Komisarjeva hči: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mirjam (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mirjam (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 433:
Ni govorila več o Martinu. Čitala je knjige, vi­dela v zavodu predstave. Vsak tistih junakov je nosil Martinovo lice. In nobena povest ji ni dala več ta­kega užitka kot ona, ki sta jo požirala žarečih oči z Martinom; prepovedan sad očetove knjižnice.
 
Gojenke zavoda so govorile rade o soprogih,ki jim jih preskrbe sorodniki, o zabavah in svobodi; omožene o ljubezni. Ne o ljubezni do moža. On je le plašč, ki pokriva ženine prestopke. Armande je rdela ob takem pogovoru. Do doma njenega očeta ni bil še zavel kužni dah splošne moralične propalosti, zakon je bil Armandi nekaj svetega. Tovarišice so se smejale njeni neumnosti, dejale, da so taki nazori samo za kmete. In Armande se je spominjala krepostnega Amadisa, Martina. Kaka škoda, da je kmet! Očetov sobar bo. Kako smešno! Vitez, ki se izpremeni v sobarja, ki češe in veže očetovo kito, ga obuva, oblači... Kako se mu bo to podalo?
Gojenke zavoda so govorile rade o soprogih,
 
Toda ni ga bilo vitkega sobarja, ko se je vrnila Armande z visokim klobukom na našopirjenih laseh, vzrastla, razcvetela. In žal ji je bilo, da se ne more pokazati Martinu, se ne pobahati, da je nevesta, in osupnilo jo je, ko je slišala, da se šola Martin, da ga podpira chevalier de Briscot, očetov prijatelj, poražen po znanju in vedoželjnosti kmetskega fanta.
ki jim jih preskrbe sorodniki, o zabavah in svobodi;
 
Martina ni. Senca je legla na rodni grad, na bujna polja. Izprošena nevesta je bledela. Radi ženina, so menili v gradu. Njega so zadrževali nepri­jetni, toda nujni posli v Parizu. Vznemirljive novice so prihajale odtam. Armande se je motila s pri­pravljanjem bale, čakala težko pariških vesti, ble­dela, sanjala.
omožene o ljubezni. Ne o ljubezni do moža. On je
 
le plašč, ki pokriva ženine prestopke. Armande je
 
rdela ob takem pogovoru. Do doma njenega očeta
 
ni bil še zavel kužni dah splošne moralične propa­
 
losti, zakon je bil Armandi nekaj svetega. Tovarišice
 
so se smejale njeni neumnosti, dejale, da so taki
 
nazori samo za kmete. In Armande se je spominjala
 
krepostnega Amadisa, Martina. Kaka škoda, da je
 
kmet! Očetov sobar bo. Kako smešno! Vitez, ki se
 
izpremeni v sobarja, ki češe in veže očetovo kito,
 
ga obuva, oblači... Kako se mu bo to podalo?
 
Toda ni ga bilo vitkega sobarja, ko se je vrnila
 
Armande z visokim klobukom na našopirjenih laseh,
 
vzrastla, razcvetela. In žal ji je bilo, da se ne more
 
pokazati Martinu, se ne pobahati, da je nevesta, in
 
osupnilo jo je, ko je slišala, da se šola Martin, da
 
ga podpira chevalier de Briscot, očetov prijatelj,
 
poražen po znanju in vedoželjnosti kmetskega fanta.
 
Martina ni. Senca je legla na rodni grad, na
 
bujna polja. Izprošena nevesta je bledela. Radi že­
 
 
.
 
2O8
 
nina, so menili v gradu. Njega so zadrževali nepri­jetni, toda nujni posli v Parizu. Vznemirljive novice so prihajale odtam. Armande se je motila s pri­pravljanjem bale, čakala težko pariških vesti, ble­dela, sanjala.
 
Iz teh sanj jo vzbudi novica... Več ni vpra­ševala kontesa po markiju ženinu. Rdela je, žarela kot roža. Martin je bil prišel! Obiskat roditelje. Kdor bi to verjel...
Vrstica 521 ⟶ 475:
Čital je imena obsojenih. Gromeč, grozeč je bil njegov glas, oko se ni dvignilo. Kot da se boji po­gledati žrtve, kot da trepeče sočutje okrog mrkih ust revolucionarja. Čital je — in se ustavil... Kot da je prišel do imena, katerega nočejo, ne morejo spregovoriti usta. Plamteče oko je hitelo po mraku kotov... Trdega koraka je stopil proti trepetajoči... Drhtečim rokam je ušel otrok. Mabelle steče nosilcu smrti naproti — mu objame kolena, se mu nasmeje ljubko. In Martin se sklone ves izpremenjen, pritisne željno otroka k srcu, ga poljubuje. Kri je na teh rokah — kako sme objemati pristaš rabljev otroka njihove žrtve? »Mabelle! Mabelle!« Trepetajoče roke so se dvignile jezno, ponosno je premerila markiza Martina. Izpustil je otroka, se vzravnal, ji rekel si­rovo:
 
,,»Zenačili smo stanove, meščanka. Pod sramot­nim odrom te snubi nekdanji tlačan. Poroka z revo­lucionarjem reši aristokratinjo.« t
 
»Nikdar!« je vzplamenela. »Noč je dolga za premislek in ti si mati,« je odgovoril s poudarkom. (Dalje.)
 
(Dalje.)
::::ti||| ««JUTBIIH:::: lllu::::
 
Pomladanski sonet.
 
Zložil Alojzij Remec.
 
Stojiš ob poti... Sveže solnčne trate v zelenju prvem pred teboj drhte, škrjanček žvrgoli in ž njim srce bi rado solnca pilo žarke zlate.
 
Tam bela hišica te kliče v svate in okenca zro svetlo čez polje, kjer njive med stezicami leže in v brazdah spijo setve še bogate.
 
Za tabo misli težkih, mračnih dni — srce s škrjančkom ziblje se v radosti, se mladih sanj in dneva veseli...
 
Še kar je v duši skrito ti bridkosti, poganja kal v teh mladih, svetlih dneh, a ti obeta samo p6mlad, smeh...
 
C coooocfacoooooooooocp j
 
27
 
 
 
Komisarjeva hči.
 
Zgodovinska povest. — Spisala Lea Fatur. (Dalje.)
 
== VII. ==
Vrstica 597 ⟶ 527:
Razmaknila so se brda, odkrila se je dolina. Tam se svetijo urne motike, tam se kolobari dim iz mlinov in vasi po brdih. In na holmu nad Reko, za starim visokim zidom — o srečne oči! Pozdrav­ljena, sv. Helena! Pozdravljena, sv. Marjeta! Jožina se vrača pod domači zvon — težke dni je živel revež starec v tujini. Oj graščina naša! Še groziš vasem? Še si tisti, ravno tisti stolp pri vhodu? Klop, palica, verige... Pa je vendar težko biti daleč od tebe, ljubi, preljubi Prem! O, hudo je beraču in bo­gatinu drugod. Hodiš, ne prideš do cilja, poslušaš in ne slišiš — ješ in se ne naješ. Ni našega zelja, ni naših žgancev, ni našega kruha. Samo riba in olje
 
— in olje in riba in smrad. Tu pa cvetje, vonjava, lepota! Zavriskal bi človek in zapel, tekel na široko graščinsko cesto, na cesto, izglajeno od kočij in konj, porošeno od potnih kapelj tlačanov. Oj, trd gospodar si, grad! Premerjen je vsak korak, preteh­tana vsaka beseda. »Kje si bil? S kom si govoril?« Izpraševali bodo, če ga dobe, starca berača. Če jim ne odgovori po volji — v stolp ž njim! Če je po­sebno sumljiv — v Ljubljano ž njim! Tam je za­prtih dosti njih, ki ne vedo prav, zakaj. Čeljustih so se. Premalo so kadili Napoleona, guvernerja, žan­darje, komisarje, delegve. Oj Jožina, pripravi se. Bolj kot komisarja, kadar se vrne iz Ljubljane, spre­jemljejo tebe. Jožina je prišel! bodo vpili po Premu in težko se izogneš žandarjem. Pa le naprej, da izvedo Mihčevi. Joj, to se bo veselila mati in bo zarobantil stari ata! In ko se izprazni malha novic nazaj na Reko, da počakaš Angleža, ki pripelje Grga. Oj fantje smo mi...
 
 
in težko se izogneš žandarjem. Pa le naprej, da izvedo Mihčevi. Joj, to se bo veselila mati in bo zarobantil stari ata! In ko se izprazni malha novic
 
nazaj na Reko, da počakaš Angleža, ki pripelje Grga. Oj fantje smo mi...
 
