Vendar je ujela parkrat
besedo Janez in »takale mlečna nastava!«
 
Po vseh udih jo je zazeblo, popustila je priprto
okno in šla h gospodinji.
 
»Ko bi kaj zašila danes popoldne, mama?«
 
»Prav, Ančka! Si že pridna. Poglej, onidve
stojita lep čas brez dela, ko ga je vendar na
podu in v hlevu več ko dosti. Le nikar se ne
zgleduj po drugih. Ne bo ti žal.«
 
Ančka je šivala in krpala do noči in grozno
ji je bilo dolgčas; Mokaričini nauki so ji bili odveč,
in vse bi bila dala samo za to, da bi Janez ne nosil
jezno klobuka postrani in bi jo namesto gospodinje
potolažil: »Nič se ne boj, Ančka!«
 
Mračilo se je. Bič je počil, na dvorišču so
zaškripali težki vozovi.
 
Mokarica je popustila perilo, ki ga je pregledavala
in zravnavala, ter je naglo odšla.
 
Ančka je hitela z zadnjo zaplato, dokončala,
zateknila iglo v blazinico in pospravila šivanje v
pisan jerbašček. Krpice in odrezke je pobrala v
predpasnik, da jih strese v smeti.
 
Ko se je sklonila, je privozil mimo okna Janez.
Pred seboj je rinil prazno dvokolnico in veselo
žvižgal.
 
»Vode bo treba nanositi,« je hitro pomislila
Ančka, šla naglo po škaf in k vodnjaku.
 
Samo nekaj korakov od nje je zategnil Janez
voziček pod nastrešje. Ko je zagledal Ančko, se
je okrenil, kakor bi je ne videl, in stopil k vozovom,
kjer so razkladali.
 
»O, gospodar, to je les! Pralo vas je, kajne?«
 
Janez je odrinil gospodarja od hlodov.
 
Mokar si je obrisal roke ob predpasnik in
postal.
 
»Le pogum, fanta!« je klical Janez hlapcema
in zgrabil sam na enem koncu, ko sta se upirala
oba na drugem.
 
Hlodi so se valili na kup, včasih je votlo zabobnelo,
včasih je zacvrkal parizar.
 
»Tako!« je izpregovoril Mokar. »Janez,
močan si!«
 
Janez si je dlan ob dlan iztrkaval ilovico,
ki se je prijela rok.
 
»Lukec, v hlev in položi konjem, Miha, midva
potegniva vozove pod streho!«
 
»Tako, tako, Janez,« je spet hvalil Mokar in
se obrnil do vrat. Na pragu je še postal, da pogleda
delo do konca. Janez in Miha sta navijala
verige krog ročic. Ančka je prišla tretjič po vode.
 
Hitro so se ji dvigale roke, vodnjak je škripal,
voda je vrela v škaf.
 
Miha je navijal verigo in gledal Ančko. Janez
ji je kazal hrbet in gledal Miha. Ančka je prenehala,
škaf je bil natočen. Miha je stopil proti
vodnjaku.
 
»Čaj, zadenem ti, ker noče Janez, deklič moj!«
 
Ančka pa se je branila in je vsa huda rekla:
»Pusti! Ne maram!«
 
Zadela je sama, Miha se je zasmejal in segel
z umazano roko po Ančki. Na belem laktu se ji
je vtisnila rjava lisa, voda je pljusknila iz škafa
po Ančkinem hrbtu.
 
»Janez!« je kriknila Ančka.
 
»Nič se ne boj, deklič moj!« se je krohotal
Miha.
 
Tedaj je priletela ročica Mihu pod noge, da
je odskočil in privzdignil nogo, ki ga je zabolela.
 
Ančka je hitro odšla preko dvorišča, po krilu
so ji drsele kaplje razlite vode.
 
Janez je dvignil parizar za soro, ko ga je odnašal,
in ga treščil ob tla, da bi se bil razletel,
ko bi Mokar ne bil imel tako trdne naprave.
 
»Pobijalec, ali si še danes pijan?« je zasikal
Miha in se tipal po nogi.
 
Janez je popustil parizar, skočil po ročico
in jo dvignil.
 
»To je že od sile, smrdiš po žganju in mi
praviš —«
 
Mokar je stopil s praga in zaklical:
 
»Janez!«
 
Dvignjena ročica se je pobesila, Miha se je
ves bled ognil pred hlev.
 
»Janez, ne bodi otročji,« je svaril rahlo Mokar.
Nato se je obrnil k Mihu.
 
»In ti, to ti povem, če misliš uganjati pri nas
take neumnosti, se kar poberi. Še nocoj, vseeno!
Če dobiš boljšo plačo in boljšega kruha, kakor
ga imaš pri Mokarju, le za njim! In sedaj mir
besedi! Vsak po svojem opravku!«
 
Miha se je zmuznil v hlev, Janez je sam
zvlekel vozá pod lopo.
 
Ko sta bila zvečer Mokarja sama, je pričel on:
 
»Ne vem, če bomo mogli imeti Ančko pri
hiši?«
 
»Zakaj ne,« se je začudila ona.
 
»Ali nisi videla preje na dvorišču?«
 
»Nič nisem videla. Kaj je bilo?«
 
»Miha je tiščal za Ančko, Janez ga je z
ročico!«
 
»Zato je bilo tako tiho pri večerji, Bog se
usmili dandanes.«
 
»Zatorej pravim: Prepir bo pri hiši!«
 
»Nič ga ne bo. Le ti jim povej in zastavi
trdo besedo. Ančke ne dam. Sem vesela, da sem
jo dobila. Miha res ni nič prida. Ali ne bo je premotil,
mara zanj.«
 
»Ona ne, toda Miha je norec in Janez trmast.
Vsega je prešinila Ančka. Saj si videla v nedeljo.«
 
»Kaj bi tisto! In če se navadita drug drugega,
prav je. Boljšega prazna Ančka ne bo dobila.
Glej,« je hitela Mokarica vsa razvneta in
vesela, da se je tega domislila, »glej ono bajto,
ki si jo kupil, čemu nam bo? Janez ima denar,
doto in prihranka dovolj, prodaj mu jo. Dve govedi
bi redila in dva prešička opitala, če hočeta.
Ali ni to dobro? In za našo hišo — kako bi bilo
prilično. Izvrstnega delavca in dninarico imamo
kar na pragu, da ju snameš s kljuke. Pomisli,
mož!«
 
Mokar je odpenjal verižico od telovnika in
navijal uro. Nasmehnil se je ženi.
 
»Ali ni to modro?« je vprašala ona.
 
»Ni posebno neumno, nič ne rečem. Ampak
mi ne bomo možili hlapcev in dekel — mi že ne.
Zato ti pravim: Nič jima ne rahljaj poti! Trnja
nanjo, trnja in zagradi, kar moreš! Truden sem!
Lahko noč!«
 
== V. ==
 
Kakor pusto vreme, tako je bilo nekaj dni
pri Mokarjevi družini. Nihče se ni prepiral in
jezil, vsak je opravljal svoje delo in vendar je
bilo nekaj mračnega in brezsolnčnega nad njimi.
Miha ni črknil nič več na Janeza in mu ni več
oponesel šentjurskega semnja, dekli sta se privadili
Ančke in se naveličali opravljati, Janez je
hodil s trdimi koraki in resno veleval, kakor se
spodobi za velikega hlapca.
 
Ko je prišla nedelja in je Mokar postavil
pred družino mero vina, je zazvenel spet smeh
in dovtip in je odmeval čez teden, čez dva in tri.
 
»Vse je dobro, vidiš, ljubi moj! Kakor sem
rekla. Družina je kakor živina. Postavi v hlev
novo kravo, pripelji kupljenega konja — vse je
pokoncu — prve dni samo. Za mesec dni se privadijo.
In če odženeš kravo, če prodaš konja,
mukajo in rezgetajo za njim tisti najbolj, ki so
ga najbolj odrivali. Tako je, ljubi moj!«
 
»Prav, če je tako,« je malomarno odgovoril
Mokar ženi in listal po kupčijski knjigi.
 
Ženi tak odgovor ni bil všeč.
 
»Kak si! O, saj vem, Ančka te bôde. Če te
res tako bolijo tiste kronice, ki jih plačamo njej,
naj gre od hiše. Moški ste vsi taki. Ti imaš tri
hlapce, meni ne privoščiš ene dekle.«
 
Mokarica si je oprla roke ob boke in gledala
skoz okno. On se je ozrl preko rame za njo.
Tudi ona se je ozrla čez ramo.
 
»Nikar me ne žali, lepo te prosim!«
 
Njegov glas je bil resen, tako resen, da mu
žena ni nič odgovorila, ker jo je zapekla vest zaradi
očitka.
 
Dasi je bila Mokarica prepričana, da se možu
prav nič ne smili stotak za Ančkino plačo in da
bi se mu ne smilila tudi dva, se ji je vseeno
vgrizla misel, da Ančko zavidajo, ne samo dekle
in hlapci, razen Janeza, tudi mož. Zato se je ona
čezdalje bolj navezavala na mlado deklo. Kadarkoli
je pripekla zase in zanj medenih, orehovih
štrukeljčkov ali masleno štruco, vselej je bila teh
priboljškov deležna tudi Ančka.
 
»Na,« ji je pomolila dober kos. »Toda skrij;
saj veš, kakšni so.«
 
Ančki se je samo smejalo ob teh darovih in
zaklepala je prigrizke v skrinjo. Ko se je naredila
noč in je bila Ančka sama v kamrici, je segla
po štrukeljčku, sedla na posteljo in ugriznila.
 
»Dober je. — Ne, ne bom vsega. — Materi
ga dam — oh, ali pa Janezu. — Janez je res
tako dober.«
 
In takoj je nehala in ga spravila.
 
Drugi dan je nosila drva za peko, v žepu je
skrivala pol štruklja.
 
Koj je bil Janez v drvarnici.
 
»Pusti, bom jaz!«
 
Janez je naložil velikansko krošnjo drv.
 
»Preveč!« je svarila Ančka.
 
»Preveč?« se je zasmejal Janez. »Še ti sedi
na vrh in stavim, da poskočim s tem bremenom
pred pragom takole visoko,« — pokazal je z roko
od tal — »in še s podkvicami udarim skupaj, kot
bi bil prazen.«
 
Tudi Ančka se mu je zasmejala.
 
