Organistov božič: Razlika med redakcijama

Oče Jurij je sedel v bregu za hišo in njegov pogled je begal po sončni pokrajini.<br />

Rahel vetrič je pihljal od morja, da so se narahlo pozibavali listi na vinskih trtah za njegovim hrbtom.<br />

Tisto leto je kazalo, da bo trgatev dobra in obilna. Tudi na njivah spodaj na ravnini se je obetal bogat pridelek. Takega že nekaj let ni bilo. Krompir sta z Metodom že pospravila v klet; precej ga je bilo in lahko ga bosta nekaj celo prodala, če se bo našel kupec.<br />

»Oh, ja, ko bi ona še živela, bi bilo marsikaj drugače! Moje misli ne bi bile tako težke in na moji duši ne bi kakor mora ležala ta nesrečna misel, da nisem naredil vsega, za kar me je tedaj, ko se je za vedno poslavljala, prosila.«<br />

Ni več gledal zelene doline, ni čutil božajočega vetriča in sončnih žarkov; zastrmel se je v rjavo rdečo zemljo ob svojih nogah. Njegove misli pa so poromale daleč nazaj v preteklost, v čas, ki se ne bo nikoli več vrnil…<br />

Pred skoraj štiridesetimi leti je bilo, ko sta si v skromni cerkvici v sosednji vasi s Slavo obljubila večno zvestobo.<br />

Prav na tem mestu sta sedela tisti dan po poroki in se pogovarjala o svojih številnih načrtih. Tedaj sta še živela njegova starša in se veselila, ker je k hiši pripeljal mlado gospodinjo iz poštene krščanske družine in da se bo nadaljeval Hrastarjev rod, ki že stoletja rahlja in obdeluje rjavo rdečo zemljo in leto za letom izvablja iz nje sadove svojega dela in molitev.<br />

Že njegov oče se je bal, da bi zemlja nekoč prešla v tuje roke in je ljudje ne bi znali ceniti, saj bi si jo prilastili zaradi pohlepa in nekakšne pravice, ki je ni razumel in ni bila v sorodu z božjo pravico, z zapovedmi, ki jih je Bog postavil in zapisal na Sinaju.<br />

Jurij je imel dva starejša brata. Med vojno sta odšla od doma, ker se nista strinjala s tistimi, ki so ponoči prihajali v vas in so ubili njihovega soseda. Nikoli več se nista vrnila in niti vprašati se niso upali kje je njun grob.<br />

»Veš, vesela sem, ker čutim, da sta tudi tvoja starša zadovoljna, ker si se poročil z mano!«<br />

»Res je tako! Veš, bala sta se, da bom zapustil to zemljo, ki jo je obdelovalo toliko dedov in babic; bala, da bi me zvabilo mesto s svojim lažnim sijajem, z obljubami o lepšem in brezskrbnem življenju. Toda, bog bodi zahvaljen, še pravi čas sem spregledal in spoznal to laž in tudi njih, ki so nam jo prodajali. Še bolj sta bila srečna tedaj, ko sem jima povedal, katero sem si izbral!«<br />

»Tudi moja dva brata sta odšla od doma. Zdaj jima je že žal, toda kar je, je.«<br />

»Midva pa bova ostala tukaj. Tukaj, na tej z znojem naših dedov in babic napojeni zemlji, in obdelovala jo bova, pa četudi bova morala zaradi tega marsikaj prestati. Veš, Slavka, človeku lahko marsikaj vzamejo, kar si je pridobil s trudom in znojem. Denar, živino, pridelke… Ja, vse lahko odnesejo in odpeljejo; zemlje, te pa ne morejo odnesi! Lahko jo začasno zaplenijo, toda ostala bo tukaj, in ko pride čas, v katerega upam, bo spet najina in rodila nama bo, kot je že toliko rodovom.«<br />

»Res je, Jurij, res je tako, kakor si povedal, le še nekaj bi dodala: tudi srca in duše nama ne morejo vzeti, ne morejo nama vzeti ljubezni, ki jo čutiva drug do drugega, in ne morejo prepričati ljubezni, ki jo imava do Boga in Marije. Da, vere, te nama ne bodo nikoli vzeli!«<br />

Tedaj je močneje stisnil njeno roko in ji tako povedal, da j z njo, da soglaša z njenimi besedami in mislimi.<br />

In potem so prišla leta trdega dela in tudi odrekanja. V potu svojega obraza sta obdelovala rjavordečo kraško zemljo ter se zahvaljevala Bogu in Mariji za pridelek, ki jima ga je dajala, in še posebno zato, da je ostala njuna. Tudi novo hišo sta si zgradila, ker je stara postala že vsa uboga in dotrajana, pa tudi premajhna za številno družino. Otroci so namreč prihajali drug za drugim, saj sta spoštovala zapoved življenja in ljubezni.<br />

»Glej, Slavka, tako garava, in kaj bova navsezadnje imela od tega? Starava se in nekoč bova odšla. Toliko načrtov, odrekanja in dela, namesto da bi vsaj od časa do časa sedla in si odpočila!«<br />

»Veš, Jurij, midva res ne bova mogla veliko in dolgo časa uživati sadov svojega dela. Toda otroke imava, pet jih je, in rada jih imava, naj bo vsaj njim nekoliko lažje! S hvaležnostjo v srcih se naju bodo spominjali! In veš, Jurij, nekaj bi te rada prosila: če bi se zgodilo, da bom morala oditi prej kakor ti, poskrbi, da bodo ostali zvesti Bogu in rodni zemlji, da bodo živeli tako, kakor jih učiva!«<br />

»!Ti veliko bolj kot jaz…«<br />

»Veš, .Slavka, hvaležen sem Bogu, zelo hvaležen, da sem dobil tebe. Brez najmanjšega sprenevedanja ti lahko rečem, da če bi imel še sto priložnosti za ženitev, vsakič bi izbral tebe! Zato si ne upam niti pomisliti, da bi te izgubil!«<br />

»Kakor bo božja volja, Jurij!«<br />

Čez leto je res za vedno odšla iz Hrastarjeve hiše in zdaj počiva tam zraven njegovih staršev.<br />

Ostal je sam s petimi otroki. Zrasli so in zgodilo se je tako kot pri lastovkah – poleteli so iz rodnega gnezda.<br />

Najstarejša, Slavka, se je zaljubila v nevrednega človeka, nevrednega njene iskrene ljubezni. Razočaral in izkoristil jo je in zaradi sramote ni več želela živeti v domačem kraju. Odšla je v tujino in nekajkrat mu je pisala od nekod iz južne poloble.<br />

Sin Ivan je kljub njegovim prošnjam in nasvetom odšel v mesto. Tam se je poročil z žensko, ki se je celo pred njim hvalila s sodobnimi nazori in mu pripovedovala, da so otroci le nepotrebna nadlega, ki samo omejujejo človeka.<br />

Drugi sin, Avgust, se je poročil v sosednjo vas. Z ženo sta živela pri njenih starših in spoznal je – žal prepozno - , da so popolnoma drugačnega mišljenja in značaja kakor on. Tudi žena je šele po poroki pokazala svoj pravi obraz. Zanj se je najbolj bal, da bi omagal na poti,, ki mu jo je začrtala mama. Pri tisti hiši so bili prepiri čedalje pogostejši, nerazumevanje se je večalo. Nekega dne so ga našli obešenega na podstrešju. To je strašno prizadelo njega, Jurija. Posebno še potem, ko je spoznal, da onim ni veliko mar…<br />

Hčerka Milka, ki jo je imela mama Slavka še posebno rada in jo je prav zanjo najbolj skrbelo, mu je neki dan zabrusila v obraz, da je starokopiten in da najbrž sploh ni sposoben razumeti mladih, ki hočejo imeti nekaj od življenja. Ni si mogel in ne znal predstavljati, kaj je vzrok njeni nenadni spremembi. Po drugih ljudeh je slučajno izvedel, da je zašla in celo zagrešila umor – splav… Zdaj niti ne ve, kje živi.<br />

Le sin Metod, le ta je ostal doma. Doma se drži in obdeluje zemljo, njegova mala hčerka je pri njima in jima s svojim čebljanjem krajša čas. Z ženo pa Metod ni imel sreče. Iz mesta je bila doma in ni se mogla vživeti v kmečko življenje. Nekega dne je odšla brez slovesa in pozneje sta zvedela, da živi pri nekom, ki je na nekem pomembnem položaju. Z ne preveč težkim srcem se je odločila, da mala Martica lahko ostane pri njima.<br />

»Ja, Slavka, tako se zdaj dogaja in ne samo pri nas. Vse manj nas je, vse manj takih, ki smo navezani na to rdeče rjavo zemljo. In, o, Slavka, slabo sem izpolnil tvoje naročilo! Nevreden sem bil tvojega zaupanja! Le zakaj si morala oditi tako kmalu? Še kako je res, da dobre in verne matere ne more nihče nadomestiti! Veš, Slavka, jaz se nisem spremenil, jaz sem ostal tak, kakršen sem bil tedaj, ko si še živela. Moj greh je v tem, da tega nisem znal posredovati drugim, najinim otrokom. Morda in najbrž je res tako, da sem se za to premalo trudil ali pa se sploh nisem. Bog mi odpusti. Odpusti mi tudi ti, Slavk! Vem, da mi boš, saj si bila vedno tako dobra! Vem, da si zdaj tam, kjer je doma večna sreča. Veš, Slavka, truden sem postal in rad bi, da bi se kmalu srečala. Tako te pogrešam… O, Slavka, ne veš kako me skrbi, da ne bi izginil naš rod. saj ime Hrastar najbrž bo… Izumiramo!«<br />