 
Jožina pomakne svojo veho na stran, hoče za­vriskati. Pa glas mu zastane v grlu. Pomagaj, sveta Marjeta, patrona grajske kapele! Črnopolta, grdo­gleda stojita premska zandarja pred njim, se režita hudobno. Mislita si pač: Zdaj te imamo, potepuh!
Vrstica 619 ⟶ 542:
»Na Reko sem šel, da se naučim igrati ,Le marche du Grande Napoleon'. Zložil ga je Chirmer, saj vesta gospoda, pri drugem regimentu lovcev je. Na Trsat sem plezal, da izprosim cesarosti, zdrav naj bo! srečo na vojski. Pa sem videl, naj me oslepi sveta Lucija! Sem videl zavrženo dušo na oltarju sv. Mi­haela, ki je čisto taka kot gospod vodja. Pa sem prosil Boga, da ne dene dobrega gospoda na sodni dan med kozličke na levo stran.«
 
Gospod vodja ni razumel prav vsake besede, vendar je posnel iz beračevega pogleda, da se nor­čuje Jožina še vedno iz mož postave. Zato je segel po ovratniku beračeve jankete, stresel z močno roko starca in vpil: »Po svojem kantonu se zveraj, nisi vzel dovoljenja pri komisarju. Čakaj, vas že na­učimo! Ta ne ve, kdaj je rojen, drugi ne ve, kako mu je ime, kje je doma... Allonc! Z nami!«
 
1 Domovnica. 2 Potni list.
 
255
 
vzel dovoljenja pri komisarju. Čakaj, vas že na­učimo! Ta ne ve, kdaj je rojen, drugi ne ve, kako mu je ime, kje je doma... Allonc! Z nami!«
 
Naberačeni drobiž v beračevem žepu je žven­ketal, strune na škantu so jeknile, Jožina se je pa kremžil in prosil: »Pustite me za voljo božjo! Ni­komur ne prizadenem zalega — pustite me, žal vam bo! Pomagaj, sveta Marjeta!«
Vrstica 644 ⟶ 561:
 
Andrian ga premeri: »Slabo smo zapisani v srcu Ilircev, če se moramo bati starih beračev. Na moj ukaz! Allonc! Eu marche !«
 
256
 
Pozdravila sta in koračila po vojaško proti Premu. Plemenito nevoljo na lepem obrazu, je gledal Andrian za njima in vprašal prijazno berača, kako sta ravnala žandarja ž njim, ga porniloval in mu vrgel svetel frank. Ko je že oddirjal, je držal Jo­žina rosnih oči frank v roki: »Naj me vzame zlo­dej,« se je zaklinjal sam sebi, »če ni škoda, da je Francoz! Niso vsi Francozi pasji, temu gleda do­brota kar iz oči. Daj ti Bog stotisoč sreč s tvojo lepo deklico!«
Vrstica 675 ⟶ 590:
Duanerji so odšli. Mož, ki je igral na slamico, je udaril novo vižo. O močni Mantovi, ki je bila čast kraljeva, je zapel, o junaku Andražu, ki je vodil Tirolce in umrl za starega cesarja. Nato je zapihal mehar o generalu Lavdonu in Jožina je zabrenkal: »Kar smo mi brambovci«. In naenkrat so pozabili vsi na Francoze, vse je govorilo in želelo Napo­leonu pogin, pelo slavo angleškemu generalu Wel­lingtonu, ruskemu Aleksandru.
 
Gospod v modri suknji je stopil k beraču in ga vprašal: »Odkod si ti?«
 
vprašal: »Odkod si ti?«
 
»Iz Barkinov, žlahtni gospod.«
Vrstica 689 ⟶ 602:
rami in klical: »Vina, za tako besedo vina!«
 
Udarili so z majoliko po mizi, da so letele rdeče pene pod strop. Tuji gospod je sedel k beraču in izprašal to in ono o komisarju, o kmetih, in se ni odpeljal nikamor. Ko je odšel, je povedal Barba Franc, da je to sam avstrijski konzul, baron Lederer, da poizveduje rad, kako se godi v deželi cesarja Franca, in da pomaga rad vsakemu, ki drži s starim cesarjem in ima kak račun z novim. Dobro je, če ima človek takega prijatelja.
Udarili so z majoliko po mizi, da so letele
 
Tisto noč je prišel Stivo. Povedal je, da leži Grga ranjen v Bajadocu, da mu je poslal Grga sporočilo po ujetem vojaku Francozu, kateremu je bil rešil življenje; da želi in hoče Grga v kraj, kjer se razvije vojska zoper sovražnika miru, Napoleona.
rdeče pene pod strop. Tuji gospod je sedel k beraču
 
Stivo mu bo pomagal, da pride in pozdravi na tem potu tudi dom. Nevarno je Ilircu, ki služi pod drugo zastavo, pokazati se v Iliriji. Kot mornarja pripelje Stivo Grga na Reko, odtam naj ga vodi dobra sreča na dom, preko meje.
in izprašal to in ono o komisarju, o kmetih, in se
 
ni odpeljal nikamor. Ko je odšel, je povedal Barba
 
Franc, da je to sam avstrijski konzul, baron Lederer,
 
da poizveduje rad, kako se godi v deželi cesarja
 
Franca, in da pomaga rad vsakemu, ki drži s starim
 
cesarjem in ima kak račun z novim. Dobro je, če
 
ima človek takega prijatelja.
 
Tisto noč je prišel Stivo. Povedal je, da leži
 
Grga ranjen v Bajadocu, da mu je poslal Grga spo­
 
ročilo po ujetem vojaku Francozu, kateremu je bil
 
rešil življenje; da želi in hoče Grga v kraj, kjer se
 
razvije vojska zoper sovražnika miru, Napoleona.
 
Stivo mu bo pomagal, da pride in pozdravi na tem
 
potu tudi dom. Nevarno je Ilircu, ki služi pod drugo
 
zastavo, pokazati se v Iliriji. Kot mornarja pripelje Stivo Grga na Reko, odtam naj ga vodi dobra sreča na dom, preko meje.
 
== VIII. ==
Vrstica 782 ⟶ 667:
baha, ne govoriči velika Rusija. Plemeniti Aleksander je prevzel nalogo, da maščuje čast evropskih vla­darjev, dovolj so se že uklanjali potomci impera­torjev otroku revolucije; predolgo že je svoboda in sreča narodov igračna beseda v ustih Korzijca. Vstaja Rusija, da maščuje narode in vladarje. In ti, Av­strija? O ti geslo bivših brambovcev — ti hočeš biti, vem, hočeš biti: Avstrija za vse! Da reši tebe, je žrtvoval cesar Franc lastno hčer. Na prestol, po­stavljen nad krvavimi podrtinami, je sedla Marija Luiza. Pri njej stoji senca nesrečne Antoinette. — Francija je mačeha avstrijskih cesaričinj, Francija je ognjenik, ki bruha pogubonosno lavo. Da ustavi Aleksander uničujoči tok, da ga ohladi mrzla moč severja, čakata Franc in Friderik Viljem, čakajo vsi, ki so bili žaljeni, oškodovani po Napoleonu. In kdo ni bil? Kdo ni vzdihal pod njegovim despotizmom? Književnost vse Evrope plazi pred njim — in če se najde plemenit, svobodeželjen duh, ki pove od­krito svojo misel — tedaj se pokaže naše sramotno suženjstvo. Palm — nemški tiskar, ustreljen na Nem­škem, na ukaz Napoleonov, ker se je tiskala pri njem brošura, ki drami nemški narod; Stein — umen mož, ki je zidal podlago osvobojenja na Pru­skem in bil pregnan na ukaz mogočneža. Niste edini v inozemstvu, ki ste trpeli od tiranstva samosilnika
 
družijo se vam v Vezelu postreljeni Šilovi častniki, naši postreljeni kmetje v Novem mestu. Pregnani vladarji, oropane cerkve. Prehuda sila rodi odpor. Mar nisi postal nerazsoden, ženialni, veliki Napo­leon? Vele, da ne dosegajo več tvoje moči tvojih blaznih načrtov, vele, da je otemnelo brezmejno hva­lisanje tvoj um, da ti je vzela višina prestola čisti pogled v nižino. Iskal si vojske, da ponižaš moža, ki ti je bil prijatelj, da ukloniš svoji volji državo neznane velikosti. Veš li, predrznež, ki se igraš s človeškim življenjem, veš li, kake sile izbruhne sever v tvojo propast? Še vihrajo nad Grand'Armee zma­gonosna bandera Ostrlenke, Jene, Wagrama; še jo spremljajo orli posnemalca rimskih cesarjev, še hoče biti Napoleon drugi Aleksander Veliki, drugi Karol Veliki. A prvi list je padel pri EBlingenu iz venca tvoje slave, Napoleon — več nisi nepremagljiv. Senca pogube spremlja Grand' Armee... Slovanski bratje! Barbari! Vi rešite svobodo Evrope! — Oddahne se svet. A gorje nam, hlapcem! Naši bratje padejo žrtve naše sužnosti... Kje ste, brambovci ? Prisegli ste zemlja in nebo sta slišala — zemlja in nebo sta priča naše sramote... Ilirija! Lažniv glas te je klical glas ošabnega Korzijca.
 
