Organistov božič: Razlika med redakcijama

Komaj je jutranja zarja obarvala nebo tam nad polhograjskimi hribi in je bila ura še zgodnja, saj je bilo sredi poletja, je vstal. Naslonil se je na podboj pri vežnih vratih in se zamislil.<br />

Dolgo je premišljeval in se boril sam s seboj. Nerodno mu je bilo . že zaradi sosedov -, da bi se vrnil. Še se je spominjal, kako je bilo, ko je odhajal. Za neumne je imel vse, ki se niso odločili tako kot on, in govoril jim je: » Kaj pa boste imeli, če ostanete v tej hribovski samoti? Morda komaj toliko, da preživite, kaj več pa ne. So pač prišli drugačni časi in treba se je ravnati po njih in po zdravi pameti.«<br />

»Mislim, da se ravnaš po pameti tistih, ki so hodili tod okoli in pregovarjali ljudi, naj gredo v mesta, v industrijo. Jaz pa sem se rodil tukaj in tukaj bom tudi umrl!« je rekel sosed Erjavec. »Pa naj zaradi tega živim še tako slabo! In da povem po pravici: tudi napev Marijinih zvonov bi pogrešal. Že vse življenje mi delajo družbo, pa naj mi jo še naprej. Veš, vsako soboto me spomnijo, da bom šel naslednji dan k maši v farno cerkev in bom imel dan počitka.«<br />

Njegova sestra in brat sta odšla od doma še pred njim. Ata in mama sta upala, da bo on ostal in nadaljeval njuno delo. Bridko sta bila razočarana, ko jima je povedal, da odhaja. Čez nekaj let je prišel na njun pogreb… Prodal je kravico, ki sta jo redila, zemljo je dal v najem sosedom in zaklenil vrata. Od tedaj je hiša samevala.<br /><br />

Zdrznil se je, ko je zaslišal korake. Sosed Erjavec je prišel izza vogala in se nasmehnil, ko ga je zagledal:«Se mi je zdelo, da sem te sinoči videl prihajati, čeprav je bilo že precej mračno in tako nisem bil povsem prepričan, da si ti. Si prišel malo pogledat?«<br />

»Kaj pa vem…?"<br />

»Gotovo boš šel kmalu nazaj? Že zaradi službe…«<br />

»Ne ne, zaradi službe mi ni treba hiteti! Gotovo veš, kako je dandanes, ko je veliko delavcev odveč. Tudi jaz sem med njimi. Veš, včasih sem že pomislil, da sem se tedaj prenaglil, da sem ravnal nepremišljeno!«<br />

»Človek pač dela tako, kakor se mu zdi, da je v tistem trenutku najbolj prav. Toda včasih se potem izkaže, da se je motil.«<br />

»Tega ni ravno lahko priznati in še bolj nerodno je popravljati take napake. Gotovo me tudi ti obsojaš, ker sem tedaj pustil starše same. Mislil sem, da jim bom tako lahko bolj pomagal, a sem komaj samega sebe preživljal.«<br />

»Oženil se tudi še nisi?«<br />

»Ne, nisem se. Veš, Tine, tisti tam v mestu mislijo in ravnajo drugače, kakor mi, ki smo se rodili in zrasli tukaj na deželi, zato…«<br />

»Bregarjeva Štefka je tudi še vedno sama. Kaj si nista bila nekoč, kako naj rečem, no, nekaj všeč?«<br />

»Na to sem skušal pozabiti in dopovedoval sem si, da se je gotovo že poročila.«<br />

»Greš že danes nazaj?«<br />

»Ne. Veš, rad bi poruval tele koprive, prezračil hišo, obrisal prah s stare mize v hiši, na katero je mama tolikokrat prinašala skledo… Pa tudi atov in mamin grob moram obiskati, gotovo sta zapuščena.«<br />

»To ravno ne. No, zadnjič sem videl, da ga je uredila Štefka. To nekako šteje za svojo dolžnost, ker se je od tedaj, ko si ti odšel, veliko pogovarjala z njima in jima tudi pomagala.«<br />

»Tako? Ja, nekateri vedo, kaj je njihova dolžnost, tudi jaz bi moral! Toda tam v mestu sem bil marsikatero nedeljo brez maše… Sprva me je kar pošteno pekla vest, sčasoma pa človek nekako otopi. Vendar sem se pogosto spomnil, kako je bilo včasih, ko smo bili še vsi doma in smo skupaj hodili k nedeljski maši. Veš, resnično sem tedaj prav zaradi te poti težko čakal na nedeljo, čeprav pot ni bila ravno lahka, posebno še pozimi, kadar je bilo veliko snega.<br />

Veš, Tine, nekaj pa me je sinoči zares ganilo. Videl sem, da v kotu nad mizo še vedno visi razpelo. Spomnil sem se, kolikokrat smo pred njim molili rožni venec. Mama je ponavadi molila naprej, tega nisem mogel nikoli pozabiti. Dlje ko je človek od doma, bolj živi so spomini! Povem ti, da sem v sanjah velikokrat slišal naše zvonove, te glasnike Vnebovzete. Sinoči sem jih spet slišal, ko je zvonilo avemarijo. Zvonilo je tako, kakor da me pozdravlja, da mi vošči dobrodošlico! Najraje bi kar ostal…«<br />

»Kdo ti brani? Ostani!«<br />

»Nihče mi ne brani, toda nerodno je in morda bi bila ta odločitev prav tako težka, kakor je bila tista tedaj, ko sem odhajal.«<br />

»Jaz pa ne mislim tako! Res je sicer, da je za vsako odločitev treba tudi nekaj poguma, toda upam, da ga tebi ne manjka.«<br />

Nekaj časa sta molčala in morda bi sosed Tine počasi odšel, če se ne bi zgodilo: v zvoniku podružnične cerkve Marije Vnebovzete je zapel veliki zvon in naznanil, da je ura sedem, čas, ko se pravi kristjan pokriža in zmoli angelovo češčenje. Tudi sosed Tine je storil tako in Boštjan se mu je pridružil.<br />

»Kdo pa zvoni tukaj, saj še nimate električnega zvonjenja?«<br />

»Največkrat Bregarjeva Štefka, ki stanuje blizu cerkve. Morda bo šla zdajle tu mimo. Včasih gre potem takoj na njivo, ki jo imajo tamle zadaj.«<br />

Res sta jo kmalu zagledala.<br />

»Dobro jutro! Si ti zvonila?« je vprašal, da je pač nekaj rekel. »Zdelo se mi je, kakor da me zvon vabi in pozdravlja!«<br />

»Morda pa je med zvonjenjem mislila nate!« je ponagajal Tine.<br />

Štefka je zardela in tako nehote priznala. Tiho je odšla naprej in ni se ozrla, čeprav bi se rada.<br />

»Tudi jaz moram iti, delo me čaka. Saj se bova lahko še pogovarjal.«<br />