Dekla Ančka: Razlika med redakcijama

rada, da se mi blede ...«

 

Ančka je vztrepetala na skrinji. Nato je počila

kljuka pri kuhinjskih vratih, Ančka je planila

izpod ogrnjenega suknjiča je dvignil steklenico

vina in ga držal proti luči.

»Ančka, nocoj ga morava — nocoj na najino

srečo!«

»Kako si me prestrašil!«

Ančka je vzdihnila in sedla na skrinjo, Janez

je postavil vino na mizo.

»Ali nisi vedela, da pridem?«

pogledati v lice.

Janez je sedel k njej na skrinjo in se smehljal.

Beli zobje so gledali izpod navihanih brkov,

roka njenih rok, in sladko, kakor ni še nikoli,

je rekel:

»Anček, kako lepo lažeš! Saj si me čakala!«

Ančka ga je pogledala izpod temnih obrvi.

»Ali si huda?«

Ančka mu ni odgovorila, samo odkimala mu je.

za neveste.«

Natočila sta, trčila, se spogledala in izpila.

»Čakaj!«

Ančka je odprla skrinjo; velik kos šarklja se

je zasvetil v njej.

»Prigrizni! Vidiš, tega sem čisto sama spekla

in mama so rekli, da bi ga ne bili bolje.«

Janez je ugriznil in jedel. »Ali mi ga boš

kdaj privoščila, ko bova tam-le gori — v beli

»Kadar ga boš zaslužil.«

»O, potem bom jedel samo šarkelj!«

»Ne verjamem. Obetaš, seveda, vsak obeta,

potlej vse pozabi.«

»Ančka, zaprmej — —«

Dekle mu je pritisnilo roko na ustnice.

»Ne kolni in ne prisegaj!«

»Kakor rečeš, kakor ukažeš. Ne bom klel in

ne bom prisegal — pijva, nevestica!«

Janez je vrgel od razposajenosti klobuk v

»Močno je to vino,« je opozorila Ančka, ki

ji je lice gorelo od prvega kozarca.

»Močnejši smo mi. Ha, Ančka —.«

Janez jo je dvignil pod strop, kakor otroka.

Nato sta pila, prigrizavala šarkelj, ura je pa

tekla.

opotekel. Toda ne on, ne Ančka se nista

tega ustrašila; zasmejala sta se.

Po zadnjih čašah sta se oba kakor zresnila.

Strmela sta na belo steno, obeh misli so bile

zubelj še enkrat, vztrepetal in ugasnil. Vse je zamigotalo

po sobi v zadnji jasnini; bela kamrica

Ko je odbilo polnoči, se je nekdo pod Ančkinim

oknom zakrohotal. Satan mu je posodil usta

in glas.

Janez je skočil kvišku in hipoma stal sredi

je iz sobe tatinsko in prvič v življenju ga je bilo

k njim pritapljala Ančka v mrzli vročici, otipala

noč, dotipala se spet do postelje, legla in v brezčutni

omotici zaspala, kakor bi se pogrezala in

Janezu se je zdelo, da je videl bežati črno

senco čez vrt. Ali ni ga mikalo za njo. Po prstih

je šel čez dvorišče — in izginil v hlevu.

Že se je svitalo, ko se je Ančka prebudila.

Spoznala je, da se ni odpočila in da je zmučena

oči, široko razprte, so strmele : groza je lila s

podobe. Prečista je imela glavo nagnjeno, vsa žalostna.

Ančka ni dvignila prstov do žegnančka; planila

iz postelje, zbegano je zrla po sobi, zagledala

se je razpalila v silen ogenj, koleno ji je klecnilo,

zgrudila se je k postelji in kriknila:

za zajtrk, se je plašno ozrla

proti hlevu. Bala se je Janeza in kljubtemu

tako silno želela, da bi ga videla

Toda Janezov korak se ni oglasil. Iz hleva je donela

Ančka je bila prepričana, da jo Miha s to pesmico

zasmehuje. Roke so se ji tresle, ko je pobirala

v mezinec in je pogledala kri iz prsta. Samo pol

naročja trsak je naložila in bežala iz drvarnice v

se ni vnelo. Prižgala je drugo in tretjo in

stala ter čakala ognja pri ognjišču.

