Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama

odstranjenih 38 zlogov ,  pred 10 leti
brez povzetka urejanja
D O M I N S V E T LETNIK 36. V LJUBLJANI 20. JANUARJA 1923. ŠTEVILKA 1.
 
Bila so črna leta. Bila je lakota. Bila je kuga. Bila je vojska. Bil je Turek. Bila je jeza »stare pravde« in žalost »ubogega Konrada«. Bila so znamenja na zemlji in na nebesih. Znamenje na nebesih je bil zmaj, ki se je bil izkotil ob palici svetega
Bila so črna leta. Bila je lakota. Bila
Jakoba in je krono imel z desetimi zvezdami in še z enajsto, ki je bila razodeti enajsti rog. Znamenje na zemlji ni bilo
I je kuga. Bila je vojska. Bil je Turek.
manj pomenljivo: tele z oslovsko glavo in ženskimi prsi. Rekli so in verjeli, da je izpolnjenje Danielovih maosim, prilika
Bila je jeza »stare pravde« in žalost
gnusnobe, blodnje in malikovstva v Rimu s krono v tri gube. Še druga znamenja so bile bolezni. Bolezen bolne sle je bila, moška polt, ki je imela sestro v hotljivosti oslov in pastuhov. Bolezen iz hotljivosti je bila umazana rana, ki je imela nazivov od zatona na vzhod: hispanijska, galijska, napoljska in še veselih imen iz obešenjaške šale in vinske robatosti svetega Grobijana: ženski post, pereča ljubezen, vneta nedolžnost, hudičev kres in umazano spočetje. Bolezni primeren je bil lek: emplastrum, quod fit ex medulla cervi in qua coquuntur vermes terrae cum modico croco et vino sublimato - sublimatno vino, žafran in lajnasta mast kuhanih zemeljskih glist. Še druge bolezni so bile: bolezen nezmernih v pijači — podgrom in bolezen nezmernih v misli — melanholija. Bolni so bili vsi: bogovci in vidci iz Knjige, beani v beanijah, bakalavreji, magistri, textuales in locales, Erazem v učeni oholosti, Urh v divji strasti, Martin v jezi besede. Iz Pisma so bili srditi in učeni in iz Ezopa so snažili z besedo in snago svojo knjigo.
»ubogega Konrada«. Bila so znamenja na
Wittemberški labod je pel o jagnjetu, ki je premagalo zmaja, »peklenske krote krak«, in vzelo vso krivino sveta nase in odrešilo od žlahte do žlahte. Labod ni bil prvi bogovec, a je bil srečnejši kot češka gos, katero so pekli na grmadi. Pel je kakor slavec, a z znamenjem ni potrdil in je verjel, da ga dati noče. Zato pa je bilo žalostnim, ki so hoteli imeti znamenje, a so ga morali utrpeti, kakor je pisano, da se lačnemu sanja, da je, in se zbudi in je prazna duša njegova in se žejnemu sanja, da pije, in se zbudi in je žalostno njegovo srce ...
zemlji in na nebesih. Znamenje na nebesih
Razsvečujoča luč svetu bolnih v udih, v volji mesa in duha je bila moč iz besed, ki so jih imeli vidci in bogovci. Bogovci so sami trpeli iz Pisma in iz strašnih snag in slik v lesu, iz gnusnob in grozot oznanjenih v Izaiji, Danielu, Ecehielu in Janezu, iz strahu duhovin, hudiča in enajstega rogu, ki je bil zadnji v Rimu in Antikrist z zaduštvom in svečenjem in z novimi menihi in ki le ni bil zadnji in je na moči pribival in ni hotelo biti konec preskušnjam in ni bil še red, da vstane sodec na mavri in bo meč iz njegovih ust razpihal ljubeje babelske hčere, poluverce in razločenike kakor pirjevico in smotlako ...
je bil zmaj, ki se je bil izkotil ob palici svetega
 
Jakoba in je krono imel z desetimi
Takrat so igrali gojenci »novih menihov« v Ljubljani pred Tomažem, devetim ljubljanskim škofom igro o Savlu in Davidu. Davidovi vojaki so peli pesem »letečega leva«, pesem vzhajajočih kraljevih praporov: Vexilla regis prodeunt. Trudno so odpevali Savlovi »orožniki« s pogrebno pesmijo evangeljske srenje: »In Fried und Freud zieh ich dahin.« Savla je glumil supremist Adam Wassermannov, čigar oče je bil še nedavno evangeljski kantor in učitelj v Kranju, preden se je bil uslužbil papežnikom.
zvezdami in še z enajsto, ki je bila razodeti
 
