Organistov božič: Razlika med redakcijama

 

===SVETI VEČER===

Mračilo se je in posamezne snežinke so plesale v zraku ter se poigravale v vetru, ki je pihal od vzhodne strani.

Andrej se je z avtobusom pripeljal iz Ljubljane in izstopil v manjšem mestecu. Od tam se je kar peš podal proti domači dolini.

»Res, Cilka! In drugo leto bomo popravili hišo, saj sem zadnje čase precej privarčeval.«

Bili so tako srečni in toliko so si imeli povedati, da so zaspali šele proti jutru. Zvezde pa so se bleščale na jasnem božičnem nebu in oznanjale mir, dobroto in odpuščanje, ki je doma v blagih srcih preprostih in dobrih ljudi!

 

===VONJ KADILA===

Bilo je še v stari državi in Slavko se je potem, ko je odslužil vojaško dolžnost, zaposlil v tovarni v mestu. Kakšnih pet let je minilo od tedaj.

V začetku je pogosto hodil domov, da se je pogovoril s starši, zadnje čase pa so bili obiski vse redkejši. Privadil se je mestu, tudi družbe mu ni manjkalo, in ta ga je večkrat zapeljala, da ni šel na obisk. Pa ne le to. Tudi v cerkev tako rekoč ni več hodil, čeprav ga je zaradi tega večkrat zapekla vest, posebno še, kadar se je spomnil na mamo.

Obrnil je traktor, za trenutek obstal in se zagledal tja proti Gričarjevi domačiji, kamor se je pozimi poročila njegova sestra Tončka. Sklenil je, da jo na večer obišče.

Nasmehnil se je ob tej misli, saj se je dobro zavedal, da bo to le izgovor. Glavni vzrok njegovega obiska bo Janezova sestra Francka. Tista, ki naj bi mu o veliki noči dala pirhe in bo tedaj, ko bo o božiču spet zadišalo kadilo, bržčas že njegova žena in mlada gospodinja na njegovem domu. Ata in mama že tako čakata, da se bo to zgodilo.

 

===BOŽIČNI ZVONOVI===

Bilo je dan pred božičem in v vaškem zvoniku je ura odbila tri popoldne.

»Šele tri je ura. Kako se vleče dan, če je človek sam!« je zamomljala Neža.

»Jaz jo imam!« je rekel in jo prižgal.

Ko se je čez nekaj dni poslavljal, je dejal: »Kmalu se vrnem in z mano bodo prišli tudi vsi moji in, seveda, tudi tvoji, mama. Ne boš več samevala in milost božične noči se bo naselila v naši hiši!«

 

===ORGANISTOV BOŽIČ===

Burja se je podila po deželi in snežinke so tiho padale na zmrznjeno zemljo. Marko je svoj hrbet pritiskal k topli kmečki peči, ki jo je že navsezgodaj zakurila žena Ančka.

Sama sta živela v stari hišici blizu cerkve. Štiri otroke sta vzredila, toda nihče od njih ni ostal doma. Predaleč se jim je zdelo, da bi se vozili na delo v mesto iz te zakotne vasi, kakor so imeli navado reči. V bližnjem mestecu so že trije imeli svoje hiše, le najmlajši je še stanoval v bloku.

»Sveta noč, blažena noč …« Tako je odmevalo po cerkvi in v Markovem srcu.

S pesmijo se je pogovarjal z Njim, ki mu je igral!

 

===BOŽIČ MAME PAVLE===

Meglo, ki se je že nekaj dni vlačila po dolini, je tisti dan razpihal veter.

Zazvonilo je avemarijo in po vasi je zadišalo po vrbovih šibah in kadilu.

»Mama, v tvoji sobi je še ena postelja, da bo tam lahko prespala Slavka. Jaz bom legel kar na divan v dnevni sobi.«

Božične zvezde so mežikale nad dolino, kakor da se veselijo lepote svete noči in sreče, ki sta jo mami Pavli prinesla Slavka in France.

