Komisarjeva hči: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mirjam (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mirjam (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 118:
== II. ==
 
Silovit razgraja vihar v nižini, še silneje se za­ganjazaganja v grad na višini, hoče, da ga odpiše raz holm, da ne bo stal več tako oblastno tu, ne strašil tla­čana, ne zapiral poti po zeleni Reki. Oj ti grad po­nosniponosni! Minili so tvoji časi. Sezidala te je tlačanska kri — zdaj veje nov duh, prihaja nova doba. Izgini, poruši se, spomenik mračnjaštva! — Ponosni grad se ne zmeni za viharjev žvižg. Stoletja so hitela preko njega, on je ostal. Oblast je, mora biti. »Mora biti,« pravi premski komisar in tolmači to kmetom s kaz­nijokaznijo in globami. » Oblast, davek, mora biti, sicer ne obstoji nobena država. Francozi vam žele samo dobro. Ko bodo dokončane vse preuredbe, se po­boljšapoboljša vaše stanje, zmanjšajo davki, vi postanete vredni podložniki velikega Napoleona.«
 
Tako pravi komisar, a mnogo jeze mu povzroča kmetska zabita trmoglavost, ki noče uvideti koristi novih naprav. Divji, svojeglavi so Barkini, nočejo se ukloniti novim naredbam, govore samo, kako dobro da je bilo pod starim cesarjem. Kaj poreko mrkogledi gozdarji, kadar jim oznani, da se morajo ravnati po novem koledarju, ki stopi skoro, z novim letom 1812, v veljavo? Več ne bodo smeli ti praznoverni ljudje tratiti polovice leta s praznovanjem različnih svet­nikov in svetnic. Završalo bo po zaspani Kranjski... Dobro, da so razpostavljeni vojaki in orožniki po deželi, dobro, da stoje vojaki pri Sv. Petru ...
Vrstica 810:
 
1 Zaprta svetilnica.
 
258
 
cesti potok. Nevaren, pust kraj. Zato si potegne Fernantov Bolte klobuk na čelo, izkuša prodreti tmino noči, gozda in jarka in opozori tovariše s klicem: »Varda!i«
Vrstica 859 ⟶ 857:
V dolgih vrstah hodijo, jezdijo. Vozijo topove, orožje, prah. Izbrani so konji, izbrani jezdeci in pešci, izbrani so vojvodi. »La Grande Armee«. Z dušo, prekipevajočo gotovosti zmage, je imenoval Na­poleon to skupino odličnih regimentov pod poveljem svetovnoznanih mož. Vsi vajeni zmag! Preplašijo Rusijo? Kasna v besedah, resna, neukretna, se ne
 
1 Ruska proklamacija. 33*
 
26O
 
baha, ne govoriči velika Rusija. Plemeniti Aleksander je prevzel nalogo, da maščuje čast evropskih vla­darjev, dovolj so se že uklanjali potomci impera­torjev otroku revolucije; predolgo že je svoboda in sreča narodov igračna beseda v ustih Korzijca. Vstaja Rusija, da maščuje narode in vladarje. In ti, Av­strija? O ti geslo bivših brambovcev — ti hočeš biti, vem, hočeš biti: Avstrija za vse! Da reši tebe, je žrtvoval cesar Franc lastno hčer. Na prestol, po­stavljen nad krvavimi podrtinami, je sedla Marija Luiza. Pri njej stoji senca nesrečne Antoinette. — Francija je mačeha avstrijskih cesaričinj, Francija je ognjenik, ki bruha pogubonosno lavo. Da ustavi Aleksander uničujoči tok, da ga ohladi mrzla moč severja, čakata Franc in Friderik Viljem, čakajo vsi, ki so bili žaljeni, oškodovani po Napoleonu. In kdo ni bil? Kdo ni vzdihal pod njegovim despotizmom? Književnost vse Evrope plazi pred njim — in če se najde plemenit, svobodeželjen duh, ki pove od­krito svojo misel — tedaj se pokaže naše sramotno suženjstvo. Palm — nemški tiskar, ustreljen na Nem­škem, na ukaz Napoleonov, ker se je tiskala pri njem brošura, ki drami nemški narod; Stein — umen mož, ki je zidal podlago osvobojenja na Pru­skem in bil pregnan na ukaz mogočneža. Niste edini v inozemstvu, ki ste trpeli od tiranstva samosilnika
 
Vrstica 908 ⟶ 903:
 
(Dalje.)
(Dalje.)
 
::::n||| ::::^fTBl|i]:::: IMu::::
 
Mizantrop.
 
Zložil Leopold Turšič.
 
Ko namerjam v svet korake, treba, da poprej pomislim: Ali grem naj z licem vedrim, ali grem naj z licem kislim?
 
Če pokažem lice vedro, svet bi sikal: lahkoživec; če mi bo obraz otožen: glej ga, kakšen je plašljivec!
 
Kaj potem bi v svet zahajal, hrepeneč po dragih bratih? Nič bi ž njimi ne pridobil — še raztrgal na podplatih . . .
 
In zato med štiri stene zagozdim se v svojih mislih: mir imam sladak pred svetom, svet pa mene morda — v čislih
 
Q v^gOOg^OOOOOO J)
 
Pesem iz samote.
 
Zložil Alojzij
 
Večer, večer .. . In mamica zapira varno dver, ker sence črne grejo prek polja, oblaki nepokojni prek neba in deco plaši skrit nemir.
 
K
 
Remec.
 
A jaz sem sam prepuščen vetrom in meglam . . . Ljubeče roke zame, kje so, kje, da sencam črnim pot zapro v srce, pokažejo mi, kod in kam?
 
J
 
 
 
Komisarjeva hči.
 
Zgodovinska povest. — Spisala Le a Fatur. (Dalje.)
 
== IX.==
Vrstica 1.122 ⟶ 1.080:
 
(Dalje.)
(Dalje.)
 
Vzemite! . . .
 
Zložil Hotimir.
 
Vzemite mi ognja južnega, Pa dajte mi severa ledenega, tako žarko pekočega, ponosnega, neuklonljivega, vzemite iz srca tužnega, srca mi dajte jeklenega, plakajočega! neobčutljivega!
 
In moja misel bo kakor blisk in moja beseda povelje, in moje dejanje trdna kleč, lavor moje veselje.
 
C
 
Čez polje
 
Zložil Veko slav
 
Cez polje cesta v belih hiš objem, želim si doma, ko po tebi grem, oblaki jadrajoči prek neba, ki z vami hrepenenje gre srca —
 
kdo gleda
 
vas kot jaz?
 
J
 
...
 
Remec
 
In tih tolmun, kjer se blešči nebo in odpočije trudno se oko, in trate bujne, kjer iz rož in trav, puhti do solnca prvi zlat pozdrav
 
kdo ljubi vas
 
Pozdravljena mi, polj in trat prostost, dni mladih moč in skritih sanj radost, jaz z vami grem pritajen smeh v očeh, vsi cilji moji ste na teh poteh — kdo vas pozna kot jaz?
 
r
 
i
 
kot jaz?
 
Komisarjeva hči.
 
Zgodovinska povest. — Spisala Lea Fatur. (Dalje.)
 
== X. ==
Vrstica 1.189 ⟶ 1.106:
Tako se je bil zagrozil Martin napram Chapo­tinu in Andrianu. Pa ntfglo je zagovarjal Chapotin Mihčeve, češ da je odnekdaj navada mož z brd, da hodijo k staremu atu po svet, kdaj naj sadijo, žanjejo in kosijo. In zelo da so potrti Mihčevi, kar so culi, da je Grga ubit. Kar se je seznanila komi­sarjeva hči z Reziko v mlinu in občuje tako lju­beznivo ž njo, se ne ogibljejo več Francozov; tajnik je zdaj v mlinu ljub gost. — Tako se je potegnil Chapotin za Mihčeve in hitro se mu je pridružil Andrian. Njemu je ljubo, da se spušča draga mu deklica med kmete, ker ga prepričuje to, da ne sanja visokih sanj svoje matere. In Martin ne brani hčeri, da hodi vedno bolj pogostoma v mlin. Uva­žuje, da se je popravila in razvila nežna deklica, ker se izprehaja po solnčnem otoku, solnce ji je pozlatilo prozorno polt, oči imajo nov lesk, v njeni hoji in kretnji, v njenem usmevu je nekaj neizmerno srečnega. Iz srca je bil vesel Martin, kmetski sin, da je ugajalo markizini hčeri med kmeti, in ko je našel nekoč Mabello v solzah pri vezenju oltarnega prta, se je razburil ob pritožbi Mabellini, da je ne pusti mama v mlin. »To ni za njo, navadi se po­hajkovanja,« se je oglasila Armande in gledala pozorno hčerko. »Kaj ni za njo?« je vzrojil on. » Grajski zid je mrzel, sedenje in vezenje ji je ne­zdravo — in boljša je zanjo družba poštene kmetske deklice, kot hinavsko pobožnjaštvo aristokratke, ki je nezvesta v mislih, ker ne more še biti v dejanju.«
 
