Komisarjeva hči: Razlika med redakcijama

Mlinska kolesa zastočejo pod besnim navalom vode. Kamni se tresejo, oblak moke gre po mlinu. Možje se prekrižajo, vzklikajo: »Sveto, sladko ime Jezusovo! Sv. Florijan!« Beraču Jožinu zamre be­sedabeseda na ustih, Žlehtnik, slaboumna Zagorščica, ki je prinesla svoj mešiček v mlin, stisne debelega mlinskega mačka k sebi, izbuli oči, našobi usta. Njen grdi obraz, ki izraža topost in zlobo, postane tak, da se nasmeji prevzetni Šimen: »R\aAla, Žlehtnik, lepa si! Da te vidi Urban, kar ponori zate.« Oči slaboumnice pozelene, mala kepa se stresa silne togote in pograbi goreče poleno. Pa nima nikogar udariti, že so skočili vsi vun — in voda buči tako grozno, preplašene tekajo miši po mlinu . . . Zdaj zdaj butne voda v mlin, odnese vse! »Tiger, tiger moj!« Jezno sikne pisani maček, dvigne taco in skoči za mišjo. — Ko se vrnejo možje, so bledi in še bolj mokri. Brv se je odtrgala — pri mlinu in žagi bo dosti škode. Mladi gospodar požira jezo, stari gleda trudno v plamen. Doživel je mnogo tega! Hlapci vedo, da jima ni ljubo, če govorijo o škodi. Izžemajo si rokave in hlačnike, mečejo na ogenj in dražijo bebasto revo. »Ali te je pobožal Urban?« jo vpraša Šimen, ko vidi, da si briše krvavo lice; »hudega ljubčka imaš, Žlehtnik, vsak dan se bosta tepla.«

Kot sršen se zakadi ženska vanj. »Mir!« za­povezapove stari ata in dvigne pogled. » Pustite že vendar siroto,« se oglasi Rezika in Šimen zardi. »Sram naj te bode, Šimen, bolj prismojen si kot ona. Tebi je pa tudi prav, šema šemasta. Držala bi se gori pri ženskah. Kaj pa ti, Jožina? Gledaš kot lačen vol seno. Tudi zate bo, ne boj se. Sem, Mina!«

»Kaj!« miga berač z debelimi obrvi in potegne kljukasti nos navzgor. »Kdo vam bo nosil pošte od deklet, od vojske, kdo vam bo razlagal sanje, se­stavljalsestavljal številke? Kdo vas bo učil zlati očenaš, nekdanje pesmi in pravljice? Kdo vam bo godel na škant — in kdo vam prinese novic od ljubega sta­regastarega cesarja?«

Zunaj buči vihra, znotraj smeh. Družina draži po svoji navadi berača, gospodarja poslušata in ne poslušata, lepa Rezika si greje roke ob plamenu, se ne nasmeji, Mina pogovarja jeznega berača. V tem vstopi naglo postavna ženska. Prijazno podolgasto lice ji objemljejo gladki črni lasje, rob bele avbice. Črno krilo in jopica sta bolj meščanskega kot kmetskega kroja, bel pripas je obrobljen s čipkami, zavezan v široko pentljo. Na srebrnem sklepancu vise ob verižici škarjice, nožek, ključi. — Gospo­dinja Gospodinja! Naglo se pomikajo po klopeh .. . Za njo hite mala dekla, svinjska dekla in kuhinjska. Cel koš žensk!