|
»Bogat pa mora biti komisar,« pravi Rezika. »Cele vozove blaga je pripeljal v grad. Kuhinja mu je bila premajhna. Predreti je moral Žibert zid v kamro, da se obrača Manon lahko po kuhinji.«
»Ona gospodinji,« reče Mihčevka. »Špela BertoldovaBertoldova, ki služi pri njej, jo razume že toliko, da ve, da je Manon bila dojka gospejina in da je gospa močno žlahtnega stanu in jako pobožna. V svoji sobi ima leseno Marijo, po cele ure kleči pred njo. Z možem pa se nič ne moreta. Ona ima svoje sobe, on svoje. Jesta pač pri eni mizi, pa ne govorita nikolinikoli. Oba govorita samo z Mabello. Njo imata oba silno rada. Gospa jo uči gosti na škant, ki je malo dražji kot tvoj, Jožina — jo uči slikati in delati lepe vezenine. Kuhati menda ne bo znala nikoli — ne vem, če zna gospa kaj . . . Graščinska gospa je bila tudi od stanu, pa je znala vse — a ti komisarjevi so čudni.«
»Špela je dejala, da ni vzela gospa rada komisarjakomisarja in da ni nikdar vesela. Pa tudi on ne. Nekaj tako čudnega ima v obrazu. Lep človek, lepe postavepostave — ni mu kaj reči. Pa vendar — oči ima take, kot bi trpel in se kesal. Veste,« reče tisetiše berač, »pravijo da je bil zraven, ko so morili kralja.«
»Jezus! Marija!« se prekrižajo vsi. Zunaj žvižga in tuli. Pred Mihčevimi vstajajo grozote revolucije, vojskina beda in strah, prenaredbe in težave, ki so prišle z zmagovalnim Francozom nad deželo. Rasto davki — naj bi! A krvni davek gre materam od srca. »Slišite?« zastoče Mihčevka, sklepa bele roke. »Burja žvižga kot da so to duše naših, ki so padli pri Razdrtem — pod TabrornTabrom. Slišite? General Turn kliče svoje vojake. Pa so pod zemljo — razkropljeni po zemlji . . . Skrivajo se po hostah, bijejo se za tujca, gnijejo na tujem .. . Ej fantje, fantje naši! Kam vas je odvedla nesreča? Kje si, Grga, moj sin? Na ladji, jadrni je odbežal, je stopil pod angleško zastavo. O, čuvaj ga, Mati božja, varuj ga sveti Rafael...«
Zunaj buči voda — naredila je škodo. Pa že je minil najhujši naval, jutri se poleže, škoda se popravipospravi, strah pozabi. Se li popravi in pozabi kdaj od Francozov povzročeno gorje? Vsem privro na usta litanije košanskega kaplana, vse vzdihne za beračem: ▼ladji, jadrni je odbežal, je stopil pod angleško zastavo. O, čuvaj ga, Mati božja, varuj ga sveti Rafael...«
▲Zunaj buči voda — naredila je škodo. Pa že je minil najhujši naval, jutri se poleže, škoda se popravi, strah pozabi. Se li popravi in pozabi kdaj od Francozov povzročeno gorje? Vsem privro na usta litanije košanskega kaplana, vse vzdihne za beračem:
»Šibe božje, prekucevalca vseh starin, Napoleona Bonaparte, reši nas, o Gospod!«
|
