Kako se je ženil Kobaležev Matija: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mirjam (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mirjam (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 12:
 
 
Zagorica je dolga vas v Suhi KrajiniKrájini. Dobre četrt ure se hodi od kraja do kraja, in hiše se vrstevrsté druga za drugo ob obeh straneh pota. Nekatere so čedne, zidane in lepo pobeljene, ne­katerenekatere že odrte ali še nič ometane, ve­likoveliko jih je pa tudi lesenih, zlasti tam okoli tiste imenitne počenepóčene luže in v spodnjem koncu pod goro. SeveSevé, te so že stare. Drevja in vode nimajo odveč, preostaja jim pa trnja in kamenja. V tej vasi živi okoli pet sto Zagoričanov in Zagoričank, ki so moji najbližji so­sedjesosedje.
 
Zagoričani so pošteni ljudje, dobrega srca in bistre glave. Kar svet pomni, ni bil še nobeden tam obešen, nobeden ni še umrl od lakote, in zadnji čas je že izšloizšló nekaj učenih glav izmed Zago­ričanovZagoričanov, ki bodo še bolj povzdignili sloves svojih ljubih rojakov. Grešijo včasih res kaj malega, a v resnici jih diči mnogo lepih lastnostij. Smejajo se radi, pojopojó in pijopijó radi. Saj pravi o njih pesem:
 
<center><poem>Veselejših ni ljudij,
Kot so Zagoričani.</poem></center>
 
Molijo radi, klepetajo tudi radi, pa — — pa — — pa ženijo se radi. Saj se vsak oženi, da le more hoditi ali če ni še posebno kaj kaznovan, in iz Za­goriceZagorice je na leto več porok, kakor iz petih drugih vasij na okoli. Ako bi ho­telhotel opisati življenje vsake zakonske dvo­jicedvojice pred in po poroki, imel bi pisati do svoje smrti dovolj, in napisala bi se debela, debela knjiga. Pa tudi zanimiva, saj pravijo, dajeda je čas ženitve najprijetnejši v življenju. SeŠe marsikaj pride na vrsto: v sledečih vrsticah vam opišem, kako sta se dva Zagoričana jemala in naponaposled vzela. Pazno čitajte in vse verjemite, ker godilo se je vse v resnici takó-le.
Kot so Zagoričani.
 
== I. ==
Molijo radi, klepetajo tudi radi, pa — — pa pa ženijo se radi. Saj se vsak oženi, da le more hoditi ali če ni še posebno kaj kaznovan, in iz Za­gorice je na leto več porok, kakor iz petih drugih vasij na okoli. Ako bi ho­tel opisati življenje vsake zakonske dvo­jice pred in po poroki, imel bi pisati do svoje smrti dovolj, in napisala bi se debela, debela knjiga. Pa tudi zanimiva, saj pravijo, daje čas ženitve najprijetnejši v življenju. Se marsikaj pride na vrsto: v sledečih vrsticah vam opišem, kako sta se dva Zagoričana jemala in napo-
 
 
 
Kobaležev Matija?
 
Spisal Podgoričan.)
 
sled zares vzela. Pazno čitajte in vse verjemite, ker godilo se je vse v res­nici tako-le.
 
I.
 
Sredi vasi, sredi vasi Lesena bajtica stoji.
 
Neznan pesnik.
 
<center><poem>Sredi vasi, sredi vasi
Sredi vasi, sredi vasi Lesena bajtica stoji.
'''Neznan pesnik.''' </poem></center>
Torej v Zagorici, nad tisto lužo, stoji nizka, lesena koča. Na Kobaleževini se pravi, in prebivalci njeni se pišejo za Kobaleže in se bodo še tako pisali, ako Bog da. Ime prihaja najbrž od tega, ker stoji koča nekoliko na višku, ker tako nekam kobali skalnat greben. Go­spodarskega poslopja ni, hlev in koča sta pod jedno streho, in majhen svi­njaček je na koncu hleva, kateri glasno priča, da je v boljših in cenejših časih krulil ščetinar na Kobaleževini. Dobrih pet korakov pred vežo rase hruška drobnica, katero je vsadil kak ded, da se še dandanes valjajo trudni Kobaleži v njeni senci. Nekaj zanikarnih, trnastih in trdih češpelj rase za kočo, katere pa samo cveto, a nikdar nič ne obrode.