»Janez, ti za dva delaš — in se še zame
trudiš.«
 
»Kadar se zate trudim, se kar spočijem, Bog
ve, zakaj!«
 
Sedaj se Janez ni zasmejal. Tako jo je gledal,
kakor še nikoli, da je bila Ančka vsa zardela.
 
Molče je potem vtaknil roke za oprtnice,
Ančka se je ozrla iz drvarnice, segla po štrukelj
in mu ga ponudila.
 
»Vidiš, Janez. Na, vzemi! Mama mi ga je
dala.«
 
»Sama pojej, to je zate, nočem!«
 
»Moraš, hitro, da kdo ne vidi!«
 
Ančka mu je vteknila štrukelj v žep.
 
»Še ti bom prinesla. Bolje se mi bo prileglo,
ko bom delila s teboj.«
 
Janez je dvignil krošnjo, oprtnice so komaj
vzdržale, tako je bil naložil. Ančka je drobila za
njim in nesla nekaj polen v naročju.
 
Drugi dan je bila peka, Ančka je jedla masleno
štruco in jedel jo je tudi Janez.
 
Tretji dan so šli vsi po steljo. Ančka je morala
v hlev. Ali Janez je vstal ob treh in pripravil
zobanje in krmo.
 
»Je vse pripravljeno, Ančka, kar v jasli postaviš,«
ji je naročal, odhajajoč za družino.
 
In tako so tekli tedni. Janez je od truda počival,
ko je delal za Ančko, Ančki so bili priboljški
dvakrat sladki, ker jih je delila z Janezom.
 
Mokarica je bila vesela, ker je bil mir pri
hiši. Miha se ni več prerekal z Janezom, Špela
se je navadila Ančkinih belih rok. Samo Ančka
se ni mogla privaditi Mihovih pogledov. Čutila
jih je pri jedi, zapekli so jo, kadar sta se srečala,
in če sta pri delu trčila z rokami ponevedoma
skupaj, se je vsa stresla od studa. Vse je zaupala
Janezu, samo tega mu ni mogla nikoli razodeti.
 
Nekega večera je Janez že ležal na pógradu,
ko se je vrnil od žage Miha, nekoliko vinski.
Janez je uprav pojedel kos maslenke, ki mu jo
je dala Ančka. Pri jedi se je v mislih pogovarjal
z Ančko in tako je bil vesel, da ni mogel zaspati.
 
Miha je žvižgal po hlevu, Janez se ni genil.
Ves je bil zamišljen v kruhek.
 
»Lukec, ali Janez spi?«
 
Miha je potresel malega hlapca. Janezu so
se ustavile vesele misli.
 
»Spi! Še ti pojdi spat. Čemu fruliš?«
 
»Lukec, nocoj ne grem spat. Nekam še pojdem, ho —«
 
Miha je počil s palcem.
 
Janez je zahreščal kakor v sanjah.
 
»Kam boš lazil? Pusti me in zaspi!«
 
»Lukec, ti si neumen!«
 
Miha si je sezul škornje, deske so zaškripale,
slamnica je zašumela.
 
Vse tiho v hlevu. Le konji so še hrampljali
in prhali, ker se jim je vsipal prah od suhe klaje
v nozdrvi.
 
Lukec je spal, Miha se ni genil, Janez je prisluškal.
 
»Kam pojde? — Če pojde njo budit? —«
 
Janezu je kljuvalo v prsih, pest je stiskal.
 
»Neumnost! Kaj mi mar. — Naj gre, kamorkoli. —
 
Da, ko bi šel kamorkoli. Ali če gre tja pod
njeno okno — ta smrkavec.«
 
V hlevu je zašumelo, nekaj težkega se je
zgrudilo na tla in zahroplo.
 
Prvi konj je legel.
 
Kmalu je zapraskalo, zašumelo in spet zahroplo.
 
Rigo se je zleknil poleg kobile. In za njim
še tretji in četrti konj.
 
Tedaj so zacvrkale deske Mihovega pógrada.
Skoz vrata je šinila mesečina in spet izginila.
 
Janez je planil z ležišča.
 
Spet je posvetila mesečina v hlev in spet
hitro ugasnila.
 
Janez je pred hlevom segel po bičevnik —
koprivec in šel bos krog hiše. Na oglu se je ustavil
in se skril za košato mirabelo.
 
Črna senca je visela na omrežju Ančkinega
okna.
 
Rahlo je zacingljalo na steklo.
 
»Psst! — Ančka? — Slišiš, Ančka!«
 
V sobi se ni genilo, Janez je ves trepetal.
 
Spet trkanje in klic in prošnje in prisege ter
mogočne obljube.
 
Vse tiho.
 
Janez je skoro zavriskal od veselja.
 
»O, Ančka, kako si dobra. Angelček si,« je
pomislil.
 
Miha ni odlegel. Potrkal je glasneje, poizkusil
odpreti okno, izpregovoril je vpuhlo kvanto, táko,
ki se je vezala. Začel je z drugo; ta je bila za smeh.
 
Nič odgovora in nič smeha iz sobe.
 
Miha je začel zabavljati in groziti.
 
»No, le imej Janeza — pusteža, mar ne vem.
Vaši materi povem, da ga imaš, in stran pojdeš
— nastava hinavska.«
 
Ob tej besedi je po Janezu zavrelo. Stisnil
je koprivec, roka se je dvignila in tenko je švistnilo
po senci ob oknu.
 
Senca se je odtrgala od omrežja, Miha je
kriknil, močna pest ga je zgrabila za vrat.
 
»Janez, Janez, lepo te prosim —« je jecljal
Miha, ko so ga stresale železne pesti.
 
Tedaj se je odprlo okno nad njima.
 
»Janez, pusti ga!« je kriknila Ančka.
 
Pesti so pri tej priči odnehale. Miha je glasno
zaklel.
 
Za stražo, kjer sta spali dekli, se je posvetila
luč.
 
In druga luč se je posvetila v nadstropju, kjer
sta spala ona dva. Tam se je okno odprlo.
 
»Mir, če ne, pridem dol!«
 
Mokarjev glas se je razlegel po okolici. Na
vasi so zalajali psi.
 
Za hišo sta izginili dve senci: na desno prva,
na levo druga.
 
Mokar je zaloputnil s hruščem okno.
 
== VI. ==
 
»Kam se ti mudi?« je vprašala njega Mokarica,
ki se je zbudila, ko je bil mož že oblečen.
 
»Kam neki; nad hlapce grem. Ali naj bo naša
hiša umazana pred vsem svetom. Ne bo ne. Dokler
bom jaz gospodar, že ne. Da bi ljudje govorili:
Pri Mokarju se hlapci za dekle tepo. Še tega je
treba, seveda.«
 
Mož je odprl vrata. Na pragu se je ozrl na ženo.
 
»Ti tudi stori svoje! Da se ne zve ta reč!«
 
Nato je trdo zaprl in odšel.
 
Ko mu je na preddverju voščil Janez dobro
jutro, je skoro zarezal vanj:
 
»Kje je Miha?« In nič ga ni pogledal.
 
»Še leži.«
 
Mokar je šel jezen mimo Janeza v hlev.
 
Janez se je umeknil v vozarnico. Kakor bi
ga bil kdo udaril po glavi, tako se mu je zdelo.
Deseto leto je že služil pri Mokarju, napredoval
od malega do velikega hlapca, toda gospodarja
še ni videl takega. Res ga je tuintam oštel. Ali
kaj tisto. Tedaj je vsaj govoril gospodar. Danes
mu ni odzdravil, ga ni oštel, še pogledal ga ni.
 
Janez je obstal ves potrt in zamišljen pri
vozeh.
 
Iz hleva je stopil Mokar, za njim razkuštran
in napol oblečen Miha. Šla sta preko dvorišča in
izginila v hišo.
 
Mokar je stopil k oknu, vtaknil roke v žepe
in kazal Mihu hrbet, ki je obstal za durmi in se
praskal po razmršenih laseh.
 
»Kaj si počel ponoči?« je izpregovoril Mokar
in gledal skoz okno.
 
»Nič takega,« je odgovoril Miha zadirčno.
 
Mokarja je popadlo.
 
»Lažeš!« je zavpil in stopil pred hlapca. Vse
lice mu je zaripelo.
 
»Kdo je voglaril snoči krog hiše? Kdo se je
pretepal tule pod oknom? Kdo? Sram te bodi!«
 
»Janez me je. Kaj sem mu hotel,« je godrnjal
Miha.
 
»Prav je imel. Če misliš, da boš snedal čast
naše hiše, se motiš. Tega kratkoinmalo ne trpim.«
 
»Malo sem bil pijan,« je poizkusil Miha, da
bi se opravičil.
 
»Pijan ali ne pijan, vseeno. V pijanosti pokažeš,
kaj si. Le čemu tiščiš za Ančko? Ali jo
boš vzel? Na kaj neki? Na polževo hišo in cigansko
bisago? Ali bi jo imel rad za greh in sramoto?
Povem ti, nikoli več tega pri naši hiši,
sicer —« Gospodar je pokazal s prstom skoz duri.
 
»Maram zanjo,« se je nakremžil zaničljivo
Miha.
 
»Zgovorjeno! In da mi ne črhneš besedice
o tem ne doma, ne drugod. Razumeš? Nikjer!
Pojdi.«
 
Mokar se je obrnil, premeril sobo in spet
obstal pri oknu. Miha se je izmuznil skoz vrata.
 
Prav takrat je govorila gospodinja v kuhinji
z Ančko. Toda Mokarica ni bila kakor on. Veselo,
žensko ničemurnost je občutila v srcu, ko so se
fantje tepli za deklè.
 
»No, Ančka, nocoj sta se ravsnila!«
 
Gospodinja ji je pomežiknila in se nasmehnila.
 
Ančka je vsa zatrepetala, da ji je lonček
zdrsnil iz rok.
 
»Oh, mama, tale Miha, kakšen je. Vso noč
nisem zaspala!«
 
»Nič ne maraj, Miha je norček. Kaj moreš za
to, če sili za tabo. Le modra bodi.«
 
»Tako me je sram, mama. Kar domov pojdem.
Če se zve, kaj poreko mati.«
 
»Nikamor ne pojdeš! In nič se ne izve. Molči,
kar molči. Miha bo on trdo prijel. Janez je sam
premoder, da bi čenčaril.«
 
Ančka jo je hvaležno pogledala, ko je pohvalila
Janeza, in je postavila pred gospodinjo
kavo.
 
