Komisarjeva hči: Razlika med redakcijama

Tako pravi komisar, a mnogo jeze mu povzroča kmetska zabita trmoglavost, ki noče uvideti koristi novih naprav. Divji, svojeglavi so Barkini, nočejo se ukloniti novim naredbam, govore samo, kako dobro da je bilo pod starim cesarjem. Kaj poreko mrkogledi gozdarji, kadar jim oznani, da se morajo ravnati po novem koledarju, ki stopi skoro, z novim letom 1812, v veljavo? Več ne bodo smeli ti praznoverni ljudje tratiti polovice leta s praznovanjem različnih svet­nikov in svetnic. Završalo bo po zaspani Kranjski... Dobro, da so razpostavljeni vojaki in orožniki po deželi, dobro, da stoje vojaki pri Sv. Petru ...

 

 

V veliki sobi sede, ki ne zasluži imena dvorane. Zidana je na štiri ogle. Slika na stropu, debeloglav zmaj, ki vstaja iz Reke in grozi gradu na zelenem hribu, je otemnela, slike na stenah pokrivajo drage preproge. Velika peč z belimi pečnicami se reži dobrodušno iz kota pri vratih. Ni to soba za razvajeno oko. Oprava v empirnem slogu se ne čuti domače v njej, Napo­leonovo oprsje na stebru pod palmo se ne poda v okvirju nizkih sten. Napoleonove slike: tu Napoleon med svojimi maršali, tam Napoleon, ki nosi pri Arcole zastavo — niso na pravem mestu. Kot niso na pra­vem mestu tudi ti, drug jezik govoreči, drugače oblečeni tujci.. .

»Koliko škode bo šele pri mlinih,« pravi naglo Chapotin in se potegne nervozno po pokonci sto­ječih pšeničnih laseh. On ne igra, posluša raztreseno, se ozira v okno. »/i/lorda odnese narastla Reka tudi ljudi. Grozno silo ima deroča voda.«

 

 

 

 

»Dama!« Andrian pogleda zmagovito komisarja, Mabello. Martin de Moussage pogleda mladeniča, hčerko in ljubezniv smehljaj zašije kot soince na mračnem obrazu: »Sreča hodi za vami, prijatelj Andrian.«

Bridko pogleda Martin na vrata. V bližnji sobi žaluje Armande sama. V viharni noči, ko si išče vsakdo ljube družbe, se muči ona s sencami prete­klosti, samo da ne prenaša njegove bližine. Bližine plebejca, revolucionarja, bonapartista .. . Neizprosna usoda, zakaj si vrgla Martina na pot markize? Žrtvovala se je. Ne da reši sebe. Ona bi bila rajši umrla, kot postala tlačanova žena. Zaradi hčerke je vzela tlačana — zaradi nje prenaša njegovo varstvo in ime. A to je veriga ponižanj za oholo komteso d' Auxerre. Pa v hčerki sanja, pričakuje novega življenja. Po njej se vrne v stare odnošaje, za njo spletkuje, njo bi prodala kakemu plesnivemu dostojanstveniku Ljudevita XVIII. .. .

 

 

