Dekla Ančka: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Petin30 (pogovor | prispevki)
Petin30 (pogovor | prispevki)
Vrstica 4.472:
== XV. ==
 
[okarjaMokarja sta bila vabljena v svate.
Miha seveda naj bi ju vozil. Zato
se je utaboril v soboto pred svatbenim
ponedeljkom na preddverju
in se lotil konjske opreme,. Solnce je sijalo tako
gorko, da je od ledenih sveč teklo,. Miha je sedel
sredi jermenja in zapon ter likal in gladil ponosen
in hudo zadovoljen.
 
In je prišla mimo Ančka in se začudila,
In je prišla mimo Ančka in se začudila.
 
»Jej, Miha, kako se vse blesketa!«
 
Veliki hlapec je obrnil medeni plošček na
komatu proti solncu, da je skakal ,»zajček'« po zidu,.
 
»Poglej se vanj! Kakor zrcalo je,«
»Zares,Poglej Nitise Janezvanj! niKakor boljezrcalo napravilje
 
Miha se je ozrl izpod čela na Ančko, Lice
»Zares. Niti Janez ni bolje napravil.«
se mu je za hip zresnilo,
 
Miha se je ozrl izpod čela na Ančko. Lice
se mu je za hip zresnilo.
 
»O, Janez je bil kavelj! — Kdo bo pa vaju
vozil, Ančka?«
 
»Bogvekdo. Taki bajtarji se bomo vozili, kajne?
Ali pa boš ti?«
 
»Ne bom,« je rekel Miha naglo, kakor bi
odrezal, in začel spet drgniti po opremi,.
 
»Nevoščljivost,« se je nasmehnila Ančka,
»Nevoščljivost,« se je nasmehnila Ančka.
 
Miha je spet prenehal in dvignil glavo.
 
(Konec.)
»Pa naj bo, kaj bi lagal. Norec sem bil, Ančka,
velik norec-. Sram me je. Ko bi ne bil tak, bi bilo
morda drugače,.«
 
Miha je vpiral oči v Ančko, da se je ozrla
proč,. Skomizgnila je z rameni in ni nič odgovorila,.
Miha je nadaljeval,.
 
»Le skomizgaj; ampak vem, da bi bilo drugače,
ko bi bil imel pamet. Ali resnica je pa ta,
da še nista mož in žena,.«
 
Ančka se je naglo obrnila proti njemu,
Ančka se je naglo obrnila proti njemu.
 
»Torej ti si tudi tak? Vsi ste taki, kar zeleni
od zavisti. Le čakajte, naredim vam jo, ki se vam
ne zdi,. Uidem vam vsem izpred oči, v Ameriko,
za njim, nalašč. Zakaj to je že od sile,.«
 
Miha je poslušal Ančkino grožnjo in silno se
je zbal,.
 
»Ančka,« je začel preplašen kakor človek,
ki zve žalostno novico,.
 
Ančka je pa zamahnila z roko, se obrnila
in odšla.
 
Prav tedaj je prišla župnikova dekla,
Prav tedaj je prišla župnikova dekla.
»Ančka, brž h gospodu!« je rekla zapovedujoče,
 
»Ančka, brž h gospodu!« je rekla zapovedujoče.
 
Ančka je zardela, Miha se je oglasil izpred
hleva in klical dekli:
 
Dom in Svet, XXVI. 441 56
»Mar gre oklice postavljat, da je taka zadrega?«
 
«
»Karkoli, nič ne vem. Rečeno je tako in tako
opravim. Le koj, Ančka,.«
 
Dekla jo je za hip počakala in se pogovarjala
z Mihom, ki je bil postal nenadoma slabe volje;
nato sta odšli proti fari.
 
Vso pot se je Ančka šalila z deklo, da ji je
zakrivala razburjenost. Ko pa je potrkala pri
župniku, se ji je začela tresti roka in je čutila,
da ji stopajo potne kaplje na čelo,.
 
