Komisarjeva hči: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mirjam (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mirjam (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 85:
Pes zunaj zacvili, zalaja, stresa verigo. Berač se pomakne h gospodarju. Kaj, če ga sliši in ovadi kdo? Saj dobi nagrado za vsako ovadbo. Domač človek te sicer ne izda — toda s Francozi je prišlo marsikaj v deželo... »Skoči, Lipe, sinko moj, skoči in poglej vun, saj vidim, da je vse druge strah. Junaki pa ste!«
 
Hlapček odpre oprezno vrata. V tmini se ziblje stara lipa in stoče. Posveti — nikogar ni. Po brdih se vidijo lučce, s holma gleda s svetlimi okni grad. »Kdo bi tudi hodil v taki noči okrog? Mehkužni duanirji <ref> Douanier, t. j. finančni paznik </ref> naše burje nevajeni orožniki ostajajo doma.«
 
»Mlad si, fantek,« se smeji berač. »V taki noči se ustavi brod pod Kastvo, v taki noči hite Čiči preko Učke, naši fantje do Jelšan, v taki noči se prenaša pre­povedanoprepovedano angleško blago. V gradu pa je svetlo, ker imajo goste. Danes predpoldan so prijezdili postojn­skipostojnski intendant in njegov pisar, pa tisti črni mršavi Callot, ki sili ves svet k cepljenju koz. Oficir dasemte2dasemte <ref>De santè</ref> mu pravijo.«
 
»Haha! Kot da bi ne dal Bog bolezni!«
 
Mihčevka pokima: »Močno jezdarijo in se vo­zarijovozarijo na Prem. Vleče jih lepa komisarjeva hčerka, ki ima lice kot petnajstleten otrok. Taka je kot jutra­jutranja rosa. In pobožna v cerkvi! Pa tudi gospa. Toda ona se zavija tako, da ji ni videti obraza.«
 
1 Douanier, t. j . finančni paznik. 2 De sante.
 
nja rosa. In pobožna v cerkvi! Pa tudi gospa. Toda ona se zavija tako, da ji ni videti obraza.«
 
»Ah, kaj je neki na grajski gospodični!« se oglasi zaničljivo Šimen. »Saj je ni nič čez pas. In kakšno nekrščansko ime ima!«
 
»Mabelle,« se smeji Rezika. »In lepa je! Oči ima kot vijolice na otoku, laske kot čisto zlato in taka mehka ličeca ... «
 
»Kot angelci božji je,« razsodi Jožina. »V ne­deljonedeljo sem se preril do nje in jo poprosil božjega daru. Nasmejala se je tako ljubo — no, angelček! Škoda, da pojde s Francozi tudi ona.«
 
»Pa bi jo vzel, Jožina,« mu zabrusi Žlehtnik.
 
»Ti pa Šimna! — Ali lepo je v gradu pri ko­misarjevihkomisarjevih, mi je pravila Jerandovka, ki nosi mleko gor. Stene in tla so pokrite s pisanim suknom, kot v cerkvi, botra Mihčeva! Svečniki in svetilnice so srebrni. Pohištvo ni tako kot pri nas in tudi ljudje ne.«
 
»Bogat pa mora biti komisar,« pravi Rezika. »Cele vozove blaga je pripeljal v grad. Kuhinja mu je bila premajhna. Predreti je moral Žibert zid v kamro, da se obrača Manon lahko po kuhinji.«