Brezumna ljubezen mladeničeva, ki se ni ohla­dila v letih preziranja — vdanost tlačana branita Napoleonovemu podložniku, da nastopi zoper lastno ženo, brani mu ljubezen do Mabelle. Neznosno stanje! Da se vrne res Bourbon — vrgla bi Armande ve­rige tega zakona od sebe . . . Pove Mabelli, da ni­maš pravice do nje, ker ni tvoj otrok. Sam ostaneš, Martin . . . Morda ti postreže gospa markiza tudi z ječo, z guillotino. In kajne, Martin — tedaj umrješ rad? Če ugasne Franciji luč svobode, če ti utone edina zvezda — Mabelle ! Zdaj te ljubi. A da izve !... Nič ne ve doslej Mabelle o očetovi smrti. Strog molk je zapovedal Manoni, sama si ga je naložila Armande, da ne kali sreče detinskih let svoje ljub­ljene. Nič ne ve o strahoti ječe v koncieržeriji. Usmiljena roka je izbrisala otroku mučne spomine. Mabelle občuduje Napoleona, ljubi svojega očima, občuje ljubeznivo s prostakom. Otrok revolucije ne pozna razlike stanu. Toda — ali se utaji materinih dedov kri v hčerki? Kadar razodene Armande Ma­belli prošlost, kadar obude materine solze spomin, ponos? Kaj niso plemičem prirojena taka čuvstva? Mabelle ni vzrastla v aristokratskem salonu, ob njeni zibeli je zvenela marseljeza, je svetil plamen gore­čega gradu. Vendar je vsaka njena kretnja, beseda in hoja aristokratska, njeno lice je lepo kot je bilo prababice na sliki v gradu d'Auxerre, kot je mate­rino. Bi se li upal kmet tlačan bližati se Mabelli? Še on, njen oče, se ne upa objeti plemenite pastorke

Mariage! Zopet... In Martinov bučen smeh. Ne boš možil moje hčere, tlačan! — Tresoče roke odpre naglo vrata. Objokana, nežne črte razdejane kot cvetna greda po viharju, stoji črno oblečena žena na pragu, roke ji cefrajo batistasto rutico. »Mabelle!« kličejo njena usta in oči. »Mama! Moja mama!« skoči hčerka k njej. Tesno se objameta. Martin stisne ustni. (Dalje.)

 

 

== III. ==

1 Un peu de vin? = (želite) malo vina? 2 Nous bevons = mi pijemo (na njegovo zdravje). 21

 

 

»Ne bodite sitni, botra,« jo tolaži Taborčan. »Mihčevi se niso hoteli ustaviti radi Francoza. Da bi vlekel beloglavec na ušesa. Veste, kako je Mihcu nerodno zaradi sinov, mora se izogibati vsake za­mere pri komisarju.« Vse pokima, se zresni. Saj vedo, kako je. Sila in moč sta vedno večji od pravice. Kar je storil Mihcev Grga, se maščuje lahko na Tonetu. Oni se je boril kot brambovec navdušeno zoper Francoze, je pomagal drznim napadom du Montea. Kjer je podila bela cesarska suknja modre Francoze, je bil on. Ko se je zvezal Napoleon s hčerko sta­rega cesarja in raztegnil svoje komolce v Kranjski, jo je odkuril Grga na Špansko, kjer ne more užugati Napoleon hudih Španjolcev, ki so korajžni kot Tirolci. Grga se tepe tam s Francozi, četudi je ukazal Na­poleon, da se morajo Ilirci, ki služijo pod drugim cesarjem, vrniti k njemu, stopiti v njegovo vojsko. Takim se godi prav dobro. Toda Grga noče priti. In ker je to približno tako, kakor če se odtegne fant, kadar lovijo v žolnirje, pošiljajo Mihčevi ka­pune in jarce, sveže maslo in smetano v grad. Saj veste, da je postava taka, da morajo biti roditelji poroki za begunca, da je odgovorna vsa občina zanj, da je predpisana kazen do 5OO gld. in še več . . . Zdaj pa bo Tone goden za žolnirstvo. Saj se od­kupijo Mihčevi; pa če bi hotel nagajati komisar . . . Zato ima tudi botra Mihčeva večkrat rdeče oči. Reši Bog Kranjsko nadlog. Lovili bodo kmalu . . . Saj ga ni več božjega miru. Delaj poleti in pozimi, ko je verjdar zima čas počitka za ljudi in živino. Včasih je bilo drugače. Podelal si, pa si se grel pri ognjišču, tesal, skubil volno. Če si šel v gozd po potrebi ali v graščino na tlako, si bil v zavetju in dobil ši še kupico vina. Komisar pa se boji, da se polenimo. Cesta v Postojno, v Bistrico mora biti hodna! za­poveduje. Volkovi delajo škodo. Ubijaj volkove! Dobiš nagrado. Dan za dnem trebijo možje ceste, da morejo guvernerjevi ukazi nemudoma do komi­sarja, njegova poročila do intendanta v Postojno, da dobiva komisar ribe in zelenjavo iz Trsta in Reke, da koračijo šenpeterski vojaki po Kilovski cesti. Ceste in ceste! naroča guverner. Od Reke do Trsta je zdaj živo po njih, dosti zaslužijo oštirji in vozniki, ker vozijo blago iz turških dežel. In kadar se zljubi ko­misarju, skliče rog kmete na lov. Več tlake kot prej! Toda tiho zdaj .. . Komisarjevi gredo. Uh, kako re­šeto ima dekle na glavi, kak lonec si je poveznila gospa na nasvedrane lase! Gospa — ta ne bo dolgo tlačila trave. Posušila se je, ujeda se. Glejte, kak kožuh ima komisar! Poslali so mu ga Bistričani. Oj, ta ima sukno in škarje, lahko hodi pokonci.