Špela je prinesla žehtar in cedila mleko po

latvicah, Ančki je spet ugasnilo.

»To je kakor narejeno, da se ne vname.«

Špela je vrgla cedilo v kositarno posodo, da

je zaropotalo.

»Kako si nerodna danes. Čaj, bom jaz!«

Prasknila je vžigalico, plamen se je prijel in

švignil.

»Vidiš, zakaj pa meni gori?«

Hitro je šla iz kuhinje, Ančko pa je zbegala

edina beseda: Kako si nerodna danes!

tla se pogreznem!«

Vzela je lonec in ga nalila z vodo. Šele na

ognjišču je spoznala, da je hotela naliti mleka. V

oči so ji stopile solze in najrajša bi bila pobegnila.

Ko je sedla družina k zajtrku, je morala

Ančka zbrati vso silo, da je kakor sicer vesela

nesla skledo na mizo. Bala se je. Ali upanje je

bil Janez. On mu že odgovori, ko bi kdo kaj namigaval.

»Ali še ni Janeza?« je vpraševala Ančka,

ko je razdeljevala žlice krog mize.

Navsezgodaj me je sklical, potem zadel sekiro in

šel nad hraste. Ne bi bilo prijetno pri takem gospodarju,

»Samo, da bi se priliznil Mokarju, tako gara

in vleče. No, ga dobro poznam.«

Ančka je bila hvaležna Špeli za odgovor,

ko sama ni mogla reči ničesar, dasi bi bila najrajša

Špelo udarila zavoljo take besede.

Po zajtrku je Miha napregel in šel za Janezom

v gozd.

Dekli sta šli okopavat, Lukec je pa moral

čakati Mokarja, da mu izpreže.

V gozdu je takrat pela Janezova sekira. Ko

je še pred dnem prišel do posekanih hrastov, je

je vihtel sekiro, iveri so letele daleč v povaljano

praprot.

»Ne, tako ne gre. Ne bom je čakal doma in

Zakaj greh bo in sramota in revščina. Vem, natančno

drugače. Zato grem, nič me ne obdrži več. Grem,

grem.«

Bil je s tako ihto ob debelo grčo, da je sekira

»V Ameriki ne vprašajo, koliko dni si delal,

ampak kaj si naredil. In jaz vam pokažem, kaj

naredi moja moč. Boš videla, Ančka!«

In bil in klestil je dalje, udarec za udarcem

je padal na hlod; svoje misli in sklepe je pribijal

na grče in jeka z doline mu je pritrjevala: Grem,

Ko je Miha prišel za njim in privezal konja

ob jelšev grm ter mu vrgel detelje, je Janezu obtičala

»Če grem in mu jo pustim?«

»Janez, ali naj tu klestim, pri tebi?«

»Tamle,« mu je pokazal na drug hrast in potegnil

sekiro iz udarca.

Spet je zamahoval, da Miha niti črhnil ni in

se gnal za Janezom ves v potu.

je prijel konja, Ančka je hitela k mami in ji odvzela

»Vsa sem trda od vožnje,« je rekla mama in

»Janez in Miha sta v hribu, dekli okopavata,«

je hitel Lukec in odpenjal jermenje.

Gospodar se je napotil v hišo, za njim mama

Mokarica jo je pogledala in ji ni ušla rdečica,

kolača.

Nato je pogledala na ognjišče, dvignila par

pokrovk, zadovoljno pokimala ter šla zgor.

Ko so se zaprla za njo vrata, se je Ančka

greh. O!«

Z rokami si je zakrila obraz.

Tako je Ančki potekel teden: pust in nemira

poln. Kadar se je kdo zasmejal in ga je slišala

rekel žal besede, niti Miha, ki se ga je tako

bala. Edino z Janezom bi bila rada pregovorila

njem. Toda vselej, kadar se je približal trenotek, je

zbežala pred njim in se ga ognila. Opazila je, da

je klicalo za njim njeno srce; ali on se je okrenil

in šel ter pribijal ob tla z nakovanimi podplati:

je pa ni videl nekaj ur, jo je iskal, si izmislil vsemogoče

prilike, da je naneslo delo tako, kjer je

njem proti Ančki, da ji razodene svoj sklep, toda

ni ga razodel nikoli.

je slovesno potrkavalo delopust. Ančka je zavezavala

na vrtu endivijo. Ko so zadoneli prvi

igral z akordi zvonov, jih zanašal kipeče in glasne

na vrt, pa jih glušil in zatapljal, da je donelo kot

stresla, končka niti sta ji padla iz rok. Rdečica

jo je zalila; ko so prsti vezali nitko, so drhteli.

se gibale kakor stroju, resnoba se ji je začrtala

v lice, ki se ni zjasnilo ves večer ne.

