Kako se je ženil Kobaležev Matija: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 29:
Torej v Zagorici, nad tisto lužo, stoji nizka, lesena koča. Na Kobaleževini se pravi, in prebivalci njeni se pišejo za Kobaleže in se bodo še takó pisali, ako Bog dá. Ime prihaja najbrž od tega, ker stoji koča nekoliko na višku, ker tako nekam kobali skalnat greben. Gospodarskega poslopja ni, hlev in koča sta pod jedno streho, in majhen svinjaček je na koncu hleva, kateri glasno priča, da je v boljših in cenejših časih krulil ščetinar na Kobaleževini. Dobrih pet korakov pred vežo rase hruška drobnica, katero je vsadil kak ded, da se še dandanes valjajo trudni Kobaleži v njeni senci. Nekaj zanikarnih, trnastih in trdih češpelj rase za kočo, katere pa samo cvetó, a nikdar nič ne obrodé.
V tistem času je gospodaril in gospodinjil na Kobaleževini Matija Kobalež v 53. letu svojega življenja. Izmed peterih bratov je bil on najstarejši sin svojih starišev in je zato podedoval za njimi vse malo imetje. Bil je dolge rasti, suhoten, zagorelega in upadlega obraza, kljukastega nosú in rtaste brade, katero je vsake kvatre dvakrat z jako topo britvijo ostrgal in pogladil. Hodil je včasih bos ali pa v velikih, težkih škornjih, v oguljenih jirhastih hlačah, v hodnični srajci; po zimi in ob nedeljah je oblačil telovnik, narejen iz domačega kozjega blaga. Pozimi se je pokrival s polhovko, poleti pa s klobukom širokih okrajcev. Služil je od mladih nog. Izprva je bil za kozjega pastirja, potem je bil vedno večji hlapec, in
Matija je dobro vedel, da brez dela ni jela; zato je tudi vedel, da ne
»V semenj, po koze«, odgovarja radovednežem.
«Tudi ti, Matija, tudi?« ogovarjali so ga znanci.▼
«Tudi; kdo bo tičal vedno doma!«▼
V semenj prišedši je šel najprej v cerkev k sveti maši in tam je molil za dobro kupčijo. Ko je prišel nadležni cerkovnik s tisto pušico do njega, spustil je celo krajcar vanjo za boljši uspeh.
Vrstica 43 ⟶ 45:
Po maši se je preril iz cerkve in niti ozrši se na trgovske šotore in mize, kjer se prodaja tista potrebna in nepotrebna drobnjav, krene tje na kozji semenj, ki je bil že takrat poleg živinskega v tistem kamenju in brinju, samo da so bili takrat kozji semnji veliko večji, kakor so dandanes, saj pri nas kmalu koze več poznali ne bodo. Kožarje je Matija poznal dobro, saj je poznal vso Krajino. Pri tistem imenitnem kožarju Andražu s Korinja * se ustavi.
ne, grem naprej.«
Kozačka, su, su, su», vpil je dedec, in
Vrstica 67 ⟶ 69:
koze so se gnetle okoli njega.
Matija gleda nekaj časa z zvedenim
Vrstica 75 ⟶ 77:
pravi:
na hrbtu, in pa ono-le rjavo muzo mi
Vrstica 87 ⟶ 89:
Kožar z vajeno roko zagrabi rogačko za roge, muzo pa za ušesa; druge koze preplašene odskočijo in zamekečejo.
kožar poredno smejal, tipal vimeni, ali sta dovolj mlečni, in rebra jima preštel, da bi doznal, ali sta dovolj debeli.
Vrstica 115 ⟶ 117:
V bolezni je Kobaležev Matija bridko pogrešal blagodejne ženske roke, katera bi mu bila stregla in pomagala nositi bridkosti in težave, ki navdajajo bolnega človeka. In ravno v bolezni je cesto vzdihoval:
v
Vrstica 125 ⟶ 127:
Bilo je na Vidovo nedeljo, ne vemo več, katerega leta, ko je bil v Kompoljah pri Svetem Vidu shod. Ker takrat ni doma pri fari opravila, prižene Matija koze — imel je z mladiči že štiri — malo prej domov in se odpravi k maši v Kompolje. Prej tisti dan je bil prodal nekaj jajec, zato je tudi tisti drobiž poiskal in ga vzel seboj, ker nihče ne ve, kaj se pripeti.