»Dede, dedek, kje si?! Je tedaj zaslišal krike, ki so prihajali z druge strani hiše.<br />

»Tukaj sem, Martica, pridi k meni!«<br />

Kmalu je pritekla do njega in ustrašil se je, ko je zagledal njen objokani in prestrašeni obrazek.<br />

»Kaj pa je, Martica, kaj se je zgodilo?«<br />

»Oh, dedek, pojdiva k atu!«<br />

»Kje pa je, se mu je kaj zgodilo?«<br />

»S traktorjem se je prevrnil!«<br />

»Pa se ja ni poškodoval?!«<br />

Sobota je bila, zato so bili vsi doma. Petrčku ni bilo treba v šolo, deklici pa sta bili za šolo še premajhni, saj je bilo Nini pet let, Nežiki pa komaj tri. Odkar je Anka izgubila delo, ni imela več skrbi , če bo za otroke našla mesto v vrtcu, vsaj za tisti čas, ko ni bilo nikogar doma. Peter je sicer še imel delo, toda tudi v njegovem podjetju je zaškripalo in zdaj se je bal…<br />

Anka se je spomnila, kako sta si prizadevala, da sta lahko delala v različnih izmenah, da je bil tako vsaj eden doma pri otrocih. Komaj pa se jima je to posrečilo, je izgubila delo in zdaj je vseeno.<br />

»Tako lep dan je! Takih ne bo več veliko, saj je jesen tukaj… Si morda pomislil, da bi se kam zapeljala in bi se vsaj otroci sprostili in naigrali. Tukaj se tako rekoč nimamo kje!«<br />

»Ja, pa sem res! Kar malo bolj zgodaj pripravi kosilo, da bo popoldne daljše.«<br />

»Kam pa bi se peljali?«<br />

»Če boš tudi ti zato… Veš, mamo sem nameravala obiskati, sama je zdaj v tisti veliki hiši.«<br />

»Kako, mar ni Matjaž…?«<br />

»Pred dnevi je odšel nekam na tuje, menda k stricu, ki ima delavnico. Tudi žena je odšla z njim in zdaj je mama sama. Tako mi je pisala. Matjaž je izučen za elektrikarja in rekel je, da bo raje prevzel delavnico, kot pa garal na kmetiji, češ da kmetije nimajo prihodnosti.«<br />

»Če bomo že obiskali mamo, bi bilo prav, da stopimo tudi na pokopališče, kar nekaj časa nismo bili tam. Večke sem kupila že pred dnevi, morda spotoma kupimo kje še lep šopek.«<br /><br />

Po kosilu so se odpeljali. Otroci so se že vnaprej veselili, ker se bodo lahko pogovarjali z babico.<br />

»Bomo šli tudi k tvoji mami?« so vprašali Anko.<br />

»Moja mama ni sama, ata je z njo, pa sin, moj brat Janko z ženo in otroki. Tja pojdemo prihodnjič! Sicer pa še ni tako dolgo, ko smo bili tam.«<br />

»JA … Kaj pa če babice ne bo doma?«<br />

»Prav gotovo bo. Kam pa naj bi šla?« je dejal Peter. »Kaj misliš, Anka, ali ne bi bilo najbolje, če gremo najprej na pokopališče? Saj se bomo peljali mimo…«<br />

Tako so tudi storili. Železna vrata so zaškripala, ko jih je Peter odprl, da so lahko vstopili.<br />

»Kje pa je dedkov grob?« je vprašala petletna Nina.<br />

»Tamle na oni strani, toda…«<br />

»Nekdo je tam, neka ženska!«<br />

»Joj, mama je!« je vzkliknil Peter in pohitel, da so ga komaj dohajali.<br />

»Tukaj si, mama!?«<br />

»In vi… Kako?«<br />

»Na obisk smo prišli, vse predolgo smo že odlašali in čakali na lepše vreme.«<br />

»Danes ste imeli srečo in zdaj jo imam že jaz! Saj veš, sama sem in sem si rekla: obiščem ga, čeprav se ne moreva več pogovarjati. Samo jaz mu govorim…«<br />

»Tudi mi smo tako naredili! Pomislili smo: najprej stopimo na pokopališče, potem pa domov. No, zdaj se bomo pa skupaj peljali. Predlagam pa, da najprej tukaj vsi skupaj zmolimo očenaš za pokojnega ata!« je rekel Peter.<br />

Mama ga je hvaležno pogledala in toplo ji je postalo pri srcu ob misli, da ni pozabil, kar ga je nekoč učila.<br /><br />

Otroci na zadnjem sedežu so se toliko stisnili, da so naredili prostor še za mamo in je babica lahko sedla poleg ata.<br />

»Da ne boste preveč razočarani, vam moram povedati, da je okoli hiše in tudi v njej precej zanemarjeno in zapuščeno. Ne morem, res ne morem, pa če bi še tako rada! Sama sem za vse…«<br />

»Danes bova midva uredila, kolikor bo pač mogoče. Saj imamo nekaj časa!« je rekla Anka.<br />

»Na obisk ste prišli, ne pa da bi se zdaj ubadali z delom. Bo že, kakor pač bo, do smrti bom že živela. Ja, težko je biti sam!«<br />

Res sta začela pospravljati po hiši in okoli nje, vnuk in vnukinji pa so obstopili babico in odšli z njo na vrt, kjer so se pogovarjali in igrali.<br />

Sonce je že zahajalo, ko so se zbrali v hiši.<br />

»Oh, nič takega nimam, da bi vam lahko postregla, ker nisem vedela, da boste prišli in tudi…«<br />

»Nikakor ne bodite v skrbeh! Vedeli smo, kako je tukaj, zato smo vzeli nekaj s seboj. Tudi za vas bo ostalo za nekaj dni, da ne boste stradali!«<br />

»Saj je morda še kaj v shrambi, toda včasih se tako slabo počutim, da se mi ne da… A zakaj bi stokala in pripovedovala o svojih težavah, raje mi vi povejte, kako živite. Zdaj hoti Peterček že v šolo, povedal mi je. Ne veš, Peter, kako si me razveselil, ko si na pokopališču predlagal, da bi skupaj molili.«<br />

»Vsako nedeljo gremo skupaj v cerkev. Dobro in verno ženo imam.«<br />

»Vesela sem, da lepo in krščansko živite!« je zašepetala in pogledala otroke. »Še hodita oba v službo?«<br />

»Samo jaz! Anka je ostala brez dela. Sicer pa no, nekdo mora biti pri otrocih. Huje bo, če bom tudi jaz ostal brez dela! Preveč nas je in mnoge nameravajo odpustiti!«<br />

»Ponekod je ljudi preveč, drugod pa premalo!« je zamišljeno vzdihnila.<br />

»Ko bi bilo malo lažje, bi lahko večkrat prišli in vam pomagali. Predaleč je, da bi se po službi vozil sem. Ali pa…« Ni dokončal misli.<br />

»Ja, tudi če bi od tukaj hodil v službo, ne bi mogel…«<br />

»Saj veš, da sem vajena kmečkega dela. In če povem po pravici, bi mi bilo v mestu dolgčas, če ne bi imela tebe. Nikoli se nisem tam povsem privadila… Kaj misliš?«<br />

»Tako nenadoma – no, res sem že pomislil… Seveda, če bi bilo mami prav!«<br />

»Kaj, o čem se pogovarjata?«<br />

»O tem, no, da bi morda prišli sem…«<br />

»Kaj pa služba?«<br />

»Mar ne bi bilo tukaj dovolj dela za oba, no, za vse?«<br />

»Oh, če je pa tako, kakor sem razumela – če le hočeta! Bi vi trije živeli tukaj?« je vprašala vnučke.<br />

»V šolo že hodim in daleč bi bilo,« je zaskrbelo Petrčka.<br />

»Saj imamo tudi tukaj šolo, le mama bi te morala prepisati!«<br />

»Cerkev sem pa že videl! A je tudi tukaj maša vsako nedeljo?«<br />

»Ne samo vsako nedeljo, vsak dan je in jaz grem skoraj vedno.«<br />

»Tudi mi bomo hodili s teboj, saj bomo lahko, kajne? Veš, babica, v mestu so nas nekateri kar malo čudno gledali, ker smo šli vsako nedeljo in praznik. Tam ne hodijo vsi.«<br />

»Vem, kako je, saj beremo Družino in zdaj bom naročila tudi Ognjišče. Saj sem prav razumela, da pridete?« je pogledala sina in snaho.<br />

Bil je lep poletni dan. Tisto popoldne je sonce s tako močjo sijalo na vas in njeno okolico, da je ozračje kar migljalo od vročine. Iz mesta se je vračal. Z dela. Z avtobusom se je pripeljal do postajališča pred vasjo in hitel k napol dograjeni hiši.<br />

Z ženo sta se že prejšnji dan dogovorila, da mu bo prinesla kosilo kar k novogradnji in se tako ne bo mudil s hojo do starega doma in potem nazaj na gradbišče. Toda danes je bil nenavadno razburjen, da se je zavedal, kje hodi in kaj namerava.<br />
Doživel je namreč nekaj, česar ni pričakoval niti v sanjah. Hčerka Marta je bila tista, ki ga je silno razočarala. Pa mu ni sama povedal, kako je z njo. Žena mu je sinoči zaupala in ga tudi poskušala potolažiti in pomiriti. Končno se ji je vsaj delno posrečilo in celo zaspal je za kakšno uro Toda zjutraj, ko se je prebudil in odšel od doma, se je razburjenje v njegovih prsih znova razvnelo. Ves dan je v njem samo še naraščalo, in tedaj, ko je bil sam, doseglo vrhunec.<br />

