Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 24:
Sedanje ljubljansko močvirje je bilo v najstarejši
dobi veliko, a plitko jezero. Do rimskih časov pa se
je bilo že toliko posušilo, da so Rimljani mogli delatiže ceste čézenj. Po najglobokejšem delu močvirjevemse je leno zvijala Ljubljanica z neštevilnimi ovinkimed Vrhniko in Ljubljano, kakor teko vse take rekein potoki, katerim je le prav malo strmca. Kačastose zvijajo sem in tje po mehkih travnikih, dokler nepride človek ter jim z lopato v roki ne odreže in odmeriravnega teka. Taka je bila tudi z Ljubljanico,kateri so najbrž Rimljani prvikrat uravnali tek, zakajvse kaže, da sedanji tek Ljubljanice po močvirju ni naravna vodna žila, ampak s človeško pridnostjo narejen prekop.<ref> Rutar v »Mittheilungen des Musealvereines« 1892, p. 66. Pis.</ref> Navportus, sedanja Vrhnika, in Emona,
sedanja Ljubljana, sta bila že v prvem stoletju po
Kristovem rojstvu živahna in bogata trgovska kraja,
Vrstica 69:
šenklavško cerkev dali sezidati čolnarji in ribiči ter jo posvetili svojemu varhu, sv. Nikolaju. Takrat so čolnarji in ribiči bivali še v okolici te cerkve; ko pa se je bila leta 1463. ustanovila ljubljanska škofija, umaknili so se od tod. Prepustili so škofu in kanonikom to staro svoje selišče ter se preselili na drugo stran Ljubljanice, v sedanje šentpetersko predmestje.<ref>Valvasor XI. 688. Pis.</ref> O
Valvasorjevem času pa so ribiči že bivali v Krakovem,
čolnarji pa v Trnovem.<ref>ibid. p. 688. Pis.</ref>
== <b>2. Pravice čolnarjev.</b> ==
Vrstica 79:
gospoda svojo in meščan svojo. Posvetne gospode gosposka je bila deželno glavarstvo(Landeshauptmannschaft), meščanov gosposka pa mestni magistrat kot prva instanca, kot druga pa vicedom.<ref>Vsaka dežela je imela svojega vicedoma; izbral si ga je deželni knez iz števila najodličnejših plemenitaških rodovin v deželi.
V prvi vrsti so bili vicedomu v varstvo in skrb priporočeni vsi knezovi dohodki, posebno dohodki iz obilih knezovih posestev; zraven tega je bila jedna najimenitnejših njih dolžnosti ta, da so branili in varovali meščane proti nasilstvu plemenitažev. Vicedom
je bil po tem takem meščanom najvišja gosposka. Komur se je zdelo, da so mu mestni očetje storili kakršnokoli krivico, obrnil se je do vicedoma, prvega cesarjevega služabnika v deželi. Pis.</ref>
Ljubljanskih čolnarjev gosposka pa niso bili niti
Vrstica 85:
uradnik, vodni mitničar (der Wasser-Mautner), ki je
imel svoj sedež v Ljubljani. Pred svoj sodni stol ljubljanskih čolnarjev ni smel klicati niti mestni magistrat, niti vicedom, niti kak drug cesarski dostojanstvenik v deželi, celo deželni glavar ne, razven če je šlo za kak večji zločin, »um keinerlei Sachen, ausgenommen die das Malefiz berühren.«
<ref>»Mitth.« 1892. p. 76. Pis.</ref>
Ljubljanski čolnarji so bili torej nekak izvzet in
Vrstica 98:
goldinarjev na leto v najem, kar je za tisti čas
jako velika svota. Kako velika je, posnameš lehko iz
tega, da se je tisti čas 1. 1484. prodala tivolska graščina pri Ljubljani samo za 200 ogerskih goldinarjev.<ref>»Mittheil. des Musealver.« 1893. p. 110. Pis.</ref>
Vožnja po Ljubljanici je bila tako važna, da so
Vrstica 182:
Ker ni bilo drugih ladij, dogovoril se je Perčun, trgovec
iz Planine, z nekim malim čolnarjem, Lovretom Gabrinom,
naj mu odpelje sol v Ljubljano. Obljubil mu je prav dobro plačilo! Gabrin se je polakomnil ter naložil v mali svoj čolnič 15 tovorov, čez 40 centov soli, več kakor jo je mogel njegov čoln nositi.<ref>Take male čolne so imenovali takrat »''oblake''«. Mit einem kleinen Schiff oder Oblagkhen. Vicedomski arhiv. Pis.</ref> In res se
mu je začel skoraj topiti; zato je moral jeden tovor
izložiti; ljudje na bregu so mu dejali, da je za njegov
Vrstica 219:
Temu je pritrdil tudi magistratov paznik na Vrhniki; ta je služil poprej precejšnjo vrsto (deset) let pri
dacarskem uradu na Vrhniki, pa ni še doživel, da bi
bilo kak dan štirih ladij treba.<ref>Vicedomski arhiv. Pis.</ref>
Če pomislimo, da takrat še ni bilo tržaške ceste,
Vrstica 237:
imele velike ladije plitko dno, a bile so široke: »nach
denen Laybacherischen grössten Schiffen, die einen
engen Boden, aber breite Flügel haben.«<ref>Valvasor XI. 684.Pis.</ref> Tudi danes plavajo po Ljubljanici še precej veliki čolni, ki nosijo 300—400 centov, a se z nekdanjimi velikimi ladijami ne morejo primerjati, ker so najdaljši vendar le samo 15 m dolgi. Zato je tudi Valvasorjeva cenitev, da so nosile velike ladije po 300 centov,<ref>Valvasor I. p. 154. Pis.</ref> prenizka.