Ponosno ga je premerila takrat Armande in za­pustila sobo. Mabelle pa ni cula v svojem veselju, kako je žalil oče mater; objela ga je, odhitela, in on se je radoval, da je zadal nov udarec Armandi, ji vrnil nekoliko za bolečine, katere trpi on. Kako se je veselil obljubljenega povišanja! Zdaj se ga boji. Kot intendant Kranjske bo moral v Ljubljano. Tu, v tihem gradu, ni prilike, da bi se bližal Armandi kak plesniv aristokrat, ki bi delal poklone materi in škilil za hčerjo. Saj sta lepi obe ,. . Kot bi bili sestri, kot dva lista rože. Pomladila se je Armande s po­mladjo, okrepilo se ji je zdravje, povrnila se ji lepota. In z mladostjo se je vrnila želja po uživanju. Bliža se ji, tako meni ona, uresničenje njenih nad, zato žari, trepeta, se lepotici — čaka težko .. . Ženska najpobožnejša, ostane vedno ženska, vso krepost ji izbijaš z zofizmi, kadar govori narava v nji. Armande, svetohlinka! Za vso tvojo pobožnost ima Martin le pomilovalen smeh. Kako ostudno je vse to! Ženska, ki hoče prelomiti sveto vez, poteptati, kar je sple­talo gloriolo svetnice okrog njene glave. In če že hoče, misli — ne bo izbirala, v živem vrvenju ilirske prestolnice najde madame de Moussage čestilcev, in skoraj je Martinu žal, da se je potrudil do guver­nerja —; ostal bi tu .. . Varen, visok je grajski zid, in če ne ljubi Armande njega, ne more vsaj ljubiti drugega — se ne more razporočiti. Roalistični gad! Njej je pisal — njega je piknil. Vedel, slutil je, da pride enkrat do tega — vendar ni verjel, vedno je nosil pritajen up v sebi... Kako da niso zasegli na pariškem poštnem uradu tega pisma? Saj vendar strogo nadzoruje policijski minister Fouche kore­spondenco Parižanov in sluti povsod zarote. Seveda, pisma madame de Moussage niso sumljiva, Martin je znan kot revolucionar, znan kot Napoleonov obo­ževatelj. — Pozabili so pač, da je Armande žena in hči na giljotini padlih aristokratov, oropana de­dinja velikih posestev. Neprečitano je prišlo zlovešče pismo do komisarjeve žene in zdaj peče, skli ko­misarja njegova vsebina. Moral bi bil naznaniti, da je zvedel iz pisma to in to, te in te osebe, da se plete v Parizu v cesarjevi odsotnosti nekaj zoper njega. A da je naznanil, ne bi prišel v preiskavo samo grof Luzignan in njegovi drugi, marveč tudi Armande, in tega noče, ne more Martin. On ljubi cesarja, svobodo, velikost Francije, pa preden je poznal vse to, je ljubil Armando in dni sreče v njeni družbi, otroška leta, so mu kot svetla, daljna zvezda. In Mabelle, nežna njegova ljubljenka! Umrla bi, da odtrga mater od nje. — Ne! Preden izroči Armando sumu, naj pogine rajši vse! In saj ni vredno vzne­mirjati se radi navadnih roalističnih fraz. Izborno policijo ima Fouche, Parižani so vdani cesarju, obo­žujejo ga, malika naroda, zvesti senat čuva red in mir. Ni treba, da se vznemirjaš, Martin. Vendar ti kliče vest, ti kliče užaljeno srce vedno in vedno one bliskoma prečitane vrste v spomin. Goreče stoje po­noči pred dušo, plešejo divje okoli cesarjevega kipa, se vsesavajo Martinu v razbeljene možgane, in nestrpneje kot onih z ruskega bojnega pozorišča čaka novic iz Pariza. Vsakih osem dni dobiva gu­verner poročila, pošilja važnejša intendancam. V prestolnici slavijo cesarjeve zmage, se posmehujejo Rusom, ki so zapustili Vilno brez boja. Cesar oranizira Litvanijo, ustvarja poljsko gardo, polke pešcev in jezdecev, jim določa orožje, našive; ime­nuje guvernerje. Poljaki vriskajo vzbuditelju Poljske, ki pokliče raztrgane kose nesrečne dežele v novo slavno celoto, kakor je poklical v življenje nekdanjo Ilirijo. V Parizu so polni sanj o novih zmagah, v Ljubljani kaže guverner mogočnost svojega cesarja, poudarja njegovo skrb za Ilirce, jih vedri z vese­licami. Proslava pomladi z vožnjo v okrašenih ladjah, ples in razsvetljava, guvernerjeva ljubeznivost, vse to podžiga mlačneže, tolaži nezadovoljneže. Vse je v redu: zakaj te motijo, Martin, grožnje v onem pismu? Te boli ženina hinavščina ali nehvaležnost nadutih roalistov napram možu, ki je dvignil Fran­cijo iz tmin nereda in jo osvetil pred svetom? V potoku je našel francosko krono in si jo del na glavo — zdaj sika proti njemu zavist slabičev, ki niso znali braniti te krone.
Ponosno ga je premerila takrat Armande in za­pustila sobo. Mabelle pa ni cula v svojem veselju, kako je žalil oče mater; objela ga je, odhitela, in on se je radoval, da je zadal nov udarec Armandi, ji vrnil nekoliko za bolečine, katere trpi on. Kako se je veselil obljubljenega povišanja! Zdaj se ga boji. Kot intendant Kranjske bo moral v Ljubljano. Tu, v tihem gradu, ni prilike, da bi se bližal Armandi kak plesniv aristokrat, ki bi delal poklone materi in škilil za hčerjo. Saj sta lepi obe ,. . Kot bi bili sestri,
 
341
 
kot dva lista rože. Pomladila se je Armande s po­mladjo, okrepilo se ji je zdravje, povrnila se ji lepota. In z mladostjo se je vrnila želja po uživanju. Bliža se ji, tako meni ona, uresničenje njenih nad, zato žari, trepeta, se lepotici — čaka težko .. . Ženska najpobožnejša, ostane vedno ženska, vso krepost ji izbijaš z zofizmi, kadar govori narava v nji. Armande, svetohlinka! Za vso tvojo pobožnost ima Martin le pomilovalen smeh. Kako ostudno je vse to! Ženska, ki hoče prelomiti sveto vez, poteptati, kar je sple­talo gloriolo svetnice okrog njene glave. In če že hoče, misli — ne bo izbirala, v živem vrvenju ilirske prestolnice najde madame de Moussage čestilcev, in skoraj je Martinu žal, da se je potrudil do guver­nerja —; ostal bi tu .. . Varen, visok je grajski zid, in če ne ljubi Armande njega, ne more vsaj ljubiti drugega — se ne more razporočiti. Roalistični gad! Njej je pisal — njega je piknil. Vedel, slutil je, da pride enkrat do tega — vendar ni verjel, vedno je nosil pritajen up v sebi... Kako da niso zasegli na pariškem poštnem uradu tega pisma? Saj vendar strogo nadzoruje policijski minister Fouche kore­spondenco Parižanov in sluti povsod zarote. Seveda, pisma madame de Moussage niso sumljiva, Martin je znan kot revolucionar, znan kot Napoleonov obo­ževatelj. — Pozabili so pač, da je Armande žena in hči na giljotini padlih aristokratov, oropana de­dinja velikih posestev. Neprečitano je prišlo zlovešče pismo do komisarjeve žene in zdaj peče, skli ko­misarja njegova vsebina. Moral bi bil naznaniti, da je zvedel iz pisma to in to, te in te osebe, da se plete v Parizu v cesarjevi odsotnosti nekaj zoper njega. A da je naznanil, ne bi prišel v preiskavo samo grof Luzignan in njegovi drugi, marveč tudi Armande, in tega noče, ne more Martin. On ljubi cesarja, svobodo, velikost Francije, pa preden je poznal vse to, je ljubil Armando in dni sreče v njeni družbi, otroška leta, so mu kot svetla, daljna zvezda. In Mabelle, nežna njegova ljubljenka! Umrla bi, da odtrga mater od nje. — Ne! Preden izroči Armando sumu, naj pogine rajši vse! In saj ni vredno vzne­mirjati se radi navadnih roalističnih fraz. Izborno policijo ima Fouche, Parižani so vdani cesarju, obo­žujejo ga, malika naroda, zvesti senat čuva red in mir. Ni treba, da se vznemirjaš, Martin. Vendar ti kliče vest, ti kliče užaljeno srce vedno in vedno one bliskoma prečitane vrste v spomin. Goreče stoje po­noči pred dušo, plešejo divje okoli cesarjevega kipa, se vsesavajo Martinu v razbeljene možgane, in nestrpneje kot onih z ruskega bojnega pozorišča čaka novic iz Pariza. Vsakih osem dni dobiva gu­verner poročila, pošilja važnejša intendancam. V prestolnici slavijo cesarjeve zmage, se posmehujejo Rusom, ki so zapustili Vilno brez boja. Cesar or­
 
342
 
ganizira Litvanijo, ustvarja poljsko gardo, polke pešcev in jezdecev, jim določa orožje, našive; ime­nuje guvernerje. Poljaki vriskajo vzbuditelju Poljske, ki pokliče raztrgane kose nesrečne dežele v novo slavno celoto, kakor je poklical v življenje nekdanjo Ilirijo. V Parizu so polni sanj o novih zmagah, v Ljubljani kaže guverner mogočnost svojega cesarja, poudarja njegovo skrb za Ilirce, jih vedri z vese­licami. Proslava pomladi z vožnjo v okrašenih ladjah, ples in razsvetljava, guvernerjeva ljubeznivost, vse to podžiga mlačneže, tolaži nezadovoljneže. Vse je v redu: zakaj te motijo, Martin, grožnje v onem pismu? Te boli ženina hinavščina ali nehvaležnost nadutih roalistov napram možu, ki je dvignil Fran­cijo iz tmin nereda in jo osvetil pred svetom? V potoku je našel francosko krono in si jo del na glavo — zdaj sika proti njemu zavist slabičev, ki niso znali braniti te krone.
 
»Šel je Korzikanec,« je govorilo tisto pismo, »upajmo, da se ne vrne več. A da se vrne, ga po­sadi narod na zatožno klop, kajti slabo upravlja od naroda mu izročeno oblast. Lahkomiselno stavi pri­dobitve na kocko, uklepa ,svobodno' ljudstvo v težke verige. Napoleon ni več mož Francije. Roalisti in republikanci so zložni v tem, da je odigral uzurpator svojo vlogo. On pojde dalje in dalje v srce Rusije, mi porabimo njegovo odsotnost. Oblast je od Boga, dinastije se ne pokličejo iz tal, kakor meni Napoleon, narod, željan miru, bo vriskaje sprejel Ljudevita. O markiza, naš dan se bliža, moj up se oživlja.
Vrstica 1.245 ⟶ 1.154:
»Palico! hoho! Vam je žal za zeta?«
 
»Kaj?« Probledi in vzraste Martin, lasje se mu naježe, oči stopajo iz votlin, tako strašen stoji pred Šimnom, da mu je skoraj žal,' da trepeče sam zase. »Molči, čuvaj se nesrečnež,« brani Chapotin Šimnu in hipoma se zabliska fantu v glavi; kaj ne dela samo sebi škodo, ko ovaja iz ljubosumnosti in maščemaščeanja gospodarjevega sina ? Kaj ne preprosi grajska očeta komisarja, da pusti bežati Grga, ali pa ga premami, da prestopi v francosko vojsko? Šimna pa zapro, nabijejo .. . Pa če tudi! Mora, mora jih izplačati: Grga, Reziko, vsiljivega pisarja in ošab­nega komisarja. V zopern smeh se sili Šimen in poudarja:
 