 

===PRITRKAVANJE===

»V ponedeljek je božič in letos, prvič po dolgem času, to ne bo več delovni dan. Ker imamo tudi prosto soboto, se nam obeta kar majhen dopust. Morda bom to izkoristil in šel domov, da obiščem starše. Že dolgo nisem bil tam!« je rekel Jože sodelavcu, ko sta v petek popoldne končala z delom in se preoblačila v garderobi.

»Le stori tako in bodi vesel, da sta še živa! Glej, jaz grem domov vsak dan, saj stanujem tu blizu, a se vseeno vsako popoldne z veseljem vračam med svoje; posebno še ob koncu tedna, ker vem, da bomo lahko nekaj več časa preživeli skupaj. V nedeljo …«

Milost svete noči se je naselila v topel dom. Vsi trije so to občutili.

»Jutri grem tudi jaz v zvonik!« je povedal Jože, preden se je odpravil k počitku.

 

===PETARDE===

Bregarjev Janko, Jelšarjev Tinče in Potočnikov Jure so bili neločljivi prijatelji. Enako so bili stari in pozimi so hodili v isti šesti razred in ga tudi uspešno dokončali.

Ko so bile počitnice in je vladala poletna vročina, so se skoraj sleherni dan kopali v potoku, ki je tekel skozi vas. Malo pred vasjo so ga nekoliko zajezili, da so lahko tudi zaplavali. Čeprav je bila voda precej mrzla, jih to ni motilo. Ko so včasih tako sedeli na bregu, da bi se pogreli na soncu, so se večkrat pogovarjali, kaj si bodo privoščili za denar, ki so si ga že in ga še bodo zaslužili med počitnicami. Čeprav so bili tako rekoč stalno ob svojem tolmunu, so ob dopoldnevih, ko sonce še ni sijalo s polno močjo, zahajali v gozd. Nekaj časa so nabirali borovnice, in ko jih ni bilo več, so začeli poganjati jurčki. Pa obojega niso nabrali le za domačo porabo, temveč so marsikateri liter borovnic ali košarico jurčkov tudi prodali. Denarja niso kar tako zapravili, kakor bi človek pričakoval od fantov njihove starosti, temveč so ga hranili. Sanjali so, da si bodo z njim kupili nekaj posebnega, nenavadnega, nekaj, kar jih bo razvedrilo in razveselilo. Njihove mame so bile drugačnega mnenja in so jim že večkrat predlagale, naj si kupijo kaj koristnega: morda majico, copate, karkoli. Toda junaki so bili prepričani, da jim bodo vse potrebno kupili starši in zato …

»Sta za to, da gremo popoldne na smučanje, vsaj za kakšno uro?!«

»Seveda! In kolikor vem, tam v rebri ne bomo le mi trije!«

 

===VEČERNI ZVON===

Sive megle so prekrivale dolino in rahlo je rosilo. Jesen je kraljevala nad pokrajino, pa ne lepa in sončna, kakršna je včasih v septembru in oktobru, ko drevje žari v prelepih pisanih barvah ter zorijo pozna jabolka in šelesti zoreča koruza. Nad pokrajino je lebdela otožna jesen, ki pride za vso lepoto, kot pride za mladostjo starost in za veseljem žalost.

Oktober se je že poslavljal in bližala sta se praznika vseh svetih in vernih duš. Tisti dan je bil tak, kakor bi tudi narava žalovala za vsemi pokojnimi, ki so počivali ob vaški cerkvici.

Odmolila je očenaš, a Martin ji ni več odgovarjal in ko je izpustila njegovo roko, je ta omahnila …

Martin ni več slišal, kako je donel veliki zvon, saj je njegova duša že pohitela tja, kjer nebeški zvonovi pojo svojo večno pesem!

 

===KAKOR TUDI MI ODPUŠČAMO===

Bilo je v tistih dneh, ko sta si pomlad in poletje podala roki. Omamno je dehtelo po veneči travi, ki se je sušila pod žarki junijskega sonca. Na vrtu pred hišo so zorele češnje, na oknih in gredicah so se pozibavale rože.