Šmarnega jutra je Ančki že gorela luč, ko je

zvonilo dani. Samotna se je napotila skoz vas.

toliko svitalo, da je videla sivo pot med vrtovi

in hišami. Ko je prišla iz vasi, so se pokazali

rdeča luč. Ančko je obšla trudnost, da bi bila

najrajša sedla na kanton ob cesti. Spomnila se je,

njenem srcu se je budilo spoznanje, kakor zgodba

o paradižu in kakor začetek križevega pota.

Ko je pritisnila na težko kljuko v cerkvenih

vratih, je počilo v ključavnici, ko je udarilo železo

trpljenje Križanega in je razumela njegovo ljubezen.

Iz srca na križ se je prelivala bridkost, s

Po opravilu je Ančka med zadnjimi družabnicami

zapustila cerkev. Zunaj je žarelo jasno nebo.

ledinah je blestela rosa. Vse je migotalo v solncu,

vse je poskakovalo.

Ko je prišla domov, ni bilo na obrazih nič

več tistega porogljivega smeha, iz vseh oči so bili

veselo. Prvikrat po vsem tednu je bila zgovorna

pri obedu in se je šalila z Janezom in z Mihom.

Ko se je popoldne družina porazgubila, je

hodil Janez zamišljen po vrtu. Odtrgal si je tuintam

obotavljala in borila sama s seboj. Slednjič se je

naglo odločila: »Vse naj se izvrši še danes!«

Tudi Janez je pričakoval Ančke in hodil s

svojim sklepom ter se obotavljal po vrtu.

Ančka je stopila preko dvorišča do vrtnega

»Tudi jaz tebi, Ančka!«

»Povej,« je prosila in se bala.

»Ti moraš prej povedati!«

Ančka se je obotavljala in jedla slive, kakor

jih je izbiral Janez, najslajše in najdebelejše.

»No, povej, Ančka! Sedaj naju nihče ne sliši.«

Janez si je popravil ovratnik, da se ni brez

vzroka ozrl naokrog. Ančka je vrgla pečko na tla

in rekla:

»Službo odpovem in grem stran.«

Janezu je padla sliva iz rok, ko jo je nesel

k ustom.

»Saj veš!«

Ančka je povesila oči in se okrenila, da mu

je skrila obraz.

»Ne pojdeš!« je rekel odločno Janez.

»Pojdem!« je odgovorila pogumno Ančka in

ga pogledala.

»Obljubila sem, sveto sem obljubila pri spovedi.

In prav je, da sem, in vesela sem. Mora biti,

Janez.«

Janez je osupnil, kakor grešnik pred svetnico.

»In vseeno ne pojdeš — ker pojdem jaz. To

sem ti imel povedati.«

In sedaj je osupnila Ančka in ga samo gledala

z velikimi očmi in ni mogla izpregovoriti.

»Pojdem — zavoljo tebe.«

Ančka je pomolčala, izbruhnila ji je v srcu

jeza in sum, češ, taki-le so vsi — toda ni dala

duška srcu, moč svetega jutra je bila mogočna.

Sklonila je glavo in rekla:

»Prav mi je.«

Janez jo je razumel in zabolelo ga je na sredi

srca, segel je čez ograjo po njeno roko. Ančka

mu jo je odmaknila.

»Lepo te prosim, ne govori, dokler ne veš

vsega. Grem zavoljo tebe, ker te ne morem čakati

z dolgom — ne — grem, v Ameriko grem, Ančka!

Poglej, imam že papirje.«

Potegnil je iz telovnika potne listine.

vsa žalostna gledala na papirje.