»Glej, dekle, ti si še kakor otrok. Mati so te
izročili meni in te priporočili. Zato poskrbim zate.
Vidiš, Janez je priden, je pošten, štedljiv, nič ni
pijanec in lepe denarje ima, kakor za hlapca.
Tako sem večkrat mislila: Večno ne bo za hlapca,
rad te ima, kaj, ko bi se vzela, Ančka! Kar težko
bi dobila boljšega, ali se ti ne zdi tako?«
 
Ančka je zardela. Velike oči je vprla v gospodinjo
— vse vlažne oči je imela — in šlo ji
je na jok in šlo ji je na smeh.
 
»Ali nimam prav?« je vprašala Mokarica.
 
»Mama, lepo Vas prosim, nikar se tega ne
pogovarjajva. Janez se lahko priženi na grunt, ker
ima denar; pri nas je bajta in veliko nas je.«
 
Ančka se je obrnila proč in obrisala oči.
Mokarica je stopila k njej in jo pobožala.
 
»Ančka, ti si še otrok. Le meni se zaupaj —
in o nocoj kar molči. Vsi bomo molčali. Sedaj
pojdi v zgornjo hišo in postelji.«
 
Dekle je naglo odšla in ni si upala pogledati
gospodinje z objokanimi očmi.
 
Mokarica je stala sredi kuhinje.
 
»Če teh dveh ni Bog namenil drug za drugega,
potem ni nikogar. Ne bodo je obesili kakemu
sirovcu. Za Janeza je kakor nalašč in on zanjo.«
 
Tri dni je bilo do nedelje. Pri Mokarjevih ni
nihče zinil o ponočnem spopadu. Vsi so bili prepričani,
da je tajno in pozabljeno. Janez in Miha
nista nič govorila med seboj, Ančka se je skrivala
obema, Špela in Reza sta potuhnjeno molčali.
 
V nedeljo se oglasi Ančkina mati. Vsa zasopla
je prišla po nauku. Ančka je brala, Mokar
je številil, ona je brezdelno sedela.
 
»Jezus Marija, Ančka, zakaj si nama storila
to žalost?«
 
Mati je zajokala, Ančki je omahnila knjiga,
Mokar se je ozrl čez naočnike, gospodinja je vstala.
 
»Mina, kaj ti je?« je začela naglo Mokarica
namesto hčere.
 
»Bog se usmili, mama, kaj mi je? Sram me
je, tako sram, da si iz cerkve nisem upala. Vsa
fara govori. Deklič, kar domov greš, precej, oh,
saj se nisem zastonj bala.«
 
»Kaj govori fara?« je vprašal gospodar z nizkim
glasom.
 
»I no, saj veste sami. Da se zaradi naše tepo
pod njenim oknom, da govori z voglarji in plašarji — ah,
Ančka, ali sem te tako učila?«
 
Ančka je bila vsa bleda. Pri tem krivičnem
očitku ji je šinila kri v lice.
 
»Ni res, mati! Lažejo! Nikoli in nikomur se
nisem oglasila, naj le pride tisti in pove ...«
 
Ančka je umolknila. Ustnice so se ji grenko
zaokrožile in zbežala je v kamro.
 
»Le beži, sramota, ki mi staviš sive lase v
glavo! 0, ti moj Bog!«
 
Iz kamre se je čulo ihtenje.
 
Mokar je vstal in hodil gor in dol ves nejevoljen.
 
»Kdo je to raztrobil? Spet ženski jeziki, da
bi jih plent; — Mina, nič nikar ne jokaj in ne
udeluj. Dekle je nedolžno. Polona, razodeni ji.«
 
Mokar je snel očala, pokril klobuk in šel.
 
Mina je sedla ob Mokarici.
 
»Poslušaj! Mina,« je začela šepetaje, da se ni
slišalo v Ančkino sobo —
 
Ko se je kajžarica Mina poslovila, ni več jokala.
Zvečer je možu pravila v pozno noč, kako
imajo Ančko radi, in o Janezu in o bajti, katero
Janez kupi, da bi se oženil z Ančko.
 
Mokarica je pa tisti večer oprezovala na Janeza.
In ko ni nihče videl, mu je pomignila v sobo.
 
»Takole je ta reč, Janez. Naravnost govoriva,
dovolj si star. Vsa fara ve, da imaš Ančko rad.«
 
Janez se je tako zavzel, da se je moral presesti
na klopi, preden je izustil.
 
»Od zlomka so ljudje!«
 
»Zato takole naredi in bodo vsi jeziki zavezani.
Večni hlapec ne boš. Glej, naš ti proda hišico,
nič ne bo iskal dobička. Pripravna je in
zemlje za silo dovolj krog nje. Sčasoma še prikupiš
in pridobiš. Potem se vzameta z Ančko, ki
sta kar rojena drug za drugega. Če ti je prav.
Premisli. Ne silim te nič, saj veš, da te imamo
radi. Ampak tako mislim, da bi bilo dobro za oba.«
 
»Bom premislil, preudaril,« je jecljal Janez
in gledal v tla ter iskal kljuke. —
 
Davno sta že spala hlapca, konji niso več
hrzali. Janez se je še premetaval v pogradu. Tako
je bil zbegan, da mu je hodilo vroče. Še nikoli
ni mislil na ženitev. Začel je preudarjati.
 
Videl je belo hišico na gričku, krog nje vrtiček,
za vrtom njivo in košenino. V hlevcu dve
kravi, dva prešička. Gledal je izbo — vso belo.
V njej lepa, visoko postlana postelja. Tam bi ležal,
nič več ne v hlevu. In Ančka bo pri njem.
 
Janez je ždel v omotici.
 
Ko se je zdramil, se mu je zdelo, da je Ančka
čisto drugačna, nič otročja, vsa lepša, kakor doslej.
Zbudilo se je v njem nekaj velikega, neznanega.
Grabilo ga je in ga pretresalo; sladkost in
tiha groza, strah in hrepenenje je vrelo v njem.
 
Noč je bežala, petelini so zapeli.
 
Janez se je prekrižal in vstal ves truden. S
težko nogo je stopil na prag, kakor bi se bil napotil
v nov svet.
 
== VII. ==
 
Janezu je potekel teden kakor v skrivnostni grozi,
odkar mu je Mokarica razodela:
Vsa fara ve, da imaš Ančko rad.
 
Ko je šel skoz vas s koso na rami
in ga je ogovoril sosed: »No, Janez,
kako?« je zardel kakor otrok in je odgovarjal
tako, da je marsikdo postal in se ozrl za njim.
Tudi Janez je prékasto pogledal čez ramo ter se
je razhudil sam pri sebi.
 
»Le, kaj mu mar? Brigaj se zase in za svojo
žensko in za otroke, ki so umazani in razcapani.
Čemu se vtičeš v moje reči.«
 
Jezno je koračil dalje, preskočil prelaz in
izbral kaj malo shojeno pot za vasjo.
 
Ko je kosil deteljo, je prišla mimo potovka.
 
»Janez, ali že veš?«
 
»Nič ne vem!« Še ozrl se ni in mahal dalje
ter je jemal za pedenj širji red nego prej.
 
»Repinec se ženi, stari Repinec, ki ima sedem
otrok in hčere že do vrha velike. Vsi Rezi norce
kažejo. Danes so že delali pisma. Nevesta ga
viče, pomisli! Za hčer bi bila, za hčer, so rekli
v mestu, ampak za ženo, nak-a. Ali ne, Janez?«
 
»Potovka, meni nič mar. Sama naj gleda!«
 
»Kako je nabrskan danes,« je preudarila potovka
in rinila voziček mimo njive.
 
Ko se je med rženim latjem zibala pisana potovkina
ruta, je Janez postavil koso pokonci in brusil.
 
»Mar ne vem, zakaj si tiščala vame, opravljivka.
Nič ne misli! Od mene ne izveš ničesar.«
 
Doma so Janezove oči neprenehoma iskale
Ančke. Ko so jo zagledale, se je pa umaknil za
vogel, se skril za plot in skoz špranjo gledal za njo.
Opazil je na njej stvari, kakor jih prej ni nikoli
videl. Ko je gonila vodnjak in natakala vode, je
mislil: Glej, kakor mlada žrebica, ko jo prvič
naprežeš v koleselj. In če je Špela prišla po vode,
je razsodil: In ta? To je konjavs pred gnojnim
vozom. Ančka, da, take je ni. Še rute si nobena
ne zna tako pokriti, kakor ona, moja Ančka.
 
Janez je tuhtal in se ženil v mislih, gospodaril
v Mokarjevi kajži in bil ves vesel.
 
Ančka je bila vsa žalostna. V skrinjo so se
ji nabrali štrukeljčki, ker ni bilo prilike, da bi
jih delila z Janezom. Kajkrat je nalagala drva in
pela v drvarnici. Janez ni prišel pomagat. Spočetka
je mislila, da ne utegne, da je ne vidi. Ali
to se je vleklo skoz teden.
 
Ko ji je torej Mokarica ob dobri volji izpregovorila:
 
»No, Ančka, ali te je kaj vprašal?« se je
razhudila.
 
»Mama, nikar se ne norčujte iz sirote. Jaz
grem, prihodnji mesec grem stran.«
 
Mokarica je pogledala deklo z razprtimi
očmi in se začudila.
 
»Grem, prav gotovo grem, mama. Nikomur
ne bom na poti.«
 
Ančka je tako trdno postavila težek lonec
na ognjišče, da je pljusknilo iz njega. V žerjavici
je zacvrčalo in se pokadilo iz nje.
 
»Križ božji, Ančka, torej tudi ti si taka, kakor
druge. Da, da, ko se človek preobje — — —«
 
Gospodinja se je obrnila proti oknu in upirala
roke ob boke. Ančki so pritekle solze.
 
»Ni res, mama,« je pričela dekla in se ni
okrenila od ognjišča, da bi skrila solze. Toda v
besedah je bilo joka dovolj, da ga je slišala Mokarica.
 
»Nič se nisem preobjedla. Rada bi, kako rada
bi bila pri vas. Zakaj ste napeljali to reč. Prej
je bilo tako prijetno, sedaj se me vsi ogibajo.
Janez me še ne pogleda ne. Na poti sem mu,
zato naj on ostane, jaz pa grem.«
 
»Nikamor ne pojdeš, otrok,« je rekla Mokarica
skoro zadirčno in naglo odšla iz kuhinje.
 
Ančka je videla, kako se je posvetil bel
predpasnik sredi visoke trave in izginil po stezi
za vrtom.
 