Robi in njegova mama Tinca sta sedela pri kosilu. Skoraj tri je kazala stara stenska ura. Ker je Robi hodil v tovarno in se vračal šele po drugi uri, je mama vsak dan skuhala kosilo šele ob takem času, da sta lahko skupaj jedla.

»Niti na misel mi ne pride kaj takega.«

»V nedeljo jo pripeljem k nam, da se bosta lahko pogovorili in se bolje spoznali. Da bo videla, kam bo prišla, ko si bova obljubila večno zvestobo!«

 

===IN ZVONOVI SO ZAPELI===

Pomlad se je odela v svoja najlepša oblačila. Vsepovsod je klilo življenje, na tisoče cvetov je krasilo polja, vrtove in sadovnjake. Po gozdovih, ki so obkrožali vas in dolino, so pele kukavice, slavčki, se oglašale sinice in drugi krilati pevci.

V cerkvi sredi vasi so Marijini častilci prepevali majniške pesmi in z njimi slavili Kraljico Slovencev in vseh dobrih ljudi. Vsak večer so jih zvonovi povabili v cerkev in pred njen oltar. Lepi in nežni so bili napevi zvonov, kot je lepa molitev, ki vre iz iskrenih src. Ob sobotah, pred prazniki, pred nedeljskimi mašami in šmarnicami pa se je iz zvonika oglasilo veselo pritrkavanje, da je bila vsa dolina naenkrat praznično razpoložena. In ko je v veselem napevu v srcih zatrepetal odmev majniških zvonov, se je marsikatero že zakrknjeno srce odprlo za milost, ki jo je v majniških dneh delila Odrešenikova Mati.

Z mamo o vsem tem nista govorila. Dovolj so povedale njune oči, kadarkoli sta se srečala njuna pogleda. Jernej je v maminih očeh videl toliko dobrote in ljubezni, kot ju premorejo le oči ljubeče slovenske matere.

Vedel je, da je le ena ljubezen še večja. Toda to lahko srce le sluti in jo najde šele v večni Pomladi.

 

===ZAKLADI===

Tisto soboto zjutraj je deževalo. Tako je bilo oblačno in megleno, da se nikakor ni moglo povsem zdaniti. Bregarjev Mihev je nejevoljno gledal skozi okno in jezno godrnjal: »In ravno danes mora biti tako vreme, ko nam ni treba v šolo in bi lahko opravili tisto, kar načrtujemo že od novega leta.«

»Kaj pa godrnjaš tako nerazločno, da te niti razumeti ne morem. Zdi se mi, da to ni jutranja molitev, na kateri si najbrž pozabil. Le misli o nekakšnih zakladih ti zadnje čase rojijo po glavi, celo sanja se ti o njih! Slišala sem, kako si še v spanju govoril o njih.«

»Vem in razumem. V človeku se vedno borita dobro in zlo. Zdaj lahko vidite, kako je človek srečen, če dovoli, da zmaga dobro. Potrudite se, da bo vedno tako!«

Potem je šel z njimi, kot jim je obljubil. Ko so že bili na pol poti, je Stanko počasi rekel: »Veste, mislim, da sem danes le videl dragulje in bisere. V očeh tete Marjane so se lesketali!«

 

===SANJE===

Tisti dan je bil ves lep in blag, tak, kakršen je lahko le sredi pomladi, če je nebo jasno in južni veter pohleven in blag. Beti se je vsa srečna in zadovoljna vračala z izleta. Na deželi sta bila z možem, da sta se na neki turistični kmetiji najedla domače hrane in naužila svežega zraka.