Okoli prijazne Kompoljske cerkvice je bilo vse polno rdečih črešenj; jerbas je stal poleg jerbasa, in tisti rjavi Krajinčanje in Krajinčanke tam od gora so vpili na vsa usta:
In ljudje so kupovali in zobali črešnje.
Vrstica 135 ⟶ 137:
Ko je prišel Kobaležev Matija pred cerkev, ni se mogel ustavljati preprijaznemu vabilu prodajalcev in pa črešnjam; stopi k nekemu krajinskemu znancu in vpraša:
»Mero po dva krajcarja. Koliko namerim ?»
Vrstica 141 ⟶ 143:
»Daš tri mere za jeden groš?»
Matija sname klobuk in nastavi, Krajinčan mu pa vsuje vanj tri zvrhane mere rdečih črešenj in spravi groš.
»Ne še tako hitro, lahko še sneš«, odgovori Krajinčan.
Vrstica 155 ⟶ 157:
»E, pa še jaz kupim, bodo pa za južino odlegle, da kuhati ne bode treba», reče sam v sebi, izvleče iz žepa nekaj drobiža in stopi h Krajinčanu.
Zadovoljen je korakal za ljudmi, ki so bili že po večjem odšli, ali pa ostali v Kompoljah pri sorodnikih. V robec je segal in grede zobal črešnje; skozi log gredoč je sedel v senco in se gostil s črešnjami. Niti polovico kupljenih ni prinesel domov.
Vrstica 165 ⟶ 167:
črešnje; potem se pa vleže pod hruško. Toda nič mu ni bilo kaj dobro. Prihajale so mu čudne slabosti in težilo ga je v želodcu, kakor da bi bil s svincem napolnjen. Pa trpel je, češ, bode že prešlo. Ležal je in čakal, da bi mu bilo bolje. Pa vrag si ga vedi, bolezen ni kar nič ponehala, ampak vsak hip se hujšala; ko je bilo čas gnati koze, videl je, da jih ne more.
Nečem na drobno popisovati, kako mu je bilo. Samo to povem, hudo mu je bilo, da se je zvijal na postelji od bolečin in žejalo ga je, a niti kaplje vode ni imel, da bi nekoliko potolažil silno žejo. Mislil je, da je pred zadnjo uro, in pri tej grozni misli mu je utripalo srce in vznemirjala se je kri, da je bil radi smrtnega strahu ves moker.
mi kaj postregel, in bi se pomenil ž njim», vzdihoval je in mislil, koga bi imel pri sebi.
Vrstica 209 ⟶ 211:
III.
K, .atero pa vzamem?« Tako je do tistega dne mislil Kobaležev Matija. Ko bi bil imel Matija že od prej kaj pripravljenega, ne bilo bi mu delalo sedaj nobene preglavice. Sel bi bil k nji in ji rekel:
Premišljal je in premišljal, katera bi bila zanj. Našteval si je vsa Zagoriška dekleta na prste, in pri vsaki pretehtal in prerešetal, ali je zanj, ali ni. Toda ta je bila premlada, ona prelepa, ona prebogata, — take in druge napake so imela brhka Zagoriška dekleta.
A sedaj pregleda v mislih vse vdovice in ostarele samice.
Pravijo, da je ležal pod hruško na trebuhu, podpiral si z rokami glavo, gledal na lužo, kjer so ženske prale perilo in korenje, in opazoval, katera je najpridnejša.
In se zaroti, Da ženo dobi.
