Dekla Ančka: Razlika med redakcijama

pa tudi denarja toliko, da se je čudila vsa fara.

Zakaj v Ančki je bilo že toliko gizdavosti, da ni

takemu ženinu.

Ali niso se samo čudili. Tudi zavist je zorela.

Mnogo mater iz fare je imelo v Ameriki sinove.

dušo, in v to grenkost je pomakala pero in tožila

Janezu, kar ga je podžigalo, da je skoro resnično

»Ali sta res vaša in Janez ženin in nevesta?«

»Ah ti,« je povzela soseda, »takole so se menile

žene, nikar mi ne zameri, da ti razodenem,

Prevzel se bo, zakaj če pojde tako naprej, v nekaj

letih si kupi graščino, ne pa Mokarjeve kajže.

Potem bo pogledal po taki, ki kaj ima. Mar mu

Mati se je hipoma prestrašila, pomislila in

vodil in mi prisegal. Ko mu je umrla teta in je

nenadoma obogatel, je na vse pozabil in je vzel

»Saj se mu dobro otepa,« je popravila prva

Mati se ni vmešala v pogovor in je bila vsa

»Dober večer, mati!«

»Glej jo, na noč prideš!«

»Spet ženinov denar, jeli?« jo je osmuknila

»Pretrgal se ti bo od dela; le čemu ti bo

shirani mož?«

»Ali so oče v hiši?«

Odprla je vrata in šla k očetu v sobo. Sosede so

se poizgubile iz veže, mati se je zamislila pred

ognjiščem in strmela v plapolajoči ogenj.

Tisti teden, ko se je Ančka vrnila iz mesta,

kamor je nesla v hranilnico Janezov prihranek,

je govorila prisiljeno in trudno. Dekle so si namigavale,

češ, spet jo je obsedla žalost po Amerikancu.

Mokarica jo je opazovala in poskusila začeti vesel

pogovor. Ali vselej se je Ančka izgovorila, da ima

menili o tej stvari. Samo da jo jezi, ker so ljudje

tako obrekljivi in so ženske rekle materi, da je

V petek večer jo je poslala Mokarica k fari

v trgovino. Tega je Ančka čakala. Ko se je šla

če gre le v drugo vas, mora biti vsa zala; ej, ta

praznično oblečena nataknila locenj cajnice na

Ančka je naglo šla skoz vas. Dekle so pri

ni nič ustavila. Komaj jim je odgovorila na vprašanje

in hitela dalje. Vse so se ozrle za njo in jo

obsodile: »Vižjo, napuha polno! Prava reč tiste

Ančka pa je drobila sneženo pot, ki ji je

in nizko se je vlegla megla. Čim bolj se je Ančka

bližala fari, tem bolj so ji zastajali koraki. Nikogar

je potegnila iz žepa robec in si ga pritisnila na

oči. Korak ji je čezdalje bolj zastajal, dokler ni

prihajajočih sani so jo zdramili. Otrla si je objokane

oči in se napotila dalje.

Ko je v trgovini postavila cajnico in naročala,

si je pomaknila ruto na oči, segla po beli predpasnik

in si brisala lice.

»Megla je, da se kar ivje obeša na oči,« je

rekla in odšla, češ, da ima še opravka in se kmalu

vrne.

Od prodajalnice je krenila po vasi. Skoz okna

glasovi hlapcev in dekel, ki so vrdevali in molzli.

Ančka je bila komaj še sto korakov od župnišča.

na prsi. Noge so ji bile kakor svinčene,

meglilo se ji je pred očmi in vsak hip je trčila s

je bilo čuti težko tiktakanje ure. Kakor bi pribežala

v zavetje, ji je odleglo.

Cerkvena vrata so bila še odprta. Večna luč

je živordeče žarela v svetilki. Tudi pred Marijinim

Ančka ustavila. Dolgo je zrla nepremično v kip

Matere Božje, ob katere vznožju je zelenel lep

postavila na oltar.

Polagoma je ginil mir, ki jo je za hip objel

v cerkvi, kolena so se ji pošibila in zgrudila se

je pred stopnico; vsa se je sključila, da se je čelo

skoro dotikalo tal. Telo ji je drgetalo, sunkoma

so se ji izvijali zatopljeni vzdihi iz prsi, nato so

se pa strnili v pritajeni jok, ki je odmeval od sten

in visokega oboka — — —

Ko se je izjokala, je dvignila oči, ki so bile

zalite s solzami, da je videla krog lučke široke

je še trenotek. Vejice rožmarinovega grmička

so jo pozdravljale izpod nog Prečiste in ta sama

se ji je nasmehnila tolažbe polno.