Še prejšnji dan je premišljeval, kako se bo takoj, ko bo prišel na gradbišče, lotil dela. S skupnimi močmi so gradili hišo: on, žena in otroci. Ob misli nanje ga je spet streslo, kakor bi ga kdo oplazil z bičem, da je zastokal kakor ranjena žival.<br />

»Oh, pa tako sem ji zaupal, tako rad sem jo imel! Zdaj pa seje zgodilo to, da ne bom upal pogledati ljudem v oči. Rekli bodo – in to upravičeno -, naj zdaj pripovedujem kar svojim, kar sem v kakšnem pogovoru tako vneto zagovarjal.<br />

Ne, ne bom se lotil dela, saj ni vredno! Le zakaj? Če je že Marta, ki sem ji tako zaupal, tako naredila, kako bo šele z drugimi, ko odrastejo. Oh ja, komaj dobrih osemnajst let ji je … Le kaj je mislila? Če je sploh kaj! Na svojo mamo prav gotovo ne! Vedno jo je lepo učila, tako kot je učila tudi druge Marta pa je raje poslušala tiste trapaste nasvete, ki jih dandanes tako radodarno delijo po raznih časopisih, televiziji in celo v šolah. Oh le zakaj sva se z ženo lotila novogradnje, če bosta odslej pod to streho imela svoje mesto tui sprevržena miselnost in morala!«<br />

Po novozgrajenih in še ne povsem dokončanih stopnicah je počasi šel v zgornji del hiše, sedel na kup desk, ki so jih zidarji rabili za odre, in se zamislil …<br />

Daleč nazaj so poromale njegove misli. Odhitele so v čase, ko je spoznal svojo ženo. Ure in ure sta se pogovarjala o svoji prihodnosti in upala, da bo vsaj približno taka, kot sta si jo želela. Tudi o gradnji hiše sta se pogovarjala, toda največ misli in besed sta namenila svojim bodočim otrokom. Pogovarjala sta se, kako jih bosta vzgojila v dobre in poštene ljudi, kristjane v najlepšem pomenu besede.<br />

»In zdaj?! Prav ona, najstarejša, gre in pljune na vse tisto, kar sva jo učila Žena je v glavnem skrbela za otroke in bedela nad njimi. Bila je doma in tako vedno z njimi, ker sem jaz hodil vseskozi v službo, ob popoldnevih pa delal tukaj na gradbišču. Zvečer sem se počutil preveč utrujen, da bi se pogovarjal z njimi. Ja, najbrž bi Marta najbolj potrebovala pogovor Tudi ob nedeljah sem s pogovorom odlašal: zjutraj na popoldne, popoldne na večer in potem na naslednjo nedeljo … Tako se nismo nikoli pogovorili in tukaj je moja krivda! Da, jaz sem kriv, da je Marta zašla na poti življenja; zašla med trnje in ostro kamenje in se znašla na robu prepada če bo padla vanj – jaz sem tisti, ki jo bo porinil vanj! Jaz, zaradi svoje neodločnosti, ja, mevža in nevreden, da sem njen oče in tudi oče ostalih! Oh, kolikokrat sem se tolažil, da jo bo pač žena o vsem poučila. Nisem pa pomislil, da bi moral storiti tudi sam. Ali nisem nekoč slišal, kako je rekla: 'Oh, mami, kaj mi pa ata nikoli nič ne reče?!'«<br />

Kar pozabil je na tiste besede … Zdaj pa se je zgodilo in prepozno je, da bi nadoknadil zamujeno.<br />

»Prepozno! In kaj zdaj? O, ja, saj me najbrž tudi Rezika, žena, že zaničuje Ni mi prinesla kosila, kakor je včeraj obljubila! Spoznala je, da sem jaz kriv za vse, kar se je slabega zgodilo! Velika kakor gora je moja krivda in ne vidim izhoda iz labirinta, v katerega sem zašel in vanj nehote potegnil tudi svojo družino! Saj jih imam rad. Toda kaj pomeni ljubezen, če ne vedo zanjo, je ne občutijo in jim ne pomaga, da bi vztrajali na poti dobrote in poštenja! Če je to ljubezen brez dejanj!«<br />

V obupu je vzdihnil in tedaj se mu je nekje iz podzavesti prikradla temna misel, da je sprva zadrgetal od groze Toda misel je postajala vse močnejša in nazadnje se mu je zdela že že kakor edini izhod …<br />

»Marko, kaj čakaš? Vidiš vrv, s katero si vlačil malto, je tam za kupom desk! Zdaj je tako ali tako ne boš več! Le čemu? In tiste težke misli, ki te tako mučijo – le zakaj bi se trpinčil z njimi, ko pa se jih lahko tako hitro rešiš! Še enkrat potegni iz steklenice, da bo lažje …«<br />

Ubogal je glas, niti se ni prav zavedal zakaj, kako … Postalo mu je nekam vseeno, kaj se bo zgodilo. Le to si je želel, da bi bil rešen teže, ki je pritiskala nanj, kakor da se je gora zavalila na njegove prsi.<br />

Vrv je vrgel prek trama in naredil zanko … Stopil je na kup desk in že si jo je mislil natakniti, ko je neki glas, neslišen za uho, pač pa slišen za srce in dušo, zašepetal:

»Marko!«<br />

Samo to besedo je zaznal in že so se njegove misli začele počasi bistriti zavedel se je samega sebe in položaja, v katerem se je znašel. Naenkrat ga je postalo sram pred samim seboj. Zanko je spustil iz rok, da se je zazibala kakor v posmeh njegovi slabosti, nato pa počasi in molče topil s kupa desk. Zaslišal je korake in hip za tem zagledal ženo.<br />

»Oh, Marko, kaj je to?! Prosim te! Nikar …«<br />

»Kaznovati sem se mislil, ker sem bil slab …«<br />

»Ne govori, ker ni res! Kdo bolje skrbi za svojo družino kakor ti? In veš, ne bi kaznoval le sebe, ampak tudi nas! Le pomisli, kaj bi storila Marta, če bi zvedela, da si to storil zaradi nje? In jaz? Mar me nimaš nič več rad in bi me pusti samo z otroki? In – si pomislil na večnost?«<br />

»Oh, rezika, na nič nisem mislil, le skušnjavca sem slišal …«<br />

»Vem, sam si bil, nikogar ni bilo ob tebi, da bi te stresel, potolažil …«<br />

Pred dvema letoma je Mlinarjevo družino zadela velika nesreča Mama je zbolela in zdravniki je niso mogli pozdraviti. Ostali so sami – ata tone in trije otroci: Janko, Rezika in Jožica. Prvi se je bližal sedmemu letu in bi jeseni začel hoditi v šolo, Reziki je bilo štiri in Jožici tri leta.<br />

Ker je moral ata Tone hoditi v službo, je ta čas sosedova stara mama varovala otroke. Spoznal pa je, da je temu le s težavo kos, saj so ji revma in leta pobrala moči. Kakorkoli je premišljeval, še najprimerneje se mu je zdelo, da bi se ponovno oženil in tako našel otrokom novo mamo. Toda kje dobiti v teh časih primerno žensko, ko si – vsaj na kmetih – še samski in brez otrok ne morejo najti neveste.<br />

»No, pa pridite vsi štirje po pirhe! Veš, Tone, otroci se mi smilijo, no in ti tudi … Slišala sem, da od usmiljenja do ljubezni niti ni tako dolga pot …«<br /><br />

Na veliki ponedeljek so res šli vsi k Robarju po pirhe Ko so se vračali domov, je Tone otrokom povedal, da bo teta Marica postala njihova nova mama.<br />

Nista pa molčali naslednji dan, in sta sosedi Matildi povedali, da bodo dobili novo mamo. Toda ta ju je pošteno prestrašila. Še bolj pa Janka.<br />

»A tako? No, potem pa se le pripravite! Mačeha se reče taki mami in že zdaj vam lahko povem, da boste revčki. O, vem, vem, tudi jaz sem jo imela in prav nič me ni maral, le za svoje je skrbela, tako kakor bo vaša.«<br />

»Boste že videli!«<br />

»Ne vem, zakaj se me otroci tako bojijo, pa se tako trudim, da bi se jim približala in osvojila njihova srca Tudi molim v ta namen …«<br />

»Sem videl. In ker sem želel vedeti, kaj je temu vzrok, sem jih toliko časa spraševal, da so mi končno povedali, kaj jim je rekla soseda Matilda. Govoril sem že z njo in jo mirno prosil, naj nikar ne straši otrok. Saj jo nekako razumem, ona je pač imela slabe izkušnje …«<br />

»Ne boj se, nič ji ne bom rekla Nočem, da bi nastali kakšni nepotrebni prepiri. Upam, da bom z ljubeznijo in dobroto ter božjo pomočjo le osvojila njihova srca.«<br />