»Janez je že odpisal!« je odgovoril župnik
na njen pozdrav.
 
»Ni mogoče,« se je začudila,
»Ni mogoče,« se je začudila.
»Brzojavil je in zato je mogoče,«
 
»Brzojavil je in zato je mogoče.«
 
»Brzojavil? Prosim, kaj?«
 
»Da takoj odrini,«
»Da takoj odrini.«
Ančki so stopile solze v oči,
 
Ančki so stopile solze v oči.
 
»In nikomur ne povej. To se pravi menda:
kar noč naj te vzame,.«
 
»Kako je dober,« je izrekla polglasno misel,
ki je ni nameravala izpovedati,.
 
»Poštenjak, kakor sem rekel. Domeni se doma
in si preskrbi vse za pot.«
 
»Jutri grem domov.«
 
»Za pot si vzemi od njegovega, tudi to je
pristavil.«
 
»Bog plačaj, gospod župnik.«
 
»Ančka, trpi vdano in obrni za pokoro. Z
Bogom!«
 
Župnik ji je segel v roko in bridkost mu je
gledala iz oči, ko je zrl na dekle,.
 
»Odpustite,« je jecljala in zaprla vrata,
»Odpustite,« je jecljala in zaprla vrata.
Ančka je takoj drugi dan šla domov, K sreči
 
Ančka je takoj drugi dan šla domov. K sreči
je bila nedelja, da ni vzbudilo pri Mokarjevih
nikakega suma. Zakaj le s težavo se je umikala
radovednosti poslov in mame, ki so hoteli izvedeti,
čemu je bila klicana v župnišče.
 
Preden je šla do staršev, je razmišljala vso
noč, ves dan, celo v cerkvi je bila vsa zbegana,
Vrstica 4.572 ⟶ 4.612:
veriga, ki jo je oklepala in mučila — in nič ni
še videla konca tega trpljenja.
 
Doma ni takoj izdala svojega načrta. Govorili
so vsakdanjosti, poigrala se je z mlajšimi
Vrstica 4.578 ⟶ 4.619:
Ko so mali potihnili in zaspali, je spoznala,
da je prišla ura. Hipoma je preletela njena misel
še enkrat ves načrt,. »Dobro je, takole začnem.«
Toda ni tako začela. Vse se ji je razdrobilo in
razplahnilo, samo ena edina misel je ostala, ki
je izzvenela takoj v prvi stavek:
 
»V Ameriko pojdem!«
 
Oče je vstal s klopi, se oprl s pestmi ob mizo
in gledal na hčer, mati je tlesknila z rokami, jih
sklenila in vzdihovala.
 
Ančka se je svoje lastne besede ustrašila.
Toda izrekla jo je, najtežjo in najprvo. Beseda je
Vrstica 4.591 ⟶ 4.635:
src. Počakala je in zbirala moči, nato pa začela
utemeljevati svoj sklep.
 
Polnoč je prišla, pri kajžarju Antonu je še
gorela luč. Mati je sključena sedela pri peči,
Ančka je ihtela pri mizi, oče je hodil gor in dol
po sobi. Stara ura je podrsnila; vsi so molčali.
Ura je začela biti na počenipóčeni zvonček dvanajst
žalostnih, hreščečih udarcev. Oče se je ustavil in
ozrl na steno,.
 
»Dovolj je tega,« je izpregovoril hripavo, »Če
»Dovolj je tega,« je izpregovoril hripavo. »Če
se mora zgoditi to, če ne odležeš, pojdi! Jaz ti
ne branim več. In sedaj mir besedi,.«
 
Oče se je obrnil proti kamri, upognil hrbet
pri nizkih podbojih in zaprl za seboj,.
 
Ančka je šla plaho k materi, se stisnila k njej
in ji objela kolena.
 
 
Nekaj dni po tem večeru je pripeljala Ančkina
mati sani-samotežnice pred Mokarja,.
 