343
 
vanja gospodarjevega sina ? Kaj ne preprosi grajska očeta komisarja, da pusti bežati Grga, ali pa ga premami, da prestopi v francosko vojsko? Šimna pa zapro, nabijejo .. . Pa če tudi! Mora, mora jih izplačati: Grga, Reziko, vsiljivega pisarja in ošab­nega komisarja. V zopern smeh se sili Šimen in poudarja:
 
»Kaj ne veste? Tista Vaša punca, ki hodeva v mlin, se zastopi z Mihčevim uhajačem.«
Vrstica 1.268 ⟶ 1.173:
 
»Zdaj pa niso razburjeni ? Dejal sem Vam, da se širi uporni duh od Mihčevih — sokrivi ste. In ne samo to, krivi ste, da.se je upal umazan hlapec sramotiti poštenje moje hčere.« i
 
34*
 
»Prišlo je brez moje krivde,« ugovarja Cha­potin, pove, kako je naletela deklica na Grga. Mli­narjevi so se bili močno prestrašili, ko je bila prišla komisarjeva hči na otok in našla Grga. Blaga deklica je zatrdila materi, da ne izda junaka, ki se bojuje za svoje prepričanje. Mlinarjevi niso vedeli kaj od hvaležnosti in ker ljubi Mabelle povesti o slavnih činih, ji je pravil Grga o bojih Tirolcev, Kranjcev,
Vrstica 1.347 ⟶ 1.250:
»Moj dobri papa!« vzklikne veselo Mabelle, pa takoj jo orose nove solze, tožno sklone glavo: »On ne prestopi, papa!« (Dalje.)
 
(Dalje.)
K
 
 
J
 
 
44
 
 
Komisarjeva hči.
 
Zgodovinska povest. — Spisala Le a Fatur. (Dalje.)
 
== XI. ==
Vrstica 1.419 ⟶ 1.308:
Težko padejo trepalnice, zakrijejo zvezdam bo­lečine srca, da bi jih ne povedale mesecu, solncu, da bi ne pošiljalo solnce na zlatih žarkih zemlji vesti
 
o tajnih mukah dekliških src, da bi ne bil ranjen ponos komisarjeve hčere, ko jo pogleda sočutno sla­boumna ženska v mlinu, ko jo pogleda resno mati tako lepega sina. Prosila, da bi ljubezni, iskala? O ne! Saj ni razodela beseda ničesar. Vi se varate, varate se vsi, varaš se, jagned šumeči, ko šepečeš
 
48*
 
ne! Saj ni razodela beseda ničesar. Vi se varate, varate se vsi, varaš se, jagned šumeči, ko šepečeš
 
o kmetovem sinu, o tujki iz gradu. Pravljica je bila samo — pravilo jo je mlinsko kolo, sede'a je med šmarnicami na griču, budila je tisoč neznanih slad­kogrenkih čuvstev. Samo pravljica. Zakaj si šla v dol, dekle? Ovenele so šmarnice, pokošena je trava, požeto je žito, pravljice čarobne besede se gube v šumljanju Reke .. . Krsto so pokazali oblaki, ko so naznanile kresnice edinega pravega .. .
Vrstica 1.459 ⟶ 1.344:
»In to je šele začetek, gospod komisar! Poljska vstaja, pravite? Pa kaj je obljubil onim, ki so mu ponudili šestnajst milijonov rok in src ? Prazne fraze jim je tlačil, onim, ki se bore že leta pod njegovim orlom. Rusi beže? Umikajo se. In če zavleče Na­poleona častihlepnost v notranjost neznane mrzle dežele, kako se vrne iz nje? Pravite, da so ne­zmožni ruski generali. Ne pozabite, da so Rusi glo­boko verni, globoko vdani carju. Iz neznanih dolin, z nedostopnih gora, iz gozdov in neizmernih step kliče carjev manifest jezera navdušenih Rusov! — Rusija se je izročila božjemu varstvu: Združite se, križ v srcu, meč v roki. Sredstva naj odgovarjajo namenu, namen je, da uničite tirana, ki si hoče pod­vreči ves svet. Kamorkoli stopi v tej državi njegova noga, naj vas najde pripravljene na njegove sleparije. Zaničujte njegove laži in poteptajte njegov denar. — Kaj, Martin, ali slišite kako napoveduje Aleksander Napoleonu pogin? Črne sence spremljajo veliko ar­mado. Metropolit Platon je poslal Aleksandru po­dobo svetega Sergeja, variha dežele, in sporočil carju: — Moskva, prva prestolnica carstva, novi Jeruzalem, sprejema svojega rešenika. Skoz meglo, ki se dviga okrog nje, poje ona: Hozana! Blago­slovljen on, ki prihaja! Kakor velika je tudi pre­drznost francoskega Goljata, ki nosi preko ruskih meja moreči strah — vendar bo zadela miroljubna religija, frača ruskega Davida, nenadoma glavo, njegovega krvoločnega ponosa. Evo vam, Veličanstvo, podobo svetega Sergeja, branitelja in variha Rusije!
 
— Tolažite se, da ni Aleksander vojskovodja? Pri­segel je Francozom pogin in izpolnil bo to besedo, ker je Bog ž njim. Nobene besede pogajanja, dokler stoji le še en francoski vojak na Ruskem. Cesar naj se vrne čez Dnjeper. — Tako je zavrnil Aleksander Napoleonovega poslanika, ki je menil, da najde Ruse v strahu in needine. Aleksander ni izzval vojne, pa jo izvojuje . .. Ha, gospod komisar: Kmalu pade Na­poleonu orožje iz rok, kmalu se bo spoznala moč besede zaničevanega starčka papeža.«
 
381
 
jo izvojuje . .. Ha, gospod komisar: Kmalu pade Na­poleonu orožje iz rok, kmalu se bo spoznala moč besede zaničevanega starčka papeža.«
 
»In vrne se kralj in vrne se čreda oslovjeglavih, volčježrelih markijev in prešestnih grofov .. . In za­htevali bodo svoja nekdanja posestva od naroda, ki je krvavel in se potil zanje; zahtevali jih, da bi pasli puhloglavci svoje strasti, razdirali zakone, se valjali v blatu. Pa se varate, grdogledi nevoščljiva: Nedo­segljiv je Napoleonov genij. On premaga Rusijo, po­niža Anglijo. Vse si podvrže, vse kaznuje, a obda­ruje one, ki se mu klanjajo. Zdaj zore lavorike, zdaj je doba, da se potrudi junak zanje, zdaj je čas de­janj, čas, da dokaže mlad človek, da ima srce in pogum. Avstrija! Prazne so sanje in marnje Ilircev, da jih je zahteval cesar Franc nazaj od svojega zeta. Napoleon se ne vrne nikdar na svoji poti, je rekel cesar ruskemu poslaniku. Napoleon ne vrne, kar je vzel. Cesar Franc naj bo zadovoljen, da mu ne vzame njegov oblastni zet še več, da mu ne vzame vsega. Ena država, en vladar, to je Napoleonov cilj, cilj, ki bi osrečil narode. Nič več meja, vojska, razdorov ...
Vrstica 1.521 ⟶ 1.402:
Jožina obmolkne, se zagleda v Reko. Tečejo valčki, zagrinjajo, kar je bilo, kar se ne vrne. Rožma­rinovo vejico v roki, stoji tu postavna nevesta, gleda v solzah na žareče klinčke, na dehtečo resedo. Ko je sejala resedo, je šel Chapotin mimo vrta. Prvi cvet je utrgala v misli nanj . .. Gojila in ljubila je svoje cvetke, zdaj uvenejo, umrjejo, kakor umrje Rezika daleč od doma, od ljube Reke. —
 
Mihčevka gre v težkih mislih v Rezikino kam­rico, se ustavi na vratih. Po postelji so razmetana bela krila, na mizi leži molitvenik, vsa zmečkana bela ruta. Vse je v neredu, vse priča, da je razbur­jena sicer tako ravnodušna prebivalka kamrice. Mati se dotakne rutice. Vlažna je. Rezika je jokala. Oj ti nerazsodno dekle! Kaj ti nočejo dobro roditelji? O ti neumni mladi svet! Vlažno hčerino rutico v ro­kah, stopi mati k oknu. Postaven, možat, stoji njen Janez pri sinu. Žena gleda ljubo dvojico in plameni ljubezni se sipljejo iz mirnih oči. Mihčevka se spo­minja dne, ko jo je prvič videl Janez. Pred zagor­sko pošto je pripeljal in srečal Anko Rozmanovo. Ni bila domačinka. Gradič pod Metliko je bil njen dom. Bilo je nekdaj zemlje in kmetov pri gradiču. Turek in potreba sta vzela vse, gradič se je rušil, oče je umrl. Vdova je sledila bratovemu povabilu v vas ob reški cesti, pod staroznanim Šilentabrom, kjer je bil dobil po posredovanju učenega strica v Ljub­ljani pošto. — Ostro je premeril takrat Janez dolgo, bledolično dekle. Drugič je prišel s starešino. »Ne delam ti sile,« je rekel stric, »hiša je premožna, fant pošten, naredi po svoji volji.« Vzela ga je in živela mirne dni ob njem, dokler niso prišli Francozi in prinesli zlo nad deželo in hišo. Ne bi se jokala mlada nevesta, da ni gladkih francoskih besed, ne bi zakrival sin materi oči, da ni zlatolase izkušnjave. Kako hodi in lazi revica za njim! Gleda Grgo, kakor da vidi raj svoje duše. Ej, da ni nje, pazljive ma­tere, premotile bi prošnje sina. To hodi za njim na njivo, po otoku, po mlinu! To hoče mleti, žagati. »Ni za vas mlinski prah,« ji pravi trdo mati, jo odpelje pod lipo; a Grga pozabi na žito, prazen se vrti kamen . . . Sin moj, kaj si prestal zato tako rano, da nas izpostavljaš zasmehu reške doline? »Kaj se vam mara, ko se razumete s komisarjem,« namigujejo Mihce vim znanci. »Ej Grga! Dober si, nič strahu! Kdor te ovadi dobi Šimnovo plačilo.« Kaj morejo Mihčevi zato, da je razgrajal Šimen v gradu in so vtaknili razgrajača v vojaško suknjo? Uboga Šim­nova mati joče in kolne, potolaži jo Bog! Šimna in Grga čaka ista usoda .. . Oh, prazno bo v hiši in na polju, 'ne bo zlatega sina, lepe hčere . ..
 