Sama sta bila na poti. Nikogar ni bilo, ki bi ju s kakšnimi nepotrebnimi vprašanji motil v avtu. Nekoliko starejša sta že bila in včasih sta pomislila, da bi bilo morda le lepo, če bi imela otroka. Enega, seveda. Saj bi bilo dovolj. Toda v mladih letih sta se jih branila, pozneje pa …

»Jutri ti povem. Če bom mogla …, če si bom upala. Toda najbrž bom to morala storiti, da boš tudi ti nosil svoj del krivde. Zdaj vem, da so na tem svetu stvari, ki jih ni mogoče pozabiti in si jih odpustiti!«

Kmalu je zaslišala Petrovo smrčanje. Ona pa je budna dočakala jutro. Bala se je zaspati, da se ne bi morda še enkrat oglasili …

 

===OBISK===

Marjanu je bila zadnje čase všeč Tatjana. Saj jo je poznal že nekaj časa, toda nikoli ji ni namenjal posebne pozornosti. Zadnjič pa …

Lepo poletno nedeljsko je bilo in mladi so pripravilo dobrodelno prireditev. Tudi Tatjana je bila med nastopajočimi. Sprva niti ni nameraval iti na cerkveno dvorišče, toda dan prej sta se srečala in povabila ga je. Kakor bi najbrž vsakogar. Tako se je znašel tam. Že tisto popoldne sta se po prireditvi veliko pogovarjala in pozneje še večkrat. In vsakokrat o čisto vsakdanjih stvareh. V začetku jeseni je že bilo, ko ji je povedal, da mu je všeč in da jo ima rad.

»Res si ostala brez domačega ognjišča, toda lahko te potolažim, da ne za dolgo. Kar odkrito ti povem, da na začetku s teboj nisem mislil preveč resno. Potem pa … Spoznal sem, da si ti tista, ki mi je določena, da mi bo družica in sopotnica v življenju. Povem ti, da te imam tako rad, da si to iskreno želim! Zdaj nimaš doma, toda jaz ga imam. In ta dom bo tudi tvoj in tvoje mame, kadar bo za kak teden ali pa morda za stalno prišla iz bolnišnice. Vem, da bo moja mama zadovoljna z mojo odločitvijo! Sklenil sem, da se naslednjo nedeljo vsi trije odpeljemo k tvoji mami, da ji to povemo! Kaj praviš na vse to, Tatjanca?«

»Veš, mislim in vem, da je Bog uslišal moje in mamine molitve!«

 

===SONČNA JESEN===

V stranski dolini je ždela domačija, kakor da se je želela umakniti vse bolj prometni cesti, ki se je po podhraški dolini vila proti bližnjemu mestu. Po tej cesti so za vedno odšli v svet že premnogi. Mesto jih je obdržalo v svojem objemu, veliko pa jih je odšlo tudi daleč v tujino, čez morje.

O vsem tem je premišljevala mama Rozk, ko se je tudi sama odpravljala od doma.

Ob koncu je dodal še očenaš: »V zahvalo, da smo skupaj!«

Mami Rozki se je zazdelo, da še nikoli ni tako premišljeno izgovorila tistih besed: »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo …«

 

===GLASNIKI MARIJE VNEBOVZETE===

Prejšnji večer se je Boštjan vrnil iz mesta, kjer je preživel skoraj deset let. Vrnil se je v prazno hišo in prvo noč se je počutil precej osamljeno, saj je bil vajen druščine. V samskem bloku je živel in od tam hodil v službo v bližnjo tovarno. Pred tedni so mu povedali, da ga ne potrebujejo več, ker bodo posodobili proizvodnjo in tako rabili manj ljudi. Sprva ni vedel, kaj naj stori, potem pa …

Komaj je jutranja zarja obarvala nebo tam nad polhograjskimi hribi in je bila ura še zgodnja, saj je bilo sredi poletja, je vstal. Naslonil se je na podboj pri vežnih vratih in se zamislil.

»Tudi jaz moram iti, delo me čaka. Saj se bova lahko še pogovarjal.«

»Se bova, a tudi s Štefko se bom moral. In še z nekom – z Bogom in z Vnebovzeto. Da bom spet tak, kakršen sem bil nekoč, da bom Štefki in vsem lahko mirno pogledal v oči!«

 

===IZUMIRAJOČI===

Oče Jurij je sedel v bregu za hišo in njegov pogled je begal po sončni pokrajini.