»Po skrinjo sem prišla,« je nagovorila Mokarico,
ki jo je srečala v veži,.
 
»Po kakšno skrinjo?« se je zavzela mama,
»Po kakšno skrinjo?« se je zavzela mama.
 
»Po Ančkino!«
 
Tedaj je Mokarica odstopila za korak nazaj,
si uprla roke ob ledja in izpregovorila:
 
»Kaj to pomeni? Kje je dekle?«
 
Mrko je merila kajžarico od nog do glave,
Mrko je merila kajžarico od nog do glave.
»Nič več ne bo pri Vas, Stran je šla,«
 
»Takooo! Lažnivka, je rekla, da gre v Ljubljano
»Nič več ne bo pri Vas. Stran je šla.«
— po opravku. Ne boš, tako se ne hodi
 
»Takooo! Lažnivka, je rekla, da gre v Ljubljano —
po opravku. Ne boš, tako se ne hodi
stran. Včeraj je bila še tu in danes kar stran. So
še cesarske pravice za gospodarje. Nazaj mora,
precej!«
 
Kajžarica je segla po predpasnik in ga počasi
dvigala k licu,.
 
»Kako bi nazaj, ko je že na poti v Ameriko,«
»Kako bi nazaj, ko je že na poti v Ameriko.«
 
Kajžarica si je zakrila obraz.
 
Tedaj je Mokarica obstala kakor vkopana,
Tedaj je Mokarica obstala kakor vkopana.
Bulila je v jokajočo mater, roke so ji omahnile
ob bokih in besedice ni mogla izpregovoriti. Šele
ko je stopil z dvorišča Mokar v vežo, je kriknila:
 
— 442 —
»Moj Bog, premisli, Ančka je ušla to noč v
Ameriko.«
 
»Za Janezom?« je naglo pristavil mož in se
tudi začudil.
 
»Za sabo jo je spravil,« je razlagala kajžarica,
»Za sabo jo je spravil,« je razlagala kajžarica.
 
»I, no, saj ste tako želele. Naj gre,« je odvrnil
hladno Mokar in šel mimo žensk v sobo.
 
»Takile so moški,« se je razjezila Mokarica
za odhajajočim možem in namignila kajžarici v
Vrstica 4.642 ⟶ 4.708:
in obgovarjanju je kajžarica zastavila
Mokarici vprašanje:
 
»Ne, zameri, Polona, jaz se celo bojim, da bi
ji kaj ne bilo. Ali nisi nič opazila?«
 
Mokarica je za hip pomislila in rekla:
 
»Veš kaj, ljuba moja, kako moreš kaj takega
vprašati. Ali se je kdaj kaj slišalo o naši hiši? Ali
ne pazim nanje, kakor bi bili moji ? In na Ančko
sem bolj, veliko bolj. In Janez! Zanj roko v ogenj,
kadar hočeš. Na, Mina, tega ti ne pozabim,.«
 
»Hvala Bogu, da je tako. Nikar ne zameri,
saj si ti tudi mati! Bog se usmili, koliko trpimo
z otroki.«
 
Še in še sta govorili, hlapca sta pa naložila
skrinjo na samotežnice. Miha jo je postavil s tako
Vrstica 4.662 ⟶ 4.733:
samo z vzkliki, potem pa začeli vsi hkrati opravljati,
da je bila beseda besedi v napotje.
 
Mokarica je šla v hišo, koder je hodil on
mrčezen in slabe volje gor in dol.
 
Sedla je na vogal mize in si podprla glavo.
 
»Da nam to naredi, nehvaležnica!«
 
Kakor sama pri sebi je začela polglasno premišljevati.
 
»Prav ima,« se je oglasil nenadoma mož.
 