In res. Še preden se je pomlad poslovila, sta ji Rezika in Jožica že povsem zaupali, in spoznala je, da jo imata tudi radi. Drugače pa je bilo z Jankom! Ta se kar ni mogel sprijazniti, da bi ji rekel mama, ampak je bila zanj še vedno le teta. Čeprav se ni želel z njo pogovarjati, je upala, da bo nekoč plamen ljubezni le stopil tisti ledeni zid, ki ju je ločeval. Zavedala se je, da so se v njegovo srce najbrž globlje zapičile tiste besede o mačehi in prave mame se je spominjal bolj kot deklici.<br /><br />

Nekega poletnega dne pa se je zgodilo …<br />

Janko se je plazil po grmovju za hišo, nenadoma pa prestrašeno in boleče kriknil Marica je na vrtu plela, ko je zaslišala njegov krik Hitro je stekla k njemu.<br />

»Ojoj, joj! Gad me je pičil! Nisem ga videl in sem stopil nanj. V tistele skale je potem pobegnil!«<br />

»Zdaj bom najbrž moral umreti, o … Mama, pomagaj, če se da!«<br />

»Samo trenutek, Janko! Ne ne, ne boš umrl, ne bom dovolila!«<br />

Odtrgala je naramnico od predpasnika in mu zavezala nogo nad pičenim mestom. Poklicala je soseda Matevža, ki je imel avto, da sta ga odpeljala k zdravniku in v bolnišnico. Matevževa mama je medtem varovala deklici.<br />

»Veš, ata, mami mi je pomagala, ona mi je zavezala nogo in prosila soseda, da me je pripeljal sem. Tu so mi pomagali, da mi ni bilo treba umreti Nikoli ne bom pozabil tega!«<br />

Nekaj sto metrov iz vasi in nekoliko stran od ceste je stala skromna hišica in v njej je živela stara Jera. Že nekaj let je bila sama. Mož ji je umrl, otroci pa so se razkropili po svetu in ni jih kaj prida skrbelo, kako živi njihova mati. Nekajkrat na leto so ji pisali, običajno za praznike. Zgodilo se je celo, da jo je včasih kdo obiskal in ji prinesel kakšno majhno darilo, ponavadi zavojček kave, toliko da ni prišel praznih rok!<br />

Tako je Jera sčasoma postala zagrenjena in nezaupljiva. Posebno mladim ni zaupala, in večkrat je rekla, da je dandanes mladina čisto drugačna, kakor je bila včasih, ko je bila ona še mlada. Pa še nekaj je Jero vznemirjalo zadnje čase. Vedno je namreč rada hodila v cerkev, tudi ob delavnikih je šla pogosto k maši, če ji je le čas dopuščal. Zadnje čase pa se je že zgodilo, da je morala tudi v nedeljo ostati doma, ker se je slabo počutila in je noge niso ubogale.<br />

»Ej, starost je prišla in zdaj nimam več kaj dobrega pričakovati! Pa da bi vsaj ta zima že minila in bi bile poti take, kakor se spodobi, da bi lahko šla v cerkev in trgovino.«<br /><br />

Končno je le prišla pomlad! Vsa lepa – kakor vedno. Stara češnja na njenem vrtu se je razcvetela. Že je bil maj. Jera pa še vedno ni obdelala vrtička, kakor ga je druga leta. Gredice bi še nekako naredila in jih poravnala ter posejala, zemlje pa ni mogla prelopatiti. Poskusila je, pa ni šlo.<br />

»Tako rada bi delala, pa ne morem. Tisti, ki bi lahko, pa nočejo in se jim ne da … Mladi mislijo le na zabavo in užitke, mar jim je delo! Veselice, plesi, kino, disko in kaj vem, kaj še vse jim roji po glavi. Le kam drvi ta zmešani svet in kako se bo vse to končalo? Prav privoščila bi jim, da bi jih življenje prisililo delati. O, za nekatere je predobro na tem svetu, zato ne vedo, kaj vse bi si izmislili, saj so jim glave polne neumnosti! In o mamilih se veliko govori. Včasih nismo niti vedeli, kaj ta beseda pomeni!«<br />

Lepo majsko soboto je sedela pred svojo hišico in se grela na soncu. Slabe volje je bila, ko je gledala neobdelan vrtiček in premišljevala, da najbrž ne bo imela svoje zelenjave in bo odvisna od dobre volje te ali one sosede, ki ji bo pripravljena dati kakšno malenkost. Malo pa si bo skušala tudi sama pomagati s skromno pokojnino, ki jo dobiva po možu.<br />

Hrup in glasno govorjenje sta zmotila njeno premišljevanje. Pogledala je proti cesti in zagledala skupino mladih.<br />

»Seveda, ob sobotah jim ni treba v šolo ali na delo, pa takole pohajkujejo in zapravljajo čas, namesto da bi počeli kaj pametnega. Oh, ta mladina!«<br />

Opazila je, da so s ceste zavili proti njeni hiši.<br />

»K meni gredo! Le kaj iščejo tukaj? Da se morda ne mislijo norčevati iz mene ali mi celo narediti kakšne škode? Vsega so zmožni in prav nič jim ne zaupam!« je nejevoljno godrnjala.<br />

Že so bili pri njej in jo pozdravili: »Dober dan, mama! Se grejete?«<br />

»Bogdaj! Ja, grejem se, samo za kaj takega sem še sposobna!« jim je nezaupljivo odgovorila.<br />

Tedaj pa je k njej stopil Smrekarjev Janez. Že drugo leto je hodil v neko višjo šolo. rekel ji je: »Veste, mama, sinoči smo imeli veroučno srečanje in Štefka nam je povedala, da še niste obdelali vrtička, ker ga pač ne morete. Pa smo se dogovorili, da vam priskočimo na pomoč. Kot vidite, smo orodje prinesli kar s seboj, in če ste za to, bi kar začeli z delom.«<br />

»Joj, saj se sploh ne znajdem … Kaj resno mislite? Saj kar nam ne morem verjeti?!«<br />

»Resno, mama. Seveda mislimo resno!«<br />

»Saj semena imam, le lopata me ni hotela ubogati.«<br />

»Nas pa bo, boste videli … Ker se mi zdi, da vam je prav, bomo kar začeli!«<br />

»Seveda mi je prav! In še kako! Pa da ste se kar odločili in prišli k meni! To mi pa kar ne gre v račun.«<br />

»To ni nič takega. Mislim, da je naša dolžnost, da pomagamo tam, kjer je pomoč potrebna.«<br />

Fantje so prijeli za lopate, dekleta pa so rekla Jeri: »Kar povejte, kako bi radi, da naredimo gredice in kje naj kaj posejemo. Kakor želite, tako bomo naredile!«<br />

»Oh, še lani sem lahko vse naredila sama, letos pa ni več šlo. Morda se mi še kaj izboljša in bom lahko plela in okopavala.«<br />

»Če ne boste mogli, bomo pa še prišli in vam naredili, kar bo treba. Kaj pa v trgovino? Kako greste?«<br />

»Bolj težko, posebno če je slabo vreme. Prejšnjo nedeljo še v cerkev nisem mogla, ker je tako deževalo.«<br />

»Veste, kako bomo naredili!« je predlagala Kovačeva Tončka. »Mi se bomo menjavali in hodili namesto vas v trgovino. Vi nam boste le povedali, kaj potrebujete.«<br />

»Joj, za to vam bom pa res hvaležna! Saj kdaj pa kdaj bom že šla tudi sama, toda kadar bo slabo vreme in pozimi …«<br />

»Še nečesa sem se spomnil!« je rekel Janez. »Rekli ste, da zaradi starosti in vremena niste mogli v cerkev. Kaj pravite, če bi se ob nedeljah kateri izmed nas pripeljal sam z avtom in vas odpeljal do cerkve. Skoraj pri vsaki hiši že imamo avto in večina med nami ima tudi vozniški izpit, tako da glede tega ni nobene težave.«<br />

»Le v sanjah bi si lahko kaj takega želela in predstavljala. Kako bo lepo, če bom lahko vsako nedeljo pri maši!«<br />

V nekaj urah je bilo narejeno vse. Jera bi za to potrebovala ves teden, če bi seveda sploh mogla delati.<br />

»Tako lepo ste mi vse naredili, zelo sem vesela! Letos sem že obupala, da bom sploh kaj sadila. Oh, zdaj pa imam vse tako narejeno, da ne more biti bolje. Hvala vam in naj vam Bog povrne vaše dobro delo! Hudo mi je le, ker vam ne morem postreči, kot bi se spodobilo!«<br />

»Naj vas to ne skrbi, saj nismo za to prišli. Vemo, da nimate.«<br />

Brinjarjeva stara mama Cilka je sedela pri kmečki peči in strmela skozi okno. Zjutraj jo je zakurila, saj je bilo jutro hladno in mrzel dež je še vedno rosil na razmočeno zemljo.<br />

»Tince danes najbrž ne bo, čeprav so pojutrišnjem vsi sveti in bi morala na grob. Toda v takem vremenu prav gotovo ne bo prišla. Še sneg lahko dobimo za praznike.«<br />

Cilak se je še bolj stisnila k peči in se zamislila …<br />

Že pet let je, odkar sta odšla in jo pustila samo na tej majhni kmetiji. V mestu sta se zaposlila in tam dobila stanovanje. Sin se jima je rodil še tukaj in dolgo ji je bilo dolgčas po vnučku …<br />