»Sama gre v polje ob tej vročini! In mi pravi:
Nikamor ne pojdeš. Prav gotovo! Sedaj vidim,
da je tudi gospodinja jezna name. Pojdem in nihče
mi ne ubrani.«
 
Mokarica je šla med njivami proti zelniku.
Tamkaj se je ustavila, pregledala nasade, se
pripognila, odrezala nekaj glavic salate, šla po
razoru gor in dol in spet obstala na koncu zelnika.
Izpod rahlo zavezane rute so ji drsele kaplje
potu.
 
Ozrla se je po polju. Dekle so plele proso,
hlapca sta kosila deteljo, Janezova bela srajca
se je svetila v lucerni, kjer je pripravljal za svežo
klajo. Mokarica je nataknila locenj košarice na
roko in šla k deklam. Njena dolga in široka krila
so šumela po bujni travi, ko je šla čez senožet.
 
»Dež bi bil potreben,« je ogovorila dekli, ki
sta se začudeno ozrli v gospodinjo.
 
»Ali je ni nič vrglo?« se je ustavila za nekaj
trenutkov pri Mihu in Lukcu. »Detelja je zares
lepa!«
 
»In gosta, da nima kosa pota skoznjo.«
 
Nato je obšla njivo, krenila na vozare in
prišla do Janeza.
 
»S konjem bi prišel, kaj se mučiš samotež?«
 
»Mama, ni vredno. Obadi so kakor ose, in
preden naprežem, sem že na njivi. Takole.«
 
Janez je zateknil koso na vrh nakošene lucerne
in se vpregel v oje.
 
»Greva skupaj. Samo rinila ti ne bom, vidiš,
kako mi je vroče.«
 
»Lepa bi bila ta, da bi mi mama rinili.« Janez
se je uprl, gare so zacvrkale in stekle v kolovoz.
 
»Janez, še ne veš, Ančka je odpovedala.«
 
Voz je obtičal, gospodinja se je okrenila in
bistro pogledala hlapca.
 
»Kako, mama?« je izpregovoril po kratkem
molku.
 
»Joka in pravi, da je vsem na poti in da
zato gre. Celo ti da je ne pogledaš, odkar sem
ti omenila tisto.«
 
Janez ni nič odgovoril. Sklonil se je naprej
in pretegnil.
 
»Vidiš, na vso lašč sem prišla v tej vročini
semkaj, da govorim s teboj. Nikar ne misli, da
te kdo sili. Ampak, ko si tako tiščal za njo prej,
kdo bi sodil, da si neumnež. Če je Miha tisto
uganjal — no — je pač Miha, ki ga vsi poznamo.
Tudi zaradi kajže se nič ne drži. Za tak in za
večji denar, kakor bi bila tebi naprodaj, jo on
proda še danes. Torej Ančke nikar ne preganjaj,
je ne dam.«
 
Janez je vlekel voz za Mokarico. Vsak stavek
ga je zabolel in za vsakim je zinil. Toda
besede ni bilo iz njegovih ust. Glasno je hropel,
da je dohajal gospodinjo, ki se je kljub vročini
čudovito podvizala. Ko je mama izrekla zadnjo
besedo, je bruhnilo iz njega:
 
»Od zlomka, ne zoper Ančko, zoper mene
ste se vsi zakleli, vsa vas, vsa fara in še Vi
povrhu. Dobro, naj le gre, jaz grem tudi, če hočete,
niti južine ne počakam.«
 
Mokarica se je ustavila za visoko ržjo in se
previdno ozrla. Ustavil se je Janez, roke so stiskale
oje, da so se videle trde kite napete kot
struna izpod zavihanih rokavov, prsi so se hropeč
dvigale pod odpeto srajco.
 
»Ali, ljubi moj,« je skoro vzdihnila Mokarica.
»Ni ga večjega reveža dandanes kot je gospodar.
Kaj smo stavili nate, in za eno samo besedo, ki
ti ni všeč, takle odgovor.«
 
»Kakšen odgovor?«
 
Janez je bil še ves razburjen in jezen.
 
»V Ameriko pojdem in Ančka z mano!«
 
»Ančka? Čemu ti bo, ko je ne maraš!«
 
»Mama, lepo Vas prosim — — —«
 
Mokarica ga je prekinila.
 
»Nič, mene nič ne prosi, njo vprašaj. Ali se
ti bo ona ponujala? Zmenita se pametno tako
ali tako. Samo da je tega konec. Svetovala sem
modro, toda svetovala, nič silila. Ako pa mislita,
da vama bodo pečene ptice letele na mizo, potlej
seveda — le v Ameriko.«
 
Mokarica se je obrnila in odšla po stezi, da
Janez ni mogel z vozom za njo.
 
Zvečer se je Janez izmuznil iz hleva in vzel
s seboj svetilko. Tiho je šel na dvorišče, preskočil
plot na vrtu in se naravnal na hribec k Mokarjevi
kajži. Zapah je zacvilil, vrata so zaškripala,
ko jih je odprl. Za sabo je zaklenil, prižgal svetilko
in začel ogledovati. Dostikrat je bil že v
kajži, toda nikoli ni mislil na to, da bi kdaj
kupoval. Zato je gledal in ni videl. Ta večer je
pa šel od kota do kota, pretipal je podboje, pri
oknih je poskusil z nožem, če je les mecesnov
ali ne. S peto je potrkaval po podu, šel je pod
streho in tudi tam načel tramove in strešne z
nožem, da se je prepričal, če ni črvojedine v lesu.
Tudi kleti in hleva ni pozabil. Vse je osvetil, vse
pretipal. Potem je pihnil luč in sedel na korito pred
hlev, kamor je bila napeljana voda iz studenca.
 
»Hiša je boljša kot sem sodil. Mokar to dobro
ve. In svet naokrog je kaj rodoviten in za les
rastljiv. Ne bo prodal poceni, vitorogec.«
 
Potem je številil denar in na prste prišteval
k vsoti dotekle obresti.
 
»Ne bo dosti. In dota? Nekaj bodo že dali
Ančki, prida ne morejo.«
 
Janez je naslonil glavo ob dlan, za hrbtom
mu je curljala voda v korito, v travi so peli
murni in tuintam se je utrnila kresnica.
 
Dobro dolgo je tako ždel.
 
Nato se je napotil domov. Preden je preskočil
plot, se je še ozrl na hribec. Bela stena ga je pozdravila
in mu namignila:
 
»Pridi, Janez, in pripelji jo s seboj!«
 
Z dvorišča je zagledal v kuhinji luč.
 
»Ni Mokarica, Ančka je. Povem ji in jo
vprašam.«
 
Postavil je svetilko na tla in šel pod razsvetljeno
okno. Dvignil se je na prste in pogledal
noter. Ančka je izbirala lečo. Janez se ni nič
pomišljal. Šel je do vrat in pritisnil kljuko. Ni
bilo še zaklenjeno. Srce se mu je razburilo. Koliko
tisočkrat je že pritisnil to kljuko! Niti slišal ni,
da so se vrata plazila po tleh, ker so bila stara
in so se pojezdila v tečajih. Nocoj je to natančno
čul, in drsanje po tleh je bilo zanj tako mučno
glasno, da je obtičal z eno nogo na pragu in je ni
upal postaviti v vežo.
 
»Vsi se bodo prebudili in sramota bo zame
in zanjo. — Toda, kakor nalašč je nocoj — in
žalostna je — saj sem jo videl, kako si podpira
glavo — Naj se zgodi karkoli —«
 
Potegnil je za seboj nogo s praga, stopil
dvakrat in v temno vežo je šinila luč iz kuhinje.
 
»Dober večer!«
 
Ančka je vztrepetala in vzkliknila, toda hitro
pritisnila roko na usta, da je zatopila glas.
 
»Kako sem se te prestrašila! Kaj se je zgodilo?
Pri živini kaj? Ali naj pokličem?«
 
»Nič se ni zgodilo in nič ne kliči; k tebi sem
prišel, ko sem te videl, da si sama in da ti je
nemara dolgčas.«
 
»Ali ni bilo zaklenjeno?«
 
»Ni bilo, hvala Bogu.«
 
Janez se je zasmejal. Ančka mu je z očmi
požugala: »Janez, ti, ti!«
 
»Ugani, kje sem bil sedajle?«
 
»Ne vem. Fantje imate posebna pota ponoči!«
 
Ančka se je nasmehnila in ga pogledala iznad
leče, ki jo je izbirala dalje.
 
»Res, posebna pot je bila. Mokarjevo kajžo
sem ogledaval.«
 
»Ponoči?«
 
»Podnevi ne utegnem in nočem.«
 
»Ali si kupec nanjo?«
 
»Kupec, če greš z mano gor na hribec?«
 
Janez je tako naglo izgovoril, da ga je komaj
razumela. Nato je sedel k njej in jo prijel za roko
ter ji ustavil drobne prste, ki so lovili grašico in
plevel ter ga ločili od leče. »Kajne, da pojdeš?
Ančka, jaz te imam tako rad, ne veš, kako.«
 
Ančkina roka se je vsa skrila v žuljavi Janezovi
in je trepetala, kakor ujeta tička.
 
»Janez, čemu ti bom, ko nič nimam. Ne kupuj
zaradi mene kajže. Priženiš se na grunt, ko imaš
denar.«
 
»Na dva grunta se ne bom, če ne boš ti na
njih. Nikoli, Ančka.«
 
Ančka ga je pogledala in srečala z očmi njegove,
ki so gorele v hrepenečem ognju, da jim
je umeknila pogled. Janez ji je položil roko krog
pasa.
 
»Nikar, če kdo pride. Lepo te prosim, pojdi!«
 
Ančka je vstala. Janez je pa obsedel, roke
so mu omahnile, gledal je za njo, ki je stala pri
vratih svoje kamrice in si igrala s trakom ob
predpasniku. Nič ni izpregovoril. Zdelo se mu je,
da je grozno truden in da se je lotil dela, ki ga
ne zmore. Z rokami se je oprl ob stol in se počasi
dvignil.
 
»Lahko noč! Prav imaš, nič ne bom kupoval.
V Ameriko jo potegnem.«
 
»Počakaj,« je šepetaje prosila Ančka in izginila
v kamrico.
 
»Na, Janez, in nič nikar ne hodi v Ameriko!«
V vsak žep suknjiča, ki ga je imel prek ramen,
mu je stisnila štrukeljček.
 
Janez je ujel njene roke.
 