== <b>4. Čolnarjenje ob Valvasorjevem času.</b> ==
Vrstica 299:
tudi mali čolnarji; v Ljubljani jih je bilo 30,
na Vrhniki 60, na Igu, v Loki in Podpečjo pa po 30.
V vsakem teh krajev so imeli svojo zadrugo.<ref>Valvasor 1. c. XI. 684. Pis.</ref> V svojih manjših in zato tudi urnejših čolnih so prepeljevali razven lažjega blaga tudi popotnike; po Ljubljanici je bilo seveda prijetnejše popotovati, kakor pa jezditi po slabih potih. Tudi imenitni popotniki so popotovali tako. Spomladi leta 1623. dne 5. sušca se je pripeljal skozi Ljubljano neki »macedonski knez«; imel je s seboj pisma (od koga, ni povedano), ki so velevala, brezplačno mu postreči z vsem, kar bo le želel. Ljubljanski magistrat ga je dal po Ljubljanici peljati na Vrhniko ter je plačal čolnarjem za to pot 2 gold., dvema vojakoma pa, ki sta ga spremljala, vsakemu po pol gold. za popotnico.<ref>»Gerichtsprotokoll der Stadt Laibach vom Jahre 1623.« v ljubljanskem mestnem arhivu. Pis.</ref> Dostaviti pa je, da je bila to leto nenavadna draginja.
Razven trgovskega blaga pa se je po Ljubljanici
Vrstica 375:
cesar po Ljubljanici na Vrhniko in od tam v
Gorico in Trst. Čez tri tedne se je vrnil ter se pripeljal
zopet po Ljubljanici v Ljubljano.<ref>Valvasor 1. c. Pis.</ref>
== <b>5. Doba Karola VI. in Marije Terezije.</b> ==
Vrstica 444:
pogoje; dejala je, da je za vsako škodo, ki se pri čolnarjenju pripeti, odgovorna vsa zadruga; za mladoletnega
človeka pa se od nje ne more zahtevati, da bi
se vezala zánj.<ref>Listina v mestnem arhivu ljubljanskem, fasc. 18. Pis.</ref>
Če je zadruga naposled vendar-le vzprejela mladega
Vrstica 470:
vsej Avstriji razpuščene; ko bi se čolnarjem potrdila
predložena njih pravila, osnovala bi se jim s tem nova
zadruga, česar pa magistrat ne sme storiti.<ref>Mitth. des Musealv. 1892. p. 80. Pis.</ref>
Z razpuščenjem čolnarske zadruge se je posebno
Vrstica 502:
kanal iz grofa Blagaja hiše; ob takih prilikah
bo trgovcem plačati majhen priboljšek, 14 grošev
(14 Batzen) za ladijo.<ref>Mestni arhiv ljubljanski, fasc. 18. Pis.</ref>
Malih čolnarjev je bilo takrat 37; njih imena so
Vrstica 520:
čez čolnove, so bile mestna lastnina. Stroške za njih
prenašanje je plačevala mestna blagajna.<ref>Ordin. Empfang- u. Ausgabbuch für d. Jahr 1720. Mestni
arhiv. Pis.</ref>
Veliki čolnarji so se z novim časom in njega neprijetnimi
Vrstica 595:
Leta 1776. je moral namreč magistrat po zahtevi
Gabrijela Gruberja populiti iz Ljubljanice grablje,<ref>»Grablje«, Wasserrechen, je bila iz močnih kolov narejena pregraja preko vse Ljubljanice in sicer nekje tam, kjer stoji danes šentjakobski most. Pis.</ref> češ, da zavirajo odtok Ljubljanice; vsa pozornost Gruberjeva in deželne gosposke pa je bila obrnjena takrat
na izsuševanje ljubljanskega barja. Magistrat je sicer
oporekal in opozarjal na nevarnost, ki preti mostovoma
Vrstica 674:
dveh našega so se bile vožnje po Ljubljanici celo prikupile Ljubljančanom, in ni ga bilo kakega večjega