Tinci je zamerila. Za njun odhod je na tihem krivila njo. Zamerila ji je, da ga je ona pregovorila, čeprav sta se odločila sporazumno. Bili so pač taki časi, da se je na kmetih, posebno na majhni kmetiji, težko živelo in na raznih sestankih so vabili ljudi v mesta in obljubljali boljše življenje, ker da je le v industriji prihodnost. Upala sta, da bosta lahko od tam podpirala tudi njo, ki sta jo pustila tukaj … Toda potem je nenadoma prišla tista strašna novica, da se je Janez ponesrečil in umrl.<br /> Naslednji dan so ga pripeljali domov, da bi ga pokopali v domačem kraju poleg njegovega očeta. Zdelo se ji je, da sanja, da to ne more biti res; da se bo nenadoma prebudila in bo Janez prišel na obisk, ji prinesel novo ruto, zavojček kave ter se ji nasmehnil tako, kakor se je znal le on.<br />

Njegova smrt je postavila nekakšen neviden zid med njo in Tinco, njegovo ženo. Če se ne bi oženil, bi ostal doma in tudi nesreča se ne bi zgodila, je premišljevala, kadar je bila sama. Kadar je Tinca prišla iz mesta, da bi obiskala možev grob, sta sicer govorili. Tudi z otrokom, Jankom, se je poigrala, ni pa mogla tega storiti sproščeno in veselo … Nekaj je bilo v njej, kar ji je branilo; nekaj težkega, žalostnega.<br />

Vsak dan je molila za svojega edinega sina in posebno zadnje čase ji je prihajalo na misel, da mora moliti tudi ta Tinco. Prav gotovo tudi ona pogreša Janeza. Morda še bolj! Sama je s sinkom v tujem mestu, tako kakor je ona sama na tej zapuščeni domačiji. Težko je bilo zmoliti prvi očenaš, kar prisiliti se je morala … Pomislila je, da Tinca morda sploh ne hodi v cerkev, pa moli za njo. Le kako vzgaja otroka, saj ga mora dajati v vrtec, ko gre v službo?<br />

»Oh, kar k sebi bi ga vzela, če bi bilo to mogoče.«<br />

In je tudi na ta deževni dan sklenila roke in prosila Boga za vse, za katere se ji je zdelo, da mora moliti.<br />

»Naj se zgodi tvoja volja! In prosim te, izbriši iz mojega srca vsak madež zamere in nerazumevanja in ga napolni z ljubeznijo in dobroto!«<br />

Zdrznila se je, ko je zaslišala trkanje.<br />

»Kar naprej! Odklenjeno je!«<br />

Vrata so se odprla in vstopila je Tinca. Za roko je držala Janka, ki se je nekoliko v zadregi nasmehnil stari mami Cilki.<br />

»O, vidva sta prišla? Pa v takem vremenu! Nisem vaju pričakovala že danes.«<br />

»Dober dan, mati! Ja, kar podala sva se na pot. Veste, čas imam. Na dopustu sem … V službi nimamo dovolj dela, in nekaj nas mora biti doma … Nič se ne ve, koliko časa bo to še trajalo in kako bo. Prav lahko se zgodi, da bom ostala brez dela in potem … Saj upam, no, čez praznike, tukaj … Skupaj bi šli na grob in k maši.«<br />

»O, še hodiš k maši?«<br />

»Seveda, mati! Nobeno nedeljo in praznik je ne zamudim, posebno zdaj ne, ko je Janko že tako velik, da gre lahko z menoj.«<br />

»Tako! No, to je pa lepo od tebe! Seveda lahko ostaneta tukaj. Joj, vsa sta premočena. Sedi k peči, da se posušiš. Ti, Janko, pa lahko zlezeš kar gor!«<br />

»O, stara mama, kako je tale peč topla. Škoda, da v mestu nimava take peči.«<br />

»Čaj vama bom skuhala, da se ne bosta prehladila. V kuhinjo grem!«<br />

Medtem ko je kuhala, je premišljevala in vse bolj spoznavala, kakšna je božja volja. Tiho je zašepetala: »Najbrž nisem prav mislila in ravnala. Vem, da prav tako kakor jaz žaluje za njim, otrok pa je tako nedolžen. Zaradi svoje zagrenjenosti in žalosti sem jo krivo sodila! Popraviti moram to krivico in mislim, da vem, kaj mi je narediti! Nič ne bom odlašala, takoj zdajle bom opravila svojo dolžnost!«<br /><br />

»Tako, vidita, pa je čaj kuhan. Tudi nekaj prigrizka sem vama prinesla, da se okrepčata. Vem, da sta zaradi poti lačna in utrujena.«<br />

»Bog vam povrni, mati!«<br />

Ko sta Tinca in Janko srebala čaj, so molčali. Čez čas pa je mati Cilka počasi začela: »Rekla si, da se lahko zgodi, da ostaneš brez dela, kot jih je že veliko. Brala sem o tem. Tako je pač in kaj moremo! Glej, tudi jaz sem sama, dela imam pa dosti preveč. Ne vem sicer, kaj ti misliš. Morda se nameravaš znova poročiti?«<br />

»Ne, mati, ne bom se, tako sem se odločila. Janko me tako spominja na Janeza. Ves je kakor on. Le zanj bom še živela!«<br />

»Potem pa bi ti nekaj predlagala. Omenila si, da se bojiš, da boš ostala brez dela … Jaz ga imam pa preveč … Kaj praviš, če bi se preselila sem in bi skupaj obdelovali tole našo zemljo? Bolj skromno bi sicer živela, toda preživeli bi se, toliko sveta že je. Ko bo Janko zrasel, bi prevzel posestvo, če bo seveda imel veselje do tega. Tako sem si kar na hitro zamislila. Zdaj pa je na tebi, da poveš, kaj misliš!«<br />

»Oh, mati, saj ne vem, kaj naj rečem. Tako nenadoma je prišlo. Toda če pomislim … res bi bilo tako najbolje za vse: za naju, ker sva tako rekoč brez doma, saj stanujeva v najetem stanovanju, in za vas, ker ste na pragu starosti sami. Janko bi lahko začel tukaj hoditi v šolo in k verouku. Resno mislite?«<br />

»Ne bi ti rekla, če ne bi! Marsikaj se mi je v teh letih motalo po glavi in po krivem sem te obsojala. Oprosti! Žal mi je!«<br />

»Oh, mati – tudi jaz. Toda zdi se mi, da bom sprejela vaš predlog. Na tihem sem tudi sama pomislila na to, le …«<br />

V zadnjih letih so si zgradili novo hišo. Veliko truda, žrtev in odrekanja je bilo potrebno, da so dosegli svoj cilj.<br />

Klančnikova mama Ančka je po starših podedovala majhno posestvo s staro hišo in hlevom, v katerem še zdaj mukata dve kravici. Poročila se je z Andrejem, ki je k hiši prinesel dvoje pridnih rok in pošteno srce. V službo je hodil in popoldne pomagal ženi pri delu na polju ali kjerkoli se je pač pokazala potreba.<br />

Dve hčerki sta se jima rodili. Prva, Marjetka, je hodila že v tretji razred, druga, Rezika, pa je bila na pragu prvega. Prav ta je bila tisto popoldne najbolj zgovorna.<br />

»Veš, očka, zdaj se pa ne boš mogel več izgovarjati tako kakor doslej! Drugo leto pojdemo tudi mi na dopust, ali ne?!«<br />

»Saj res!« se je oglasila tudi Marjetka. »Skoraj vse moje sošolke so že bile na morju, le jaz ga še nisem videla.«<br />

»Hm, morda bi se pa res kako dalo,« je počasi in po premisleku rekel očka Andrej. »V tovarni bi mi prav gotovo dodelili sobo v počitniškem domu, saj še nikoli nisem prosil zanjo, in tudi predrago ne bi bilo. Svojo sestro, vajino teto, ki živi blizu, bi vprašal, če bi ta čas skrbela za živino. Sicer smo pa res potrebni, da si pošteno odpočijemo. Hiša je zdaj v glavnem dograjena, presneto nas je namučila. Kaj pa praviš ti, mami, na to? Tudi ti si še kako potrebna počitka in razvedrila, morda še bolj kot mi!«<br />

»Sama ne vem. O tem sploh nisem premišljevala. Morda bi bilo pa res dobro in lepo, že zaradi deklic. Morje bi videli, se sončili, kopali …«<br />

Tako so se tisto popoldne dogovorili, da bodo naslednje leto tudi oni prvič šli na morje.<br />

Še večkrat so se o tem pogovarjali in že tedaj, še sredi zime, so se veselili sonca in brezskrbnih dni!<br /><br />

Veselili so se, vendar ne vsi. Mama Ančka se je včasih kar zamislila in zdelo se je, da ne sliši njihovih pogovorov. Neka, njim še neznana skrivnost je živela v njej. Ko sta neki večer po takem pogovoru ostala sama, ji je mož Andrej rekel: »Kaj ti je, Ančka, zakaj si tako resna, ko se drugi veselimo in delamo načrte? Saj tudi mene ne vem kako ne vleče na morje. Sam ne bi šel, toda zaradi otrok pojdem, zaradi deklic in tebe. Nobenega razvedrila nimaš, le delo in vsakdanje skrbi poznaš. Punčki se tako veselita, ne bi ju rad razočaral!«<br />

»Ne, res ju ne smeš! Toda tako je prišlo, no, da boste morali na morje sami. Jaz res ne bom mogla z vami!«<br />

»Ne boš mogla? Zakaj? Kaj ti je kar naenkrat? Povej mi! Pomisli, vse bi imela tam, ne bi ti bilo treba ne kuhati ne prati, odpočila bi se …«<br />