383
 
kamen . . . Sin moj, kaj si prestal zato tako rano, da nas izpostavljaš zasmehu reške doline? »Kaj se vam mara, ko se razumete s komisarjem,« namigujejo Mihce vim znanci. »Ej Grga! Dober si, nič strahu! Kdor te ovadi dobi Šimnovo plačilo.« Kaj morejo Mihčevi zato, da je razgrajal Šimen v gradu in so vtaknili razgrajača v vojaško suknjo? Uboga Šim­nova mati joče in kolne, potolaži jo Bog! Šimna in Grga čaka ista usoda .. . Oh, prazno bo v hiši in na polju, 'ne bo zlatega sina, lepe hčere . ..
 
Aložato so sedli v koleselj, pod trdim izrazom lica zakrivajo možje notranji nemir. Rezika drži ru­tico v rokah, ne dvigne oči od nje. Zlata avba se sveti, dolge kite vise po naročju. »Ej, ni take neveste v reški dolini, ni takega voznika,« se smeji Jožina in naroča Grgu: »Pozdravi prijazno postojnskega intendanta.«
Vrstica 1.581 ⟶ 1.458:
(Dalje.)
 
(Dalje.)
Slovo.
 
Zložil Vekoslav Remec.
 
Postoj še hip z menoj tu na križpoti, da ozrem se poslednjikrat nazaj in vzamem s sabo ves ta tihi raj, še v jutru speč v pritajeni lepoti!
 
Oj z Bogom!... In po stezi skriti v travi se vrni, da te cerkvica pozdravi z zvonenjem jutranjim izza ovinka!
 
Megle srebrne dvigajo peroti, blešči se v reki daljni njih sijaj — kot cvetje bi metale v naročaj roke z nebes ti, v duši je sladko ti.
 
In vedela ne boš, da žalostinka popotna v duši se mi že budi, ko komaj slutim pot bridkostnih dni
 
Komisarjeva hči.
 
Zgodovinska povest. — Spisala Lea Fatur. (Dalje.)
 
== XII. ==
Vrstica 1.637 ⟶ 1.500:
Dahnilo je v tiho noč. Zlati kodri so obsuli Grgovo glavo, topel dih se je dotaknil njegovega čela, konj je odpeketal, v tmini je izginila bela pri­kazen. Grga je stal kot ukopan. Dolgo. Valovale so misli, srce je vzklikalo: Ti krasna, ti ljubljena! Kako bi ne pustil brambovec negotovih trudnih poti za tvoje mehke roke? Sreča, prečudna, presladka se mu ponuja. Kako bi jo odbival od sebe? Bela roka, visoka služba, in tako malo ti je treba, Grga, da si jo pridobiš, tako malo ...
 
O tako malo, odgovarja nekje iz globine vesti: Treba ti je samo — pasje duše .. . In zvon zvoni tako čudno. Opominja. Kot bi videl Matevžev resni obraz, ko vleče vrv, ko podi male Premce: Proč, mularija! Oj težko je Matevžu zvoniti Napoleonovo čast. In ko slišijo po brdih zvonov glas, se priprav­ljajo ljudje le resno in mračno. Komu naj se diči dekle? Ni jih več fantov reške doline. Kar je tu, je še zeleno ali pohabljenih udov, ravni tovariši smrek so šli za bobnom — v smrt. — Žene jem­jemljejo pač poročno obleko iz skrinje, pa vzdihujejo: »Jezus, moj Jezus! Kje je danes Polde, Pepi?!«
 
55*
 
Ijejo pač poročno obleko iz skrinje, pa vzdihujejo: »Jezus, moj Jezus! Kje je danes Polde, Pepi?!«
 
Glej bele rokave, široke trakove. To se vije po stezi, se zapleta v grmovje, prihaja na cesto, gre mimo mlina. Kaj govore, Grga? Mrko se ozirajo na belo hišo, možje potegujejo širokokrajnike v čelo, žene šepetajo: »Ej videli boste, boter — za komi­sarjevo hčer ... «
Vrstica 1.687 ⟶ 1.546:
— sram jih je tvoje brezznačajnosti, Ilirija, sen mladih src, te ne moti. Moti te samo razgreta kri. »Mati ti bom in sestra,« je rekla . . . Bodi mož, Grga, da ne pljune brd značajni sin, ko izpregovori tvoje irne. Bodi mož . . .
 
Dolgo leži Grga v travi. Sedanjost, prošlost, prihodnost se mu zamedejo v vrtinec, ne ve več prav, kje je, kam hoče. Reže v srcu, v duši, v glavi. Zdi se mu, da jase v mesečni noči po Ljubljanskem polju. Z du Montejem na ples s Francozi. Ljubljana spi, luči v gradu naznanjajo, da bdi francoska posadka. Da spe Francozi po senikih in hišah pred­mestja. Naglo se spuste huzarji po mestu, po vodi. Klic »Franc!« predrami Francoze, v veselem plesu jih pode huzarji iz Ljubljane. — In zopet se zdi Grgu, da je pred Bajadokom na Španskem. Krepko se branijo Francozi v trdni trdnjavi. Vrsta za vrsto napadalcev pada, napolnuje jarke. Nastavljajo ovne, lestve. Smrti je gotov, kdor se poda nanje. Kdo pojde ? Prostovoljci, naprej! Oglasijo se možje pred­straže napadalcev: »Verlorn hope.«1 Možje, ki so pu­stili za seboj vse, ki hočejo umreti ali zmagati. Dvojna mera groga podžge še njihovo navdušenje, vodita jih major O'Hare in kapitan Jones. Polnoč je minula. Grozno razsvetljuje tmino krvavi ogenj bakelj, slam­natih kupov, ki jih mečejo napadeni v jarek, da vi­dijo napadalce. Grga je na lestvi. Tovariš nad njim se prevrne, pade v jarek, ki je poln trupel in krvi. Grga pogleda dol, pogleda gor. Povsod je smrt . . . Naprej, pogumno naprej! Grga hiti, maha s sabljo, se brani udarcev. Že je gori . . . Kar zažvižga jeklo, roka izgubi držaj . . . Tmina .. . In ko se prebudi, peče rana, peče . . . Peče tudi danes, peče .. . Ali jo bodo ohladili zlati kodri, bela, mehka roka?
 
438
 
sadka. Da spe Francozi po senikih in hišah pred­mestja. Naglo se spuste huzarji po mestu, po vodi. Klic »Franc!« predrami Francoze, v veselem plesu jih pode huzarji iz Ljubljane. — In zopet se zdi Grgu, da je pred Bajadokom na Španskem. Krepko se branijo Francozi v trdni trdnjavi. Vrsta za vrsto napadalcev pada, napolnuje jarke. Nastavljajo ovne, lestve. Smrti je gotov, kdor se poda nanje. Kdo pojde ? Prostovoljci, naprej! Oglasijo se možje pred­straže napadalcev: »Verlorn hope.«1 Možje, ki so pu­stili za seboj vse, ki hočejo umreti ali zmagati. Dvojna mera groga podžge še njihovo navdušenje, vodita jih major O'Hare in kapitan Jones. Polnoč je minula. Grozno razsvetljuje tmino krvavi ogenj bakelj, slam­natih kupov, ki jih mečejo napadeni v jarek, da vi­dijo napadalce. Grga je na lestvi. Tovariš nad njim se prevrne, pade v jarek, ki je poln trupel in krvi. Grga pogleda dol, pogleda gor. Povsod je smrt . . . Naprej, pogumno naprej! Grga hiti, maha s sabljo, se brani udarcev. Že je gori . . . Kar zažvižga jeklo, roka izgubi držaj . . . Tmina .. . In ko se prebudi, peče rana, peče . . . Peče tudi danes, peče .. . Ali jo bodo ohladili zlati kodri, bela, mehka roka?
 
Ha! Peket konj! Več konj, mnogo konj... So to Frimontovi huzarji? Takoj, bratje, takoj... Hrže vranec in peče rana. Brambovec ne proda časti za ženski usmev. Naj premaga Napoleon vse. Enkrat ustavi pravični Bog njegovo prevzetno pot, enkrat poviša ponižane. In ni treba, da rdi takrat sin reške doline. Dajte mi blagoslov, stari ata, mati! Bodi pametna, Rezika. Z vihro so prišli, in bodo odšli Francozi, ostanimo trdni, značajni. Z Bogom, bela trepetlika, naj rosi rosa sreče na tvojo pot...
Vrstica 1.697 ⟶ 1.552:
Grga skoči iz trave. Peket konj se bliža. Med vejami se zasvetijo epaulete, se beli ženska obleka. Svetla jata jezdecev se pripodi, in prva dva sta Andrian in Mabelle! Zakričal bi Grga, zatulil. Kaj hodi zdaj sem! Zavezana je culica, pripravljen je konj — kaj hočeš, dekle, brambovcu. Pred njim je smrt, za njim je smrt. Kaj ustavljaš, dekle, bram­bovca? O lepa, je, Grga, prelepa... Žare ji lica, vihrajo kodri, svetijo se oči. Andrian jase poleg nje, Andrian jo sme gledati, Andrian! Ona pa se ozira na otok, v hišo. Njega, samo njega išče pre­lepa. Minula je maša in ni ga bilo — pa je prišla, da vidi, je li odšel ... Kako prosijo in iščejo njene oči: Pokaži se, junak, umiri žalostno srce deklice. A Grga stoji za drevesom. Ni treba, da ga vidi ves ta roj, ker je daleč še meja in so urni žandarji. A vraga! Ti boš poljuboval roko moje deklice, bledo­ličnik, suša .. . Čakaj!
 