»Prav? Seveda, vsak že dobi pri vas —
moških — potuho
 
»Potuho ? Tako ? Kdo pa ju je ženil in tiščal
»Potuho? Tako? Kdo pa ju je ženil in tiščal
vkup, če ne ti? Če ni bila to potuha, potem ne
vem, kaj bi bila?«
 
»Tako? Sedaj naj bom vsega kriva jaz! To
je grdo, da veš.«
 
Mokarica se je začela jeziti, on ji pa ni dal ne
besede, ne obraza. Gor in dol je hodil in brundal
predse nerazločne besede.
 
XVI.
== XVI. ==
 
Ko je Ančkina mati vlekla skrinjo proti domu,
so jo ustavljali ljudje in jo izpraševali. Ni lagala.
Vrstica 4.688 ⟶ 4.770:
ušla v Ameriko. Ob okajenih lučih so zvečer
sodili in obsojali:
 
»Ho, kakor tatica je izginila!«
 
»In taka bogomolka!«
 
»Pa iz Marijine družbe.«
 
»Je lisica, za njim je šla, da se ji ne izmaliči.«
 
»Oj navihanke!«
 
»Nič ni vredna!«
 
Ančka vsega tega ni slišala in ni spoznala,
kako malo besedi je bilo govorjenih v njeno
Vrstica 4.700 ⟶ 4.789:
hrepenenje je bežalo pred vlakom, koprnelo čez
morje in segalo v roke Janezu.
 
Sedela je stisnjena v kotu voza, ob njej je
bila nevesela družba izseljencev. Kolesa pod njo
Vrstica 4.711 ⟶ 4.801:
matere z dojenčki v naročju, ki so jokali in tipali
z drobnimi ročicami po hrani.
 
Hamburg.
 
Pred trudno Ančko se je svetilo morje. Ladje
so se gugale na njem. Žrjavi so škripali pod tovori,
verige so se napenjale, iz dimnikov se je
kadilo. Gneča je naraščala, zbor izseljencev se
je množil,. V vseh očeh lakota po kruhu, v vseh
srcih bolečina. Nihče ni govoril in če je izpregovoril,
ga Ančka ni razumela. Dolga vrsta se je
Vrstica 4.724 ⟶ 4.816:
vreteno je štropotalo, na bregu so ljudje dvignili
robce in klobuke. Nekateri na barki so glasno
ihteli,. Rilec parnika je začel rezati valove.
 
Drugi dan je Ančka obolela, Z njo vred so
Drugi dan je Ančka obolela. Z njo vred so
oboleli drugi. Vsa topa je ležala in prosila Boga,
naj ji dodeli samo še to, da ga vidi, da ga pozdravi
in mu pove, kako neizmerno je trpela.
Potem naj se zgodi božja volja.
 
Toda odleglo je njej in je odleglo drugim.
Morje je šumelo, razdalja se je krajšala, vseh
misli so bile že v Ameriki.
 
New York.
 
Po barki je začelo vrveti. Vse je prešinilo
hrepenenje in življenje. Krik pomorščakov je donel
— 443 — 56'
s posebnim glasom, k barki so zategnili brod, ki
je vso trudno tolpo prepeljal v velikansko poslopje
Vrstica 4.744 ⟶ 4.839:
samo živo blago, ki ga pehajo za to plačani služabniki
od hodnika do hodnika, od stopnic do
stopnic. Prišli so zdravniki,. Ančki je utripalo
srce,. V bledo lice ji je plula rdečica. Pogledala
je po sebi. Obleka ji je bila od vožnje posvaljkana.
Ko je prišla na vrsto, sta se zdravnika spogledala.
Nekdo jo je prijel za komolec in jo potegnil iz
vrste. Zdravnik je pokazal s prstom v posebno
sobo,.
 
Ančki so se šibila kolena. Ključ v vratih je
zaškrtnil in je ostala sama.
 
Zakaj ?
Zakaj?
 
To vprašanje je stopilo pred njo. Domišljija
ji je slikala grozo prodanih deklic, kakor je culačula
v domovini, ura se ji je zdela večnost, skoz okno
je zrla na suho zemljo, duša je kričala za pomoč.
 