praznovanja brez njih. Jedna taka se je vršila avgusta
meseca leta 1790. ob priliki, ko je popotovala nadvojvodinja Elizabeta skozi Ljubljano.<ref>»Laibacher Zeitung«, 1790. Pis.</ref>
Leta 1797. so bili Francozi za nekaj tednov prvikrat
Vrstica 694:
Ludoviko, hčerjo avstrijskega cesarja, praznovali so to ženitovanje tudi v Ljubljani z velikim streljanjem na strelišču in s slovesno vožnjo po Ljubljanici. Slavnost je bila dne 1. julija; pričela se je ob 5. uri popoldne. Na petintridesetih, z zelenjem in cvetjem olepšanih čolnéh se je odpeljala med streljanjem kanonov na Gradu najimenitnejša vojaška, plemenitaška in meščanska gospoda proti Vrhniki. Spremljali sta jo dve godbi, filharmonična in godba 18. pešpolka. Veselice se je udeležil tudi Napoleonov namestnik, guverner in vojvoda Marmont s svojo soprogo. Vozili so se jedno uro daleč; ko so dospeli do kraja, odločenega za veselico, pozdravili so Marmonta praznično oblečeni kmetski fantje in dekleta ter prosili izporočiti njih voščila Napoleonu.
Marmont se je podal zatem v veliko, iz vej
narejeno dvorano ter dovolil, da so se plesali pred njim razni kmetski plesi. Potem je šla gospoda zopet v čolnove, kjer se je bil pripravil med tem bogat obed. Po obedu so se odpravili proti Ljubljani, ker se je delala že noč; ko so priveslali že blizu mesta, zažgali so velik umetalen ogenj, ki je predstavljal lep tempelj, nad katerim so se v ognju zasvetile črke Napoleonovega in Ludovičinega imena. Med tem pa so pokali topovi, da se je zemlja tresla; zraven umetalnega ognja stoječe vojaštvo je postrelilo nad 4000 »zvezd« (morebiti raketov?). Veselico je končal sijajen ples v palači guvernerjevi.<ref>»Laibacher Wochenblatt« 1810. Pis.</ref>
Toda vse dotedanje veselice in slovesnosti na
Vrstica 737:
Se ti poklónemo,
Ponishno próſimo,
Smil ſe ſirót!<ref>Jeden tak trak je še videti v ljubljanskem muzeju. Pis.</ref>
</poem>
Vrstica 845:
napravlja slap za slapom! Kjer jo kaj zadržuje, drvi
z veliko silo skozi; kdor ni vajen kaj takega videti,
skoraj ne more verjeti, da bo prišel živ tod skozi.«<ref>ibid. Pis.</ref>
Zato se Valvasor kar prečuditi ni mogel predrznim
Vrstica 901:
dolgo časa so čolnarji rinili z dolgimi drogovi svoje
čolnove proti deroči vodi, ker potov in cestá ob bregu, po katerih bi bili lehko ali z ljudmi ali z živino čolne vlekli navzgor, takrat še ni bilo. Silno so trpeli pri tem, Valvasor zatrjuje, da niti na benečanskih galejah niso toliko, in če le kdaj, izpolnjevale so se nad temi trpini besede sv. pisma, ki jih je Bog govoril Adamu, da bo
v potu svojega obraza jedel svoj kruh.<ref>Valvasor. II. p. 157. Pis.</ref>
Do Belega Slapa dospevši, so se morali čolnarji
Vrstica 909:
po njej celo s težko obloženimi tovornimi konji. Jeden
sam napačen stopaj, in konj in blago sta štrknila v
globočino.<ref>Valvasor. IV. p. 606—608. Pis.</ref>
Za plovstvo ugodna je bila Sava še le od Zidanega
| |||