Komisarjeva hči: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mirjam (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mirjam (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 160:
Mariage! hrupen smeh spremlja to besedo, udari skoz vrata. Visoka postava, ki sloni ob oknu druge sobe, se zgane. Mariage! Kaj se smeje! In Martin tudi... Porogljivo buči njegov smeh do nje. Ma­riage ! Ne boš možil Martin Moussage vnukinje grofa d'Auxerre, ne! Vrne se kralj — Mabelle je dedinja očetove in dedove zapuščine. Mabelle je bogata. Na zlate kodre ji položim bleščeč venec, knežji venec. Mabelle bo sijala na kraljevem dvoru... Sijaj, čast bosta Mabelli nadomestilo za prazna leta mladosti. Armande pritisne vroče čelo na šipo. Zdi se ji, da jo vpraša bučeči vihar: Prazna leta? Kaj ne uživa ljubezni svoje matere, nežne skrbi Martinove? Tlačanovo! Haha! Ponujal ti je nekdaj venec rdečih rož — zakaj si ga pomendrala, Armande? Morda bi bila uživala srečo... Ob tlačanu? O vihre šumne, nagle, ne vzbujajte preteklosti, ne kličite bojev pri­hodnosti...
 
Mariage! Zopet... In Martinov bučen smeh. Ne boš možil moje hčere, tlačan! — Tresoče roke odpre naglo vrata. Objokana, nežne črte razdejane kot cvetna greda po viharju, stoji črno oblečena žena na pragu, roke ji cefrajo batistasto rutico. »Mabelle!« kličejo njena usta in oči. »Mama! Moja mama!« skoči hčerka k njej. Tesno se objameta. Martin stisne ustni.
<p <align=right>''(Dalje.)''</rightp>
(Dalje.)
 
== III. ==
Vrstica 269:
 
Minilo! minilo! Poteptan je venec rož, izrvan grm. Zgorel je grad slavnih dedov, pod roko drhali sta poginila roditelja, plemeniti soprog... In Martin je bil član revolucionarnega kluba, krvave so njegove roke... In ni mostu, ki bi peljal nazaj v deželo mladosti, nikdar ne pade stena med tlačanom in markizo...
<p align=right>(Dalje.)</p>
 
(Dalje.)
 
(Dalje.)
 
== V. ==
Vrstica 476 ⟶ 473:
»Zenačili smo stanove, meščanka. Pod sramot­nim odrom te snubi nekdanji tlačan. Poroka z revo­lucionarjem reši aristokratinjo.« t
 
»Nikdar!« je vzplamenela. »Noč je dolga za premislek in ti si mati,« je odgovoril s poudarkom. (Dalje.)
 
<p align=right>''(Dalje.)''</p>
 
== VII. ==
Vrstica 701 ⟶ 698:
 
»Dol z Napoleonovim orlom!« prihaja Grgov klic v kuhinjo. Potem ropot koleslja — tihota. Vozniki se pridušijo, udarijo po mizi, se kregajo. Samo zato, da ne bi videl drug drugega, kako mu je stopilo nekaj mokrega v oči. »Ti strpenski ogenj, ti! Kar iskre nosi v me!« rentači Fernantov Bolte in se obriše z rdečo ruto.
<p align=right>''(Dalje.)''</p>
 
(Dalje.)
(Dalje.)
 
== IX.==
Vrstica 866 ⟶ 862:
 
O ti pravljica pomladi! Beseda ni izdala čuv­stva, govorilo je samo oko. »Črez brivne britve bi šel zate,« pravi Lenkin fant, in Mabelle bi šla boso­noga preko trnja in kamenja za pogledom krasnega rjavega očesa.
<p align=right>''(Dalje.)''</p>
 
(Dalje.)
(Dalje.)
 
== X. ==
Vrstica 1.022 ⟶ 1.016:
»Poslušaj, dete: Fant naj stopi v vrste našega cesarja, Napoleon prejema rad junake in priznava hrabrost vsakega. V službi za Avstrijo je dobil Grga samo rane, pri nas doseže lahko visoko stopinjo, pomaga mu do nje komisarjeva hči. Ne pravi materi ničesar, Mabelle — jaz počakam mesec dni — potem bo tvoj oče samo komisar.«
 
»Moj dobri papa!« vzklikne veselo Mabelle, pa takoj jo orose nove solze, tožno sklone glavo: »On ne prestopi, papa!« (Dalje.)
<p align=right>''(Dalje.)''</p>
 
(Dalje.)
 
== XI. ==
Vrstica 1.229 ⟶ 1.222:
 
»Dajte, da podpišem,« veli intendant tajniku.
<p align=right>''(Dalje.)''</p>
 
(Dalje.)
 
(Dalje.)
 
== XII. ==
Vrstica 1.400 ⟶ 1.390:
Živina in ljudje stradajo. Desettisoč konj je pogi­nilo v eni strašni viharni noči, stotisoč mož je mrtvih ali ranjenih in še nismo bili nobene odločilne bitke. Rusi se nam umikajo, nas napadajo in dra­žijo. Način boja, ki nam dela škodo in ne odloči ničesar. Generali so nevoljni, moštvo mrmra. Uma­zana in blatna je Napoleonova slavna armada. Vprašujemo se, čemu in zakaj trpimo? Kje bo ko­nec trpljenja? Zdi se, da se je hotel pogajati Na­poleon že na poti z ruskim carjem. Poslal mu je sla. Toda car je odgovoril: Nobenega pogajanja, dokler stoji le en sam francoski vojak na ruski zemlji. In naš nenasitni vojskovodja nas vleče naprej in na­prej... Vidiš, Grga, taka in enaka so privatna poročila, poslana na naš odbor — zelo različna od uradne samohvale, kajneda? — In vidiš, Grga, previdni možje, kot je naš Metternich, računajo z Napoleo­novim porazom, so pripravljeni. Stoinpetdeset tisoč mož je dovolil Napoleon milostljivo Avstriji, da sme imeti stalne vojske. Da bi se ne mogla dvigniti, se ne otresti njegovega jarma. Pridejo novinci, se iz­urijo in odpuste. Navidez malo število v resnici pa je narod vojska in vojska narod. Podobno delajo na Ruskem. Tam bude odlični možje v ljudstvu čut za čast in svobodo. Za mejo se piše in tiska. Tu je kraljev poziv od Kornerja: Vstani, moj narod, grmade gore... Jeklo zabodeš v sovražnikovo srce... Zrela je žetev, ne mudite se...
 
Kramar se je bil sezul in izvlekel iz nerodnega črevlja skrbno zložene papirje. Grga je poslušal, čital. In zažarele so krasne oči, otresla se je ju­naška duša sramotne more. Avstrija kliče, stari cesar! Tron Habsburgov ima stati, vedno Estrajh 'ma kral­vati — bratje Franca in Ludvike, so persege sfril' velike... Svetla sabljica je brambovčeva ljubica. Ti nežna, prelepa in ljubljena — ostani na veke zdrava! (Dalje.)
<p align=right>''(Dalje.)''</p>
 
(Dalje.)
 
== XIII. ==