Kako se je ženil Kobaležev Matija: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mirjam (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mirjam (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 26:
Lesena bajtica stoji.
'''Neznan pesnik.''' </poem></center>
Torej v Zagorici, nad tisto lužo, stoji nizka, lesena koča. Na Kobaleževini se pravi, in prebivalci njeni se pišejo za Kobaleže in se bodo še tako pisali, ako Bog da. Ime prihaja najbrž od tega, ker stoji koča nekoliko na višku, ker tako nekam kobali skalnat greben. Go­spodarskega poslopja ni, hlev in koča sta pod jedno streho, in majhen svi­njaček je na koncu hleva, kateri glasno priča, da je v boljših in cenejših časih krulil ščetinar na Kobaleževini. Dobrih pet korakov pred vežo rase hruška drobnica, katero je vsadil kak ded, da se še dandanes valjajo trudni Kobaleži v njeni senci. Nekaj zanikarnih, trnastih in trdih češpelj rase za kočo, katere pa samo cveto, a nikdar nič ne obrode.
 
Torej v Zagorici, nad tisto lužo, stoji nizka, lesena koča. Na Kobaleževini se pravi, in prebivalci njeni se pišejo za Kobaleže in se bodo še takotakó pisali, ako Bog da. Ime prihaja najbrž od tega, ker stoji koča nekoliko na višku, ker tako nekam kobali skalnat greben. Go­spodarskegaGospodarskega poslopja ni, hlev in koča sta pod jedno streho, in majhen svi­njačeksvinjaček je na koncu hleva, kateri glasno priča, da je v boljših in cenejših časih krulil ščetinar na Kobaleževini. Dobrih pet korakov pred vežo rase hruška drobnica, katero je vsadil kak ded, da se še dandanes valjajo trudni Kobaleži v njeni senci. Nekaj zanikarnih, trnastih in trdih češpelj rase za kočo, katere pa samo cvetocvetó, a nikdar nič ne obrodeobrodé.
V tistem času je gospodaril in go­spodinjil na Kobaleževini Matija Kobalež v 53. letu svojega življenja. Izmed pe­terih bratov je bil on najstarejši sin svojih stari še v in je zato podedoval za njimi vse malo imetje. Bil je dolge rasti, suhoten, zagorelega in upadlega obraza, kljukastega nosu in rtaste brade, katero je vsake kvatre dvakrat z jako topo britvijo ostrgal in pogladil. Hodil je včasih bos ali pa v velikih, težkih škornjih, v oguljenih jirhastih hlačah, v hodnični srajci; po zimi in ob ne­deljah je oblačil telovnik, narejen iz domačega kozjega blaga. Pozimi se je pokrival s polhovko, poleti pa s
 
V tistem času je gospodaril in go­spodinjilgospodinjil na Kobaleževini Matija Kobalež v 53. letu svojega življenja. Izmed pe­terihpeterih bratov je bil on najstarejši sin svojih stari še vstarišev in je zato podedoval za njimi vse malo imetje. Bil je dolge rasti, suhoten, zagorelega in upadlega obraza, kljukastega nosunosú in rtaste brade, katero je vsake kvatre dvakrat z jako topo britvijo ostrgal in pogladil. Hodil je včasih bos ali pa v velikih, težkih škornjih, v oguljenih jirhastih hlačah, v hodnični srajci; po zimi in ob ne­deljahnedeljah je oblačil telovnik, narejen iz domačega kozjega blaga. Pozimi se je pokrival s polhovko, poleti pa s klobukom širokih okrajcev. Služil je od mladih nog. Izprva je bil za kozjega pastirja, potem je bil vedno večji hlapec, in naposled — čujte! — ko je služil pri Vidovih na Lopati, takrat je celo oral. Umeva se, da ni služil vedno pri jedni in isti hiši, ampak je cesto me­njaval službe, toda ne ve se prav na­tančno, ali zgolj iz svoje volje, ali po neizprosni volji gospodarjev. Samo to se natančno ve, da ni pri nobenem go­spodarju služil dvakrat, za kar so mo­rali biti posebni vzroki. Ko je imel petdeset let za seboj in mu je umrla ravno takrat mati, pustil je službo, češ, star sem že in slab. Prišel je domov na Kobaleževino, ki je bila prazna.
Kako se je ženil Kobaležev Matija?
 
klobukom širokih okrajcev. Služil je od mladih nog. Izprva je bil za kozjega pastirja, potem je bil vedno večji hlapec, in naposled — čujte! — ko je služil pri Vidovih na Lopati, takrat je celo oral. Umeva se, da ni služil vedno pri jedni in isti hiši, ampak je cesto me­njaval službe, toda ne ve se prav na­tančno, ali zgolj iz svoje volje, ali po neizprosni volji gospodarjev. Samo to se natančno ve, da ni pri nobenem go­spodarju služil dvakrat, za kar so mo­rali biti posebni vzroki. Ko je imel petdeset let za seboj in mu je umrla ravno takrat mati, pustil je službo, češ, star sem že in slab. Prišel je domov na Kobaleževino, ki je bila prazna.
 
Matija je dobro vedel, da brez dela ni jela; zato je tudi vedel, da ne sme samo doma pod hruško ležati in pasti dveh cib, kateri je bila pustila rajna mati. Tista njiva tam v kamenju za vasjo ga ni mogla rediti, ker je premajhna in tako malo rodovitna, da si ni upal ž njenim pridelkom preživiti se niti do pusta. Premišlja in premišlja, kako bi se živil. Kravo bi kupil, a denarja ni dosti, niti klaje za zimo, in še poleti bi se ji dobro ne godilo, ker v rebri je kaj slaba paša. Nekaj goldinarčkov je še imel in zato je sklenil kupiti kozo na prihodnjem semnju pri Svetem An­tonu. Med tem časom je bila pa koklja izvalila in izgodila piščeta, in ko so bila osem tednov stara, prodal jih je Zlato­repki, ki je tako živad vozila v Trst. Štirinajst dnij po tem je bil semenj pri Svetem Antonu na Rebri, gori nad Zden­sko vasjo. Matevž obuje zjutraj škornje, umije se, obleče telovnik, prešteje svoj denar, vzame palico in jo prasne v semenj.