Grga skoči na neobrasli prostor ob Reki, dvigne v besni jezi roko. — Mabelli je bil padel bič iz 1 Izgubljena nada.
 
v besni jezi roko. — Mabelli je bil padel bič iz
 
1 Izgubljena nada.
 
trepetajoče roke. Urno je skočil Andrian, pobral bič, ji ga podal, ji poljubil roko. Njene oči so se usta­vile na trioglatem klobuku. O, kmalu pozabi ona brambovca. On ne objame nikdar druge, ona pa. .. Udaril bi, pobil to francosko svojat. Prav ima mati: To jezdari, se pači, obrača oči... Zdaj dvigne Ma­belle oči na otok, vanj. Grgova roka upade. Toliko ljubezni in bolesti je v tem pogledu. »Zakaj te ni? Pridi! Čakam te.« Hipno se poruši zopet vse, kar je priklical zvon in materin pogled. »Pridem,« ji obeta roka na srcu. Hip samo — ničesar ni videla svetla družba — razumela sta se samo ona dva. Nasmejala se je veselo: »Gospoda, tu je konec poti, vrnimo se.«
Vrstica 1.711 ⟶ 1.562:
»Kaj delaš, sin moj?«
 
Žalost in usmiljenje je v glasu, nepremična vda­vdanost, odločnost v svetniškem obrazu. In vesela novica mu ne gre iz ust.
 
nost, odločnost v svetniškem obrazu. In vesela no­
 
vica mu ne gre iz ust.
 
»Mati — jaz . . .«
 
» Pojdi. Kosilo je na mizi. Še enkrat, morda po­poslednjikrat kosimo skupaj.«
 
slednjikrat kosimo skupaj.«
 
Kosilo je na mizi! Kako preprosta beseda, pa kako upade Grgu vihravi, prepričani pogum. Ne pojde, ne. Sodniki bodo pri kosilu. Kaj vedo oni, trdi kmetje,
Vrstica 1.741 ⟶ 1.586:
,Jaz — jaz ne moreni živeti brez nje. Pustite me. Vi ne veste, kaj je to... Kaj me podite v Av­strijo? Kam se izognem Napoleonu? On premaga vse, razbije, kar je še Avstrije. Neumen je vsak upor — jaz iščem sreče za vas in zase ...«
 
»In jaz ne vzamem Kručina,« se oglasi Rezika, in vstane žareča ob bratu. »Vsak človek ima pravico do sreče — jaz ne maram starega dedca.«
 
Prestrašena lastnega poguma umolkneta brat in sestra, povesita žareče oči. Molk. Težak, svinčen.
in vstane žareča ob bratu. »Vsak človek ima pra­
 
Bolestno se giblje okrog materinih ust, mladi gospodar nasloni široki hrbet na zid. Kaj takega ni bilo še nikdar! Vsa brezbožnost in hudobija nove dobe se kaže na teh izpačenih otrocih...
vico do sreče — jaz ne maram starega dedca.«
 
Prestrašena lastnega poguma umolkneta brat in
 
sestra, povesita žareče oči. Molk. Težak, svinčen.
 
Bolestno se giblje okrog materinih ust, mladi go­
 
spodar nasloni široki hrbet na zid. Kaj takega ni bilo še nikdar! Vsa brezbožnost in hudobija nove dobe se kaže na teh izpačenih otrocih...
 
»Tako,« se oglasi stari ata in kljukasti nos se dvigne nad visečo ustnico, blede oči švigajo strele. »Pet goldinarjev ti bo dota in bala, mlinar­jeva hči, moje prokletstvo še povrh. Le hodi! In ti, fant...«
Vrstica 1.767 ⟶ 1.604:
Še stoje Mihčevi nasršeni, pogledujejo drug drugega, vsi enako trmasto potezo krog ustnic. Ne morem! kljubujejo Rezikina v šobo nabrana usta — ne morem! kljubuje Grgovo čelo — moraš! zapo­veduje pogled očetov, materin. Kaj naj izpremeni med njini nastop malovažnega kramarja, beseda norčavega berača. Vendar se oddahne mati. Berač ji namežikuje, berač ve za pomoč. Že strmi Grga v kramarja. Ni ga privedel Jožina zaman. Kdo je? se vprašuje bleda gospodinja, vprašuje Grga. Znan mu je pogumni možati obraz pod širokokraj­nikom, pa mu ga tujijo brada in brki. Kramar pa se smehlja Grgujn nadaljuje: »Prodajam nože tolmince, prodajam brambovske spomine...«
 
»Pipan, tovariš moj!« vzklikne Grga in se vrže kramarju okrog vratu. »Oj Pipan, kod hodiš, kaj delaš?«
 
kramarju okrog vratu. »Oj Pipan, kod hodiš, kaj
 
delaš?«
 
»Pipan! Pipan iz Jelšan!« vzklika družina, go­
 
spodinja. Gospodarja hitita izza mize, da stisneta
 
brambovcu roko. Megla izginja z lic in iz src: To­
 
variš boja pove Grgu pošteno besedo. Zvito se
 
reži Jožina, Rezika stavi posodo za novega gosta
 
na mizo. Pipan pogleduje Grga z drobnim, iskrenim
 
»Pipan! Pipan iz Jelšan!« vzklika družina, gospodinja. Gospodarja hitita izza mize, da stisneta brambovcu roko. Megla izginja z lic in iz src: Tovariš boja pove Grgu pošteno besedo. Zvito se reži Jožina, Rezika stavi posodo za novega gosta na mizo. Pipan pogleduje Grga z drobnim, iskrenim očesom, ga objame, odgovarja:
očesom, ga objame, odgovarja:
 
m
Vrstica 1.809 ⟶ 1.630:
Kramar se je bil sezul in izvlekel iz nerodnega črevlja skrbno zložene papirje. Grga je poslušal, čital. In zažarele so krasne oči, otresla se je ju­naška duša sramotne more. Avstrija kliče, stari cesar! Tron Habsburgov ima stati, vedno Estrajh 'ma kral­vati — bratje Franca in Ludvike, so persege sfril' velike .. . Svetla sabljica je brambovčeva ljubica. Ti nežna, prelepa in ljubljena — ostani na veke zdrava! (Dalje.)
 
(Dalje.)
 
""nllli]:::: I [al I ::::n|||ii::::
 
Druga pomlad.
 
Zložil Vekosla v
 
Remec.
 
Tiho, tiho cesta hiti v daljo k beli vasici, v topolih vitkih jesen šumi v srcu zvenijo radostni klici mladih, burnih dni. . .
 
Ne, to ni jesen .. . Druga pomlad gre čez ravna ta polja, z njo mi brsti želj tisoč in nad sama fantovska zidana volja njih je prešerni sad .. .
 
— Pa bodo prišli snegovi in mraz no, se pa v kožuh zavijem — žalosti ti omračijo obraz — no ,se pa zdaj že veselja napijem ­kdo zna tako kakor jaz!
 
Komisarjeva hči.
 
Zgodovinska povest. — Spisala Le a Fatur. (Dalje.)
 
== XIII. ==
Vrstica 1.879 ⟶ 1.682:
Zvečer je prinesel berač, ki je bil popoldne na Premu, čudno novico: Chapotin gre v vojsko, Ma­belle je obolela! V vojsko gre zaradi Rezike .. . ker noče gledati več strehe v mlinu, se noče več spominjati nje. Izpreletela je Reziko misel na smrt. On umrje .. . Radi nje... In naglo se je oživilo prejšnje nežno čuvstvo. Da bi vsaj prišel, da mu reče: z Bogom! Da bi prišel, da se oprosti radi neprijazne besede, da mu pove in dokaže, da ne more in ne more biti .. . Pa ni slišati koraka, le mirno spita, ata in mama. Reziki bo hudo do smrti...
 
Da bi prišel! Tolikokrat prekasna želja. Na cesarjev dan si je to željo ponavljala komisarjeva hči tisočintisočkrat. Po noči, ki je sledila brezkonč­nemu in vendar tako kratkemu dnevu, je trepetala, da ne bi prišel v spremstvu žandarjev, uklenjenih rok . . . Vso dolgo, dolgo noč, dokler niso zapeli petelini in se ni zagledalo solnce v pramene zlatih las, dokler je ni solnce zaprašalo: Kaj ti je deklica? Videlo sem te včeraj v sredi gostov, žarelo ti je lice, smejala se je beseda: — O solnce, ti ne veš, in ne vedo gostje, da sta zakrivali rdečica in beseda materi mučni nemir, ker ga ni bilo pravega, izbra­nega, pričakovanega. Da bi vedela mamica, kako mu je ovila z rokami roko in mu povedala, kar naj prikriva pošteno dekle. Vrbe so slišale in odki­mavale, stresla se je bukev, trepetale so zvezde. »Ne hodi!« mu je rekla, »drug lavor ti ovijem okrog ranjenega čela ... « — Zdaj ve vse tiha noč, vse tajne dekliške sanje. Vse ve bukev, nevoščljiva starka, in ona pove Reki, pticam. In ptice, drevje in voda, bodo razkladali ljudem sramoto komisarjeve hčere. Zasmeh bo šel bo reški dolini, hitel bo po Iliriji in ne bo ga več prostora v svetu zanjo. Ne bo ga, ni ga! Veselice ji obeta mama, občevanje z guver­nerjem, ki je sicer Napoleonov privrženec, vendar pa mož plemenit po rojstvu in duhu. O mama! Ne vidi prav Callot, ne veš ti, ki nisi ljubila kakor lju­bijo preprosti ljudje tega kraja. »Umrjem zate,« pravijo in ta beseda ni prazna. Visoki zid samo­stana naj zakrije svetu užaljeno komisarjevo hčer. Ko bo podil uhajač v boju njene rojake iž Ilirije, tedaj bo kipela njena molitev k Bogu, molitev re­redovnice, za zmago pravice. Molila bo, da bi se vrnil in bival mir v lepi reški dolini, da bi stanovala sreča v mlinu pod gradom, da bi užival Grga radost in mir. Nikdar ne objame druge . . . Oj tožni moj, dragi moj fant! Kako naju je razločila usoda. Težki, burni so časi, kdo vpraša za tvoja čuvstva, dekle?
 
61*
 
484
 
dovnice, za zmago pravice. Molila bo, da bi se vrnil in bival mir v lepi reški dolini, da bi stanovala sreča v mlinu pod gradom, da bi užival Grga radost in mir. Nikdar ne objame druge . . . Oj tožni moj, dragi moj fant! Kako naju je razločila usoda. Težki, burni so časi, kdo vpraša za tvoja čuvstva, dekle?
 