»Saj verjamem, da bi bilo tako, prav imaš, toda … No, kar povem ti, da ne morem, vsaj letos in najbrž še kakšno leto ne, dokler ne odraste vsaj toliko …«<br />

»Tako, to je! In ravno zdaj, ko … Kako naj jima zdaj povem, da se njuno pričakovanje ne bo uresničilo!«<br />

»Saj vi trije …«<br />

»Ne, to pa ne! Ali pojdemo vsi skupaj ali pa nihče! Skupaj bomo, kjer že bomo.«<br />

»Nič ne morem za to, Andrej.«<br />

»Nikar ne govori! Kar je, je. Morda bo vse skupaj nazadnje tako še bolj prav. Za avgust sem načrtoval dopust in si zagotovil sobo v domu. No, dopust bom tedaj vseeno vzel, sobo bom pa odstopil drugim, saj jih je veliko, ki bi radi šli.«<br />

»Zakaj, Andrej?«<br />

»Ne nič ne govori! Pri tebi in ob tebi bomo ostali. Jima bom že nekako dopovedal, zakaj in kako.«<br />

Pa sta se obe dokaj hitro potolažili, ko jima je povedal, da tudi to leto ne bo z morjem nič. Posebno potem, ko jima je rekel, da bosta dobili bratca, če ne bo slučajno sestrica. Večja je vse skupaj dokaj hitro razumela in je znala pregovoriti in potolažiti tudi mlajšo.<br />

»Ali ne bo lepo, ko ga bova pestovali? In to pravega dojenčka, ne pa tistega umetnega iz krp! In na morju bi bili le deset dni ali še manj, on pa bo ostal z nami! Skupaj bomo živeli in se imeli radi!«<br />

Majnik je prekril deželo s svojim živo pisanim pajčolanom, da je bila videti kakor en sam čudovit vrt. Nežnost je odsevala v očeh dobrih ljudi. Kukavice so se oglašale in ves ptičji zbor je pel hvalnico Kraljici maja.<br />

V tistih dneh je h Klančnikovim prišla na obisk očkova sestra. Pa ne tista, ki je živela v mestu, temveč ona druga, Tina. V hribih, ki so se dvigali na koncu dolge doline, je stala Jezernikova hiša, kjer je gospodinjila. Ko za trenutek v sobi ni bilo ne očeta ne mame, sta ji deklici povedali, da so mislili iti na morje, pa ne bo s tem nič, ker bodo dobili bratca.<br />

»Kar doma bova morali preživeti počitnice. Saj, radi bi že videli morje, toda tudi bratca bi radi imeli, in to še dosti raje, kot pa bi šli na morje.«<br />

»Eh, kaj tisto morje! Jaz že ne bi hotela iti v tisto vročino in gnečo, saj še stopiti nimaš kam, ne da bi koga pohodil. Človek se mora vendar odpočiti. Zato pa rečemo, da gremo na počitnice. Ooo, kaj sem se spomnila! Kaj pa, če bi poleti prišli na počitnice k nam? Vsaj za nekaj dni ali pa tudi za ves mesec, če bi vama bilo všeč. Povem vama, da je gori pri nas veliko lepše kot pa tam v tistem Babilonu! Dobrih sto metrov od hiše je jezerce. Res ni tako veliko kot morje, je pa zato prav gotovo bolj čisto in tudi studenec izvira poleg hiše, bister in čist je kakor jutranje nebo! Pa zajce in mucke imamo, in kokoši, race, da o kravah niti ne govorim … In sredi avgusta, na Marijin praznik, je pri nas žegnanje. Veliko ljudi priroma vsako leto k Mariji Vnebovzeti. Ali ne bi hoteli biti med njimi?«<br />

Seveda sta prikimali, in ko sta privolila tudi očka in mam, so bili dogovorjeni.<br />

»Midva ne bova mogla z vama, zato pa se bom večkrat oglasil, da vama ne bo dolgčas.«<br /><br />

Kar naenkrat je prišel tisti čas, ko je šla Marjetka zadnjič v šolo in prinesla domov odlično spričevalo. Zdaj sta bili obe ves dan doma. Dogovorili so se namreč, da bodo prvi mesec počitnice preživeli skupaj, avgusta pa bodo šli k teti.<br />

In tako je tudi bilo.<br />

Soseda Gašperja, ki je že imel avto, so prosili, da jih je prvo nedeljo v avgustu odpeljal k teti.<br />

»Joj, kako je tukaj lepo!« sta vzkliknili, ko sta stopili iz avta.<br />

V dolini pod hišo se je bleščalo jezerce, visoke in vitke smreke so se ogledovale v njem, bister studenec pa je prek skal hitel v njegov objem. Vsepovsod je bilo polno rož, tudi na oknih. Opojno so dehteli rdeči nageljni in njihov vonj se je družil z vonjem vrtnic, ki so svetle v vrtičku, ograjenem z brezovimi debli. Izza jelk in smrek je kukal mogočen zvonik in bronasti glasovi so jima povedali, da je ura tri.<br />

»Kako lepo pojo!«<br />

»O, to ni še nič! Ko bo zvonilo, ali pa tedaj, ko bodo pritrkavali, tedaj bosta šele prav slišali njihov polni in bogati glas.«<br /><br />

Kar ves mesec sta ostali pri teti. Sprva je bilo vse malo nenavadno, potem pa sta se privadili. In kakšen zrak je bil med gozdovi in cvetjem! Venomer sta bili lačni. No, bi bili lačni, če teta ne bi poskrbela, da jima nikoli ni zmanjkalo dobrega domačega kruha in drugih kmečkih dobrot.<br />

Tudi pomagali sta teti pri delu, kolikor sta pač mogli in znali. Ob toplih popoldnevih sta se kopali v jezeru in se sončili. Tetin mož Jernej je z enim očesom vedno gledal, da ne bi šla katera pregloboko v vodo. Čez nekaj dni pa se je spomnil in jima ogradil dve plitvine.<br />

Teta je bila nekaj let starejša od njunega očka in vsi trije njeni otroci so se šolali in potem ostali v mestu. Malo verjetno je bilo – tako je rekla –, da bi se kateri vrnil. Kar pomladila se je, ko sta bili pri njej.<br />

Potem je prišel praznik Marije Vnebovzete, petnajsti avgust, ko je bila maša v bližnji cerkvi in jim ni bilo treba iti v skoraj uro oddaljeno farno cerkev.<br />

Mogočno, veselo in milo so vabili zvonovi, ko so odhajali od doma. Ko pa so prišli do cerkve, jih je čakalo presenečenje: tam sta zagledali svojega očka. Stekli sta k njemu in ga spraševali, kje je mama.<br />

»Doma je morala ostati! Za otročka, ki ga bomo dobili, pripravlja, in tako …«<br />

Odšli so v cerkev, da ne bi zamudili. Med mašo sta se spomnili na mamo, ki ni mogla priti, in zanjo molili.<br />

Po maši je očka odšel z njimi, saj sta ga teta in stric povabila na Jezernikov dom. Pokazali sta mu, kje se kopata in sončita, povedali, kaj delata in še sto drugih stvari. Prekratko je bilo tisto popoldne, da bi lahko povedali vse, kar sta želeli.<br />

Kar hudo jima je bilo, ko se je poslavljal. Ob slovesu sta mu zaupali, da je vse tako, kot sta si želeli, le še on in mami bi morala biti pri njima.<br /><br />

Vse mine. In če je lepo in prijetno, še toliko hitreje. Marjetka in Rezika kar nista mogla verjeti, da je že skoraj konec avgusta in da bo tako konec tudi prijetnih počitnic. Prav do zadnjega dne bi ostali pri teti in stricu, če se dan prej ne bi s sosedom pripeljal očka.<br />

»Domov bosta morali, domov vaju bova odpeljala. Sam sem in dolgčas mi je v prazni hiši. Mame namreč ni doma, ker so jo odpeljali v Ljubljano. Ja, bratca sta dobili …«<br />

»Reees! Kdaj ga bova pa lahko videli?«<br />

»Pojutrišnjem ju gremo iskat. Včeraj sem po telefonu govoril z mamico in mi je tako naročila.«<br />

Težko se je bilo posloviti od tete in strica. Toliko lepih dni sta preživeli pri njima. Obenem pa sta bili veseli, da gresta spet domov in da imata bratca. Da je bilo slovo lažje, ju je teta potolažila: »Bosta pa naslednje leto spet prišli k nam na počitnice in z vama bosta lahko prišla tudi očka in mami z najmlajšim, saj bo čez leto dni že pravi korenjak. Če boste želeli in hoteli, seveda!«<br />

»Le kako ne bi? Tako lepo je tukaj in prepričani sva, da bosta tudi očka in mama za to. Res je, da sva bili nekaj časa žalostni, ker nismo šli na morje. Pa je bilo tako še veliko bolje! Lepe, prelepe počitnice sva imeli in še bratca sva dobili.<br />

Veš, očka, stric naju je stehtal. Zredili sva se tukaj. Drugo leto bosta tudi vidva z mami imela počitnice. Boljše, lepše in veliko mirnejše, kot če bi bila tam ob morju. Tukaj je tako mirno, nobenega hrupa ne slišiš, le zvonovi te pozdravljajo zjutraj, opoldne in zvečer. Ob sobotah in nedeljah pa sva poslušali pritrkavanje. Ne veš, kako je to lepo.«<br />

Ko so se potem peljali mimo cerkve, je očka prosil soseda, naj ustavi. Izstopili so, da sta se lahko poslovili tudi od Marije Vnebovzete, katere kip je stal v glavnem oltarju.<br />