Vrstica 227 ⟶ 229:
udari se nekoliko s prsti ob čelo in pravi:
v
nil Zlatorepke! Cim dalje je mislil o njej, tem bolj mu je ugajala. Videl je samo njene dobre lastnosti. Veselilo ga je zlasti to, ker zna pridobiti Zlatorepka s kupčijo denarja. V duhu se mu je vse lepo razpredlo. Videl je, kako bode nosila Zlatorepka jajca in piščeta domov, kako bode on doma prešteval, vkladal v koše. Kadar se bode napravila v Trst, odpeljal ji bode voziček do Blok, da se
Iz teh sanjarij se vzbudi še le, ko Zlatorepke več ni bilo na vasi. Vstane in gre v kočo s trdnim namenom, da Zlatorepko zasnubi. Ko se o prvi priliki oglasi pri njem za jajca, razodene ji svoj trdni sklep in jo poprosi, naj se preseli k njemu v kočo. Poprej seveda se naredi vse, kar je treba pri gosposki in v cerkvi. Potem bode on gospodar tudi Zlatorepkinega denarja, kar je j ako imenitna stvar. Ugibal je samo še to, kaj poreče Zlatorepka, bode li zadovoljna, ali ne. Spodobilo bi se pač, to je vedel, iti na njen dom in ji razodeti
Vrstica 241 ⟶ 243:
Po tem sklepu je Matija čakal in čakal ugodne prilike, toda Zlatorepke le ni bilo po jajca. Naložila je bila jajec in piščet ter šla v Trst, a k njemu je ni bilo. Matija je bil nevoljen nanjo, pa kaj, saj ni vedela, kaj ga teži. Naposled se vendar ponudi ugodna prilika. Zlatorepka se je bila vrnila s praznimi kurniki iz Trsta in je zopet pleteničila od vasi do vasi okoli znancev in znank, nabirajoč jajec in raznašajoč kavo in drugo Tržaško robo, s katero je preskrbljevala pol doline. V delavnik popoldne je bilo ob času, ko se je bližalo solnce večernim goram. Matija je bil v rebri. Sedel je na kamenu kraj steze, pasel koze, ki so smukale med grmovjem in obirale sočno mladičje. Zamišljen je zrl doli na ravno polje, kjer je rmenelo žito, kjer so ljudje osipali koruzo ter pleli v prosu. Bog ve, kake misli so mu prešinjale dušo.
Matija se stresne, ker ga je nepričakovani glas prestrašil, obrne se urno, in na obrazu se mu prikaže veselje.
Matija naglo vstane in poseže po jerbasu, ter ga kar sam prav mehko postavi na tla.
Sedeta oba.
Matija ni znal odgovoriti.
Umolkneta za nekaj hipov.
Vrstica 277 ⟶ 279:
»Marijana, sedaj ti jedno povem, da si je lahko vesela«, povzame Matija.
Kaj pa ljudje poreko nama?»
Vrstica 285 ⟶ 287:
Kako se je ženil Kobaležev Matija? 6 5
Zlatorepki se ta misel ni zdela čisto napačna, samo privaditi se je ni mogla, ker jo je slišala prenenadoma.
„DOM IN SVET!- 1893, štev. 2.
Vrstica 337 ⟶ 339:
Podgoričan:
To rekši, poseže Marijana v košek in prinese iz njega v robec zavit lep vogel sorščnega hlebca in ga porine na sredo mize.
v
nož.
Zlatorepka pograbi kruh in nož, in nareže kruha v mleko.
Matija si ne da dvakrat veleti. Hitro poišče v miznici dve žlici in položi jedno prednjo, drugo predse.
Marijana se prekriža in moli po stari slovenski navadi, a Matija ji odgovarja. In potem jesta prav po domače, kakor brat in sestra.
izpregovori prvi Matija.
janica, daj si tudi kaj dopovedati!«
nehali.» In jedla sta ter se pogledovala.
dobro se ti bode godilo. Pomagal ti bodem pri vsakem delu, jajca bodem prešteval, vkladal jih, vozil proti Trstu, in karkoli bodeš še hotela. Veš, rad te imam in godilo se ti bode dobro, žal ti ne bode, ako se omožiš.«
((Pijanec nisi, tega ne pravim.«
napačen.«
mišljaj, ampak reci, da me vzameš!« To rekši, položi žlico na mizo. Marijana še nekolikokrat zajame, po
Vrstica 405 ⟶ 407:
prekriža se, opre oba komolca na mizo, pa mu odgovori:
In pogovarjata se o svatbi in o vsem, kar je ž njo v zvezi. Razgovorita se toliko, da bodeta jeseni ali predpustom ženitovala. Davno je bilo že poldne, ko se je začela ravnati Zlatorepka na odhod. Predno je šla, prinese ji Matija vsa jajca, kar so jih bile nanesle kokoši, in jih ji zloži v košek.
Košek natakne na roko, stopi k vratom in prime za kljuko, a predno odpre, pravi:
To rekši, odide Zlatorepka. Matija pa
Vrstica 453 ⟶ 455:
Podgoričan:
Ker je bilo očito vsem, skrivala nista tudi več sama.
nasmejal se je zadovoljno.
sreči, poročena sva jeseni, pred pustom pa prav gotovo.»