enajsti rog. Znamenje na zemlji ni bilo
manj pomenljivo: tele z oslovsko glavo
in ženskimi prsi. Eekli so in verjeli, da
je izpolnjenje Danielovih maosim, prilika
gnusnobe, blodnje in malikovstva v
Rimu s krono v tri gube. Še druga znamenja
so bile bolezni. Bolezen bolne sle
je bila, moška polt, ki je imela sestro v
hotljivosti oslov in pastuhov. Bolezen iz
hotljivosti je bila umazana rana, ki je
imela nazivov od zatona na vzhod: hispanijska,
galijska, napoljska in še veselih
imen iz obešenjaške šale in vinske robatosti
svetega Grobijana: ženski post, pereča
ljubezen, vneta nedolžnost, hudičev
kres in umazano spočetje. Bolezni primeren
je bil lek: emplastrum, quod fit ex
medulla cervi in qua coquuntur vermes
terrae cum modico croco et vino sublimato
— sublimatno vino, žafran in lajnasta
mast kuhanih zemeljskih glist. Še
druge bolezni so bile: bolezen nezmernih
v pijači — podgrom in bolezen nezmernih
v misli — melanholija. Bolni so bili vsi:
bogovci in vidci iz Knjige, beani v beanijah,
bakalavreji, magistri, textuales in
locales, Erazem v učeni oholosti, Urh v
divji strasti, Martin , v jezi besede. Iz
Pisma so bili srditi in učeni in iz Ezopa
so snažili z besedo in snago svojo knjigo.
Wittemberški l a b o d je pel o j a g -
n j e t u , ki je premagalo z m a j a,
»peklenske krote krak«, in vzelo vso krivino
sveta nase in odrešilo od žlahte do
žlahte. L a b o d ni bil prvi bogovec, a
je bil srečnejši kot češka g o s , katero
so pekli na grmadi. Pel je kakor s l a v e c ,
a z znamenjem ni potrdil in je verjel, da
ga dati noče. Zato pa je bilo žalostnim,
ki so hoteli imeti znamenje, a so ga morali
utrpeti, kakor je pisano, da se lačnemu
sanja, da je, in se zbudi in je prazna duša
njegova in se žejnemu sanja, da pije, in
se zbudi in je žalostno njegovo srce . . .
Razsvečujoča luč svetu bolnih v udih, v
volji mesa in duha je bila moč iz besed,
ki so jih imeli vidci in bogovci. Bogovci
so sami trpeli iz Pisma in iz strašnih snag
in slik v lesu, iz gnusnob in grozot oznanjenih
v Izaiji, Danielu, Ecehielu in
Janezu, iz strahu duhovin, hudiča in
enajstega rogu, ki je bil zadnji v Rimu
in Antikrist z zaduštvom in svečenjem in
z novimi menihi in ki le ni bil zadnji in
je na moči pribival in ni hotelo biti konec
preskušnjam in ni bil še red, da vstane
sodeč na mavri in bo meč iz njegovih ust
razpihal ljubeje babelske hčere, poluverce
in razločenike kakor pirjevico in smotlako
. . .
Takrat so igrali gojenci »novih menihov«
v Ljubljani pred Tomažem, devetim ljubljanskim
škofom igro o Savlu in Davidu.
Davidovi vojaki so peli pesem »letečega
leva«, pesem vzhajajočih kraljevih praporov:
Vexilla regis prodeunt. Trudno
so odpevali Savlovi »orožnikk s pogrebno
pesmijo evangeljske srenje: »In Fried
und Freud zieh ich dahin.« Savla je
glumil supremist Adam Wassermannov,
čigar oče je bil še nedavno evangeljski
kantor in učitelj v Kranju, preden se je
bil uslužbil papežnikom.
»Koga oponaša?« je vprašal škof Tomaž.
 
»Jerneja Knaflja na Brdu,« je odgovoril
»Jerneja Knaflja na Brdu,« je odgovoril jezusovec, regens et concionator Miklavž Koprivec.
 
Koprivec.
»Njegov red je blizu,« je prikimal vladika.
 
»Blizu,« je jeknil menih, ne da bi trenil
»Blizu,« je jeknil menih, ne da bi trenil z glavo ali zgibnil z rokami, katere je bil sklenil v rokave; »vzrastla mu je Estera.«
 
sklenil v rokave; »vzrastla mu je Estera.«
»Saj ji je Judita ime,« je menil škof. Menih je nemo prikimal, čez trenotek pa je dejal:
 
Menih je nemo prikimal, čez trenotek pa
»Sina so mu šolali deželani, da bi mu za naslednika vstal in orožnika. Pa ga ne bo učakal.«
je dejal:
 
»Sina so mu šolali deželani, da bi mu za
naslednika vstal in orožnika. Pa ga ne
bo učakal.«
»Ali mu je umrl?« je vprašal škof.
 
C
»Mladi Knafelj je že tretji mesec gojenec našega reda v Gradci,« je odgovoril jezusovec. Škof je živahno planil:
sBsassa
 
»Mladi Knafelj je že tretji mesec gojenec
našega reda v Gradci,« je odgovoril jezusovec.
Škof je živahno planil:
»Kako je vendar to mogoče?«
 
»Deus permisit,« je odvrnil mirno menih.
 
»Ad majorem Sui gloriam.«
 
»Fiat, fiat, amen, amen!« je zarajal škof.
 
Veder je odšel od igre. Celo dopoldansko
Veder je odšel od igre. Celo dopoldansko nevoljo je bil pozabil, ko je moral beležiti o stiškem opatu v svoj dnevnik: »Aeger
et Podagricus. Nec ad finem missae perduravit.« Po večerji je pozvonil tajniku in mu narekoval pismo. Pismo je naslovil Juditi Strmolski, mladi baronici na Brdu ...
o stiškem opatu v svoj dnevnik: »Aeger
 
et Podagricus. Nec ad finem missae perduravit.
« Po večerji je pozvonil tajniku
in mu narekoval pismo. Pismo je naslovil
Juditi Strmolski, mladi baronici na
Brdu . . .
DUHOVINA.
1.
637

urejanj