zemlja in nebo sta slišala — zemlja in nebo sta priča naše sramote... Ilirija! Lažniv glas te je klical
 
glas ošabnega Korzijca.
 
 
Rahlo priveje od Stražice, stresa rosne veje. Hladeče padajo kapljice na Grgovo vneto glavo, to­lažeče mu šušti veter: Pogum! Niso strti vsi zna­čaji — ni uklonjena volja, ni pozabilo srce. Pevec
Vrstica 929 ⟶ 808:
Ko je prišel Martin, se je zdelo Armandi, da prihaja iz velike daljave; pogledala ga je, kot da ga vidi prvič v življenju — in zdelo se ji je, da ga spoznava počasi — spoznava v njem sliko, ki živi od detinjih dni še vedno v duši, pokrita od tmine groznih dogodkov revolucije. Martin... Plamtečih oči, navdušene besede — to je tovariš njene mla­dosti. Klanjali so se čestilci mladi markizi, zasledo­vali so Martinovo ženo — v splošni moralični pro­palosti tistih dni je ostala čista, mrzla, živela samo svojemu otroku. Ponosna, tuja, je hodila v Marti­novem varstvu, tlačanova gospa, ne žena. A večkrat si je želela, da bi gojil Martin njene misli, da bi ji bilo tako možno zaupati mu, snovati, delati ž njim za stare vzore in pravice. On pa ji nasprotuje, na­vdušuje še njenega otroka za revolucijo in Napo­leona... Kako gori Mabelle — oropana, sirota ple­mičeva, potomka pobožnih križarjev, za zatiralca svetega očeta! Pismo pade pozabljeno iz Armandine roke, razvneta ustavi Martinov slavospev:
 
»Poznamo fanfaronade cesarjevih lizunov: Do Petrograda ponese Napoleona slaven vzlet. S pre­stola Ivana Groznega bo osvobodil ruske mužike, na meji dveh svetov bo narekoval Angliji mir. Na­poleon hoče — Napoleon more — in tako dalje. Kaj je tiranu za pol milijona ljudi, da le nasiti svojo častihlepnost. A narod v Franciji je željan miru, evropski knezi so siti sramote. In Napoleon ni več isti. Znano je v Iliriji, da se je pritoževal Marmont, da ne pozna cesar več zvezo, med njegovimi ukazi in med sredstvi, ki dajo možnost izpolniti jih. Zavrtelo se je korporalu na strmoglavi višini cesarskega pre­stola. Pravi, da je oslepljena Rusija; oslepljen je on. Bog, ki mu je dal šibo v roko, da pokori Francijo, udari zdaj nanj. Zasmehoval je cerkvene institucije, preganjal papeža, izzval prokletstvo starca, ki ga je venčal v cesarja.«
 
39*
 
3O8
 
evropski knezi so siti sramote. In Napoleon ni več isti. Znano je v Iliriji, da se je pritoževal Marmont, da ne pozna cesar več zvezo, med njegovimi ukazi in med sredstvi, ki dajo možnost izpolniti jih. Zavrtelo se je korporalu na strmoglavi višini cesarskega pre­stola. Pravi, da je oslepljena Rusija; oslepljen je on. Bog, ki mu je dal šibo v roko, da pokori Francijo, udari zdaj nanj. Zasmehoval je cerkvene institucije, preganjal papeža, izzval prokletstvo starca, ki ga je venčal v cesarja.«
 
»Znano Vam je, gospa markiza, kako se je iz­razil Napoleon o papeževem prokletstvu.«
Vrstica 949 ⟶ 822:
»VBonapartu je častil narod sam sebe, svojo moč, v njem se je poveličala revolucija, njene misli so razvnele njegove vojske. In ni še končan zmago­nosni tek... V zadnji kot sveta nosi naš prapor revolucionarne ideje.«
 
,,»Oblast je in ostane od Boga, Martin,« reče Armande, krene z nogo, prebledi. Njeno krilo je zašumelo ob pismu na tleh. Martin se sklone, vroče oči padejo na drzne črte... »Martin!« jekne Armande, iztegne roko — stoji kot da se je združilo vse živ­ljenje v njenih prestrašenih očeh. Kako izpreminja čitanje tistih vrst Martinov obraz — žareč postane smrtnobled — navdušenje prepodi trudna senca, stara pikrost... Zdaj se naježe lasje, roka stisne krčevito pismo... Kakor da hoče udariti bledo ženo, ki strmi proseč vanj, vzraste Martin. Prestrašena skoči Mabelle med roditelja — pa že vrže Martin zmečkano pismo prezirno pred ženine noge, se obrne
 
in gre trdega koraka iz sobe. »Martin!« jeknejo Armandina bleda usta, gane se kot bi hotela za njim, mu pojasniti, povedati. Pa že je zaloputnil vrata, že gre po hodniku, na dvorišče, k hlevu. Armande zaihti strastno, se vrže v kreslo. Mabelle pobere pismo, objemlje mater, vprašuje: »Kaj je vendar, mamica?« Naglo ji iztrže mati pismo, zaihti: » P usti me — pojdi!«
Vrstica 959 ⟶ 832:
Ljubke gledajo šmarnice, Mabelline ljubljenke, iz širokega listja, deklica vzklika v nedolžnem veselju, pozabi prizora, ki je bil tako mučen njeni občutljivi duši. Lepo je zunaj kot v božjem vrtu, nežne, pre­lepe so Marijine cvetlice, le čista duša bi jih smela trgati, le s čistim srcem se mora bližati devic Devici. In kaj se ni vselilo v Mabellino srce! Vroče pripluje v lice — težko je očitanje vesti: Greš v cerkev, misliš na Lenkine marnje. Vstaneš, ni molitev tvoja prva misel — pričakuješ samo, da pride nekaj no­vega nad te — pričakuješ ves dan. Trudna hrepe­nenja ležeš zvečer, meniš, da pride jutri — jutri, z mladim solncem, z novim dnem. Kdo ? Tisti edini, pravi...
 
