Komisarjeva hči: Razlika med redakcijama

Zgodovinska povest. — Spisala Le a Fatur. (Dalje.)

 

 

adodarna je natresla zima obilo belih kosmov

Rosnih oči zapušča župnik prižnico. S tresočim glasom poje od Napoleona po maši ukazano molitev za cesarja. »Ubila ga strela!« šepečejo Barkini. Bleda komisarjeva gospa se prikloni globoko Najsvetejšemu, pogleda plaho po cerkvi. Ponosno stopa komisar za njo. Temnih lic, glasno godrnjaje zapuščajo farani cerkev. — Stara Lunjevka kleči še pred oltarjem, raz­širja roki, giblje vele ustnice: »Zapodil je škofa iz škofije, oropal papeža dežele, pognal nune in menihe po svetu, pogreznil dežele v žalost. Naj pogine on in njegov rod, naj nima blagoslova božjega!«

 

 

Ko je stopila Armande iz cerkve, je objel njen žalni pogled krog zasneženih brd, dremajočo reko v dolu. Kako trudno in zaspano je vse. Ne slišiš la­janja psa, poskrile so se ptice, dim v dolu se plazi leno po strehah. Sivo, zamišljeno je nebo, preteče kot čela mož, ki se ustavljajo pred cerkvijo, da sli­šijo še enkrat nezaslišano oznanilo, da dajo odduška svoji jezi. — Birič Jaka se je razkoračil, udaril po bobnu. Njegov nizki glas prevpijejo klici, ki hite v burnem toku iz ust v svojih najsvetejših čuvstvih užaljenega naroda. Bleda komisarjeva žena ne razume strastnih besed, toda umevni so pogledi, geste, dvig­njene pesti: Narod kliče božjo jezo nad prekucevalca starih šeg, prisega, da bo branil, kar je bilo svetega očetom.

— in so ugladili tako sami tlačanu pot do kontese.

 

 

Pod mlinom se deli Reka v dva rokava, obliva majhen otok, last Mihčevih. Nova brv vodi nanj od travnika pod cesto. Na otoku zeleni ozimina po ravnih ogonih, po izprašenih njivah zraven nje vlečeta oralo rejen konj in debeloglav vol. Lemež reže globoke brazde. Volar priganja, stari ata premika zagozde na drevesu, ravna klešče na desno, na levo. V črni prsti razorov se krči izpodorana golazen, preplašena od belega dne. Pa ne dolgo. Krilati redarji narave oblete orača, poberejo z urnimi kljuni mrčes. Stari Orač pokima ptičem: »Le potrebite, živalice božje, nesnago,« in pogleda izpod vehe klampastega klo­buka belo na grad. Mladeniški ogenj zalije starcu upalo drobno oko; košate obrvi, vela lica zatrepe­čejo; kljukasti nos se povesi še bolj na visečo spodnjo ustnico: »Modro je Bog vse uredil. Ptice je ustvaril, da trebijo zemljo mrčesa, ljudem je dal moštvo, da branijo svoje poštenje. Prišel je nadležen mrčes v deželo — kdaj, kako se ga iznebe deželani?« — Drevo se pomakne na levo, poskoči. »Les, les!« za­vpije gospodar na živino, zarentači nad hlapcem: »Zlomek te vzemi, brcajs ti nerodni! Kaj ne vidiš, oslika, da sili konj na levo, vol na desno? Les, Francoz, les!«

Zgodovinska povest. — Spisala Lea Fatur. (Dalje.)

 

 

ffiBfCpo posuta, gladka se vije graščinska cesta od

zastavo, pokazati se v Iliriji. Kot mornarja pripelje Stivo Grga na Reko, odtam naj ga vodi dobra sreča na dom, preko meje.

 

 

Še niso zapeli petelini ob reški cesti, še pase danica zvezd nešteto čredo, ko vzbuja speče vasi ob dolenjskem Potoku ropot koles. Jakopinov Mene v Dolenji vasi odpre zasenene oči in gleda iz vi­sokih svisli, kako se vleče po temni cesti voz za vozom proti potoku. Eden — dva — tri — cela vrsta... Deset jih je. Na vsakem gorita po dva farala1, pri vsakem hodi ob velikih konjih trdega koraka voznik. Kolesa se obračajo, škripljejo, pričine se tresejo na močnih verigah, zalite noge konj tolčejo enakomerno gladka tla, voznik z modrim pripasom, klobuk po strani, kamižolo na rami, se ozira na zaprta okna, ne zažvižga, ne zapoje, kot da se boji prebuditi tihoto noči.