»Lahko noč! Pojdi — saj te imam rada!«
 
Ančka mu je izmeknila roke in odšla z lučjo.
Janez se je okrenil na pragu in prav nič se ni
zmenil, ker so glasno zadrsela vežna vrata, ko
jih je zapiral. Tako mu je bilo, da bi se bil z
vsakim stepel od samega veselja.
 
== VIII. ==
 
Ko je drugo jutro prišla gospodinja v kuhinjo,
je Ančka pela veselo pesem.
 
»Včeraj žalost, danes veselje. Oj, otroci!«
 
Mokarica je mešala z žličico kavo in gledala
Ančko, ki je sredi pesmi umolknila. Mokaričine
oči so ji govorile:
 
»Nič mi ne utajiš. Vse vem, otrok moj!«
 
»Mama, žalosti se človek naveliča.«
 
Ančka se ni obrnila od gospodinje kakor
včeraj, ko je skrivala solze. Naslonila se je ob
ognjišče in z nogo trkala takt pesmi, ki je ni
dokončala.
 
Mama je srebnila parkrat kavo.
 
»Ali te je vprašal?«
 
Ančka je prekinila takt in povesila oči.
 
»Jaz sem mu včeraj kar naravnost povedala.
Kaj bi golomišil. Natančno sem vedela, da te ima
rad in da sta rojena drug za drugega. Ampak
Janez si ni upal in ni vedel, kako bi. Vidiš, Ančka,
tak je pošten fant. Moj mož me je leto dni ljubil
in me ni vprašal. A sva oba vedela, kako je.«
 
»Za naju se nič ne ve; Janez si še premisli!«
 
»Ne bo si; predobro ga poznam.«
 
»Ko bom imela tako majhno doto, komaj za
balo.«
 
»Kaj dota? Dota se izmota —«
 
»In premlada sem, se mi nič ne mudi.«
 
»Ne mudi! Saj nihče ne pravi: »Koj jutri!«
Je popolnoma prav, da se naučiš pri nas gospodinjstva.«
 
Ančka ni ugovarjala gospodinji.
 
 
Zanjo in za Janeza se je začel čas, ki je bil
eno samo nepretrgano hrepenenje, sama radost
in solnce.
 
Janez je kupil Ančki srček na zlati verižici,
Ančka mu je vrnila s skopim prihrankom kupljeni
prstan. Janez je trošil celo za njeno obleko
in je užival sladko slast, ko jo je nosila. Kadar
je imel kaj denarja, je dal denarnico Ančki:
 
»Zakleni v skrinjo. V hlevu ni nič kaj varno.«
 
Če je šla Ančka z gospodinjo v mesto, ji je
dal hranilno knjižico, da vloži, kar je prištedil.
 
Kadar je naneslo, da sta bila kaj časa sama
pri delu, sta se pogovarjala in gospodinjila, kakor
bi bila že na hribcu. Celo v kajžo jo je peljal
neke nedelje popoldne, da sta skupno vse ogledala
in določila, kaj bo stalo tu, kaj se bo hranilo
tja. Janez si je nakupil desk ter jih skril za kozolcem,
kjer so čakale dneva, da pride ponje
mizar in se loti bale.
 
Prišel je Šmaren, Ančka je vstala ob štirih
in se napravila v cerkev k izpovedi. Članica Marijine
družbe je bila in ta dan zanje skupno sveto
obhajilo.
 
Lahkih nog in lahke vesti je Ančka hodila
vsak mesec k izpovedi. Topot jo je težilo. Prav
blizu cerkve jo je nenadoma zbodla vest in ji je
rekla:
 
»Dekle, ti imaš fanta! To, to!«
 
Bridkost jo je obšla. V cerkvi je odprla molitvenik
in se pridružila tovarišicam, ki so se
vrstile krog izpovednice. Pričela je brati. Ni mogla.
Tisti glas ji je neprestano zvenel:
 
»Dekle, ti imaš fanta!«
 
V tla je gledala vsa zamišljena, in molkove
jagode, ki so bile ovite krog roke, so postale
potne. Ančka jih je pogledala in se domislila, da
ji je prinesel molek z božje poti za odpustek
Janez. Res je bil lep, ali zaželela si je tistega
materinega, lesenega, in hudo ji je bilo, da se ni
doma tega domislila.
 
Vrsta ob izpovednici se je krajšala, družice
so odhajale vesele pred ovenčan kip Marije kronane,
višnjevi trakovi so se svetili izpod belih
rut. Ančko je čezdalje bolj skrbelo. Vse prehitro
je tekla danes izpoved, kakor ji je drugekrati
tekla prepočasi.
 
Vzdihnila je, ko je pokleknila.
 
Linica je zaškrtala, Ančka se je vsa stresla.
Ob linici se je dvignila roka: Gospod naj je v
tvojem srcu, da se vredno izpoveš ...
 
Ančka je povedala zbegana nekaj vsakdanjih
slabosti. Nato je umolknila.
 
Sivolasi župnik je pričel: »Glej, otrok moj,
danes se dvigni s srcem in dušo v nebo k svoji
kraljici, ki je ...«
 
Ančka ni poslušala.
 
»Prosim, še nekaj,« je izpregovorila s težkim
srcem.
 
Izpovednik je nagnil sivo glavo k linici.
 
»Fanta imam,« je vzdihnila Ančka, težka teža
se ji je odvalila s srca in vsa vdana je poslušala
nauk. —
 
Domov grede se je Ančka nalašč ognila družbi,
da je premišljevala, kar ji je bilo povedano.
 
»Premisli, ali je tvoj fant veren? Brez Boga
ni blagoslova in ni sreče,« jo je opozarjal župnik.
 
»Janez je tak,« je sodila naglo Ančka in nič
ni bilo dvoma v sodbi.
 
»Pomisli, če bosta imela toliko, da ne bosta
lačna ne ti, ne on in ne otročiči, če jih Bog da!«
 
»Hišico kupi, gruntec je krog nje, ne bomo
lačni.«
 
»In preudari, če ni pijači vdan. Bolj srečna
je zadnja dekla kot pijančeva žena.«
 
»O, Janez, takrat so rekli, Miha je rekel,
ker je hudoben, ko mi je na Šentjurjevo nedeljo
prinesel srček, da je bil pijan. Pa ni bil, prav
nič ni bil.«
 
»In nazadnje ti rečem, otrok moj nedolžni:
Beži — beži! Priložnost naredi tatu. Stari ljudje
so trdili, dekle, spoštuj stare besede: Kjer so
ljubezen pojedli pred zakonom, so jo v zakonu
povsod stradali!«
 
Ančka je te zadnje besede komaj razumela.
 
»Da bi kdo od mene kaj mislil, ali od Janeza
takole sodil, ne nikoli!«
 
Skoro razhudila se je na župnika. Ali naglo
se je polegla nejevolja, ko je preudarila prve tri
nauke in ni našla ugovora. Vsa vesela je prišla
domov.
 
Tisti dan ni Janez nič govoril z njo. Komaj
par besed pri obedu. Skrivaj jo je gledal in v
očeh in na licih ji je gorela svetost. Odkril bi se
ji bil, kakor cerkvi in ves ponosen je bil nanjo.
 
Po obedu je velel Mokar napreči in odpeljala
sta se z Janezom zaradi lesa po kupčiji.
 
»Danes je prilika,« je pomislil takoj Janez,
ko sta sedla na koleselj. »Vprašam ga zaradi
hišice.«
 
Ali prevozila sta že sosednjo vas, prišla v
drugo faro, ogledovala in kupovala, toda Janez
še ni mogel sprožiti besede. Večkrat je že zakašljal
in pripravil besedo, ali prav takrat ga je
gospodar prekinil in začel pogovor o stvareh, ki
se niso kar nič tikale njega.
 
Noč je že legla, ko je Janez pred gostilno
napregal in svetil krog voza. Mokar se je glasno
prismejal na prag, pred njim je šel z lučjo krčmar
in nekaj mož ga je spremljalo.
 
»Dobre volje je. Viržinko kadi,« ga je pogledal
Janez. »Sedaj se ga lotim.«
 
Rigo je zapeketal po prašni cesti. Janez je
začel: »Gospodar, saj veste, kako sem sklenil. Za
koliko bi dali kajžo?«
 
»Torej se ženiš?«
 
»Kaj bi drugače. Tako se mi zdi Ančka pripravna
in koristna, da je kar prav, če se vzameva.«
 
Janez je počil z bičem.
 
»Tvoja glava, tvoj svet! Kajža je naprodaj
in tebi petsto ceneje kakor drugemu. Pet bank
mi daš, je vredna med brati.«
 
»Pet,« je povzel Janez zategnjeno.
 
»Ni predraga. Tisoč me je stalo popravljanje.
Le oglej jo dodobra. Kakor nova je. Pred hišo
voda, svet ves okrog nje, samo to je vredno tisočak.«
 
Mokar je stiskal viržinko, ker ni vlekla, da
so letele iskre za vozom.
 
»Nimam toliko,« je izpregovoril Janez in sram
ga je bilo in ves potrt je bil.
 
»Počakam te. Ampak pravzaprav se vama nič
ne mudi! Počakajta; Ančka je še kakor otrok,
in ti tudi še nimaš pleše. Pomisli tudi to: Prazna
bajta je bogpomagaj. V hlevu nič, v hiši nič. Če
ti je prav, ti prodam par teličkov. Kaj malega mi
boš dal za krmo, v treh letih imaš dve molznici
takorekoč zastonj. Medtem zaslužiš ti, zasluži
Ančka, drugo leto ji pridam, ker je ona zadovoljna
z njo — vidiš, tako bi bilo modro.«
 
»Aha,« je pritegnil Janez dvoumno, da se ni
vedelo, ali mu je všeč ali mu ni.
 
Mokar je vrgel viržinko v jarek in zadremal.
 
Janez je gonil in čisto nič ni bil dremoten.
 
»Tri leta da bi čakal, pravi gospodar. Tri
leta, tri leta — — —«
 
Mehanično je mahal z bičem in iskal konca
teh treh let. Zdelo se mu je, da ga ne vidi in da
ga ne bo učakal.
 