Velik je šop, komaj ga oklepa nežna roka. Trudna od misli, se spusti deklica na travo. Na vrhu griča je in krasno se vidi ravno na mlin in otok. Kako je mičen! Obvit od Reke, opisan od cvetlic, opasan od starih javorjev, mami že dolgo Mabelle, mami jo bela brv nanj. Pa kdo ve, kaj bi rekli mlinarjevi, da gre komisarjeva hči na njih otok. Ošabni so, izogibljejo se Francozov — zasmehujejo ubogega Chapotina. On pa hodi in hodi... Tako poln skrbi je zadnji čas, O ta Rezika! Ali je njej kaj za Francoza? Morda ji je všeč, pa njen oče bi naredil bogve kaj, da bi hotela Rezika Chapotina. Ves drugačen je papa! »Sama si boš volila,« ji je rekel enkrat, ko se je pritožila zoper materine za­konske osnove, »revolucija je osvobodila srca.« Sama si bo volila! Andriana? Dober je, prikupljiv. Pa niso se še »srečale oči«, ni še imela občutka, da bi bil on tisto bitje, izvoljeno od usode za njo samo... Glej mlinarico na pragu. Kako da je njen obraz tako veder? Berač, Rezika prihajata za njo. Smeje se. Berač gloje kost, Rezika mu naroča nekaj. Kaj da so tako dobre volje ? In vendar gledajo tako okrog kot bi skrivali v mlinu kako kraljičino. Kaj so pozabili že Grgove smrti? Ni dolgo, tega so iz­vabile mlinaričine solze pri maši tudi Mabelli jok — zdaj se smeji bleda žena, ali smeh beži, nenavajen gost, hitro iz njenih oči. Berač odhaja, gospodar stopi k ženi na prag. Ona ga gleda vdano, mu govori. Mož kima resno, ji položi roko na ramo. Tu je zaupanje, ljubezen. Mabelle vzdihne in bolj kakor kdaj jo vleče v mlin, na otok. Rezika gre na vrt, nabira salato — kaj ko bi šla zdaj, se ustavila. Mimo, mimo je šla že večkrat. Rezika je stala že večkrat na vrtu, se ji nasmihala. Do pogovora nista prišli. R zakaj je ne bi nagovorila danes, vprašala
 
31O
 
za Francoza? Morda ji je všeč, pa njen oče bi naredil bogve kaj, da bi hotela Rezika Chapotina. Ves drugačen je papa! »Sama si boš volila,« ji je rekel enkrat, ko se je pritožila zoper materine za­konske osnove, »revolucija je osvobodila srca.« Sama si bo volila! Andriana? Dober je, prikupljiv. Pa niso se še »srečale oči«, ni še imela občutka, da bi bil on tisto bitje, izvoljeno od usode za njo samo... Glej mlinarico na pragu. Kako da je njen obraz tako veder? Berač, Rezika prihajata za njo. Smeje se. Berač gloje kost, Rezika mu naroča nekaj. Kaj da so tako dobre volje ? In vendar gledajo tako okrog kot bi skrivali v mlinu kako kraljičino. Kaj so pozabili že Grgove smrti? Ni dolgo, tega so iz­vabile mlinaričine solze pri maši tudi Mabelli jok — zdaj se smeji bleda žena, ali smeh beži, nenavajen gost, hitro iz njenih oči. Berač odhaja, gospodar stopi k ženi na prag. Ona ga gleda vdano, mu govori. Mož kima resno, ji položi roko na ramo. Tu je zaupanje, ljubezen. Mabelle vzdihne in bolj kakor kdaj jo vleče v mlin, na otok. Rezika gre na vrt, nabira salato — kaj ko bi šla zdaj, se ustavila. Mimo, mimo je šla že večkrat. Rezika je stala že večkrat na vrtu, se ji nasmihala. Do pogovora nista prišli. R zakaj je ne bi nagovorila danes, vprašala
 
o mrtvem Grgu, jih tolažila. Ta Grga je moral biti junak. Kako velik je Napoleon! Svet leži pred njim v prahu. In ta kmetski fant ni hotel priznati Napo­leonove pravice do privojevane Ilirije. Rajši je storil smrt na Španskem, kot da bi počival doma. In papa je rekel: Ta ni bil šalobarda, ki obrača plašč po vetru. Oj škoda junaka! Tako lepo leži njegov dom v pomladni lepoti. Beli so kostanji po brdih, visoke jagnjedi, topoli ob Reki. Valovi žito, obrača se mlinsko kolo. R Grga leži zakopan na tujem... Kaj je treba vojska, razprtij med narodi ? Papa do­kazuje potrebo cesarjevih vojsk, mama potrebo koalicijskih. Zrak v Parizu je bil poln rožljanja orožja, bojnih himen. Mabelle je bila vajena slišati
 
o vojski kot o potrebnem zlu, ki je večalo in bo­gatilo Francijo; kot druge mlade deklice so jo vese­lile vojaške parade, so jo vnemale cesarjeve zmage. Tu pa, v tihi dolini, čuti, da je vojska grozno zlo. Kako so jokale žene po Premu, ko so odhajali si­novi. Kako pravico ima cesar trgati materam srca iz prsi?
 
 
Nevede kdaj je prišla Mabelle v takih mislih pred mlin, šla mimo njega, pogledala na vrt. Rož­marin je stal, košati grm, sredi vrta, Rezike ni bilo več. R tu je pohojena trava od ceste proti otoku... Skoraj nehote se spusti deklica na mehko stezico, mimo glasne živadi, na novo brv. Mlinsko kolo klo­poče za njo, kot bi jo svarilo: Ne hodi! Od zatvor­nice kliče, vpije mlinarski hlapec — komisarjeva hči
Vrstica 1.322 ⟶ 1.189:
Še tisti dan je stopil Kručin pred intendanta v Postojni. Hlapca, postavnega fanta je imel s seboj in prosil je, da da gospod intendant hlapcu potni list in dovoljenje, da gre za mesec dni čez mejo, k teti, primoženi v Teharje pri Celju.
 
Raztresen je poslušal intendant. Prijezdil je bil uro od tega s Prema, pred očmi mu je še neraz­umno Mabellino obnašanje. Mesto običajnih vprašanj pokima samo in vpraša tajnika: ,,»Formular priprav­ljen ?«
 
,Je, gospod intendant,« odgovori črnikasti de Regipont, motri pozorno hlapca in opozori Andriana: »Za hlapca izgleda jako inteligentno.«
Vrstica 1.330 ⟶ 1.197:
»Kaj vas nisem videl že danes nekje?« vpraša naglo Grgo.
 
,,»Ali sigurno, gospod intendant,« se zarezi ši­roko Kručina ,,»mojega hlapca, četudi ni še dolgo pri meni, ste gotovo videli in danes je šel po mojo ne­vesto.«
 
,,»Vi se ženite? Da da, — saj sem slišal.«
 
»Ženim se, kajpada, hahaha! In vabim gospodo na mojo svatbo. Vsega bo dosti pri Kručinu in Mih­čeva Rezika je vredna pogleda.«
 
,,»Rezika? Kaj Regipont — hudo bo Chapotinu?«
 
Regipont zarije brado v svoj ovratnik. Saj je tudi njemu hudo — tolaži ga le, da tudi Andrianu ni tako gladka pot... Grga pa motri mladega inten­danta, čmernega tajnika. Trije fantje, eno dekle. Je kaj sovraštva v tvoji duši, Andrian, do neznanega tekmeca? V moji je ni. Bodi srečen ž njo, Andrian...
 
,,»Da,« se predrami intendant iz sanj ,.pridem na svatbo. Za koliko časa hočete dovoljenje? Mesec dni? Dobro. Za leto dni ga ne bi dobil.«
 
»Bo treba v vojsko?« namežikne zaupno Kručin.
 
,,»Ne ve se, kaj pride,« odgovori resno intendant, ,,»cesar pričakuje, da ga bodo podpirali Ilirci tako vneto kot skrbi on vneto za blagor Ilirije.«
 
,,»Seveda, seveda,« kima Kručina, ,,»tale moj hlapec bo vrl vojak.«
 
,,»Naredi še lahko srečo. Če ne pride, ste odgo­vorni vi in občina zanj. Regipont, pišite: Oči rjave, velike. Obrvi črne, ravne. Usta sorazmerna. Nos pravilen. Lasje kostanjevi, kodrasti. Obraz podolgast, polt zagorela. Postava velika, močna. Posebna zna­menja? Neke praske imate na rokah, kaj je to?«
 
,,»Od robid in vej v gozdu,« hiti Kručin.
 
»Na čelu je rdeča polt.«
 
,,»Spomin žegnanja v Jelšanah,« pojasnuje Kručin.
 
,,»Tam mora biti tepež, vem. Odpravimo vam tista klanja.«
 
,,»Če se bo dalo, gospod intendant,« se oglasi Grga in zopet ga pogledata intendant in tajnik. Glas in postava fanta ima nekaj vojaškega v sebi — tista polt na čelu se skriva v laseh, ni sled navadne rane...
 
,,»Slišal sem, gospod intendant, ne zamerite, da se poročite tudi v kratkem,« prekine Kručin sitno opazovanje.
 
,,»Dajte, da podpišem,« veli intendant tajniku.
 