In odgovarjati se je morala tudi Zlatorepka in ta toliko bolj, kolikor bolj je občevala z ljudmi.
Sedaj sta imela Kobaležev Matija in nevesta njegova veliko skrb na glavi, zakaj oženiti se ni mala stvar. Iti moraš k temu in onemu, predno smejo gospod župnik poročiti. Posvetujeta se, kaj bi najprej storila. Skleneta iti najprej v Malo Vas k županu po dovoljenje, ker je bila Zlatorepka zvedela, da je treba imeti najprej dovoljenje v rokah. Ako se ne motim, bili so takrat Adamov oče župan Podgorske občine.
Vrstica 491 ⟶ 493:
Podgorski gospod župan, Adamov oče, se nekako poredno namuzajo, ko ugledajo prišleca.
zunaj, ampak v hiši, da ne slišijo vsi
Vrstica 505 ⟶ 507:
Kako se je ženil Kobaležev Matija?
Zlatorepka sune Matijo s komolcem ter mu šepetne: »Govori!» Matija malo pokašlja, da bi mu šla
Vrstica 513 ⟶ 515:
lože beseda z jezika.
To rekši pogleda zadovoljno Marijano, kakor bi hotel reči:
Adamov oče se zasmejejo.
Toda Adamov oče so bili nekako trdosrčen mož. Vsakemu niso dovolili ženiti se. Preudarili so vselej prej dobro, ali se mu je treba ženiti, ali ne. Tudi o Kobaleževem Matiji so nekaj časa mislili in so si izmislili, da Matiji
Vrstica 537 ⟶ 539:
ženitev ni potrebna, da lahko brez žene živi, zlasti pa brez Zlatorepke, kateri so bili že dalj časa malo gorki.
Matija obstane z odprtimi usti, ker se ni nadejal, da bi se oče župan branili dati dovoljenje. Ali Zlatorepka je bila bolj pripravljena.
Ne vemo, ali je Matija vedel za županovo slabo stran, ker ga je tako na kratko prijel. Zupanov oče namreč so imeli to slabost, da so se bali vsakoga, ki jim je le malo zažugal. Stresnejo se zaradi misli, da jih razjarjeni Matija lahko ubije, ali jim pa hišo požge, ali kaj jednakega. Zato pomislijo še nekoliko in potem pravijo:
M. S.: Voditelja kmetov.
Vrstica 561 ⟶ 563:
veka jednaka nesreča, združi ju tesneje. Tudi Matija in Zlatorepka sta bila sedaj še trdnejše volje, da se ne popustita, ampak vzameta, naj velja, kar hoče.
Vrstica 583 ⟶ 585:
Prešeren.
Tudi za Savo je jelo kmalu vreti.-Ilovar in njegovi meščanski somišljeniki so ščuvali meščane in bližnje okoličane, Vrtnik pa je hujskal kmete po svoji okolici; tako so delali tudi drugi.
Ali tudi gospoda ni držala križem rok. V Ljubljani in v Celju so se bile zbrale glavne čete brambovcev in kmalu pomaknile proti jugu za Savo. Pri Brežicah se je imel vršiti boj z uporniki, tukaj je bila njihova moč.
Vrstica 591 ⟶ 593:
110 Podgoričan:
je, pa bode minulo. Saj nismo za ta svet. Tukaj je trpljenje kratko, tam bode pa večno veselje. Ce sva prav reveža, tega svetega upanja pa ne dam za cesarski grad!« In vselej je pristavil:
Lepšega plačila ni mogel dati celi svet Pavlini dobrotljivosti, nego te preproste besede. Kakor zamaknjena je sklenila roki in vzdihnila polglasno:
Precej časa sta se še pogovarjali bogatega tovarnarja hči in uboga vdova. Bili sta jednakega mišljenja in jednakih src, ker sta bili jednake vere. Tolažbo in živo radost je pustila Pavla za seboj v mračni kleti, ko je odhajala. — Blaženstva in sreče se je tudi njej topilo srce.
Vrstica 612 ⟶ 614:
Šaljiva pesem.