»Tam me pozabiš — prav mi je!« Obrnila se

je, da gre.

»Ančka!«

Janez je kriknil in vtaknil nogo v plot med

deske, slive je stresel iz klobuka in se prijel za

»Lepo te prosim, onadva sta v hiši! Ne

kriči!«

Janez jo je hvaležno pogledal.

se je hitro sklonila v travo po raztresene slive,

tudi Janez ji je pomagal pobirati in ji šepetal:

»Danes teden se vse zmenimo na tvojem

domu. Pridi popoldne, dotlej pa molči!«

Ko je Janez videl, da je Mokarica povabila

Ančko s seboj na izprehod po polju, je hotel izrabiti

ta trenotek.

»Dober dan, gospodar!«

Navadno je pozdravljal drugače, in zato se

je Mokar naglo zasuknil od računov in ga pogledal

in ga meril od vrha do tal.

Janez je med stavkom dvakrat pokašljal in

pokazal, da ni bila lahka reč, odpovedovati, kjer

Mokar je zasuknil stol, da je zahreščal pod

»Ali prav slišim? Kako praviš?«

»Torej si se preobjedel tudi ti in kruha pijan

Mokar je vstal in začel hoditi gor in dol, da

so škripale deske pod nogami. Nič ni pogledal

Janeza, ki se mu je plašen umaknil k peči. Oba

zakaj mu je rekel gospod, ko mu ni še nikoli ušla

»Ne boš me žalil za slovo! Le poberi se,

sitost presita!«

Kakor se je ustrašil Janez svoje besede, tako

»Ne jezite se, lepo Vas prosim; ali sem Vas

Mokar je obstal, pomolčal, ga pogledal in

»Torej razodeni mi, kaj te žene proč. Povej

»Denar!«

»Kaj se pravi to?«

»Janez, Janez! Torej tudi ti si okužen.«

»Še sanjalo se mi ni o tem in več sem mislil

V par letih zaslužim, da Vam plačam kajžo, ali

ti ne branim. Povem ti pa, če se pokesaš, Janez,

Mokar mu je pomolil roko. Stisnila sta si desnici,

zaradi jeze, ampak ker je bila obeh bridkost resnična

Mokarju je bilo Janeza tako žal, da celo ženi

ni razodel svoje žalosti, Janez je pa molčal in

misli več; v drvarnici je pokleknila predenj in

dvignila roke:

»Janez, ostani, grem jaz; tri leta niso večnost.

In on je stisnil njene povzdignjene roke in jo

»Ančka, grem, vidiš, samo zato grem, ker si

V soboto sta se z Mokarjem pobotala za plačo.

naj ti blagoslovi poštenje, kakor očaku Jakopu.

Kajža te počaka, zanesi se name!«

V nedeljo je Mokar postavil pri obedu pred

družino veliko mero boljšega vina. Sam je natočil

in napil Janezu in ga pohvalil za zgled in posnemanje.

Družina je vsa osupla strmela v tako novico,

Ančka je zbežala v kamro, Mokarica je šinila

ustmi in jezna pogledovala moža in Janeza, dokler

ni izustila: »In vse to za mojim hrbtom« ter odkurila

iz sobe.

Janez je zahvalil gospodarja in se poslovil od

družine:

»Nikar kaj ne zamerite.«

In ko jim je začel segati v roke, se je Lukec

obrisal z rokavom, ženske so iskale predpasnike,

celo Miha je izjecal zadnji:

»Oh, oh, zakaj greš.«

Vsi poparjeni so vstali od mize in se razkropili,

Janez je pa zadel kovčeg, da gre h kajžarju

Antonu.

Mokar je gledal s hodnika.

»Janez!«

Namignil mu je z glavo in ga poklical gor.

»Do nje moraš, do mame!«

»Ves sem zbegan,« se je opravičeval Janez

»Mama, ne jezite se. Menda je tako božja

volja.«

»Veš kaj, ne bil bi šel, da sem kaj vedela.

Treba ni tega, zares ne. Ker ste pa tako skrivali,

»Mama, saj se kmalu vidimo in potem bomo

sosedje, kajne. Ančko Vam priporočam, mama.

Imejte jo radi, do smrti bom hvaležen.«

Janezu se je tresel glas.

