Komisarjeva hči: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 85:
Pes zunaj zacvili, zalaja, stresa verigo. Berač se pomakne h gospodarju. Kaj, če ga sliši in ovadi kdo? Saj dobi nagrado za vsako ovadbo. Domač človek te sicer ne izda — toda s Francozi je prišlo marsikaj v deželo... »Skoči, Lipe, sinko moj, skoči in poglej vun, saj vidim, da je vse druge strah. Junaki pa ste!«
Hlapček odpre oprezno vrata. V tmini se ziblje stara lipa in stoče. Posveti — nikogar ni. Po brdih se vidijo lučce, s holma gleda s svetlimi okni grad. »Kdo bi tudi hodil v taki noči okrog? Mehkužni duanirji <ref>
»Mlad si, fantek,« se smeji berač. »V taki noči se ustavi brod pod Kastvo, v taki noči hite Čiči preko Učke, naši fantje do Jelšan, v taki noči se prenaša
»Haha! Kot da bi ne dal Bog bolezni!«
Mihčevka pokima: »Močno jezdarijo in se
»Ah, kaj je neki na grajski gospodični!« se oglasi zaničljivo Šimen. »Saj je ni nič čez pas. In kakšno nekrščansko ime ima!«
»Mabelle,« se smeji Rezika. »In lepa je! Oči ima kot vijolice na otoku, laske kot čisto zlato in taka mehka ličeca
»Kot angelci božji je,« razsodi Jožina. »V
»Pa bi jo vzel, Jožina,« mu zabrusi Žlehtnik.
»Ti pa Šimna! — Ali lepo je v gradu pri
»Bogat pa mora biti komisar,« pravi Rezika. »Cele vozove blaga je pripeljal v grad. Kuhinja mu je bila premajhna. Predreti je moral Žibert zid v kamro, da se obrača Manon lahko po kuhinji.«
|