Zgodovinska povest. — Spisala Le a Fatur. (Dalje.)

 

 

saj da ste danes tako zelo pridni, Chapotin?« vpraša z dobrovoljno ironijo premski komisar svojega tajnika, ki se je kar zaril v kup pa­pirja. »Kaj mi nimate ničesar poročati ? Čudno, da se ni zgodilo prav nič v moji odsotnosti. Samo o smrti mlinarjevega sina tam doli ste mi pravili. Škoda ju­naka ! A bolje za njegove roditelje. Da je redkozobi berač zopet tu, mi tudi ne poveste. O ta mladost! Vsi so enaki! Prijaše Andrian iz Postojne, da mi poroča, kako je ravnal z mojimi Barkini. Prijaše — prinese Mabelli šopek, ji deklamuje pesem o solncu, mesecu in zvezdah .. . Vi pa skrivate svoje oko, Chapotin — žalujete z Reziko, za Reziko? — Misli, da ne vidim, da se je izogibal pisarne — Nesrečni za­ljubljenci,« dostavi komisar polglasno sam sebi in razgrne velik zemljevid, »vsi so enaki, ti mladi ljudje.«

Zgodovinska povest. — Spisala Lea Fatur. (Dalje.)

 

 

l§K|flOK§Ghlri glasovi plavajo skoz Armandino od­jjpi[| ^ prto okno, priplavajo v pusto pisarno, se Bsbts S dobrikajo naježenemu Martinu, ki koraka po zatohlem prostoru, kliče po vrsti na hodniku čakajoče kmete, jih zaslišuje, kara, jim odmerja kazen ter narekuje tajniku poročila do guvernerja. Kot da siplje bisere, se preliva prelesten glas okrog Martina; pevka poje, svira, kot da hoče potolažiti pljuskajoče valove lastnega nemira, kot da hoče ublažiti moževo nevoljo, razpršiti njegov sum. Toda Martin stisne samo prežimo ustni: Naj le hite tenki prsti po tipkah, naj se le širi Armandina zenica, vprta v Marijin kip, ko poje tako iz duše, ko prosi Morsko zvezdo, da varuje njen čoln, njene poti — zaman je trud —: Martin ve, da je hinavščina vsa njena navidezna čed­nost, in Martin rohni nad kmete, ko bi udaril rad v ženin beli obraz.

Zgodovinska povest. — Spisala Le a Fatur. (Dalje.)

 

 

' )G bil rekel komisar, jjplfpjfci in dan za dnem hodi njegova hči po WsbmšM> znani poti. In dan za dnem ji postaja težja pot, po kateri so jo nosila spomladi lahka krila upajoče ljubezni. Burna doba je nastopila, težka doba — kdo vpraša za želje tvojega srca, dekle?

Zgodovinska povest. — Spisala Lea Fatur. (Dalje.)

 

 

[dprta je pot, podpisan passeport, pretekel je

Zgodovinska povest. — Spisala Le a Fatur. (Dalje.)

 

 

|e kot da beži, ponosne glave je odšel uhajač.

Zgodovinska povest. — Spisala Le a Fatur. (Konec.)

 

 

JSSomota je,« pravi Kručin, stoječ pri Ribniku, pri jjpfl globokem studencu, »in plačam, pri moji veri! H^ H rad plačam, da le dobim svojega hlapca vun.« Regipontove drobne oči zaiskre, se razširijo: »Po­mota — že mogoče. Ko bi le hotel verjeti intendant v njo . ..« Burja piše okrog strastno govorečih, za­piše v zamreženo lino debelega grajskega stolpa, potrka na Andrianova okna. V stolpu upre okovani jetnik krasno oko v lino, stresa verigo, ki mu težko oklepa roko in nogo: Od belih svobodnih skal pri­haja burja, kliče bojevnika svobode. Vso noč je upiral krepko mlado telo v zid, vso noč je zvijal roke, zdaj so pomodrele in zatekle; veriga mu poje rožljaje: Oj ta vojaški boben, ta bo moj mrtvaški zvon . . . Uklenjen, ko se je vdajala duša junaški misli! Ej intendant, mladi intendant. Trije fantje, eno dekle. Drugi je zasačil prvega, drugi in tretji poš­ljeta prvega v smrt. Kaj ti nisem hotel s poti, mladi intendant?