Ključ v vratih je zaškripal, vstopil je zdravnik.
Pregledal je, kakor veleva postava, nato je spet
odšel.
 
Kmalu pa je prišel človek z mladim dečkom,
ki je govoril jezik, da ga je Ančka razumela,.
 
»Vi ne smete v Ameriko!«
 
Ančka je prebledela in črno se ji je storilo
pred očmi,.
 
»Zakaj ne? Saj imam pravice, imam denar,«
»Zakaj ne? Saj imam pravice, imam denar.«
Iz nedrij je potegnila zavitek bankovcev,
 
»Ne smete, ker ste taka,«
Iz nedrij je potegnila zavitek bankovcev.
Pokazal je s prstom nanjo,
 
»Kaj boste naredili z menoj ?«
»Ne smete, ker ste taka.«
»Vrnemo Vas, Barka odplove še danes. Pojdite
 
za nama,«
Pokazal je s prstom nanjo.
 
»Kaj boste naredili z menoj?«
 
»Vrnemo Vas. Barka odplove še danes. Pojdite
za nama.«
 
Ko se je Ančka prebudila iz odrevenele nezavesti,
je parnik že plul proti Evropi,. Brez krvi
v licih, brez misli v glavi je ležala topa in čutila
samo eno čuvstvo: »Razgrni se, morje, in pokrij
mene in moj greh,.«
 
 
Pri kajžarju Antonu so molili večerno molitev.
Skoz okno je bilo slišati očetov glas, ki je
ponavljal: »Kateri je za nas križan bil,.«
 
Tedaj je nekdo potrkal. Vsi so obmolknili.
Potrkalo je še enkrat. Oče je šel odpirat. Mati
in otroci so gledali proti vratom,. V veži je zastokal
Anton: »Kristus Nazarenski!« Tedaj se je
med podboji pojavila — Ančka,.
 
Mati je kriknila, sestrice so ostrmele, skoz
duri je vsa bleda stopila Ančka in obstala sredi
Vrstica 4.792 ⟶ 4.905:
ustnice so se razpirale, dokler ni strašnega molka
presekal klic: »Hči, kaj si storila?«
 
Ančka se je zgrudila k nogam materi, dvignila
roke in ječala:
 
»Mati, moja mati, odpustite!«
MICHELANGELO IN DEČEK.
Zložil Andr, Kalan,
Po cesti Michelangelo je šel,
misleč, kako da kupolo postavi
nad Petrov grob, kako se z njo proslavi —
ko deček je vesel za njim privrel,
v rokah mu svinčnik, bel se list blestel.
»Gospod, ti si slikar, vem« — ga ustavi —
»Glej kamen . . . sedi . . . sliko mi napravi
oj lepo ! . . .« in obraz mu je žarel . . .
»»Ti rad imel bi osla, lepa kola,
da vozil bi kot kralj se med vrstniki . . .
Glej, kola . . . osla . . . kar poženi . . . hola . . .
pa glej, da ne splaše ga dečkov kriki,
da s trona ne zletiš . . . Na, tvoja pola! . . .««
Svet kupoli se čudi . . . jaz — tej sliki.
TI GOSPODAR SI MOJ . ..
Zložil Andr. Kalan.
Oj Bog: Sam svoj, brezmejni, vekov kralj,
pravzor, pravolja, veleum, vsesveti,
vsevidec naš v skrivnostni plašč odeti,
modrosti izvor, resnice žgoči opal,
življenja vrelec, luči vir svetal,
drevo pravice v milosrdja cveti,
ljubezni solnce src drhtečih četi:
Ti Gospodar si moj . . . jaz Tvoj vazal!
Pred Tabo na kolenih Tvoja stvar
izgubljam se . . . in molim otrok zmote . . .
V temo duha zavej čisteč vihar!
Tvoj sin sem , . . delež mi nakloni dote :
Ljubezni - plamenice vzneti žar
otroku srda oče Ti dobrote !