»Ne boj se zanjo. Z Bogom!«

»Z Bogom!«

Sedaj se je tudi mami stožilo za hlapcem in

oponesla je možu: »Bolje bi bilo, da bi mu bil

popustil pol tisočaka, kakor pa da je prišlo tako.«

Mokar je nekaj zamrmral, šel vun na hodnik

in zaklical:

»Miha, naprezi in potegni Janeza s kolesljem.

Od naše hiše ne bo hodil peš.«

Kmalu je zacepetal Rigo z dvorišča, družina

je gledala za vozom, Ančka se je skrivala za

oknom. Janeza je tiščalo v grlu, da ni zinil besedice

z Mihom.

Ko so odšli ljudje k nauku, je hitela Ančka

po stezah proti domu.

Za vratmi na klopi je stal amerikanski kovčeg,

oče Anton, mati in Janez so sedeli za mizo, kjer

je bil hleb kruha in velik nož ob njem.

»Pozdravljena!«

Janez ji je šel naproti, jo prijel za roko in

jo posadil medse in med mater.

Ko je videl, da ima vse objokane oči, jo je

izkušal razvedriti.

»Kaj se bojiš! Vesela bodi. Glej, s starši smo

se že domenili in sedaj še s tabo. Poglej, Ančka.«

Janez je potegnil zavoj hranilnih knjižic iz

žepa.

»Spravi tole. Kar zaslužim, pošljem tebi, da

takoj naložiš na obresti. Če bi se mi pa kaj primerilo,

je to tvoje; oče in mati sta na pričo. In

da bo držalo, zato sem napisal tudi oporoko.

»Lepo te prosim, nikar tako ne govori!«

Ančka je pričela ihteti.

Vsi so dolgo molčali, na mizi so bile knjižice,

pod stropom so brneli roji muh.

Oče Anton je pogledal na uro.

»Kdaj gre vlak? Če res moraš v mesto, ali

bi pa pri nas prenočil.«

»Moram. Kar grem.«

»Ančka, ponesi mu kovčeg. Jaz grem tudi z

vama.«

Mati je pokrila drugo ruto, Ančka je poiskala

pisani svitek. Pri vratih je pokrižala mati bodočega

zeta in se mu sklonila k licu ter ga poprosila:

»K spovedi pojdi! Nevarno je na morju!«

Janez je pisal:

Nedelja je, čas imam in sam sem. Ker ti

imam veliko povedati, te koj v začetku prav lepo

pozdravljam. Zdajle gotovo spiš in naj se ti prav

lepo sanja.

Ko je vlak odpeljal, si me videla, kako sem

visel skoz okno in vaju z materjo gledal. Vso

postajo sem bil pri oknu in sem vedel, da sta

izginili, pa sem vaju vseeno še videl. Ti si mi s

opravil, kakor so mi mati naročili, le povej jim,

in zelo sem bil potlej vesel. Zvečer se nas je

ko sem se izjokal. Otroci so tedaj že pospali, le

eden je jokal. Možje so se pogovarjali o Ameriki.

Eden je šel — z Dolenjskega je — že tretjič tja.

Gruča fantov je pila žganje. Tudi meni so napili,

ljuba Ančka. Vsak dan mislim stokrat na tisto

uro, ko ti podam spet roko.

Sedaj sem tukaj in imam že delo. Premog

kopljem. Resnično, da zaslužim prav veliko. Deset

Včeraj je dva zasulo, napol mrtva so izvlekli

iz jame.

V začetku pisma sem ti povedal, da je nedelja

in da sem sam. Tukaj je čudno življenje. Mladina

čevlje in trd klobuk, kakor ga nosi gospoda

v Ljubljani. Jaz sem se mu smejal, pa mi je rekel,

da sem kmet. Reci, kar hočeš, sem rekel; kmet

Ančka, le zaupaj in nič se ne boj. Kmalu ti

pošljem denar in potem vsak mesec, 0, ko bova

maraj, kar potrpi, ko se vrnem, jih bova dražila

midva.

Sedaj moram končati. Moji tovariši so se

vrnili iz gostilne. Vsi so vinjeni in harmoniko

Z Bogom!

Ančka je odpisala:

Preljubi Janez!