Brezbožnik: Razlika med redakcijama

Pri sveči pa v naj prvi bliži

Odrešenik razpet na križi,

Pod križem mati žálostna.

Okoli na klopéh sedijo

Da v boli dušni jim neznani

Ne storil kaj bi nad sebój;

Prišli so ker je k njim po dnevi

Postavljat hodil so rekóč:

In šale blizu ne pusté.

 

Le vode šum, kolés ropòt

Tihoto krati neprestojno

Besede strašne za uhó;

Al si tak slabega spomina

Da za prisego več ne veš?

Razdreti jo brezskrbno sméš?

Prevzemi čéz me ti oblást

Peklenska smólnata pošást

V podobi stúdnega pozoja,

In živega me v žveplo treši,

Kaj mar ti? ti si spet pri nas.

 

Sam hlapec še pri njem sedi.

Preplášen ves, un ves je v znoju,

Oh nič več duh njegov ni prost,

On sebi sam je skor nadlega,

Notránjost mu je sam razpór,

In um z brezumom bije bor,

Možgane vnema mu priega.

 

Zatuli zunaj ljut vihár,

Zdrobi se okno; v hišo plane

In sem in tje mu brada šviga

On molil rad bi al ne zna.

On molil ni; saj ni b`lo treba;

Čemú? ni v dobro in ni v kvar;

Al zdravemu se odpové.

 

Lasovi vsem se zgrebené,

Kaj bi počél, noben ne ve, —

Iz gobcov ogenj jim plamí,

V me švigajo ognjéne kače.

Hu, »naš si, naš si« zvizdajo,

Napinjajo strašnó trebuhe,

Al on le tuli in tropeče,

In žnabli trdo v kup drží,

Ko mu dajéjo vode piti;

»Nikár! on žuga v me skočíti,

Peklí, drví ga v samomor,

Al kák svršíti strašni tvor,

To voli zdaj ostanek uma.

Izvoli, pa zavrže v novo,

Sò stražo ga nocoj obdalo.

 

Pokojna noč, nebó je jasno,

Po nebu luna gre počasno,

Oblaki razno vstájajo,

Čez luno plávajo,

Njih senca ob zidu plazi,

In čudni sence so obrazi.

Od sebe lopil jo na tla;

Popadel križ, pred sé ga treščil

Ob kratkem grozno še zaklel,

Zagrabil luč, iz hiše spešil,

Pečeno kožo pozobála.

 

In z dnevom strah ljudí premine.

On še živí. Čez revni stan

Če bom prisego toto spregel.

Jaz nisem mož beseda bil,

Prelomil sem prisego grozno.

Prišli so — bílo je prepozno,

Z veseljem so jo zgrábili

Na stol gorèč posádili,

 

Le sedi sedi duša

Polóžili v razbéljeno

So jo železno pósteljo,

 

Le leži leži duša

Strupéno kačo pásasto,

Hudo pošást modrásasto,

 

Le nori nori duša

Oblačit šli so v ježe jo,

Z gorečimi ovili vso,

 

Le nosi nosi duša

Stopíjo žvepla in smolé,

S pijačo tako jo pojé,

 

Le pij le pij o duša

Zaklénjen zá nj je rajski vrt,

Rad vá nj bi šel, al je zaprt.«</poem>

 

[[Kategorija: Matija Valjavec]]