 

Ko je zazvonil zvon sv. Helene poldan, je za­piskala burja tako močno, da je skoraj preglasila zvon. Bleda žena v gradu se je zgenila, si zatisnila ušesa. Da bi ne slišala tuljenja, ki jo spominja naj­strašnejšega hipa njenega življenja: Tako je tulila sodrga na sivem trgu, ko je stopil na oder giljo­tine mož v zlatoobšiti obleki. .. Med sodrgo je tre­petala plaha potnica, ki je prišla v spremstvu zveste duše, da poizkusi rešiti življenje svojega moža, moža ki je načelovai svojim kmetom v borbi za stari red. Vrgla se bo pred noge rabljev, prosila bo, izprosila, nemogoče je, da ne ... Rabelj pripravlja grozni stroj, nož se dvigne. Za hip samo je zazrla Armande znani ljubi obraz — že je odletela glava njenega soproga, viharno tuljenje spremlja aristokratovo smrt. . . »Zverine,« je klicala Armande, »pustite me do odra, pustite me do mojega moža. Villeneuve!

 

Villeneuve! Oklali so te psi, umorili! Oh, pravila sem ti, te prosila! Dajte mi, zverine, vsaj njegovo truplo, pustite me k njemu« . .. Tuljenje, divji obrazi dvignjene pesti so nad njo .. . Z zadnjo močjo stiska otroka k sebi, omedli pod udarcem in ko se zave, je v konciergeriji .. .

(Dalje.)

 

 

 

'hapotin?! Že tretjič Vas kličem ...«

Izza okna sledi komisar konjiku, sledi pešcu. Solnce gre za milost božjo, rahlo se spušča tihi po­mladanski večer. Pod sivim grajskim stolpom šče­bečejo lastavice, na vrh stare hoje so priletele belo­prse srake, kriče, si pripovedujejo novosti o črno­suknjaču kosu, o klepetavem škorcu. Bliža se dan sv. Gregorja — vzela bosta ženo, ženo ljubljeno.

 

 

Globoka brazda se zareže v visoko Martinovo čelo: Kaj je Armandi? Vlači se kot senca, ne potoži zdravniku, ne hčerki, ne stari dojki, se brani zdravil, muči hčerko. »Solnca mi dajte,« je vzdihovala zimske burne dni, »dajte mi dom mojih dedov, očetova cve­toča polja.« Revica ima pač bolno glavo . . . Sicer ne bi mislila vedno, da se vrnejo Bourbonci in da dobi ona svoja nekdanja posestva. To bi bila kri­vica tistim, ki so jih'kupili ali dobili. Revolucija je pomedla stare pravice, gorje onemu, ki bi jih hotel poiskati v smetišču! Pa je vendar pot, po kateri pride Armande do dedovega doma. Moderna pot kupčije. Martin de Muossage tudi ljubi kraj, kjer je tekla zibel njemu in Armandi. Njemu v nizki pri­stavi, njej v ponosnem gradu. Približno tak je bil pogled iz gradu d'Auxerrjev kot odtukaj v dol. Tam so se širila zlata polja ob širokem potoku — tu je Reka in na otoku pri mlinu zeleni nežno mlado žito. Vse to budi Martinu sliko čarokrasne sreče detinjih dni. Vzbuja se spomin .. .