Cerkev je bila odklenjena, saj je bila tisti dan sobota, in fantje so ravno tedaj odhajali v zvonik. Komaj sta zmolili očenaš za mamo, že se je iz zvonika oglasila mogočna in mila pesem Marijinih zvonov. Lepšega slovesa od prijetnih počitnic si nista mogli želeti niti v sanjah.<br />

Še dolgo, dolgo je pesem zvonov odmevala v njunih srcih, kot bi ju vabila nazaj med tihe poljane in gozdove, na obalo kristalnega jezerca, med cvetje in zelenje, v Marijino svetišče.<br />

Sredi majnika in sredi tedna je bilo.<br />

Njivarja, oče Gašper in mati Tilka, sta sedela pri veliki javorovi mizi. Po kosilu je bilo in Gašper je očenašu po jedi dodal še molitev angelovega češčenja. Tako navado je imel, odkar sta bila s Tilko poročena.<br />

Pa nista bila vedno tako sama kakor zadnje čase. Kup otrok jima je delalo družbo in še Gašperjeva starša. Oba sta umrla, otroci pa so se razkropili po svetu. Drug za drugim so odšli v mesta, dva celo v tujino. Nazadnje se je poslovil tudi Pavle, najmlajši. Dolgo sta upala, da bo vsaj on ostal doma, a zaman.<br />

Ko sta odmolila, je Gašper počasi rekel: »Že kar nekaj časa nisva dobila nobene pošte. Nekateri so sicer poslali velikonočna voščila, Pavle pa ni niti pisal, da bi nama voščil praznike, kaj šele, da bi naju obiskal. Pa sva toliko časa upala, da nama bo ostal vsaj on!«<br />

»Je že taka božja volja, Gašper. Kaj pa moreva? Sicer pa je podobno še marsikje. Bova že, dokler in kolikor bova mogla. Do smrti bova že živela!«<br />

»To se mi ne zdi posebno prijetna tolažba. Veš, najbolj me boli, ko vidim, kako njive prerašča plevel in se po travnikih bohoti grmovje. Pa tega ne morem preprečiti, ker v rokah ni več prave moči. Ej, stara sva postala, Tilka, stara. Mlade moči bi moral poprijeti za delo pri Njivarju. Pa ni nobenega …«<br />

»Če ga ne bo, ga pač ne bo! Kar v Boga zaupajva, Gašper, naj se zgodi njegova volja!«<br />

Še nekaj časa sta molče sedela, in ravno ko sta mislila vstati od mize, je nekdo potrkal na vrata.<br />

»Kar naprej!« je povabil Gašper.<br />

Odprla so se vrata in vstopil je njun najmlajši sin Pavle. Zelo sta se ga razveselila.<br />

»Dober dan!« je pozdravil in lahko sta videla, da je v zadregi. Čez čas je nadaljeval: »Vidita, pa sem se po dolgem času le oglasil. Saj bi se že prej, pa mi je bilo nekam nerodno. Ja, časa imam dovolj in sem se končno odločil …«<br />

»Saj je navsezadnje res čudno, da prideš kar takole, sredi tedna?«<br />

»Ja tako je, vesta … No, tam, kjer sem delal, je zaškripalo, in so nas veliko odpustili. Ne hodim več v službo.«<br />

»Sedi, da se ne boš stoje pogovarjal! Bral sem o teh stvareh v časopisu. Torej je tudi tebe doletelo! Kaj takega mi še na misel ni prišlo. Toda kar je, je! Kaj pa nameravaš zdaj?«<br />

»Počasi bom poskušal dobiti drugo službo …«<br />

»Le sedi, Pavle!« ga je povabila tudi mati Tilka.<br />

»Sedi, za mizo! Verjetno si lačen, saj te je pot gotovo utrudila. Takoj ti prinesem kaj, da prigrizneš in se okrepčaš.«<br />

Ubogal jo je in počasi sedel ter rekel očetu: »Za veliko noč sem nameraval priti, pa se je ravno tedaj odločalo … in tako …«<br />

»Eh, kar je bilo, je bilo … in minilo je! Res sva bila sama, toda tega sva se že navadila.«<br />

Molčala sta. Medtem se je vrnila Tilka in postavila jed na mizo. Sedla je poleg njiju in rekla: »Kar postrezi si, Pavle! Kaj pa – tako mi je prišlo na misel – če bi ta čas, dokler ne najdeš drugega dela, ostal doma?«<br />

»Saj sem že pomislil tudi na to. Toda nerodno mi je, ker sem se tako poredko oglašal …«<br />

»Pozabimo, kar je bilo. Raje mislimo, kako bo naprej. Kakšnih misli pa si ti, Gašper?«<br />

»Takih kot ti!«<br />

»Bi pa ostal nekaj časa, če soglašata. Jutri bi šel po svojo ropotijo, saj je ni veliko.«<br />

Potrkalo je in v sobo je vstopila sosedova Metka. Ko je zagledala Pavleta, se je začudila: »Ti si se oglasil? Kakšno presenečenje! Že dolgo se nisva videla … Greš še danes nazaj?«<br />

»Joj, meni pa se zdajle mudi! V trgovino bom šla popoldne in sem pomislila, če morda tudi za vaju kaj prinesem.«<br />

»Ne, danes ne potrebujeva ničesar, hvala! Se pa priporočava za drugič!«<br />

»Prav, saj se bomo kmalu spet videli.«<br />

Ko je odšla, je rekla Tilka: »Velikokrat nama kaj pomaga. Ničkolikokrat je šla namesto mene v trgovino ali kam drugam. Dobro dekle je, malo je takih …«<br /><br />

Tako je Pavle ostal doma. Nihče ga ni silil, kar sam je prijel za delo, česar sta se starša razveselila. Zazdelo se mu je, kakor da bi bil šele včeraj odšel od doma in da so bile vse skupaj le težke sanje in se je spet prebudil doma.<br />

Ko je zaslišal, da so v vaškem zvoniku zapeli zvonovi, je vprašal: »Še kaj pritrkavajo?«<br />

»Še še. Le mlajši so zdaj poprijeli in še ne znajo tako, kakor ste včasih vi. Danes bodo prav gotovo pritrkavali, ker je majniška sobota. Mariji v čast bodo zadoneli zvonovi!«<br />

Sprva ni niti pomislil, toda ko se je približala četrta ura, je stopil do cerkve. Pod zvonikom se je srečal s fanti: »Vam lahko pomagam? Njivarjev sem in včasih sem veliko pritrkaval. Še znam …«<br />

»Seveda, še veseli bomo, saj smo bolj začetniki!«<br />

Stopili so v zvonik, in ko je zadonela vesela in slovesna pesem zvonov, je po dolgem času v tihi radosti zadrhtela tudi njegova duša. Morda se je ozrla nanj in mu naklonila to milost Ona, v katere čast je pritrkaval.<br />

»Jutri pred mašo bomo tudi pritrkavali,« mu je dejal eden izmed fantov, ko so prišli iz zvonika. »Če le moreš, pridi!«<br />

Ne da bi veliko razmišljal, je drugo jutro vstal, si oblekel boljšo obleko in odšel v zvonik. Ko je ura odbila tri četrt, so se znova oglasili majniški zvonovi in spet je v srcu začutil radost in veselje.<br />

Na koru je bilo dovolj prostora tudi za pritrkovalce, in zadaj ob steni so imeli svojo klop.<br />

Prisluhnil je mogočnim akordom orgel, ki so se potem prelili v nežno majniško melodijo in pevci so zapeli: »Na zemljo si stopila …«<br />

Pogledal je na oltar, kjer je obdan s pomladnim cvetjem stal kip majniške Kraljice. Tedaj se mu je v duši rodila misel in kmalu za tem odločitev. Naenkrat se je zavedel, kaj mu je storiti!<br />

Skupaj z Metko sta šla proti domu in rekel ji je: »Lepo pojete, posebno ti! Kar poslušal bi te in nikoli se ne bi naveličal!«<br />

»In ti si lepo pritrkaval! Tako rada poslušam pritrkavanje! Mladim bi lahko posredoval veliko znanja! Škoda, če boš spet odšel …«<br />

Zalka je preplašeno strmela skozi okno v večerni mrak. Redke svetilke so le slabotno razsvetljevale predmestno ulico. Zelo je snežilo, in komaj se je videlo do sosednjih hiš.<br />

Sama je bila doma in vse bolj strah jo je bilo. Mamica bi se morala že zdavnaj vrniti, a je še vedno ni bilo od nikoder.<br />

Ob enih se je vrnila iz šole in kmalu po drugi uri je ponavadi prišla tudi mama, danes pa … Ura je bila že pol petih. Že ob treh je hotela telefonirati mami. Ko pa je vzela slušalko v roke, se ni mogla spomniti številk in jo je odložila.<br />

Šele poleti bi bila stara osem let in v prvi razred je hodila, a je poznala že vse številke in črke. Mamica jo je naučila, še preden je prestopila šolski prag. Prav tiste dni, ko je prvič sedla v šolsko klop, sta se mamica in očka sporekla. Še vedno ne ve, zakaj. Z mamico sta se iz očkovega stanovanja v središču mesta preselili v predmestno ulico k stari mami. Rada in pogosto se je z njo pogovarjala in zelo ji je bilo hudo, ko je nekega dne nenadoma umrla.<br />