Smrtnotežki zadnji dnevi! Zdaj, ko je minilo vse, se še ponavljajo v bolni glavi in duši: Gostje v gradu, Andrian in mama vedno za njo, doli pa čaka junak, ki ni prodal vere in duše. Kako sitna je bila mama z vprašanji! Andrian s svojo žalostjo! Papa je videl vse, jo pogledoval sočutno. Papa občuduje Grga, ker se ne vda. Ali je čast res več kot vse drugo, papa, in kaj mu nisva hotela dati časti? Mučni dnovi in najmučnejši cesarjev rojstni dan. Venci so ovijali graščinska vrata, cvetje in veje so krasile cerkev. Resno so sedeli Mihčevi v svoji klopi, očitaje je pogledovala Grgova mati komisar­jevo hčer in ona je povešala trepalnice, čakala. Vzne­sene besede evangelija so šle mimo raztresene duše. Mabelle je gledala samo na vrata. Na glavna, na zakristijska. Kdaj se pokažejo kostanjevi kodri, ki zakrivajo rez na temenu, krasne oči, njene zvezde. Kakor bučanje daljne vode je šla pridiga mimo nje, na oklice jo je opozoril šepet po cerkvi.
Vrstica 1.943 ⟶ 1.740:
»Krivično sodiš papana,« se je vznevoljila strastno Mabelle. ,,On trpi z menoj. Pojdi, mama, pošlji mi mojega papana.«
 
486
 
,,Tvojega papana?!« se je užalila mama, nagla­šala ostro in zategnila zaničljivo usta. Zakaj po­udarja — in že večkrat — te besede?
Vrstica 1.973 ⟶ 1.769:
»Pustime, mama, umiri se, Rezika, pojdi domov.«
 
»Martin, Martin!« kliče Armande, pa nezadržna odvihra hčerka. »Povej vendar, dekle, kaj se je zgodilo?« vprašuje Reziko, a ne razume njenega pojasnila.
 
Napol oblečen prihiti Martin, vidi Reziko, odprti hlev, Jana, ki si briše roke ob usnjati pripas, in razume vse. »Martin, Martin,« vije Armande roke, pripoveduj!« .. Vroče mu postane ob njeni tožbi, ob njeni prošnji: »Da si ne naredi kaj, Martin...«
odvihra hčerka. »Povej vendar, dekle, kaj se je zgo­
 
Njemu zaupa, njega prosi, pa on sam je kriv — ponižati je hotel markizo, menil je, da ji naredi most preko brezdna njenega ponosa, pa je le po­globil brezdno, vzel je krepostni ženi, ljubeči materi edino oporo — njeno dete. Bodimo Napoleoni, je rekel včeraj, zdaj vidi sam, kako je težko vladati okolnostim. Zaprl bi bil uhajača, ne poslušal za­ljubljenega otroka. Toda rekla je: »Umrjem . . .« In zdaj? »Konja!« ukazuje hlapcu, vprašuje Reziko po dogodku noči. K Andrianu je jezdila? S solzami izprosi življenje uhajačevo. Zdaj pride tedaj na vrsto Andrian. O, velik modrian je Chapotin: Nam vsem se nameri lahko, da premaga srce dolžnost. Slučaj, usoda, — vrag vedi kaj — nam meče vedno po­lena pred noge. Nikdar ne bo človek Bog, nikdar . . .
dilo?« vprašuje Reziko, a ne razume njenega po­
 
jasnila.
 
Napol oblečen prihiti Martin, vidi Reziko, od­
 
prti hlev, Jana, ki si briše roke ob usnjati pripas,
 
in razume vse. »Martin, Martin,« vije Armande roke,
 
pripoveduj!« .. Vroče mu postane ob njeni tožbi, ob
 
njeni prošnji: »Da si ne naredi kaj, Martin...«
 
Njemu zaupa, njega prosi, pa on sam je kriv —
 
ponižati je hotel markizo, menil je, da ji naredi most preko brezdna njenega ponosa, pa je le po­globil brezdno, vzel je krepostni ženi, ljubeči materi edino oporo — njeno dete. Bodimo Napoleoni, je rekel včeraj, zdaj vidi sam, kako je težko vladati okolnostim. Zaprl bi bil uhajača, ne poslušal za­ljubljenega otroka. Toda rekla je: »Umrjem . . .« In zdaj? »Konja!« ukazuje hlapcu, vprašuje Reziko po dogodku noči. K Andrianu je jezdila? S solzami izprosi življenje uhajačevo. Zdaj pride tedaj na vrsto Andrian. O, velik modrian je Chapotin: Nam vsem se nameri lahko, da premaga srce dolžnost. Slučaj, usoda, — vrag vedi kaj — nam meče vedno po­lena pred noge. Nikdar ne bo človek Bog, nikdar . . .
 
»Takoj grem po Vašo hčerko, gospa markiza, dovolite, da Vas spremim — ne skrbite, nič hudega ne bo. Mal roman, kot se je plel svoje dni med gradom in pristavo. Mabelle pozabi kmeta, se po­roči s knezom — voila tout!«
Vrstica 1.999 ⟶ 1.779:
Zadel jo je. Iztrgala mu je roko, strmela tako plašno vanj, da se je spomnil blede gospe v con­ciergeriji, ki je strmela ravnotako v komisarja, ka­teri je prinašal smrt. Smrt! Kaj ne umori žalost nežne Armande, če pade Mabelle, opaljen, poparjen cvet? Naglo je skočil na konja, da ni več videl modrih oči, ki so odpirale morje očitkov. Saj so to tiste oči, ki so se smejale dečku v auxerskem gradu, to je tista deklica, ki mu je sladila in grenila živ­ljenje. Kar je dobrega v njem, je vzklilo pod njenim vplivom, kar je slabega, tudi tega je kriva edino ona — kajti nikdar nikjer še ni bilo tako vroče, a tako zaničevane ljubezni.
 
Počasi konj, počasi, kam se nama mudi? Kaj moreva rešiti, kaj popraviti? Za neprijetne novice bo vedno rano dovolj. Vrag z Grgom! Kaj se da ujeti? » Andrian sumi,« je rekla Mabelle. Da bi ga velel loviti Andrian ? Ni verjetno. Andrian ne ve — in težko mu bo, kadar izve. Nobenega upanja več — vedno bo stal uhajač med Mabello in Andrianom. Bodimo Napoleoni, ustvarjajmo si življenje, zrnagujmo! Da, Martin. Ti govoriš, a drugi odloči. In Napoleon, on sam, ki se zdi sebi in tebi bog, pade kot žrtev lastne prevzetnosti. Do neke meje, do neke meje samo nas pusti igrati se bogove višja oblast. Zdaj smo tu, zdaj urejujemo deželo, hočemo iztrgati ljud­stvu iz srca praznoverje, a ljudstvo nas zasmehuje, kaže na svoje lesene in kamenite kipe: K njim smo romali in bomo, ko pomete vihra Francoze od nas . .. Nestalna je naša sreča, — Napoleon — s tvojo zvezdo ugasne tisoče drugih. Kdo bi hotel še živeti, če se razblini v nič tvoje mogočno osvoboditeljno delo? Samo oni bi mogel, ki veruje v Previdnost, samo oni, kateremu stoji na strani zvesta duša . . . Jase Martin niz breg, po cesti. Med topoli in kleni
Počasi konj, počasi, kam se nama mudi? Kaj
 
moreva rešiti, kaj popraviti? Za neprijetne novice
 
bo vedno rano dovolj. Vrag z Grgom! Kaj se da
 
ujeti? » Andrian sumi,« je rekla Mabelle. Da bi ga
 
velel loviti Andrian ? Ni verjetno. Andrian ne ve —
 
in težko mu bo, kadar izve. Nobenega upanja več
 
— vedno bo stal uhajač med Mabello in Andrianom. Bodimo Napoleoni, ustvarjajmo si življenje, zrnagujmo! Da, Martin. Ti govoriš, a drugi odloči. In Napoleon, on sam, ki se zdi sebi in tebi bog, pade kot žrtev lastne prevzetnosti. Do neke meje, do neke meje samo nas pusti igrati se bogove višja oblast. Zdaj smo tu, zdaj urejujemo deželo, hočemo iztrgati ljud­stvu iz srca praznoverje, a ljudstvo nas zasmehuje, kaže na svoje lesene in kamenite kipe: K njim smo romali in bomo, ko pomete vihra Francoze od nas . .. Nestalna je naša sreča, — Napoleon — s tvojo zvezdo ugasne tisoče drugih. Kdo bi hotel še živeti, če se razblini v nič tvoje mogočno osvoboditeljno delo? Samo oni bi mogel, ki veruje v Previdnost, samo oni, kateremu stoji na strani zvesta duša . . . Jase Martin niz breg, po cesti. Med topoli in kleni
 
m
Vrstica 2.039 ⟶ 1.807:
pozabi me ...«
 
<center>*</center>
*
 
Dobro da ne veš, Armande, kako mrzlo je danes v Postojni . . . Ostro piha burja od Nanosa, stresa kostanjiče pod gradom, lipe pred gradom. Prijazna
Vrstica 2.111 ⟶ 1.879:
Drevored, zasajen po vzorcu ljubljanskega ob celovški cesti, bo prijetno šetališče vedoželjnemu, ki bo prihajal iz vseh strani velike Francije, da si ogleda čudež sveta. Tako je menil generalni guverner Ilirije maršal Marmont, ko je obiskal razprostrani dom predpotopnih živali, skrivališče človeka o turških po­hodih, skrivnostni prehod potuhnjenke Pivke. Če je izvabila že prej postojnska vilenica glasovite goste v prastari trg, če je prišel turški princ iz Palestine semkaj — koliko več sveta privabijo uglajene ceste, varnost, izobraženi tržani. Natančno je računil in sodil Marmont, le tega ni preudaril, da je opoteča vsaka sreča, tako tudi Napoleonova, ni preudaril, da bo tožil ta trdokorni narod vedno po starem — da bodo bežali Ilirci v avstrijsko vojsko, da bodo ljubile ko­misarjeve hčere uhajače . . . (Konec prih.)
 
Tožna misel.
 
(Konec.)
Zložil Ksaver.
 
Sedaj nič več! Ves sen je preč! Pošiljam te zastonj čez setve, Ostaniva sedaj sama, prepoved onemoglost vdahne, in tiho, tiho govoriva zadeta od sovražne kletve med sabo v celici srca, strepetaš, perot omahne nekdanje, zdanje dni sodiva, ti, strta misel! le resna misel!
 
{ QQCCOOuOCDOCOOQOOQOQO ) l
 
62
 
Komisarjeva hči.
 