»Ančki povem. Kaj poreče? — Ne, ne bom
ji povedal. — Kje bi dobil tisočak? — Če grem
v posojilnico — bi dobil, toda še enega, za živino
in orodje — potem sta dva. Preveč bi bilo
dolga. — Po gospodarjevo bi bilo modro. — Misli
on. Ne, ne strpim teh treh let pri njej in brez
nje. — Že vem. V Ameriko jo potegnem. Tam
se zasluži. Še taki zaslužijo, ki so maloprida delavci.
— Ančka bi bila doma. — In Miha tudi
doma — in kdovekdo še. — Ne grem!«
 
Janez je zavozil na dvorišče, razdvojen in
potrt, da je pozabil poklicati gospodarja, ki je
udobno spal na koleslju. Ko je izpregal, se mu je
zdelo, da je izpod kuhinjskega okna zbežala črna
senca. Popustil je izpreženega konja in skočil na
vrt, kamor je izginila postava. Rigo je šel k vodnjaku
in prevrgel prazen škaf. Ropot je prebudil
Mokarja, ki si je pomel oči, se ozrl in zapazil konja.
 
»Janez,« je zakričal, »ali noriš? Vročega
konja h koritu!«
 
Hlapec je pritekel z vrta in zagrabil Rigota
trdo za uzdo.
 
»Nekdo je sleparil okrog hiše in zbežal
čez vrt.«
 
»A, kdo bi bil? Spravi konja in ne napajaj
vročega.«
 
Gospodar je zlezel s koleslja in šel godrnjaje
v hišo. Vežna vrata so se sama odprla. Janez je
slišal Ančkin glas, ki mu je ponudila kave, kakor
ji je naročila gospodinja.
 
»Ne bom, nič ne bom,« je mrmral gospodar,
se oprijel za držaje in šel truden po stopnicah.
 
Janez je naglo privezal konja in šel po
prstih do kuhinjskega okna. Prav tedaj je ugasnila
luč. Samo senco od Ančke je uzrl na beli
steni.
 
Za trenutek je postal in razmišljal. Nato se
je vrnil v hlev, prižgal svetilko in posvetil na
Mihov pógrad.
 
»Ni ga!« je izpregovoril jezno. »O slepar!«
 
Žalosten je sedel na žleb, glavo je oprl med
dlani, poleg njega je revno brlela luč.
 
== IX. ==
 
Ančka se je vsa tresla, ko je smuknila
iz kuhinje v kamro. V temi se je napol
slekla in sedla na skrinjo. Nič
ni mogla misliti, s prsti je svalkala
trak dolge kite, ki ji je visela v naročje, ga zavijala
in odvijala. Ko je zažvenketala oprema, ki jo
je Janez obesil na kljuko pred hlev, ko je zaropotal
koleselj, ki ga je potegnil pod streho, je
vztrepetala in vzdihnila. Nato je nastal mir. Skoz
strop se je čulo smrčanje Mokarjevo, visoko v
hribih je lajal pes pred samotno hišo.
 
Ančka se je naslonila na končnico postelje,
položila roke pod glavo in začela moliti.
 
»Ni ga dobil,« se je naenkrat raztresla med
molitvijo in je bila vesela. Ali pregnala je misel
in domolila do konca. Nato se je spet vzravnala
na skrinji, posedela trenotek, vstala ter šla spat.
 
Takoj so se ji strnile trepalnice in v polsnu
so se vrstile pred njo zmedene slike: bela hišica
na hribu, Janez, prazniška pridiga in govor pri
shodu. Naenkrat pa so jo pogledale in zbodle,
kakor dva trna, Mihove oči. Celo v snu je skrila
pred njimi roko pod odejo in se tesno zavila.
Nato je nenadoma odprla oči, zaspanec je izginil in
spet je je bilo strah. Vse besede, ki jih je govoril
Miha pod kuhinjskim oknom, so oživele, kakor bi
se bile prijele sten, in vse so tiščale skoz vrata
v kamrico. In na vsaki besedi so gorele tiste oči,
ki so predrzno zrle nanjo in prebadale odejo, da se
je stiskala in se tesno zavijala. V vroči omotici
je ležala glava na blazini, oči je zatiskala in skoz
dvojno temo so gledale nanjo Mihove pregrešne
oči in se ji rogale. In kamorkoli se je zadel ta
pogled, povsod jo je oskrunil, se ji je zdelo.
 
»Jezus, Marija,« je vzdihniia, se vzravnala in
se oprla na komolec. Z levico je dotipala žegnanček na
steni, pomočila vanj prst in se pokropila.
 
»Zakaj sem se bala, da bi ga ne zalotil Janez?
Naj bi ga bil! Morda ga je, ko je pustil konja in
stekel čez vrt. Prav mu je.«
 
Hipoma pa se ji je vsilila nova misel.
 
»Bog ve, kaj si je mislil Janez? Če me kaj
sumniči? Če misli: »Tako, seveda, ko me ni doma,
tedaj drugi, ta-le Miha.««
 
Ančki je zdrsnila roka, s katero si je podpirala
glavo, in je omahnila na blazino.
 
»Oj ne, saj Janez ve, saj me pozna. Ne, nič
ne misli takega. — Če pa vendar — Ne, povem
mu; porečem: stran moram, moram, ker mi ne
da miru. — Tudi Mokarici povem. — Miha ali
jaz, kakor hoče.«
 
Nič več ni občutila strahu, moč je prešinila
srce. Vejice so se ji zaklopile.
 
Janezu je dobrlela luč. Duh po tlečem stenju
v svetilki ga je predramil. Hitro je napojil konja
in šel na pograd. Mimogrede se je ozrl po Mihovem
ležišču.
 
»Še sedaj ga ni, vlačugarja. — Kaj mi mar?
Naj hodi, kjerkoli!«
 
Jezno je potegnil nase konjsko plahto in se
premaknil parkrat sem in tja, da je našel na trdi
slamnici pripravno lego.
 
Dasi je glasno in jezno zagodrnjal, je vendar
vedel, da je lagal in da glasna laž ni zatopila
resnice v srcu.
 
»Kaj mi mar? — Mar mi je, bolj mar sedaj
kot tedaj, ko sem Miha dobil pod oknom. Takrat
mi res ni bilo mar — vsaj treba mi ni bilo biti.
Ali sedaj je izrečena beseda. — Bogve, ali je bil
Miha? — Morda se mi je le zdelo, da je bežala
senca. — Ko bi bil kdo drugi? Ančka je še otročja.
Morebiti se mu je smejala. — —«
 
Deske v pogradu so zaškripale, Janez se je
obrnil. Ali ni poležal dolgo. Spet je popravljal
plahto in se zasuknil na drugo plat.
 
Naenkrat je udaril s pestjo po stranici. »Vraga
vendar, ali mi je tega treba? Pokažem jim, vsem,
Mihi in Ančki in Mokarju — vsem.«
 
S tem jeznim sklepom v srcu je zaspal, da ni
niti slišal, kdaj se je Miha prikradel v hlev.
 
Drugo jutro je Ančka vstala navsezgodaj.
Sama sebi se je nasmehnila: »Ali sem neumna, da
sem se tako bala snoči. Ampak, kar sem sklenila,
sem sklenila. Vse naj izve.«
 
Oprezovala je, kdaj se bodo oglasili Janezovi
koraki pred hlevom. Naglo se je napotila k vodnjaku.
Janez je snažil opremo in kazal hrbet proti
dvorišču, Ančka je natočila vodo in odšla.
 
»Jezen je! Nič se ni ozrl.« In spet jo je obšel
strah. »O, povem mu, moram!«
 
Vzela je drug škaf in šla. Vzvod je škripal,
voda je štropotala, Ančka je gledala v Janeza,
ki je drgnil brzde in se ni okrenil. Voda je tekla
že čez rob in oškropila Ančkino boso nogo. Vodnjak
je utihnil. Janez je obesil brzde v shrambo,
stopil med hlevna vrata in zaklical:
 
»Miha!«
 
Ker se ni nihče oglasil, je zarežal jezno
v hlev:
 
»Vstani, klada voglarska! Vse noči se plaziš
krog oken, potepuh, delal bom pa jaz. Počakaš!«
 
Pograbil je bič in izginil med podboji v hlev.
Ančka je hitro zadela škaf, voda je pljuskala čez
rob, roka, ki je oprijela škafovo uho, se ji je tresla.
V kuhinji se je sesedla na stol poleg vode, ki se
je še vedno gugala in valovila v škafu. Vsa zasopla,
kakor bi bila bežala pred preganjalcem, je
zrla predse na pod, kjer so se pasle muhe ob
drobtinici sladkorja. Roke so same od sebe dvignile
predpasnik in ga pritisnile na oči, odkoder
so se ji vlile solze.
 
Ko se je izjokala in spustila predpasnik z lic,
je že sijalo skoz okno solnce, ki se je dvignilo
izza hriba v ranem jutru. Oči so ji zaščemele,
ko se je ozrla proti luči, in bilo ji je, kakor bi
se prebudila iz težkih sanj. Zajela je s periščem
vode in si izmila objokane oči. Nato se je naglo
sklonila k ognjišču in začela delo.
 
»Saj ni jezen name. — Kako bi bil dobre
volje, ko ima take zanikarneže ob sebi. — Če je
pa zato hud, meni vseeno. Naj le bo. — O, bom
jaz tudi huda!«
 
Trdo je zaloputnila železna vratica, ko je vstopila
Špela in prinesla mleko.
 
»Mm,« je namrdovala stara dekla in cedila
mleko po latvicah. »Kakšen je danes! Seveda,
včeraj sta barantala in popivala z Mokarjem,
danes je bolan, mm, jeza pa na nas.«
 
»Janez da je hud?« se je potuhnila Ančka
in gledala Špelo ter čakala mleka, da ga pristavi.
 
»Nate seveda ne, mm. — Toda takole pravim:
Če bo sitnaril in se znašal nad nedolžnimi,
se bo opekel. Presneto, da se bo!«
 
Špela je jezno postavila prazno golido v škafnico
in zavpila: »Tu imaš, pomij! Za vse jaz že
ne bom.«
 
Nato je zaloputnila vrata za seboj s tako
naglico, da so ji priprla krilo, ki je bilo vihravo
odskočilo, ko se je zasuknila.
 
»Resk,« je reklo in preplehana kotenina se
je pretrgala. Toda Špela se ni ustavila. Po petah
se ji je obesila zaplata marogastega podšiva in
kakor jezik je trkala po nogah, ko je šla godrnjaje
čez dvorišče.
 
Na hodniku v nadstropju se je pokazal gospodar.
Preko bele srajce so se križale pisane
oprtnice. Leno je zeval in iztegal roke.
 
»Kam dreviš?« je zakričal Janez nad Špelo.
 