»O, če bi še živela, nocoj ne bi bila sama!«<br />

In spet se je zamislila: »Zdaj imam le mamico in še ta se je danes nekje izgubila. Lahko je obtičala v snegu, morda jo je celo kdo napadel ali pa je nenadoma zbolela in so jo odpeljali v bolnišnico. Zdaj sem sama in mogoče bom še vso noč …«<br />

Saj bi šla k sosedovim, vendar si ni upala v metež in bala se je tistega redkobesednega strica. Mamica se upa tudi z njim pogovarjati. Zadnjič ji je pripovedovala, da je zapuščen in revež in zato tak. Pa vendar …<br />

Ko je zdaj mislila na mamico, se je spomnila, kako jo je vsak večer učila moliti.<br />

»Saj res! O, le kako, da se nisem tega spomnila že prej! Moliti moram, da se bo vrnila!«<br />

Zmolila je nekaj očenašev in potem spet pogledala skozi okno. Ob svetlobi svetilk je videla, kako zelo sneži in tudi veter je začel zavijati okoli vogalov, da jo je postalo še bolj strah. Tudi zebsti jo je začelo, saj ni zakurila pečice. To je zmeraj storila mami. Tista toplota od zjutraj se je že davno porazgubila. Vedno bolj bo mraz, in če zadremlje, se najbrž ne bo več prebudila. Tudi če se mamica potem vrne, je ona ne bo več videla. Zajokala je ob žalostni misli.<br />

»Kaj naj storim? Ničesar ne morem, še naloge ne morem napisati, ker me tako zebe v roke!«<br />

Tedaj se je spomnila, da ji je mamica nekoč rekla, da kadar ji bo najbolj hudo, naj se priporoči Mariji.<br />

»Da, tako bom storila!« Sklenila je roke ter se ozrla na Marijino podobo, ki je visela nad posteljo, in zašepetala: »O, Marija, pomagaj mi, svetuj mi, kaj naj storim, če se mamica kmalu vrne. Zdrava Marija …«<br />

Odmolila je in se ozrla po sobi, ki jo je osvetljevala slabotna žarnica. Pomislila je, da še dobro, da ne zmanjka elektrike, ker je tako slabo vreme. Potem bi jo bilo še strah. Zagledala je telefonski aparat in se domislila: »Očku bom telefonirala. Njegovo številko imam zapisano v zvezku še od tedaj, ko me je poleti mami učila pisati prve črke in številke. Kar tako za vajo sem jo prepisala. Tudi očka ve za to hišo, saj smo večkrat obiskali staro mamo, ko smo še živeli skupaj.«<br />

Mamica skoraj vedno joka, kadarkoli jo vpraša, zakaj sta tako nenadoma odšli, zakaj je očka to zahteval. Le to ji je povedala, da je tisto stanovanje tam pač njegovo, in zato … Ona da se noče kregati in še toliko manj tožariti in da bosta že nekako živeli, saj zasluži.<br />

»Morda pa je mamica šla k njemu. Mogoče se je stopil tisti led, ki se je nabral okoli src. Potem pa mu moram res telefonirati. Ojoj, saj sem slušalko odložila kar na mizo namesto vilice!«<br />

Zavrtela je številke in zaslišala njej tako znani glas: »Sandi Končan, prosim?«<br />

»Jaz sem, jaz sem, oči!« je komaj povedala in potem zajokala.<br />

»Ti si, Zalka! Zakaj pa jokaš, kaj se je zgodilo?«<br />

»O, oči, veš, sama sem. Strah me je in tako me zebe, ne vem …«<br />

»Kje pa je mama?«<br />

»Oh, ni je, ni je domov. Ne vem, kaj se ji je zgodilo. Nič mi ni povedala, da je ne bo. Pomislila sem, da je morda tam.«<br />

»Ne. Tukaj je ni. Ti ni nič telefonirala?«<br />

»Ni.«<br />

»Pa morda veš njeno številko telefona v službi?«<br />

»Ne vem, drugače bi že …«<br />

»Hm, sam ne vem …«<br />

»Tako sneži, morda se ne more vrniti domov. Kaj bo, oči?«<br />

»Ne vem.«<br />

»Bom morala biti vso noč sama? Tako se bojim!« je spet zajokala.<br />

Zasmilila se mu je, zaskrbelo pa ga je tudi, kaj je z Bredo. Nekaj trenutkov je še okleval, potem pa vprašal: »Si še pri telefonu, Zalka?«<br />

»Ja.«<br />

»Dobro me poslušaj! Avto imam spodaj, verige so na kolesih in upam, da se mi bo posrečilo priti k tebi.«<br />

»Oh, oči, prosim!«<br /><br />

Minilo je dobre pol ure, njej pa se je zdelo, da cela večnost. Že je obupala, da bo prišel, ko je zaslišala, da se je pred hišo ustavil avto. Hip za tem je že potrkal na vrata. Odprla mu je, ko je povedal, kdo je. Zastrmel se je v njen bledi in objokani obrazek. Videl je, da je vsa prezebla, in stisnil jo je k sebi in odnesel v sobo.<br />

»Joj, kako si premražena! Najprej bom zakuril in ti skuhal čaj, nato pa se bova pogovorila, kaj storiti.«<br />

Prijetna toplota se je začela širiti od pečice in tudi čaj jo je ogrel. A spet jo je zaskrbelo. Njeni očesci sta se napolnili s solzami in zahlipala je: »Oh, oči, kaj je z mami? Kje je? Tako se bojim zanjo. Samo njo še imam, odkar je umrla babica. In – in tudi tebe pogrešam. Veš, mami vedno joka, kadarkoli jo vprašam, zakaj sva morali od tebe,. Res jo imam rada, tako rada! Ali je ti nimaš več rad?«<br />

»Oh, ko bi ti vedela! A kaj bi … Ne bi razumela! Veš, tudi meni je hudi in kesam se … in še kako … Bundico ti bom oblekel, kapo boš dala na glavo in škorenjčke bova obula. Potem pa pojdeva in jo bova iskala toliko časa, dokler je ne najdeva. Tja, kjer dela, greva naprej!«<br />

Stopila sta proti vratom, ko so se ta odprla in je v sobo stopila Breda. Dvignila je roko, da bi si s čepice in las otresla sneg, ko ga je zagledala: »Ti – ti si tukaj?! Kaj …?«<br />

»Oprosti, saj vem, vem, da ne bi smel. Toda Zalka mi je telefonirala. Jokala je in se mi je zasmilila. Sama je bila …«<br />

»Hotela sem ji telefonirati, pa nisem dobila zveze. Kot da bi bila linija zasedena. O, saj je slušalka na mizi!«<br />

»Oh, mami, pozabila sem jo dati nazaj. In prej, ko sem hotela klicati tebe, tudi. O, da si le prišla! Tako sem se bala zate!«<br />

Stekla je k njej in jo objela.<br />

»Veš, mami, nisem vedla, kaj naj storim. Številko očkovega telefona pa sem imela in sem ga poklicala.«<br />

»Ja, in le zato sem tukaj. Oprosti! Šel bom, zdaj ko je vse v redu …«<br />

»Nadure sem morala delati, ker je nenadoma prišlo toliko naročil. Tuji kupci in …«<br />

»Rad bi kaj prispeval za Zalko! Nič še nisi zahtevala!«<br />

»Saj še ni bilo nobene obravnave.«<br />

»In je tudi ne bo!«<br />

»kaj pa bo rekla ona?«<br />

»Nobene one ni. Ne več. Že jeseni, ko ni bila tam niti mesec, je morala oditi. Naredil sem strašno napako, ki jo najbrž ni mogoče popraviti. To pa lahko rečem, da tebi, Breda, ona ne seže niti do čevljev! Kar groza me je bo misli, da sem bil tako nepremišljen in neumen! Šele potem, ko sem te izgubil, sem spoznal, kaj mi pomeniš. Vem, da mi ne boš mogla nikoli odpustiti!«<br />

»Po človeškem mišljenju in zakonih je to najbrž nerazumljivo. Toda jaz sem ti vseeno odpustila, ker verjamem v Boga, ker spoštujem njegove zakone in vsak dan molim: In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo … Ni bilo lahko to storiti, verjemi, a morala sem. Glej, da bo Bog odpustil tudi tebi!«<br />

»Upam, upam, da mi je že. Za božič sem stopil v spovednico in zaupal božjemu namestniku svojo zablodo, se pokesal in sklenil, da nikoli več … Pripravljen sem nositi vse posledice, pokoro … Sam bom. A kar je, je! No, iti moram. Da se je le nocoj vse dobro končalo. Zbogom!«<br />

»Oh, oči!« je tedaj zaklicala Zalka. Obstal je, jo pogledal, in Breda je v njegovih očeh opazila solze. »Oči! Prišel si, ko sem te poklicala. Ali … ali ne bi mogel ostati?«<br />

»Ne vem?« Proseče je pogledal Bredo. Videl je, da se bori sama s seboj.<br />

»No, pa ostani. Zaradi nje!«<br />

»Zaradi nje? Samo zaradi nje?«<br />

»Ne vem. no, zdi se mi, da ne le zaradi nje.«<br />

»Breda! Kako?«<br />

»Oh, tako mislim, da ne moremo obstati nekje na pol poti. Toda tja nazaj ne bi šla rada. Tukaj sva se že privadili in nekoč sem bila tu doma.«<br />

»Ja, lahko si mislim, razumem te!«<br />

»Če moreš in hočeš, no, pa ti ostani tukaj!«<br />

»Očka, prosim! Saj imam oba rada, zelo rada!«<br />