Dekla Ančka: Razlika med redakcijama

== X. ==

 

cvrkal in se stresal po tokavastih kolesnicah.

Hlapec je šel za njim in bič

mu je veselo pokal, da se je razlegalo

»Bog daj srečo, Janez!«

Izza grma ga je ogovoril kajžar Anton, Ančkin

oče, ki je zategnil samotežen voziček v visoko

»Kam, oče, kam?« se ga je razveselil Janez

»Tri mrežnice stelje imam tamle za Vragovcem,

pa sem rekel, ko smo omlatili, da jo potegnem

domov. Takole se trudimo kajžarji, ti pa

take konje!«

»Je-ha-a,« je zavpil Janez za vozom, da sta

Anton je pogledal izpod obrvi, Janez je zardel

in brskal z bičevnikom po cestnem prahu. Obema

iz praproti in dejal:

»Seveda, tako je. Če nimaš, je hudo, če imaš,

»Oče,« je stopil Janez predenj, pogledal po

cesti gor in dol in plašno nadaljeval:

»Oče, po pravici Vam povem, iz kraja jo potegnem,

»Kaj bi tisto! Nobenemu rajši kakor tebi.

Anton je pomel s palcem in kazalcem ter

žalosten pogledal Janeza.

Kajžar se mu je nasmehnil.

»Janez, moška je ta beseda in lepa je. Tudi

jaz nisem za Mino nikoli vprašal, kaj in koliko

bo imela. Ampak z veliko družino je trpljenje.

»In veselje, oče! Kdo je, ki bi mogel kaj oponesti

Vašim otrokom? Ali ni to veselje?«

»V božjih rokah so,« je rekel kajžar Anton

in ves vesel je bil.

Anton se je ozrl naokrog, držal Janezovo desnico

in potem nadaljeval šepetaje: »Tisoč ji bom dal,

tisoč, zavoljo tebe, ker si vreden tega. Toda molči

in počakaj še tri leta. Ančka se izuri pri Mokarici,

nekaj prisluži in obresti se tudi nakapajo.«

Janez je stiskal začuden in vesel očetovo

desnico in jecal:

»Kar sem rekel, sem rekel. Molči in počakajta

tri leta.«

»Tri leta,« je vzdihnil Janez, ki je prej vse

misli obrnil na doto.

»Tri, najmanj tri. In če si prebereš, nobene

zamere. Z Bogom, Janez.«

Oče se je vprl v voziček in odšel po Globeli.

Janez je gledal za njim in videl samo njegov upognjeni

hrbet, zakaj glava se mu je povesila kakor

v težkih skrbeh.

Ko se je Anton skril za robidovje, je Janez

stekel za vozom in pognal konja. Po Globeli se

s tako silo, da se je utrgal bič in zletel preko

ceste v vodo.

Zvečer tistega dne je Mokarica oponesla

možu, ko sta se spravljala spat:

»Takole me veseli. Dobre volje družina je

kakor milost božja. Ali veš, Janez je že kupil

telico.«

»Kakor sem naprej vedela! Ali nisem pravila,

da moški sami sebe ne poznate. Janez —

brez Ančke, seveda.«

Mokar ni nič ugovarjal ženi, zakaj take volje

je bil, da si je zapalil smotko in hodil ob postelji

gor in dol ter se šalil z ženo kakor razposajen fant.

»Mamica,« se je naenkrat ustavil. Tako je

nagovoril ženo, kadar je bil najboljše volje. »Domlatili

»Pa s kolesljem greva, ne po železnici.«

»Kakor hočeš. Samo, če ni predaleč za konja.«

cesarska cesta! Komaj da komatiček nese — voz

teče sam.«

»Dobro, koj jutri spečem šarkelj, ti preskrbi

vina. Stric Jernej se bo od veselja usekaval.«

V nedeljo po rani maši sta sedla Mokarja

na voz; on je naročal Janezu, ona je ponavljala

Ančki, kar je bilo treba za kuhinjo, ko ji je zavijala

kolena z zeleno plahto.

Ko je Rigo cepetaje pretegnil, se je še ozrla

gospodinja: »Le modro, gospodar in gospodinja,«