Ko je stala spet pred župniščem, je čutila

dovolj moči, da je vstopila.

Župnik je sedel ob pisalni mizi. Na njej je

»Amen,« je glasno odgovoril župnik in se ozrl

proti vratom. Nato je dostavil: »Ti si, Ančka!

Kaj bi tako na noč?«

»Hranilno knjižico sem prinesla, da bi jo spravili

»Dobro, Janez je zares priden. Kakor sem ti

Ančka je odvila knjižico iz papirja in jo položila

pred župnika na mizo. Ko jo je obsvetila

»Ančka, jokala si! Kaj ti je?«

Okrenil je stol in jo gledal.

Ančka, kakor da ne bi slišala vprašanja, je

potegnila iz žepa droben zavitek in ga odmotala.

Pred župnikom se je zasvetila svetinjica in višnjevi

Tedaj je župnik osupnil. Naslonil se je nazaj

na stol, gledal, gledal Ančko, ki je stala vsa skrušena

pred njim. Nato se je počasi dvignil in izpregovoril

z glasom, iz katerega je zvenela bolečina.

»Gospod, je nisem več vredna, zato sem jo

prinesla.«

»Otrok, tebi se je zmešalo. Ne govori tega!«

»Oh, ko sem tako nesrečna!«

Ančka je odstopila nekaj korakov, se stisnila

k steni in začela bridko jokati.

Župniku je šinila v glavo taka misel, da se je

je ustrašil. Naslonil se je ob pult, slonel nem nekaj

grenkega spoznanja, da si ni upal govoriti. Ančka

je stala ob steni, kakor kip, lice zastrto z rokami.

Po dolgem molku se je župnik umiril. Stopil

je pred Ančko in prosil z mehkim glasom:

»Dekle, lepo te prosim, reci, da ni res, kar

sem sedajle slutil.«

Ančka je odgovorila. Tak glas ima človek,

ki vidi pred seboj obup in nič rešnje poti.

»Res je! V ponedeljek mi je povedal zdravnik.«

Župnik se je okrenil in začel vnovič hoditi

gorindol.

»In sedaj, otrok moj nesrečni? Kaj misliš?« je

obstal pred njo in jo motril.

»Za njim pojdem v Ameriko.«

»V Ameriko,« je ponovil zategnjeno župnik in

premišljal.

»Nikar, Ančka!«

»Tu umrjem od sramote in žalosti in mater

Ančka si je spet zakrila obraz in jecala bolestne

vzklike: mati, moja uboga mati!

Župniku se je trgalo srce. Prehodil je sobo,

sedel nato k mizi in ji ponudil stol.

»Težke so te reči in tako žalostne, da bi jokal,

ko bi mi ne bilo življenje že izpilo vseh solza.«

»Ko bi bila Vas poslušala, ne bi bilo tega!«

In samo enkrat nisem bežala.«

»Ne govoriva o tem. Pokora je težka, ker je

ljubezen božja velika. Povej mi, ali kdo ve o

»Nihče, samo Vi. Nikar me ne pogubite!

Strašno sem se vojskovala, preden sem se odločila,

da Vam razodenem in prosim sveta.«

poznam te bolje, nego ti sama sebe — pa bi te

»Oh, vsak me bo!«

»Ančka, pretrpi. Svet pa sodi in obsoja —

in bo zato tudi sojen. — Torej v Ameriko, praviš,

»Da bi se poročila.«

»In oče, mati, ali ti bosta dovolila?«

»Pregovorite ju!«

Ančka je gledala s kalnimi očmi in ni vedela

»Ali si mu to povedala? Ali si mu pisala?«

»Nisem mu. Bila sem tako drzna, odpustite

mi, da sem sklenila Vas prositi za to.«

»Bodi,« je rekel župnik po kratkem molku.

Ančka se je nagnila hitro preko mize in poljubila

župniku roko.

»Sam Bog Vam plačaj!«

»Pojdi, nesrečno dete! Potrpi voljno vse bridkosti,

trpljenje ti bo rodilo blagoslov.«

Ko so se zaprla vrata za Ančko, je župnik

hodil dolgo po sobi. Siva glava mu je klonila na

prsi. Vse revno življenje, vse tiho in pritajeno

trpljenje človeške revščine in slabosti je šlo mimo

njega, vsa zloba sveta se mu je režala v spomin.

cedre na Libanonu — in so padle — — —

Slednjič je obstal pred velikim razpelom,

dvignil glavo in rekel:

»In tisti, ki imajo desetero brun v očesu,

bodo izdirali tej sirotici pezdir —«

Odločno je sedel k mizi, pero je začelo drseti

[okarja sta bila vabljena v svate.

Miha seveda naj bi ju vozil. Zato