(Dalje.)
Vrstica 1.420 ⟶ 1.287:
» Dobro kaže otava,« pravi mati in se ozre na otok. O, ni ji do otave materi, za sinom grešnikom, neznačajnikom, gleda skrbno oko. O glej, tvoja mati! Bodi moder, Grga. Nikdar ti ne blagoslovi mati take ZV2Z2. Nestrpno hrže rjaveč. Pojdi, Grga, da se ne bo sramoval brat brata, mati sina. Pojdi, zapusti jo, pozabi. Če moreš. Pojdi, ne vidiš je več, poslovil si se na veke.
 
Na veke! Prebridka misel. Ti nežna, ti krasna! Kdo je videl solnce in ga ne ljubi, kdo si more iz­trgati ljubezen iz srca? »Kaj ni Ilircu vseeno, bodi cesarju ime Franc ali Napoleon?« O prav govoriš, zlato dekle! V Ljubljani hvalijo veljaki in učenjaki francosko vlado — vse upajo, vse čakajo od Fran­coza. Slovenski jezik je uveden v šole, Kranjcu je odprta nastežaj pot do učenosti. Cesar hoče, da stoje Ilirci v vrsti izobraženih narodov, moreči nemški duh, ki je tlačil šolstvo in napredek Ilircev, izginja. O prav govoriš, zlato dekle! En narod poganja, pre­rojen, ves nov... Vstala je Ilirija na Napoleonov ukaz in smeli načrti in nade so oživele v srcu Ilircev. Sramočeni in tlačeni jezik in narod prideta do ve­ljave, s svojim starim imenom se podiči v svoji stari domovini Ilir... In zakaj bi hotel biti pregnani sin reške doline modrejši od vrlih, značajnih ljub­ljanskih mož? O, jaz pojdem — priklonim se komi­komisarju, in moja bo vsa sreča tega sveta, moja bo zlatolasa komisarjeva hči...
 
sarju, in moja bo vsa sreča tega sveta, moja bo zlatolasa komisarjeva hči...
 
Razvnet plane Grga pokonci. V dijaški suknji stopi v cerkev, stopi pred komisarja. Poreče mu: »Kaj bi se ustavljala bilka viharju, begunec mogoč­nemu vladarju, priporočite me cesarjevi milosti, go­spod komisar... «
Vrstica 1.584 ⟶ 1.449:
Ponosno je dvignila mlinarjeva hči glavo, pre­žimo je premerila moža brez strehe:
 
,,»Vse je naše, kar vidite. In večkrat se pri­peljem iz Postojne domov. Iz svojega na svoje. Da Vas poslušam, kam pridem?!«
 
Zibaje se v bokih je odšla. In dolgo je stal Francoz in gledal za njo. Kako je predrzen! Kaj lazi za dekletom, če nima lastnega doma, in je zdaj čas, da bi poslušala Francoza? Vendar ji je bilo kmalu žal, da se ni poslovila s prijazno besedo od njega.
Vrstica 1.632 ⟶ 1.497:
» Poboj in smrt — boljša kot počasno umiranje. Poznate čuvstvo, ki prevzame človeka, da je mrtev na vse drugo ? Chapotin mi je zaupal, da hoče slediti
 
nebu, med vrabci na grajski žitnici se je vnel glasen prepir. Mabelle je stala, pred njo Andrian. Kar ji ujame oko v breg se pomikajočo postavo; opletala je s škantom po plečih, s torbo po rami. Jožina! Že gleda na stolp, maha... Poročilo bo — zadnje, Mabelle, zadnje... Kolena ji klecnejo, roka išče opore: ,,»Prijatelj, peljite me dol... Pozneje Vam povem, pojasnim vse...«
 
Ob njegovi roki je poslušala njemu nerazumne besede: »Pozdravlja Vas fant, mlad — nikdar ne
Vrstica 1.642 ⟶ 1.507:
»Mrzlejši ne bo ruski led, nego je Vaše srce,« je odgovoril in trzanje mehkih, pesniških ust je iz­dajalo njegovo resnično bolečino. Mabelle je zastala. Da jo ljubi tako, na to ni mislila. Osrečila bi ga sladka beseda, vreden je je viteški, blagi mladenič, ljubljenec papanov. Ali vsa duša je pri onem, v dolu... Po sinjem zraku je šlo rahlo trepetanje, oblak, bel in prozoren, se je zapredel na jasnem
 
vzame druge.« Odšel je, odšel! Tmina je legla na srce. In ko se je zavedla, ni vedela, kdo jo je spravil na posteljo, vpilo je v njej samo: ,,»Šel je, odšel«... Mama jo je pokrivala s poljubi, jo izpraševala, prosila. Ovila se je ljubeče matere in ihtela strastno na njenem srcu. Bila bi ostala pri materi, pri edino zvesti...
 
,,»Samo Martin je kriv,« se je solzila Armande, »kaj se vtika v mene in mojega otroka!«
 
»Krivično sodiš papana,« se je vznevoljila strastno Mabelle. ,,»On trpi z menoj. Pojdi, mama, pošlji mi mojega papana.«
 
 
,,»Tvojega papana?!« se je užalila mama, nagla­šala ostro in zategnila zaničljivo usta. Zakaj po­udarja — in že večkrat — te besede?
 
Prihitel je, pokleknil k hčerki. Tesno se \z okle­nila njegovega vratu, mu šepetala: ,,»Odšel je... «
 
,,»Ubožica moja! — Toda bodi ponosna, Mabelle. Poznala in rešila si junaka. Glej —, ko bi se bilo zgodilo nasprotno —, bi te Grga ločil za vedno od tvoje mame, Grga bi ostal vedno Barkin.«
 
,,»Nič bi ne marala, samo da me ljubi Grga... Naj bi šla mama k svojim grofom... Pojdi, papa, Andrian sumi — pazi nanj...«
 
Široko odprtih oči je strmela za njim. Novo boleče iznenadenje: Papa je zadovoljen, da se je razrešila stvar tako... Ni mu bilo zate, Mabelle, ko je izpustil uhajača, in ni mu zdaj zate: Ženi je hotel nasprotovati, zato je ugajal hčeri; zdaj ga boli ženin prezir, ker ji je ukradel hčerkino zaupanje, zdaj bi ugodil rad markizi. Ne papa, ne mama te ne lju­bita, Mabelle — samo zato si, da se mučita med­sebojno po tebi in da iščeta v tebi sebe. Kako boli, boli vse to... Uhajač na nevarni poti, Rezika in Chapotin v žalosti, Andrian... In onadva, ki nimata razuma za bolečine drugih...
Vrstica 1.661 ⟶ 1.526:
Brezkončne so bile ure to noč. Mabelle je vsta­jala, tekala k oknu, če ni videti luči v mlinu; poslu­šala je, če ne ženejo žandarji uhajača — se skrivala v posteljo, kadar se je bližal od dveh strani korak, kadar je poslušalo na hodniku, pri materinih vratih. Onadva, ki ne spita radi nje, onadva, ki sta tako tesno zvezana in se vendar ogibljeta drug drugega...
 
Onadva... Mnogokrat ju je že premišljevala, kar je na Premu, kjer je videla pri kmetih in so­sednih graščakih najvdanejšo zakonsko ljubezen. Ko je okusila sama grenko sladkost čuvstva, ki mami dušo k duši, ji je postajalo marsikaj jasno, a jasnejše kot to noč ji ni stopilo nikdar vse pred oči: V raz­beljenih možganih se je vrstila slika za sliko — spo­mini iz otročjih let od prvega dne, kar se spominja »Martina«. Slišala je rezki naglas materinega sicer tako mehkega glasu, kadar je poudarjala: ,,»Seveda, tvo j papa,« videla je očetovo ponosno čelo sklo­njeno, usta stisnjena. Razkrila se ji je tragedija dveh duš, ki se ljubita in se tujita drug drugemu; ona za­slepljena od svoje ošabnosti, on odbit od njene na­videzne mržnje. In med njima nedolžni vzrok pre­pirov, ubogo dete, ki je želelo zaman soglasja med roditeljema. In počasi se ji je razreševala zagonetka njene mladosti — proti jutru je prišla do prečud­nega sklepanja: Ni mogoče, da bi bil Martin, od mame tako zaničevani Martin, njen pravi papa... In vendar ni bilo nikdar boljšega očeta. — Čudna nova misel bi prepodila skoraj, da je možno, spomin na uhajača.
 