Neki dan pa so mu rekli: »Ti ne boš več divjal s kontesino, prišla je guvernanta, huda madame de Bounette, in Armande se bo morala učiti.« Morala bi se učiti, pa se ni hotela mala trmoglavka, dokler se ni učil Martin ž njo. Igraje je šlo potem. Martin se je učil radi kontesine plesti, se je naučil branja in jel stikati za knjigami. Iz grajske male knjižnice mu jih je donašala na skrivnem Armande, uhajala je guvernanti in čitala sta v skritem kraju ob potoku stare romane iz viteških časov. Silno sta se razbu­rila otroka in se navdušila za viteško življenje. »Veš kaj, Martin,« je rekla Armande, ko sta prečitala zgodbe viteza Amadisa, »ko odrasteva, pojdeš ti tako po svetu. Jaz ti dam sulico, meč in ščit iz dvo­rane in moje rokavice, moje barve. Ti se boš boril po svetu za mojo slavo, jaz se te bom spominjala. Jaz se omožim z vitezom, ki bo prišel na glas moje čednosti in lepote po mene, in te ovenčam na tur­nirju.«

 

 

 

Skregala sta se dodobra. Solznih oči je pri­tekla kontesa k dojki in se pritožila črez Martina, povedala vse njegove besede. »Ne maram ga ne,« je cepetal otrok z nogami. Dojka jo je umirila in še tisti dan je imela grofica konferenco z možem in odgojiteljico.

»Bič si zaslužil,« je nosljal grof boter. »Vitezov kmetov ne potrebujemo, pač pa dobrih slug. Nerad te pogrešam, Martin,« je končal resno in stisnil dečku zlat v roko: »Bodi priden, Martin!«

 

 

== VI. ==

» Seveda. Ko je razdelil prejšnji guverner Mar­mont vojaške konje po deželi, da se je rešil skrbi in stroškov zanje, smo prevzeli konje s pogojem, da jih vrnemo v dobrem stanju ali pa nadomestimo z drugimi.«

 

 

»Hrani si sapo za zadnjo uro,« se vzravna jezno gospodar. »Kdaj še se je vtaknil hlapec v gospo­darjevo hčer?«

»1 nu, i nu .. .« Mrmra v zadregi volar. »Šimen je dejal zato — ker se vozi pisar zmeraj okrog nas .. . In da bi prišel ponoči, naklestili bi ga, pri moji duši!«

 

 

Izorana je njiva. Hlapec poda gospodarju koš z zrnjem in gre po brano. Stari ata vzame prgišče rahle črne prsti, jo pomeša z zrnjem, šepeče: »Bla­goslovi, gospod Bog, to slabo zrnje, da vzklije tebi v slavo, vsemogočni večni Bog« in se loti pre­važnega dela setve, ki sodi in se spodobi samo go­spodarju. Možakar se razkorači, stopi poln važnosti po njivi, meče zrnje od desne na levo. Vesele pri­letajo ptice, toda že prihaja hlapec z brano, zavla­čuje zrnje. Prijazno gleda solnce starega sejalca, ki se spominja, kolikokrat da je že zaupal zrnje materi zemlji in spravil zlato klasje. Trudna sta hlapec in gospodar, ko jima prinese Rezika predjužnik. Stari ata sede pod veliki hrast, ki je bil že ravnotako debelega debla, ko je bil on mlad fant, odreže sebi in hlapcu kruha, pogleduje zadovoljno njive, izpra­šuje vnukinjo. Ponižno, toda kratko, neveselo od­govarja dekle in rada pobere ostanke, rada hiti iz bližine ostrogledega deda, gre sklonjene glave preko