Mokar ni zinil do konca in ni iztegnil rok
popolnoma. Prijel se je za leseno ograjo in gledal
na dvorišče.
 
»Kaj ti mar, netečnost!« je odgovorila Špela
zadirčno Janezu in šla svojo pot.
 
Veliki hlapec je izdrl sekiro iz klade in jo
zasadil s toliko togoto v tnalo, da je zazevala
dolga razpoka.
 
»Če je tako, naj gre vse k rogaču.«
 
Mokar je zakašljal na hodniku. Janez se pa
ni ozrl. Potegnil je klobuk na desno oko in šel
pred hlev.
 
»Kako je razgaden!« je mrmral gospodar, ki
je srečal pri vratih spalnice ženo. Ona je takoj
opazila moževo nagubano čelo in se je vrnila v
sobo.
 
»Kdo je razgaden?«
 
»Ali ti nisem pravil, da je ta deklina nesreča
za hišo?«
 
»Že spet to očitanje!« je vzdihnila ona užaljena.
 
»Očitanje, očitanje, kakšno očitanje, bi rad
vedel,« se je jezil Mokar, ko je brskal med obleko
po omari in iskal pripravnega telovnika.
 
»Kaj pa, če ne očitanje. Moja dekla ti je
odveč, saj vem.«
 
»Za božjo voljo, ali si hudournik, ali kaj si?«
Mokar se je okrenil in vlekel telovnik iz omare
ter ob tem stepal drugo obleko na tla.
 
»Vidiš, vse boš razmetal,« je pristopila žena
in pobirala.
 
»Snoči me je Janez vprašal za kajžo. Kaj
morem za to, če nima dovolj, da bi plačal. Ali naj
mu jo dam zastonj? Danes je jezen, seveda; in to
vse zaradi te preklicane cukrene nastave. Ko je
bil prej Janez tak človek, da bi mu z lučjo ne
dobil para. Tako, da veš.«
 
»Koliko si mu cenil?« je vprašala Mokarica
rahlo.
 
»Nič preveč. Še premalo. Pet tisoč!«
 
»Pet. Res ni preveč. Ko bi mu še pol tisočaka
popustil, če pomisliš, da bo korist za hišo,
če se preselita tadva v kajžo. Ne boš na izgubi.«
 
»Je prej stala naša hiša in se ni podrla, ko
ni bilo kajže, ne teh dveh pri nas — in bo zanaprej
tudi.« Mokar je pustil ženo v sobi in
odšel.
 
Ko se je zbrala opoldne družina pri obedu,
so vsi občutili nekaj mračnega in mrzlega nad
seboj. Janez je sunil s komolcem Miha, ker se
mu ni takoj zadosti ognil.
 
»Ali še spiš?« je zagodrnjal vanj. Miha ga je
jezno pogledal z rdečimi, nenaspanimi očmi in je
molčal ter se odmaknil več nego je bilo treba.
Špela je molila očenaš s pevajočim, razklanim
glasom. Družina ji je mrmrajoč odgovarjala, kakor
bi je bilo sram govoriti z Bogom, ko so nosili
jezo v srcu. Nato je zavladal molk. Slišati je bilo
le škrbanje žlic po robu lončene sklede. Ančka
si je potegnila ruto na čelo, da so se ji komaj
videle oči izpod nje. Skrivaj se je parkrat ozrla
na Janeza. Toda on je mrko gledal v jed in zajemal
naglo iz sklede.
 
»Celo jé s togoto,« je pomislila Ančka in se
ni več ozrla vanj. Ko je prinesla do roba polno
skledo druge jedi na mizo, je pljusknilo čez rob
in polilo mizo pred Janezom.
 
»Čedna nerodnost!« je zinil Janez skoz zobe.
Ančka je segla po brisačo in molče pobrisala pred
njim. Tedaj se je Janez ozrl pod strehasto zavezano
Ančkino ruto. Oči so ji bile vse solzne.
Janez je zardel, kri je začutil v licih. S težko
roko je segel v razmršene lase, da bi prikril, kako
ga je bilo sram trde besede. Ančka je pa vedela,
da ne ustavi solz, in se je zato okrenila ter odšla,
ne da bi zajela samo enkrat. Janez je zajemal
počasneje, od žlice se mu je pocejalo na mizo,
ker se mu je tresla roka. Čakal je Ančke in pripravil
besedo, da se opraviči. Toda ni je dočakal.
Zato je postavil žlico na mizo, se vstajajoč s klopi
prekrižal, vzel klobuk, ki je ležal znak na klopi,
in prijel za kljuko. Špela je sunila sosedo in ji
pokinknila. Kmalu so zastale še druge žlice, spet
je Špela odmolila in družina se je razšla.
 
»Stopi mi po polič vina,« je velel Mokar ženi,
ko sta ostala sama.
 
»Vidiš, takole je, kakor sem rekel. Sedaj si
sama videla. Kar trpeti ne morem takih rilcev —
hu, ženska, to je strup — strup —«
 
Nagnil je čašo in jo izpraznil v dušku.
 
»Ljubi moj, nikar tako ne govori!« Dosti se
je Mokarica zatajevala, da je mogla govoriti mirno.
 
»Nikar tako! Kako naj? Saj imaš vendar oči
in ušesa.«
 
Gospodar si je natočil in začel hoditi gor in dol
po sobi. Roke je držal na hrbtu, široka pleča so
se mu upognila in oči so gledale v špranjo na
podu, po kateri se je vračal sem in tja ter poslušal
ženo.
 
»Imam oči, ali moje včasih več vidijo in bolje
kakor tvoje, pri takih rečeh namreč. O gospodarstvu
in kupčiji nič ne rečem, da ne boš navsezadnje
še name hud. Več vidijo, pravim. Ti
sodiš, da je Janez zato jezen, ker ne more plačati.
Nekoliko ga že tare tudi to, gotovo, ali mora biti
še druga kljuka vmes. Najdem jo, tako ti povem,
prav gotovo jo najdem. Ti se pa nikar ne jezi,
lepo besedo daj Janezu, ko ni nate hud in ne ti
nanj.«
 
»To je res od sile; gospodar torej lazi za
hlapci.« Mokar je udaril z nogo ob tla in hodil
spet po špranji in ni nič pogledal žene.
 
»Je res žalostno, toda tako je dandanes. Ponudi
mu še enkrat, takole v šali mu reci; zakaj
Ančka in Janez se imata tako rada — in je prav,
da se imata, ker sta rojena drug za drugega —
tako se imata rada, da se ne bosta nikoli pustila.
In zato je zanja in za nas prav, če se naredi,
kakor sem rekla.«
 
Mož je stopil k mizi in si dolil v kozarec.
Potem je šel nazaj sred sobe in nič ni odgovoril.
Ona je pomolčala in s prstom grabila na kupček
drobtinice, ki so bile raztresene po mizi.
 
»Ali je na mali Ledini že dosejana ajda?« se
je on hipoma ustavil in pogledal ženo.
 
»Popoldne zavlečeta!«
 
Tedaj so se odprla vrata, in Špela je pomolila
glavo v hišo.
 
»Krava se pripravlja!«
 
»Sava?« se je Mokar naglo ozrl. Oči so se
mu zasvetile.
 
»Kje je Janez?« je vstala Mokarica in šla k
vratom.
 
»Pri njej!«
 
»Potem je vse prav.«
 
Špela je zaprla, Mokar si je opasal višnjev
predpasnik in zavihnil rokave.
 
»Poglejte, kakšna telička!« je vzkliknil Janez,
ko je gospodar odprl hlev.
 
»Že! Hvala Bogu in sv. Štefanu!« je izpregovoril
Mokar in čelo mu je bilo brez gube in
ves obraz veliko veselje. Tudi Janez ni imel več
klobuka postrani.
 
»Ne veste, prežvekovala je medtem; da,
Sava, to je živalca. Najboljša! To sem vedno
trdil. Je za vse: za mleko, za teleta in ješča
kot uš.«
 
»Ali me je treba ali me ni?« se je oglasila
Špela zadirčno in stresla koš suhe stelje pod kravo.
 
»Le pojdi, popazim sam!« ji je velel Janez,
pomaknil gospodarju stolec in gledal teličko, ki
je ležala zvita v klopek in trudna odpirala oči.
 
»Janez, ko sva sama, kaj ti je bilo danes
pravzaprav?« je začel Mokar in sedel na stol.
 
Hlapec je potegnil klobuk spet na oči, pobrskal
z vilami ponepotrebnem po stelji in odgovoril:
 
»Kaj bi mi bilo? Nič.«
 
»Nič, nič. Posebnega gotovo nič. Ali poznaš
me, da me peče, če se družina takole kuja, kot
ste se danes, in človek ne ve, zakaj. Če je kaj
napek, saj se popravi. Zakaj sem pa gospodar,
kajne?«
 
»Saj nič ni, prav nič.« Janez je postajal nejevoljen
in se je umaknil prav v drugi konec
hleva, kjer je brskal in pospravljal po jaslih. Mokar
je molčal in gledal Savo in teličko. Ko se je Janez
spet vrnil, je izpregovoril:
 
»Ta ne bo za mesarja, kaj? Redili jo bomo.«
 
»Redili,« je odvrnil Mokar kratko in slonel
s komolci na kolenih. Janez je čutil, da se zdi
gospodarju zamalo, ker mu ni razodel po resnici.
Zato sta oba molčala, dokler se ni oglasil gospodar,
kakor bi se nenadoma nečesa domislil:
 
»No, Janez, kakor je telička lepa in izvrstnega
plemena, če si volje, kot sva se snoči menila,
pa naj bo tvoja.« Gospodar se je vzravnal
in pogledal hlapca. Ta je slonel na vilah, oči so
se mu pasle na lepem mladičku.
 
»Lepa je, zares je lepa, samo, saj veste, takole
sem preudaril, da mi ni treba ne kajže, ne
ženske in ne telice — nič mi ni treba, pravzaprav.«
 
»Je tudi pametno, jaz sem le omenil, in nič
ne ponujam. Vsak naj sam premisli. — Torej boš
ti pri kravi, kajne?«
 
»Seveda.«
 
Gospodar se je še enkrat ozrl na živino in
šepetal blagoslov. Še preko dvorišča je zadovoljen
kimal in šel takoj k ženi.
 