Rahel vetrič je pihljal od morja, da so se narahlo pozibavali listi na vinskih trtah za njegovim hrbtom.

»Pa se ja ni poškodoval?!«

»Ne vem, dedek, ne vem… Ni mi mogel tega povedati, ker leži traktor na njem… Čisto pri miru je in niti pogledal me ni, ko sem ga klicala in božala po licu!«

 

===VRNITEV===

Sobota je bila, zato so bili vsi doma. Petrčku ni bilo treba v šolo, deklici pa sta bili za šolo še premajhni, saj je bilo Nini pet let, Nežiki pa komaj tri. Odkar je Anka izgubila delo, ni imela več skrbi , če bo za otroke našla mesto v vrtcu, vsaj za tisti čas, ko ni bilo nikogar doma. Peter je sicer še imel delo, toda tudi v njegovem podjetju je zaškripalo in zdaj se je bal…

Anka se je spomnila, kako sta si prizadevala, da sta lahko delala v različnih izmenah, da je bil tako vsaj eden doma pri otrocih. Komaj pa se jima je to posrečilo, je izgubila delo in zdaj je vseeno.

»Vem, kako je, saj beremo Družino in zdaj bom naročila tudi Ognjišče. Saj sem prav razumela, da pridete?« je pogledala sina in snaho.

»Odločila sva se! Mislim, da naju je sam Boh navdihnil, da smo se danes podali na to pot!«

 

===SKUŠNJAVA===

Bil je lep poletni dan. Tisto popoldne je sonce s tako močjo sijalo na vas in njeno okolico, da je ozračje kar migljalo od vročine. Iz mesta se je vračal. Z dela. Z avtobusom se je pripeljal do postajališča pred vasjo in hitel k napol dograjeni hiši.

Z ženo sta se že prejšnji dan dogovorila, da mu bo prinesla kosilo kar k novogradnji in se tako ne bo mudil s hojo do starega doma in potem nazaj na gradbišče. Toda danes je bil nenavadno razburjen, da se je zavedal, kje hodi in kaj namerava.

»Vem, sam si bil, nikogar ni bilo ob tebi, da bi te stresel, potolažil …«

»Ne, Rezika, nisem bil sam. Hvala Bogu in njegovi Materi! Angel varuh je bil ob meni, prav zadnji hip se je oglasil! Zdaj zatrdno vem, da se ne bo nikoli več ponovilo! Le daj sem kosilo, Rezika, in sedi poleg mene, da se bova pogovorila, kaj bova delala to popoldne!«

 

===MAČEHA===

Pred dvema letoma je Mlinarjevo družino zadela velika nesreča Mama je zbolela in zdravniki je niso mogli pozdraviti. Ostali so sami – ata tone in trije otroci: Janko, Rezika in Jožica. Prvi se je bližal sedmemu letu in bi jeseni začel hoditi v šolo, Reziki je bilo štiri in Jožici tri leta.

Ker je moral ata Tone hoditi v službo, je ta čas sosedova stara mama varovala otroke. Spoznal pa je, da je temu le s težavo kos, saj so ji revma in leta pobrala moči. Kakorkoli je premišljeval, še najprimerneje se mu je zdelo, da bi se ponovno oženil in tako našel otrokom novo mamo. Toda kje dobiti v teh časih primerno žensko, ko si – vsaj na kmetih – še samski in brez otrok ne morejo najti neveste.

»Veš, ata, mami mi je pomagala, ona mi je zavezala nogo in prosila soseda, da me je pripeljal sem. Tu so mi pomagali, da mi ni bilo treba umreti Nikoli ne bom pozabil tega!«

Zdaj je vedela, da je osvojila tudi njegovo srce!

 

===TELEFON===

Zalka je preplašeno strmela skozi okno v večerni mrak. Redke svetilke so le slabotno razsvetljevale predmestno ulico. Zelo je snežilo, in komaj se je videlo do sosednjih hiš.

Sama je bila doma in vse bolj strah jo je bilo. Mamica bi se morala že zdavnaj vrniti, a je še vedno ni bilo od nikoder.