Wikivir

Komisarjeva hči: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Mirjam (pogovor | prispevki)
508 urejanj
Brez povzetka urejanja
Mirjam (pogovor | prispevki)
508 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 305:
Zaljubljeni tajnik zamiži in raztegne dvomljivo usta: »In Španija? Wellington zasleduje Soultovo armado, ima že Olivenzo v rokah, napada Bajadoc. Soult čaka pri Albuferi, da dobi pomoči. Marmont si ni še pridobil naslova španskega podkralja. Spa­nj olci se ne dajo ...«
 
»Fanatizirani so od duhovnikov. Pustili se bodo rajši vsi pobiti, kot da bi se vdali Francozom. Njihov hriboviti svet, tako podoben tukajšnjemu Krasu, je njihov bojni zaveznik.«
 
»Hm, zato pa. Ne smejo se kritikovati cesarjeva dejanja, ne tajno, ne javno. Vendar mislim, da bi bilo bolje pustiti ruske tlačane, saj so se komaj pomirili tukajšnji.«
rajši vsi pobiti, kot da bi se vdali Francozom. Njihov
 
»Vem, Chapotin. Nov koledar je dregnil v srše novo gnezdo. Razen redkih razsvetljenih glav je vsa dežela zoper nas. Le strah jih drži, da ne nastopijo nasilno . . . Vidim, da lenuharijo ti trdoglavi kmetje še vedno ob svojih neštetih praznikih in sopraznikih, da obhajajo zaobljubljene dni, da hodijo malikovat na gore in griče. Kamniti in leseni kipi, slikane podobe, meni ta babjeverni naro:!, da ga rešijo francoske nadvlasti! Duhovniki drže s kmeti, jih hujskajo na javnem in tajnem. Baš to poročam danes guvernerju. Zato Vam svetujem, Chapotin, bodite previdni.
hriboviti svet, tako podoben tukajšnjemu Krasu, je nji­
 
Ne bi hotel, da pridemo v kak konflikt z bogatim, vplivnim mlinarjem. Tisti redkozobi berač, ki postaja doli, sodi v stolp. Vem, da je obredel v najhujši burji vse vasi. Zaradi miloščine ne, saj ima zavetje v mlinu. Lepo je treba ravnati z Barkini — vendar ne premehko. Duhovnikom je treba stopiti na prste.«
hov bojni zaveznik.«
 
»Toda, gospod komisar,« se pregane nervozno Chapotin, »potem nastane res vojska po brdih . . .▼
»Hm, zato pa. Ne smejo se kritikovati cesarjeva
 
Narod se je komaj potolažil, ko je smel obhajati svoje bogoslužje in videl, da prisostvujejo vladne osebe tudi maši ...«▼
dejanja, ne tajno, ne javno. Vendar mislim, da bi bilo
 
»Prisostvujemo ceremonijam, da se priljubimo narodu, kateremu so živa potreba, dokler se ne iz premene z izobrazbo njegovi nazori. Religija je jamstvo miru, reda. Ker ne stoji trdno prestol, ki se ne opira nanjo, zato jo je vzel v varstvo mogočni potlačitelj revolucije, preporoditelj Francije.«
bolje pustiti ruske tlačane, saj so se komaj pomirili
 
»To se pravi: Zatekel se je on pod njeno varstvo. Vendar ni vrnil papežu, kar je papeževega, vendar ni uklonil volje sivega starčka. Borba z ne oboroženim prognancem muči cesarja bolj od vojne s Španijo. Že se izpraznujejo škofijski sedeži, župnije . . . Papež noče imenovati novih škofov ... «
tukajšnji.«
 
»Vse to izostane samoobsebi,« mahne komisar z roko. »Prosveta hodi s počasnim, toda gotovim korakom. Kadar bo razsvetlila najtemnejše kote, nebo treba vidnih ceremonij za nevidna bitja in čuvstva. Človek, velik sam v sebi, ne bo rabil posrednika med seboj in namišljenim bogom.«
»Vem, Chapotin. Nov koledar je dregnil v srše­
 
novo gnezdo. Razen redkih razsvetljenih glav je vsa
 
dežela zoper nas. Le strah jih drži, da ne nastopijo
 
nasilno . . . Vidim, da lenuharijo ti trdoglavi kmetje
 
še vedno ob svojih neštetih praznikih in sopraznikih,
 
da obhajajo zaobljubljene dni, da hodijo malikovat
 
na gore in griče. Kamniti in leseni kipi, slikane po­
 
dobe, meni ta babjeverni naro:!, da ga rešijo fran­
 
coske nadvlasti! Duhovniki drže s kmeti, jih hujskajo
 
na javnem in tajnem. Baš to poročam danes guver­
 
nerju. Zato Vam svetujem, Chapotin, bodite previdni.
 
Ne bi hotel, da pridemo v kak konflikt z bogatim,
 
vplivnim mlinarjem. Tisti redkozobi berač, ki postaja
 
doli, sodi v stolp. Vem, da je obredel v najhujši
 
burji vse vasi. Zaradi miloščine ne, saj ima zavetje
 
v mlinu. Lepo je treba ravnati z Barkini — vendar
 
ne premehko. Duhovnikom je treba stopiti na prste.«
 
»Toda, gospod komisar,« se pregane nervozno
 
▲Chapotin, »potem nastane res vojska po brdih . . .
 
Narod se je komaj potolažil, ko je smel obhajati
 
▲svoje bogoslužje in videl, da prisostvujejo vladne
 
osebe tudi maši ...«
 
»Prisostvujemo ceremonijam, da se priljubimo
 
narodu, kateremu so živa potreba, dokler se ne iz­
 
premene z izobrazbo njegovi nazori. Religija je jam­
 
stvo miru, reda. Ker ne stoji trdno prestol, ki se ne
 
opira nanjo, zato jo je vzel v varstvo mogočni po­
 
tlačitelj revolucije, preporoditelj Francije.«
 
»To se pravi: Zatekel se je on pod njeno var­
 
stvo. Vendar ni vrnil papežu, kar je papeževega,
 
vendar ni uklonil volje sivega starčka. Borba z ne­
 
oboroženim prognancem muči cesarja bolj od vojne
 
s Španijo. Že se izpraznujejo škofijski sedeži, žup­
 
nije . . . Papež noče imenovati novih škofov ... «
 
»Vse to izostane samoobsebi,« mahne komisar
 
z roko. »Prosveta hodi s počasnim, toda gotovim
 
korakom. Kadar bo razsvetlila najtemnejše kote, ne
 
bo treba vidnih ceremonij za nevidna bitja in čuv­
 
stva. Človek, velik sam v sebi, ne bo rabil posred­
 
nika med seboj in namišljenim bogom.«
 
»Ne vem, gospod komisar — previsoke so mi Vaše misli. Meni se zdi, da bi bil svet brez religije strašna zmeda, zmaj, ki bi požrl sam sebe. Videli ste sami, kaj je bilo, ko so odstavili ljudje, pijani . krvi, Boga .. . In ženska! Kaj naj jo bodri v lju­
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Komisarjeva_hči«