Zdramilo jo je solnce, ki je ožarilo mlin in otok. Pravljica je hodila med šmarnicami na griču, se je skrila za mlinsko kolo. Umolknila je pravljica, pusto leži pred njo. Chapotin hoče v vojsko, da pozabi, Grga ji izporoča, da je ne pozabi nikdar — ona pa — ona... Da ga spremlja v sanjah, se je vrgla na posteljo. Pa prežive so bile muke tega dne, te noči. V Mabellin spanec je šumela bukev ob mostu, je klopotalo kolo. Hodila je v dol, pa ni prišla, svin­čenotežke so postale noge. Cesarjev dan, dan mi­losti, je rekel papa. Po Grga hoče, sede na konja. Andrian ji brani, Regipont pravi: »Ni hlapec, gospod intendant...« »Zaprite uhajača,« se razjezi tihi An­drian, ,,»zaprite vse, komisarja, njegovo hčer, Cha­potina.« In že se bliža trd korak po bregu, rožljajo okovi, birič odpira stolp. ,,»Grga! Grga!« zavpije ona, skoči in pogleda v prestrašeno Manon.
 
»V pratiki je zaznamovan nesrečen dan,« tarna Manon, briše Mabelli pot, ji gladi razmršene lase. ,,»Kaka noč! Gospa markiza je zaspala šele proti jutru, Martin — gospod komisar, sem hotela reči, je hodil vso noč po hodniku, in komaj vstanem, teka že mlinarjeva Rezika in hoče govoriti s teboj, Ma­belle, pa sem rekla: Pogledam — in zdaj tak strah...«
 
,,»Rezika!« zavrisne dekle in skoči iz postelje. ,,»O, daj! Obleci me naglo, zlata dobra Manon — ne pusti je stran, zakliči jo!«
 
Manon stresa pentlje na svoji glavi, meče ob­leko na tresočo se deklico odpira vrata. Oh, kake komedije! In vse radi pisarja! Kite napol razpletene, čižme napol prevezane, v solzah prečuto noč, mo­reči strah na obrazu, prihiti Rezika, vije obupno roke:
 
,,»Prijeli so ga snoči... Postojnski... Kručin je izporočil... ,,»Postojnski!« Mabellin obrazek pka~ meni za hip — se oživi odločnosti: »Naglo, Manon, uredi mi lase — teci, Rezika, ukazi konja.«
 
Samo napol so pripeti lasje, komaj zapeta ob­leka, pa nepočakana se iztrže Mabelle dojilji iz rok, hiti na dvorišče, naganja hlapca, obljubuje Reziki: » Rešim ga ali umrjem.« Manon hiti po svojo gospo. V nočni halji priteče prestrašena, ko sedi hčerka že na konju: »Stoj, Mabelle, kam hočeš?«
Vrstica 1.699 ⟶ 1.564:
S takim znamenjem v roki je umrla, umrla ža­losti, ko se je družil njen sin s četami, ki so po­dirale in rušile svetišča. Ona ni umela, siromašica, da je bil to boj za visoke cilje, da se mora porušiti staro, da se zida novo. O mati! Vendar si imela v marsičem prav... Najčistejšo idejo umaže dih člo­veške strasti, delo osvobojenja je postalo rabljevo delo, duh, ki se je hotel oprostiti Boga, se je klanjal blatu. O mati! Naj poljubim v spominu nate noge in rane tega križa, naj bi bila v mojem srcu tvoja pre­prosta vera, naj bi umrl mirno in sveto kakor ti...
 
Konj muli redke bilke ob brezdnu, gospodar kleči na trhli klopi. Ne mudi se mu v Postojno, ne mudi se mu domov. V samoti ga je poklicala materina duša. Rahlo tika in kaplje v skalnati steni, cvetje ob križani glavi zapira oči — Martin sliši materin glas, ponavlja njeno molitev: »V svoje svete rane skrij me, v smrtni uri ne pozabi me...«
Konj muli redke bilke ob brezdnu, gospodar
 
kleči na trhli klopi. Ne mudi se mu v Postojno, ne
 
mudi se mu domov. V samoti ga je poklicala ma­
 
terina duša. Rahlo tika in kaplje v skalnati steni,
 
cvetje ob križani glavi zapira oči — Martin sliši
 
materin glas, ponavlja njeno molitev:
 
»V svoje svete rane skrij me, v smrtni uri ne
 
pozabi me...«
 
<center>*</center>
 
Dobro da ne veš, Armande, kako mrzlo je danes v Postojni... Ostro piha burja od Nanosa, stresa kostanjiče pod gradom, lipe pred gradom. Prijazna župna cerkev se pozdravlja z gradom, izpušča iz sebe stare ženice, otroke in može, ki so poslušali vsakdanjo jutranjo mašo. Vsi hite mimo moža stare korenine, ga pozdravljajo spoštljivo. Pl. Hueber, po­štar postojnki, vihti palico, kima, si suče brke. Ni on od muh. Mož je, ki ni bežal kakor drugi tržani
 
m
 
župna cerkev se pozdravlja z gradom, izpušča iz sebe stare ženice, otroke in može, ki so poslušali vsakdanjo jutranjo mašo. Vsi hite mimo moža stare korenine, ga pozdravljajo spoštljivo. Pl. Hueber, po­štar postojnki, vihti palico, kima, si suče brke. Ni on od muh. Mož je, ki ni bežal kakor drugi tržani
 
o prvemu prihodu Francozov. Z župnikom Benigarjem in pisarjem Šaeberjem se je podal naproti generalu Muratu in pridobil tako Postojni milost velikega sabljača.
Vrstica 1.729 ⟶ 1.576:
Župnik, mož srednje, krepke rasti in inteligent­nega obraza, plešaste glave, nagubanega čela, stopi iz cerkve, se nasmehne staremu prijatelju.
 
,,»Pozdrav, reverendissime domine!« Hueber po­moli Andreju Magajnu tobačnico: ,Je vous prie, monsieur rector in profesor naše slavne gimnazije...«
 
,,»Merci, mon tres cher.« Župnik spusti konce koščenih prstov v rjavi prah. ,,»Da, doživeli smo: Po­stojna ima gimnazijo in nižjo šolo, dva razreda v enem prostoru...«
 
,,»Pa vam naredimo že prostor, sitni pedagogje, izpraznim vam svoj hlev — kaj se ne pobriga inten­dant za to?«
 
Župnik mahne z roko: ,,»Godefrou Andrian de Varburg je izvrsten mladenič. Toda če ga kaj vprašaš, te pošlje k tajniku, ta k intendantu — no, pa kaj je z Regipontom? Začne tudi on z muhami? Glejte ga! Ne ozre se na nas, ne počaka. Mimo njega gredo de­kleta po vodo na grajski studenec, srečujejo ga tržani in kmetje. On ne odzdravlja. Sicer se ustavlja ob vsa­kem drevesu, ogleduje skrbno lističe, boža debelce.«
 
,,»Oh,« si zasuče poštar brke, »muhasti so ti Francozi. Eine launenhafte Nation, Hochvviirden. Pa kaj — letali ne bomo za njim. Preobjedel se je, monsieur.«
 
In trdo se ustavi poštar, udari s palico ob tla. Župnik je neodločen: ,,»Danes sem hotel, ravno danes, govoriti o tej sitni aferi, o učiteljski plači. Učitelj in pomožni učitelj nižje šole, saj veste, prijatelj, Valentin Persoglia in Anton Vencais, sta zmeraj nad menoj... Plače ne dobita. Pomagam naj, ravnatelj. Pa si ne morem sam sebi pomagati. Očitata mi, pomislite: — »Kaj Vam, prečastiti! Vi dobivate kot vodja gimnazije in profesor humanitete in aritmetike tisoč — in go­spod kaplan, profesor gramatike in francoskega jezika, devetsto frankov na leto. A mi siromaki? Spoznali so učitelju štiristo frankov, pomožnemu učitelju tri­sto. Pri vas v gimnaziji znaša šolnina po tri franke na mesec, pri nas po tri krajcarje. In še te, kdo jih pri­nese? Ta jih nima, oni jih neče dati, pravi, da se
 
otroci tako rte nauče ničesar in je res tudi težava, če poučujeta dva učitelja v eni sobi; če je en deček tepen, vpijejo vsi — in če ni tepen, se nič ne nauči. Intendanca pravi: Potrpite, da se dobi kak denar; že več mesecev ne vidimo plače, da nam ne dajo dobri ljudje živeža, bi umirali od lakote.«
 