Zgodovinska povest. — Spisala Le a Fatur. (Konec.)
 
== XIV. ==
Vrstica 2.137 ⟶ 1.894:
Tesnilo ga je, čutil je, kako vleče neka neznana moč deklico k sebi, ji zajeda življenje. O zlobnem bitju volkodlaku govore tu. To je mrtvec, ki vstaja nočno dobo iz groba in pije kri živih. Vene in umira volkodlakova žrtev, če ne preženejo čari pošasti, če ne izgrebejo mrtveca in mu ne prebodejo srca z jelševim kolom. Kje so čari, ki preženejo pošast tuge od Mabelle, kje je krivec njene bolezni, da ga po­išče Andrian, da mu prebode zlobno srce?—Tedaj je ugibal zaman — zdaj je tu — v njegovi roki .. . Da bi ne bil tako! Ali moreš ti sovražiti, se mašče­vati, Andrian? »Premehke duše je moj sin,« je dejala skrbno-dobra mati. Zdaj moraš biti trd, Andrian; misli samo, neumni Andrian, kako sta se smejala tvoji slepoti. Toda ne — tista trpka usta ne poznajo smeha, pogum in ponos odsevata s čela, neuklonjena moška zavest gleda iz krasnih oči. » Postava velika, nos raven, usta sorazmerna.« O Andrian, neumni Andrian, ti sam si narekoval Regipontu, ti sam si podpisal passeporte tatu svoje sreče. Da bi bil vsaj šel! Potlačiti, kar se da, radi komisarja, markize! Bridko zadene to gospo — poniža njeno visokost. Preslab ji je francoski plemič za njeno hčer — kako se razveseli vesti o kranjskem uhajaču? Mariage! Kvartali so in burja je pela. Obetala je očetova be­seda, hčerka je rdela, a mati je rekla: »Ne boš možil moje hčere, tlačan!« Naliv je bil, vihar. Chapotina je skrbelo za mlin. Da bi ga bilo odneslo, Chapotin, mlin in njegove trmaste prebivalce, ne hodila bi midva zdaj na Rusko, pogaženega srca, strtih nad. Da bi bil vzel vrag Grga in Reziko!
 
Regipont, zakaj ni molčal, kaj mi je naložil te sitnosti? Kjer sem bil jaz slep, so videle njegove drobne oči. Ljubosumnost. . . Saj je hotel iti Regi­pont, saj praviš, da ga je ustavljala ona! Odbil je Barkin srečo, na katero sva omedlevala midva, a ti mu pošiljaš žandarje na pot — in jaz, jaz sem inten­dant . .. Nerodni fant, zakaj si se pustil ujeti ? Se­veda: Eden, brez orožja — in štirje. Še tako jim je dal posla. Ali je zdaj strt uhajačev pogum? Morda se zanaša, da izve ona, prihiti, preprosi. Ne zanašaj se, fant! Preden izve, stojiš že pred sodbo, preden izve, si mrtev. Intendant se prepriča o tvoji oseb­nosti, te pošlje v Trst. Vse natihem. Naj plačejo sinje oči — naj plače mati — tudi intendant je pla­kal, in služba je služba. O lahko, lahko te reši inten­dantova beseda: »Regipontova pomota — hlapec je to, Anžina iz Brc — naj gre, naj gre v Teharje in se ne vrne več!« O lahko, Grga moj, draga made­moiselle de Moussage! Ali intendant ni zaljubljen norec, intendant ni podkupljivec, intendant dela po postavi in ta je neizprosna: Vsak Francoz, ki nosi orožje zoper Francijo, zapade smrti, njegovo imetje se zapleni. Jasne, silno jasne so te besede, prelepa mademoiselle de Moussage! Pa ti pozabiš na guver­nerjevem dvoru, v prihodnji slavi, ubogega uhajača... Tudi Andrian pozabi tvoj sladki obrazek, ljubko po­stavo, tudi njemu ozdravi slava rane ljubezni. Ne, gospod komisar! Nič več ne bom prosil, pesnikoval, si služil njeno usmiljenje, vaš prezir. Na Rusko!
 
67
 
dal posla. Ali je zdaj strt uhajačev pogum? Morda se zanaša, da izve ona, prihiti, preprosi. Ne zanašaj se, fant! Preden izve, stojiš že pred sodbo, preden izve, si mrtev. Intendant se prepriča o tvoji oseb­nosti, te pošlje v Trst. Vse natihem. Naj plačejo sinje oči — naj plače mati — tudi intendant je pla­kal, in služba je služba. O lahko, lahko te reši inten­dantova beseda: »Regipontova pomota — hlapec je to, Anžina iz Brc — naj gre, naj gre v Teharje in se ne vrne več!« O lahko, Grga moj, draga made­moiselle de Moussage! Ali intendant ni zaljubljen norec, intendant ni podkupljivec, intendant dela po postavi in ta je neizprosna: Vsak Francoz, ki nosi orožje zoper Francijo, zapade smrti, njegovo imetje se zapleni. Jasne, silno jasne so te besede, prelepa mademoiselle de Moussage! Pa ti pozabiš na guver­nerjevem dvoru, v prihodnji slavi, ubogega uhajača... Tudi Andrian pozabi tvoj sladki obrazek, ljubko po­stavo, tudi njemu ozdravi slava rane ljubezni. Ne, gospod komisar! Nič več ne bom prosil, pesnikoval, si služil njeno usmiljenje, vaš prezir. Na Rusko!
 
»Ne bodimo, gospod intendant, mehkužni tru­badurji nehvaležnih dam, poiščimo si zvesto ljubico: Bojno slavo — smrt.« Tako je rekel Chapotin in njegov nastop je bil nastop moža, ki se zaveda, da je ženska podcenila njegovo vrednost. Ponos je mazilo užaljenega srca. Kje je tvoj ponos, Andrian? »Vi ste vsi enaki junaki,« je rekel komisar, ko je naznanil Chapotin, da pusti svoje mesto in gre k vojakom. Na Rusko! Začudil se je Andrian, odprlo se mu je v duši: Na širne, nepremerne stepe, kjer zanje smrt in se smehlja slava! . . . »Tudi Vi, An­drian?« je zategnil Mabellin oče ponosna usta. »Zlo­žite pesem! Bodimo Napoleoni, Andrian, ne strašimo se ovir. Tlačan je bil, ki je ljubil svojo gospo. Vrglo ga je v zmede revolucije in ,si je iztrgal iz njenih krvavih valov plemenito soprogo. Bodimo Napoleoni, Andrian! Naj požigajo vasi in mesta — zmaga bo Napoleonova.«
Vrstica 2.185 ⟶ 1.938:
Minila, utopila se je maščevalna jeza v morju usmiljenja. Trese se kakor srebrolista trepetlika ob Reki, vsa duša ji plava v prosečih zenicah, na po­sinelih ustnicah. Mabelle, Mabelle, kako bi mogel priklicati jaz le senco žalosti na tvoje belo čelo, a on, on voli smrt, ne tebe. Prositi hočeš — ne prosi, Mabelle, vse drugo zahtevaj, zapovej — tega ne ...
 
Rahlo kakor mati bolnega otroka jo vodi v spre­jemnicosprejemnico, jo posadi na divan. »Vi tukaj, mademoiselle in sami?« jo nagovarja, stiska njene mrzle roke, jo zavija v svoj plašč. »Vi ste razgreti, a pri nas je mraz. Pierre!«
 
in sami?« jo nagovarja, stiska njene mrzle roke, jo zavija v svoj plašč. »Vi ste razgreti, a pri nas je mraz. Pierre!«
 
 
Seveda je stal pri vratih. Ali je sporočil inten­dantovo zapoved, da pripeljejo Grga? O ne zdaj, ne! Da ga ne vidi ona, da bi ne bil priča Andrian njenega, svojega ponižanja. »Pierre! Hitro zajtrk! Onega ni treba še, razumeš? Gospoda v pisarni naj počaka. Naglo, gospico zebe!« — Pierre odide s pogledom na Mabello, s pogledom, ki izraža jasno: Ko bi vedela rajna gospa! Mlada deklica prijezdi sama, razkuštrana, k mlademu gospodu. Konja je po­dila, da je ves penast. Po kaj pride, zakaj? Kaj se ni zmešalo tudi njej? In oni v pisarni? — Čudni ljudje. Ne jeze se, da morajo čakati. Regipont si mane roki, pravi: »Zdaj je vaš hlapec na varnem. Pa ne bo tako hitro konca zborovanju v sprejemnici, vrzimo kvarte, gospoda!«
Vrstica 2.201 ⟶ 1.950:
»Ker me je preslepila zvijača,« je odgovoril mračno. — »Ne, ne Andrian, ne govorite tako,« ga je prijela z mrzlimi rokami za desnico. » Včeraj ste mi ponujali svojo pomoč — včeraj Vam nisem smela zaupati — danes ste edini, ki more pomagati. Če umrje, ne prenesem, ker sem jaz, samo jaz kriva njegove nesreče. Poslušajte, dobri moj Andrian — vse Vam povem ...«
 
Naglo kot burjin tok so vrele zdaj besede — njemu so trgale s fizično bolestjo srce. Pravila mu je pravljico o mlinu, odkrivala mu je otroškočisto dušo, plemenito srce, pripravljeno na vsako žrtev. Za uhajača! To poveča njegovo krivdo, to mu pod­piše smrt. . . Vzbudila se je zavist in jeza in ko je končala in sklonila zlatolaso glavo, žareča sramote, ker mu je odkrila tajnost dekliškega srca — tedaj je pregovoril mrzlo: »Mademoiselle mi pripoveduje zelo zanimive stvari — škoda, da govori postava ...«
 
67*
 
končala in sklonila zlatolaso glavo, žareča sramote, ker mu je odkrila tajnost dekliškega srca — tedaj je pregovoril mrzlo: »Mademoiselle mi pripoveduje zelo zanimive stvari — škoda, da govori postava ...«
 