»Da bi te, to je telička!«
 
»Je Špela pravila.«
 
»Janezu sem jo ponudil v rejo, kakor sem ti
pravil, pa je ne mara.«
 
»No, lepa je ta.«
 
»Pravi, da mu ni treba ne ženske, ne kajže
— nič. Jaz sem tega vesel.«
 
»Tudi jaz bi ne bila žalostna, ko bi ne vedela,
kako je. Oh, moški, sami sebe ne poznate.«
 
Mokar je skomizgnil z rameni, vzel koledar
in zapisal dan, kdaj je od Save dobil telička. Ona
je šla v kuhinjo, kjer je Ančka pomivala. Ruta ji
je visela še bolj na oči in nič ni pogledala mame.
Ta je odklenila omaro, odrezala kos pogače in
nalila vina.
 
»Na, tole nesi Janezu, ki čuva pri kravi!«
 
Ančka je hitro popustila pomivanje, si otrla
roke in segla po steklenici in pogači. Vse to je
storila kot človek, ki uboga brez premisleka na
prvo besedo. Šele sedaj se je spomnila, kam da
jo pošilja gospodinja in vsa se je zbegala. Prigrizek
je postavila nazaj na mizo in izpod rute
pogledala gospodinjo.
 
»Nič ne glej in pojdi,« je rekla Mokarica ter
zaklepala omaro.
 
»Mama, ko je tako hud name!«
 
»Kaj bi bil hud, nič ni hud, sitni ste, vsi ste
sitni, samo da naju dražite. Križ božji z ljudmi!
Nič se ne obotavljaj. Ne bo te ugriznil, ne!«
 
Ančka je odšla, gospodinja je gledala za njo
skoz okno in se muzala, ko je videla, kako si
je Ančka s predpasnikom brisala oči.
 
»Moj Bog,« je premišljevala Ančka spotoma,
»kaj naj mu rečem? — Nič. — Kar postavim mu
tja. — Ali mu pa vse povem. — Če bi pa zarežal
nad mano — ne — kar tiho bom. — Toda v takem
ne živim več — vseeno —«
 
Preden je Ančka mogla kaj skleniti, je bila
pred vrati in jih je odprla.
 
Janez je sedel na stolčku, klobuk je ležal
poveznjen pred njim na tleh.
 
»Janez, tole so ti dali mama, kam ti postavim?«
 
Janez je naglo vzdignil glavo in se ozrl, kakor
bi ga kdo poklical iz spanja.
 
»O,« se je ves vesel začudil. Ali naglo je
izpremenil glas, kakor bi se bil domislil, da ne
sme biti prijazen, in je nadaljeval resno, skoro
malomarno: »Deni kamorkoli, morda semkaj na
pomivnik.«
 
Ančka je postavila, kakor ji je velel. Janez
se je premagoval, ali kljubtemu jo je pogledal
odspodaj pod ruto in je videl njene objokane oči.
 
»Zakaj jokaš, Ančka?« Sam ni vedel, kdaj
jo je prijel za roko.
 
»Zakaj si tako hud name?«
Ančka mu je izmaknila roko in poiskala robec,
ker jo je silil jok.
 
»Saj nisem hud, samo žalosten sem, tako žalosten,
ne veš, kako.«
 
»Kaj se ti je zgodilo?«
 
»Nič, ampak kar mislim, naravnost ti povem,
tako mislim, da imaš ti koga drugega — — —«
 
»Janez!« je kriknila Ančka odločno in bolestno,
Janez je vstal s stolca, Zrla sta drug drugemu
v oči in molčala.
 
»Ančka,« je izpregovoril Janez, in glas se
mu je tresel, Ančka je vzdihnila.
 
Tedaj Janez ni vedel, kdaj je prevrnil stolček
in pohodil klobuk, ko je obstal sam sredi hleva
in je imel roke razkriljene, kakor bi še pritiskal
Ančko na razburjeno srce.
 
Ančka je pa hitela s pomivanjem in nič več
ji ni visela ruta na oči. Izpod nje so pogledali
veseli kodri in se vsuli na čelo.
 
== X. ==
 
Janez je peljal drva po Globeli., Voz je
cvrkal in se stresal po tokavastih kolesnicah.
Hlapec je šel za njim in bič
mu je veselo pokal, da se je razlegalo
po bregovih.,
 
»Bog daj srečo, Janez!«
 
Izza grma ga je ogovoril kajžar Anton, Ančkin
oče, ki je zategnil samotežen voziček v visoko
praprot ob poti, da se je ognil težkemu vozu.,
 
»Kam, oče, kam?« se ga je razveselil Janez
in postavil dolgi bičevnik na tla.,
 
»Tri mrežnice stelje imam tamle za Vragovcem,
pa sem rekel, ko smo omlatili, da jo potegnem
domov. Takole se trudimo kajžarji, ti pa
take konje!«
 
»Je-ha-a,« je zavpil Janez za vozom, da sta
konja obstala., Anton je gledal, kako sta dvignila
glavi in potresla z grivo.,
»Lepi živali, res. Ali nista moji, oče, Več je
 
vreden Vaš voziček, ker je Vaš, Vi delate sebi,
»Lepi živali, res. Ali nista moji, oče. Več je
mi hlapci pa drugim. To je tisto,«
vreden Vaš voziček, ker je Vaš. Vi delate sebi,
»I, no, vedno tudi ti ne boš vlekel za druge,«
mi hlapci pa drugim. To je tisto.«
 
»I, no, vedno tudi ti ne boš vlekel za druge.«
 
Anton je pogledal izpod obrvi, Janez je zardel
in brskal z bičevnikom po cestnem prahu. Obema
je za hip potekla beseda., Anton je potegnil voz
iz praproti in dejal:
(Dalje.)
 
»Seveda, tako je. Če nimaš, je hudo, če imaš,
ni brez križa.,«
 
»Oče,« je stopil Janez predenj, pogledal po
cesti gor in dol in plašno nadaljeval:
»OČe, sama sva, vprašati Vas moram, saj
 
veste, kaj mislim,«
»Oče, sama sva, vprašati Vas moram, saj
»Mina mi je pravila. Ne vem, kako bi,«
veste, kaj mislim.«
Kajžar je skomizgnil z rameni,
 
»Mina mi je pravila. Ne vem, kako bi.«
 
Kajžar je skomizgnil z rameni.
 
»Oče, po pravici Vam povem, iz kraja jo potegnem,
če jo obljubite komu drugemu.,«
 
»Kaj bi tisto! Nobenemu rajši kakor tebi.
Ampak pomisli .., -
 
Anton je pomel s palcem in kazalcem ter
žalosten pogledal Janeza.
»Ali sem kaj vprašal za to, oče ?« se je Janez
 
vzravnal pred Antonom,
»Ali sem kaj vprašal za to, oče?« se je Janez
vzravnal pred Antonom.
 
Kajžar se mu je nasmehnil.
 
»Janez, moška je ta beseda in lepa je. Tudi
jaz nisem za Mino nikoli vprašal, kaj in koliko
bo imela. Ampak z veliko družino je trpljenje.
Pomisli.,«
 
»In veselje, oče! Kdo je, ki bi mogel kaj oponesti
Vašim otrokom? Ali ni to veselje?«
 
»V božjih rokah so,« je rekel kajžar Anton
in ves vesel je bil.
»Torej, Janez, na roko, med nama ostani!«
 
»Torej, Janez, ná roko, med nama ostani!«
Anton se je ozrl naokrog, držal Janezovo desnico
Dom in Svet, XXVI. — 321 41
in potem nadaljeval šepetaje: »Tisoč ji bom dal,
tisoč, zavoljo tebe, ker si vreden tega. Toda molči
in počakaj še tri leta. Ančka se izuri pri Mokarici,
nekaj prisluži in obresti se tudi nakapajo.«
 
Janez je stiskal začuden in vesel očetovo
desnico in jecal:
»Oče, preveč, imate še druge, bova že sama
 
»Oče, preveč, imate še druge, bova že sama — — —.«
 
»Kar sem rekel, sem rekel. Molči in počakajta
tri leta.«
 
»Tri leta,« je vzdihnil Janez, ki je prej vse
misli obrnil na doto.
 
»Tri, najmanj tri. In če si prebereš, nobene
zamere. Z Bogom, Janez.«
 
Oče se je vprl v voziček in odšel po Globeli.
Janez je gledal za njim in videl samo njegov upognjeni
hrbet, zakaj glava se mu je povesila kakor
v težkih skrbeh.
 
Ko se je Anton skril za robidovje, je Janez
stekel za vozom in pognal konja. Po Globeli se
Vrstica 107 ⟶ 2.921:
s tako silo, da se je utrgal bič in zletel preko
ceste v vodo.
 
Zvečer tistega dne je Mokarica oponesla
možu, ko sta se spravljala spat:
»Ali si jih videl nocoj ?«
 
»Ali si jih videl nocoj?«
 
»Takole me veseli. Dobre volje družina je
kakor milost božja. Ali veš, Janez je že kupil
telico.«
 
»Kakor sem naprej vedela! Ali nisem pravila,
da moški sami sebe ne poznate. Janez —
brez Ančke, seveda.«
 
Mokar ni nič ugovarjal ženi, zakaj take volje
je bil, da si je zapalil smotko in hodil ob postelji
gor in dol ter se šalil z ženo kakor razposajen fant.
 
»Mamica,« se je naenkrat ustavil. Tako je
nagovoril ženo, kadar je bil najboljše volje. »Domlatili
smo, ali greš v nedeljo obiskat strica Jerneja?
? Vesel bo naju.«
»Saj res. Vreme je in jeseni ne bova utegnila,
 
«
»Saj res. Vreme je in jeseni ne bova utegnila.«
 
»Pa s kolesljem greva, ne po železnici.«
 
»Kakor hočeš. Samo, če ni predaleč za konja.«
»Predaleč ? No, Rigo kar preplava to pot. In
 
»Predaleč? No, Rigo kar preplava to pot. In
cesarska cesta! Komaj da komatiček nese — voz
teče sam.«
 
»Dobro, koj jutri spečem šarkelj, ti preskrbi
vina. Stric Jernej se bo od veselja usekaval.«
 
V nedeljo po rani maši sta sedla Mokarja
na voz; on je naročal Janezu, ona je ponavljala
Ančki, kar je bilo treba za kuhinjo, ko ji je zavijala
kolena z zeleno plahto.
 
Ko je Rigo cepetaje pretegnil, se je še ozrla
gospodinja: »Le modro, gospodar in gospodinja,«
Vrstica 1.736 ⟶ 4.538:
Ljubezni - plamenice vzneti žar
otroku srda oče Ti dobrote !
E ^ ^ n
444 — òùêàè