,,»Silno težko mi je,« maha župnik z rokami, ,.poslušati te tožbe, ko ni v moji moči, da pomagam. Saj se godi tudi nam tako, saj se godi tudi ljubljan­skim profesorjem in učiteljem tako. Šola mora biti, je ukazal Marmont, občine naj prevzamejo oskrbo, šolnina bo vrgla tudi nekaj, so računih. Pa Francozi so izpraznili, ko so prišli v deželo, vse blagajne; kje naj vzamejo občine. In šolnina, kdo jo prinese; ta je oproščen iz tega ali onega vzroka, drugi ne more, tretji noče. V Ljubljani pravijo učiteljem, da so poslali proračun za to leto v Pariz, da ga pre­gleda in potrdi cesar. A cesar je na Ruskem. Rev­ščina pa je res neverjetno velika. Prostovoljni darovi pod Francom, znižanje denarne vrednosti, grozne vojskine naklade so spravile vso Kranjsko na beraško palico, rede se zdaj samo vozniki.«
 
,,»Uredilo bi se vse to z umnim gospodarjenjem, da bi dal Napoleon mir; a kaj ko ni konca vojnim nadlogam. Če se uresniči, kar pravijo vesti iz Avstrije, da Napoleon topot bitko izgubi — potem pritisne zopet na deželo z krvnim in denarnim davkom.«
 
»Če se uresniči, potem nas reši Bog Napoleona — vse čaka napeto — in radi se bomo iznebili Francozov.«
 
»O radi!« pritrdi iz vse duše poštar in si za­viha junaške brke, pogleda po drevoredu: »Kako se ustijo, da so nam naredili teh par let svojega bivanja več za povzdigo prometa in šolstva, kakor Avstrijci vsa stoletja. Pa prosim Vas, reverendissime: Ali so naredili, česar bi ne bila storila naša vlada, zdaj ko se premlaja ves svet? Če bolj počasi, pa bolj solidno... Rečem Vam, prečastiti, dasiravno ali ravno zato, ker uživate čast ravnateljstva — kake pa so te francoske šole? Vse nezrelo.«
— vse čaka napeto — in radi se bomo iznebili Francozov.«
 
»Katekizem poudarja državljanske dolžnosti, uči kmeta voziti gnoj,« se nasmehne grenko župnik. »Zdaj so nas porabili, ker ni bilo drugih zmožnih mož, ko odraste izobražen naraščaj, potisnejo du­hovnika popolnoma iz šole. Zdaj je materinščina podlaga, na kateri se zida — a ko se priuči mladina novemu deželnemu jeziku — prežene francoščina ilir­ščino in oni fantasti v Ljubljani, ki pripisujejo Napoleonu zasluge in namene, o katerih se mu še ne sanja ne — si izbrišejo oči. Gladka francoščina izpodrine domači jezik hitreje kot nemščina, gospod poštar.«
,,O radi!« pritrdi iz vse duše poštar in si za­viha junaške brke, pogleda po drevoredu: »Kako se ustijo, da so nam naredili teh par let svojega bivanja več za povzdigo prometa in šolstva, kakor Avstrijci vsa stoletja. Pa prosim Vas, reverendissime: Ali so naredili, česar bi ne bila storila naša vlada, zdaj ko se premlaja ves svet? Če bolj počasi, pa bolj solidno... Rečem Vam, prečastiti, dasiravno ali ravno zato, ker uživate čast ravnateljstva — kake pa so te francoske šole? Vse nezrelo.«
 
,,Katekizem poudarja državljanske dolžnosti, uči kmeta voziti gnoj,« se nasmehne grenko župnik. ,,Zdaj so nas porabili, ker ni bilo drugih zmožnih mož, ko odraste izobražen naraščaj, potisnejo du­hovnika popolnoma iz šole. Zdaj je materinščina podlaga, na kateri se zida — a ko se priuči mladina novemu deželnemu jeziku — prežene francoščina ilir­ščino in oni fantasti v Ljubljani, ki pripisujejo Napoleonu zasluge in namene, o katerih se mu še ne sanja ne — si izbrišejo oči. Gladka francoščina izpodrine domači jezik hitreje kot nemščina, gospod poštar.«
 
»Prokleto je škoda! Lepšega jezika in korist­nejšega za Avstrijca ni kot je nemški. In ravno zdaj pridejo ti vragi, ko so se jele snovati povsod šole,
Vrstica 1.763 ⟶ 1.608:
Staremu poštarju se naježe brki, pa preden se izlije njegovo razžaljeno nemško čuvstvo v ogorčene besede, ustavi njega in župnika razburjen, zasopel klic: »Gospod Andrej!« Gospod Andrej! Po stezici za zidom priteče v suknji, širok, zalit obraz poten in bled, čokat mož.
 
,,»Kaj pa je, Kručin, kaj?« vprašuje župnik.
 
,,»Gospod Andrej, gospod poštar, ugledna moža sta, pomagajta mi: Snoči so prijeli žandarji mojega hlapca, ki je hotel k teti v Celje, žandarji so se zmotili — menijo — da je Mihcev Grga.«
 
»Mihčev Grga,« se vznemirita gospoda. ,,»Da se je dal ujeti!« se čudi poštar.
 
,.»Pomagajte gospodje, sicer ga ustrele in kaznu­jejo Mihčeve, mene, občino — in poroka se odloži. Vama bo verjel intendant, izpričajta, da je moj hlapec — da se so zmotili žandarji.«
 
»Gotovo so se zmotili,« pritrdi Hueber, si zasuče brke in gleda kot bi hotel prebosti vse francoske žandarje. Župnik pomišlja, gleda za belim plaščem pri Ribniku in se prepriča: »Gotovo so se zmotili, le hitro do Regiponta, ne varčujte z obljubami.«
— da se so zmotili žandarji.«
 
,,Gotovo so se zmotili,« pritrdi Hueber, si zasuče brke in gleda kot bi hotel prebosti vse francoske žandarje. Župnik pomišlja, gleda za belim plaščem pri Ribniku in se prepriča: ,,Gotovo so se zmotili, le hitro do Regiponta, ne varčujte z obljubami.«
 
»Rešiti ga moram, četudi gre vse na kant,« sklene moško Kručin. —
 
C HE
 
Ves sen je prec! Kako si romala čez polje, ko mrak je padal na zemljo, s teboj je vriskalo podolje, vabilo selo te ljubo, ti, srečna misel!
 
m
 
ftegipont stoji ob Ribniku in gleda v vodo, ki stopa tako tiho izpod zemlje. Mučno mu igra po črnikastem obrazu, zdi se mu, da ga vprašuje nje­gova slika iz vode: Kako se počutiš po junaškem delu? Uhajača izročaš smrti. Ti je bila mar dolžnost ali maščevanje? Maščevanje — odgovarja rahla tožba v zraku, krivijo se drevesca, valovi studenec: Pre­zirala te je, vodila Andriana za nos, sleparila vne­tega očeta, ponosno mater. Haha! Zaradi kmeta! In Andrian je hodil dan za dnem. , . Klanjal se je visokomerni materi, se topil radosti ob usmevu hi­navske hčere. In on, Regipont, ga je še zavidal... A ko je jel hujšati Andrian, ko je taval okrog bolj mrtev kot živ, govoreč o sami zlatolaski, ko je za­nemarjal vso svojo dolžnost — tedaj se je zasmilil Regipontu. Tekmoval bi itak le brezuspešno ž njim, z Marmontovim varovancem. Zato je ostajal doma, sadil lipe in kostanje. Drevored mu je v tolažbo. Že so se ukoreninila drevesca, že jih ne izruje več burja. In ko se razrasto v košate velikane, bodo straža burji, kras trgu, počitek potniku, šumeli bodo poznim rodom o Regipontu, o Francozih, ki so bili delavni za kras in korist Ilirije, a niso želi hvaležnosti.
Vrstica 1.870 ⟶ 1.709:
»Na Rusko!« je jeknila, kot da ji je prebodel srce. Žareč obrazek je pokrila zopet smrtna bledost, kakor da mu hoče zakriti, kaj se ji godi v duši, je zakrila lice z rokami, se stisnila vase. Pa videl je solze, ki so kapale med prsti, videl, da se premaguje, da ne bi zaihtela na glas. joče, joče... Četudi za drugim, vendar ga peče vsaka njena solza. Kaj ji ni obetal v pesmi tolikokrat, da hoče žrtvovati vse za njo? Za njeno ljubezen je menil tedaj, sebičnost ga je vodila kakor vsakega zaljubljenega. Zdaj ji hoče pokazati, da jo ljubi nesebično. Mehko jo tolaži: »Ne jokajte, mademoiselle! Grem na Rusko, v smrt, in želim, da me ohranite v dobrem spominu. V pisarni čakajo možje, ki hočejo dokazati, da je ujet po po­moti Kručinov hlapec. Ker trdite tudi Vi tako, kako bi smel dvomiti intendant o besedi tako odličnih prič? Naj gre hlapec svojo pot, intendant mu želi srečo. Saj imava oba isti cilj — oba greva v boj.«
 