»Ne tako, Andrian, ne tako,« ga je prekinila. » Svojo zlato dušo mi pokažite, usmilite se ubogih roditeljev .. . Ves moj up je v Vas, Andrian — ne varajte me še Vi, ne bodite trdosrčni kakor Barkin. Je tudi Vam vse samo tisto, kar se imenuje čast? Nima ljubezen res nobenega vpliva na trda moška srca? Andrian, moj zvesti prijatelj — včeraj so me sprejele in podpirale Vaše roke, ko me je onesvestila vest o odhodu onega ... Nihče me ne ljubi, Andrian
Vrstica 2.289 ⟶ 2.034:
»Ki leže za mene na luni,« se nasmehne po­milovalno Mabelle v začudenje Armande, ki je menila, da potare in razveseli Mabello nenadno odkritje, a hčerka nadaljuje mirno: »In če bi jih dobila kdaj, podal bi se Andrianu naslov markija, papanu grofa d'Auxerre. In vedi, mama, da ostane tvoj soprog, mož, ki je rešil najino življenje, brez hvale od tvoje strani, mama, vedno moj oče; vedi, da sem ugenila že sama vse drugo, dovoli, da te spominjam v vsem otroškem spoštovanju, kako si mučila ti vedno pa­pana — in mučila sebe. Ti nisi poznala življenja, stavila si papanu zahteve, ki so presegale njegove gmotne moči. Pritrgoval si je prva leta najpotrebnejše, da je ustregel tvojim razvadam. Vse mi je povedal danes papa — preden je dal Andrianu svojo besedo zame. Odkril mu je, da sem le hčerka njegove lju­bezni, hčerka žene, katero je ljubil blazno, bolj kot Boga in zveličanje svoje duše. Mama — če je papa tudi kaj zagrešil kot revolucionar zoper tvoje pre­pričanje in vero — vse se pozabi in odpusti, mama ... Dovolj je trpel že papa, dovolj . . . Avstrijski cesar je dal svojo hčer sinu revolucije, plemenita Marija Lujiza ne vprašuje svojega moža po njegovem ro­dovniku. In, mama — ti bi mislila samo, kako je kuril papa pozimi sam peč, da nisi kašljala ti . ..«
 
Žareč od sramote stoji Armande pred hčerjo. O, pač se spomni. Burja je tulila, leden mraz je pro­diral skoz okna. V peči je prasketalo in cvililo. Če je ponehal ogenj le malo, je postalo nestrpno mraz in bolna Armandina pljuča so hropela. Manon je spala. Tiho se je plazil Martin po hodniku, nakladal v peč in Armandi je bilo čtidnomehko pri duši, ko je slišala njegov korak. Res je bil vedno tak — skrben, ljubeč, ona pa je sprejemala mrzlo vse njegove po­klone. Ljubil jo je blazno , . . A to gre praviti otroku — in Mabelle ji vse to očita . . .
 
— in Mabelle ji vse to očita . . .
 
»Ne vem, kaj hočeš, ti otrok revolucije — jaz vendar ne morem ljubiti moža, čigar roke so krvave plemenitaške krvi, čigar srce je polno brezbožnega svobodnjaštva.«
Vrstica 2.305 ⟶ 2.048:
Priklonil se je in čakal njenega očitanja: Upo­končila se bo markiza, zapretila, ga grdila, naspro­tovala zaroki Mabellini, sprejela bo z veseljem nje­govo dovoljenje in šla — h grofu Luzignanu. Modro oko, nebo njegove mladosti, sladka muka moške dobe, ugasneš Martinu. Sam, brez nje in njene hčere, sam, kako boš mogel živeti, Martin? Zakaj ne na­redi Armande konec mučnemu čakanju, zakaj se ne razsrdi po pravici razočarana mati? Ona molči, rdi in bledi, ga gleda žalostno. Smili se ji pač, ker ve, da tli pod navideznim mirom stari ogenj, ker ve, da ni Martinu življenja brez nje. V težkih mukah je sklonil Martin glavo, gledal cvetlice na preprogi: Rože zavite v vence. Še nikdar jih ni zapazil. Rože. Zdi se mu, da se rogajo, da ga žgo v podplate... Kar se ovije bela roka njegovega vratu, plavolasa glava se nasloni na njegovo ramo, vlažni glas mu šepeče:
 
»Ti me podiš od sebe, Martin? Pa ne grem, moj Martin, ne grem nikdar! Tvoja žena sem. Bodi v Iliriji, bodi v Franciji, pod Napoleonom ali Ljude­vitorn, midva ostaneva skupaj. Ne reci, da naju ni združil Bog. Glej ljubezen je naredila most čez brez­dno zmotnjav, vrniva se v deželo mladosti, moj dobri, moj zvesti Martin! Delaj mi piščali, pevaj mi pesmice, bodi moj vitez, moj stari Martin.«
 
536
 
v Iliriji, bodi v Franciji, pod Napoleonom ali Ljude­vitorn, midva ostaneva skupaj. Ne reci, da naju ni združil Bog. Glej ljubezen je naredila most čez brez­dno zmotnjav, vrniva se v deželo mladosti, moj dobri, moj zvesti Martin! Delaj mi piščali, pevaj mi pesmice, bodi moj vitez, moj stari Martin.«
 
V bližnji sobi so igrali raztreseno, Mabelle je poslušala nestrpno na glas materin, Andrian ni videl šahovih figur, pred njim so plesali dogodki današ­njega dne, pred njim se svetijo zlati kodri, sinje oko, pred njim je truden obrazek. Je vse res, ali ga je mamila samo, se je žrtvovala, samo da je rešila onega? Chapotinove dobrodušne oči beže od figur na zaročenca, misli hite k bujnim kitam, k jagodjemu obrazu mlinarjeve hčere, misli beže na daljne stepe, kjer umirajo vojaki s klicem: Vive 1'Empereur! — Ko vstopita komisar in njegova žena, izpremenjena, svetla, kakor da se je izpolnila velika skrivnost nad njima, tedaj se izmuzne Chapotin in pospravlja svoje stvari. —
Vrstica 2.334 ⟶ 2.073:
 
»Ah, Rezika,«vzdihneintendantova gospa.,,Kadar veje burja in stresa mlade debliče, se spomnim dne, ko je odjezdil Grga, gledam na cesto. Spominjam se Reke, šepetanja jagnjedi, klopotanja koles. Ni za nas, so dejali tvoja mati in prav so imeli. Predober je Andrian — in vendar, zakaj se mi stisne večkrat srce — zakaj je tako čudno naše življenje? Povej, Rezika, povej, zakaj?«
 
537
 
Življenja čudne poti. Osemnajstega avgusta jih premišljuje Mabelle. Življenje narodov in posamnika. Trese in vije se mlado drevje ob cesti v burji, tako se trese in vije zdaj Napoleonova usoda, tako trepeče Francija. Kar je pridobil Franciji Napoleonov genij, to odtrga zopet od nje pravica in maščevanje. Nisi se boril zaman, Grga — obistine se tvoje želje in besede. Zapustiti bo moral Francoz Ilirijo. Naj! Zvesto sloni duša ob duši. Mama piše Mabelli, da naj se ne boji. Napoleon ni Francija, on propade, ona živi. Bog ljubi Francijo in hoče, da stoji na čelu narodov. Ne kot požrešni zmaj revolucije, ne kot naježeni Mart: kot dom starega viteštva, trden ščit vere. Pride potomec solnčnega kralja, staro se pomiri z novim. In samo sreča čaka hčerko markija de Villeneuve pod Ljudevitom. — Mama piše Mabelli, da bi jo obiskala hčerka, da bi videla svojega ma­lega bratca, mladi cvet pozne, a velike materine sreče. A kako naj pusti Mabelle Andriana, ko zabi­čuje guvernerjev arrete uradnikom, da naj ostanejo zvesto na svojih mestih, in bi smatrali Postojnci intendantovo odpotovanje za beg. Mama ji piše, da se spominja rada premskega gradu, tuljenja zimske burje in osamelosti, da se nasloni o takem spominu rada na svojega Martina. »Nekaj posebno svetega in lepega je v zvesti ljubezni, Mabelle...« Vem, mama. Nikdar ne bo vzel druge — in Andrian — to blago srce, se ne izneveri nikdar.
Vrstica 2.344 ⟶ 2.081:
 
o dineju na čast glavnemu intendantu Kranjske. Naglo je pojasnil tedaj Martin: » Andrian, zdi se, da bomo bežali... Že so vpadli Avstrijci v Ilirijo, Evgen nas ne bo mogel braniti, vstal bo narod, se družil z vojsko. Na petnajstega smo še slavili ce­sarjev god, danes je osemnajstega, pa že prihajajo od vseh strani vznemirljiva poročila. Zato pridem po Mabello, pošljemo ženske naprej, na varno, v Francijo — če se ustavi sploh tam tok Napoleonove pogube. Mi vztrajamo po svoji dolžnosti do zad­njega.« ,,O papa! Kaj bo res konec Napoleonove, naše slave?«
 
68
 
,,Dosti psov uduši jelena, dragi sin . . . Vsi krčeviti napori Napoleonovi, vsa novačenja in prosto­voljni darovi ne morejo pomagati — ker je trudno ljudstvo in armada. Da, Andrian, mi gremo zopet resnim časom naproti. Pa ti delaš dobro,« se na­smeji Martin, ko se vrne Mabelle, ,,v Telegrafu čitam: Tristo frankov od postojnskega intendanta.«
Vrstica 2.363 ⟶ 2.098:
— Zdaj je sto let, kar je pretresla francoska vihra svet, Napoleonovi sodobniki so legli drug za drugim v grob, ž njimi mineva po reški dolini spomin na Francoze. V premskem gradu se sušijo orehi po sobah, kjer je bival francoski komisar, Mihcev rod je moral pustiti lepo domačijo, železnica je prepodila voznike in pošte, prazna in tiha leži cesta ob Reki, klanjajo se vrbe in tožijo smreke, topol šumi topolu povest o komisarjevi hčeri.
 
::::n|||n:::: «TTall ::::n|||n::::
 
Žalost.
 
Zložil G. Korit ni k.
 
Jaz odhajam, daleč grem, temne misli name čakajo, v daljno tujino osamljenih duš blodijo z mano in plakajo .. .
 
Jaz vas ostavljam vesele dni, jasno domovje otroške mladosti, jaz vas ostavljam sirote v bridkosti, v meni srca več in upanja ni . . .
 
Ceste srebrne več niso zame, beli obrazi, prijazni pozdravi, dom je moj v sinji, prostrani naravi, strti od boli so moji ljudje.
 
In kolikor znancev v tujini imam, kolikor v srcu neštetih bridkosti, zoprni srcu vsi znani so gosti, bratje vsi, ki za ime jim ne znam!
 
{{seznam_referenc}}