,,»Ne govorite tako, Andrian,« je trepetala in ihtela: »Ne hodite, ne smete iti... O Bog, moj Bog!«
 
Kakor da ni razumela, da izpusti uhajača... Zakaj ihti ? Prečudno... Kot bi zasijalo solnce skoz goste oblake, ki so zastirali dušo. »Zakaj ne smem iti, Mabelle?«
Vrstica 1.980 ⟶ 1.819:
»Ej Mabelle! Lahko tebi,« pravi Kručinka. »Grga je živ, ti si ga rešila. A Marko je umrl. In večkrat se mi zdi, da sem kriva njegove smrti jaz; v sanjah vidim zmrzle poljane, zmrzle vojake. Tudi Šimna ni več nazaj. Ej, naš ata! Prav so imeli, prav, ni mli­narjeva hči za škrica. Sama vem to — in vendar, Mabelle, vendar me boli srce, povej, zakaj je tako čudno na svetu?«
 
»Ah, Rezika,«vzdihneintendantova gospa.,,»Kadar veje burja in stresa mlade debliče, se spomnim dne, ko je odjezdil Grga, gledam na cesto. Spominjam se Reke, šepetanja jagnjedi, klopotanja koles. Ni za nas, so dejali tvoja mati in prav so imeli. Predober je Andrian — in vendar, zakaj se mi stisne večkrat srce — zakaj je tako čudno naše življenje? Povej, Rezika, povej, zakaj?«
 
Življenja čudne poti. Osemnajstega avgusta jih premišljuje Mabelle. Življenje narodov in posamnika. Trese in vije se mlado drevje ob cesti v burji, tako se trese in vije zdaj Napoleonova usoda, tako trepeče Francija. Kar je pridobil Franciji Napoleonov genij, to odtrga zopet od nje pravica in maščevanje. Nisi se boril zaman, Grga — obistine se tvoje želje in besede. Zapustiti bo moral Francoz Ilirijo. Naj! Zvesto sloni duša ob duši. Mama piše Mabelli, da naj se ne boji. Napoleon ni Francija, on propade, ona živi. Bog ljubi Francijo in hoče, da stoji na čelu narodov. Ne kot požrešni zmaj revolucije, ne kot naježeni Mart: kot dom starega viteštva, trden ščit vere. Pride potomec solnčnega kralja, staro se pomiri z novim. In samo sreča čaka hčerko markija de Villeneuve pod Ljudevitom. — Mama piše Mabelli, da bi jo obiskala hčerka, da bi videla svojega ma­lega bratca, mladi cvet pozne, a velike materine sreče. A kako naj pusti Mabelle Andriana, ko zabi­čuje guvernerjev arrete uradnikom, da naj ostanejo zvesto na svojih mestih, in bi smatrali Postojnci intendantovo odpotovanje za beg. Mama ji piše, da se spominja rada premskega gradu, tuljenja zimske burje in osamelosti, da se nasloni o takem spominu rada na svojega Martina. »Nekaj posebno svetega in lepega je v zvesti ljubezni, Mabelle...« Vem, mama. Nikdar ne bo vzel druge — in Andrian — to blago srce, se ne izneveri nikdar.
Vrstica 1.988 ⟶ 1.827:
»Seveda, papa,« odgovori Andrian, ki razume, da ni naredil Martin poti iz Ljubljane samo zato. »Pa jaz pustim težko Andriana,« je ugovarjala mlada žena in se oprostila, da se posvetuje s Pierrom
 
o dineju na čast glavnemu intendantu Kranjske. Naglo je pojasnil tedaj Martin: » Andrian, zdi se, da bomo bežali... Že so vpadli Avstrijci v Ilirijo, Evgen nas ne bo mogel braniti, vstal bo narod, se družil z vojsko. Na petnajstega smo še slavili ce­sarjev god, danes je osemnajstega, pa že prihajajo od vseh strani vznemirljiva poročila. Zato pridem po Mabello, pošljemo ženske naprej, na varno, v Francijo — če se ustavi sploh tam tok Napoleonove pogube. Mi vztrajamo po svoji dolžnosti do zad­njega.« ,,»O papa! Kaj bo res konec Napoleonove, naše slave?«
 
,,»Dosti psov uduši jelena, dragi sin... Vsi krčeviti napori Napoleonovi, vsa novačenja in prosto­voljni darovi ne morejo pomagati — ker je trudno ljudstvo in armada. Da, Andrian, mi gremo zopet resnim časom naproti. Pa ti delaš dobro,« se na­smeji Martin, ko se vrne Mabelle, ,,»v Telegrafu čitam: Tristo frankov od postojnskega intendanta.«
 
»Pozabili so natisniti pri vsoti, poslani po meni iz Bistrice, Postojne in Senožeč. Tu 387O, Bistrica 4254, Senožeče 267O — vsa Kranjska 77.OOO frankov prostovoljnih darov za vojno.«
 
,,»Prostovoljnih!« se nasmehne Martin. ,,»In še konje in vojake, katere so poslali Ilirci po zgledu Francozov. Samo prostovoljni darovi, moj sin! Zato pa je pohvaljen maire, zato sta dobila baron Zois in škof ljubljanski in senjski, tržaški kanonik Rado dekoracije častne legije. Čemu jim bodo po našem odhodu? In vse od nas začeto delo, šole in druge naprave? Zdi se, da ustavi Previdnost prenagli tok novih idej, ki so pomladile svet.«
 
»Če so prišle prezgodaj kam, je to na Kranj­skem,« se nasmeji Andrian, »pa upajmo, da pridejo Kranjci še za nami.«
Vrstica 2.000 ⟶ 1.839:
Kakor vihar so bili prišli Francozi, podirali so jezove starih naprav, prinesli mulje in dračje novih šeg na plodno njivo barkinskega poštenja. Kakor vihar so odšli, trdih sinov brd se ni prijela tuja na­vlaka, Reka je šumela preko njih in vse je bilo, kot bi ne bilo nikdar. Zadovoljen vrnitve starih časov in ohranjenega poštenja hiše, je pozdravil stari ata radostno Grga, ki se je vrnil zdrav iz vojne. Samo malo čuden. Redkih besed se je ogibal družbe, po­
 
sebno ženske. ,,»Se že premeni, ko se oženi,« so menili modri ljudje. Toda Grga se ni maral ženiti in ker ni gospodarja brez gospodinje, je prevzel Tone gospodarstvo. V hišo je prišla mlada nevesta. Neprijazno se je je ogibal Grga. Kot da ga boli. Mati je umela in trpela ž njim. Nikdar ni govoril
 
o Mabelli, vendar je mislil gotovo pogosto nanjo, ker je sedel tako rad pod jagnjedom, kjer je videl prvikrat prenežno Francozinjo. Le z Reziko sta se pomenila, kadar se je pripeljala rejena in oblastna iz Postojne na dom in stopila z Grgom preko nove brvi na otok. — Nekoč je odšel Grga in dolgo ga ni bilo nazaj, ko se je vrnil, ni odgovarjal na vpra­šanja. Berač Jožina je bil, ki je odkril Mihčevki Grgovo pot: Neslo ga je, da poizve, kako se godi nepozabljeni, da jo vidi še enkrat. Tam na Fran­coskem imajo zdaj kralja po božji postavi. Tista bleda komisarjeva gospa ima zdaj lep grad in komi­sarju pravijo grof d'Auxerre. Hči pa ni tam z inten­dantom, ona ima drug lep grad v drugem kraju, v Vendeji se pravi, in Mabelli pravijo markiza. Grga jo je videl, ko je hodila po vrtu, ž njo Andrian, pred njo dva angelsko lepa otroka. Grga se ji ni pokazal.