K, .obaležev Matija sploh ni bil tak ((Zakaj bi se jaz ne smel ženiti? mož, da bi se do sile poganjal za kako Zakaj ne?» zagodrnjal je tedaj predse in stvar; tudi ni nikjer zapisano, da mu naštel si je, kaj ima, kaj je njegovega. ženitev nikakor ni smela izpodleteti. Kaj pa nevesta, Zlatorepka? Hodila Vendar — ženitev je ženitev; marsije okoli ljudij, jezila se in zabavljala komu zmeša glavo, kaj bije ne Matiji! čez župana in vpila: Na paši je imel dovolj časa, da je pre
Kako se je ženil Kobaležev Matija?
Vrstica 618 ⟶ 620:
Bratje Matijevi niso bili nič kaj zadovoljni, da bi se oženil. Morda so mu bili nevoščljivi. Domov so hodili kregat Matijo in mu prepovedovat ženiti se. Matija je bil pa gluh za take prepovedi in opomine. Delal je svoj pot, kar je imel, in hodil župana prosit in priganjat za dovoljenje toliko časa, da je naposled na rožnivenško nedeljo dobil res ženitbeno dovoljenje. Strašno je bil vesel. Smejal se je sam sebi in brž tekel Zlatorepki povedat, da ni nobene ovire več za svatbo.
Zlatorepka je bila prav zadovoljna in sedaj je povsodi pravila, da se ona in Matija vzameta, da so Adamov oče morali dati dovoljenje.
Vrstica 652 ⟶ 654:
kar po semnju, razkačilo in razjezilo jih je še bolj. Popito vino jih je osrčilo in napolnilo z bojnim duhom. Preklinjevaje teko pod lipo k Strahu.
ko ju ugleda.
Vrstica 658 ⟶ 660:
Ljudje ostrme.
ugleda, skoči na deske, prestopi trikrat
Vrstica 672 ⟶ 674:
prime prestrašeno Zlatorepko.
rovnica!)) zakriči nad njo in jo hoče
Vrstica 678 ⟶ 680:
potegniti s sedeža.
obupno Zlatorepka.
A v istem hipu sta poleg tudi druga brata in zgrabita besnečega Matijo. Drugi ljudje planejo s sedežev, zakaj vsak se je bal za svojo glavo, ker niso še vedeli, za kaj se gre. Ko so pa zvedeli, kako je vsa reč, smejali so se na vse grlo, vpili in tolkli z rokami. Ljudje so kar obstopili prepirajočo se družbo. Matija se je grozno branil bratov in otepal z rokama, kar je .mogel, in tudi Zlatorepka ni več prosila Matijeve pomoči, ampak se je sama spustila v bodočega svaka. Boj je bil hud. Hipoma je bila gologlava, a tudi ona mu je šinila z rokama v obraz in lase, a ne brez sledu. Matija in Zlatorepka se nista dala razgnati. Držala sta se kakor dva klopa svojih mest, a bratje, seve, so neusmiljeno nabijali Matijevo bučo in hrbet ter suvali Zlatorepko. Bog ve, kako bi se bilo izšlo vse to, da ni posegla vmes oborožena pravica v podobi
Vrstica 694 ⟶ 696:
Zlatorepka se ni ustavila nikjer več na semnju, ampak je tekla naravnost po rebri navzdol. Matija si ni znal pomagati drugače, kakor da jo je tudi pocedil za njo.
Pa ona se niti ne ozre in teče svojo pot. Matija jo doide šele med njivami, ko se je bila že upehala.
Matijo so grozno poparile te osorne besede.
dam!»
Molče korakata nekaj časa.
pa ker si revež, zato naj bode, ako se
Vrstica 722 ⟶ 724:
poročiva kmalu, ker tako ne maram
biti več, da bi se mi ljudje smejali in me pretepali tvoji bratje.«
Sedaj gresta lepo v Zagorico domov, in predno se razideta, obljubi ji Matija, da stopi h gospodu oglasit oklic.
Vrstica 736 ⟶ 738:
Nekega dne v tednu se Matija pražnje obleče, vzame županovo ženitbeno
dovoljenje in krene k Zlatorepki. Cez nekaj časa prideta oba ven in jo mahneta
Ženin in nevesta se nista nič zmenila za tako opravljanje, dasi jima je sem in tje kaj priletelo na ušesa.
Tudi Podgoričanje so takoj uganili, kam jo mahata.
No, ljudje pa tudi niso tako zabiti, da bi ne vedeli, kaj iščeta neoženjen moški in neomožena ženska v praznični obleki ob delavnikih pri župniku.
Vrstica 756 ⟶ 758:
Tu pride kuharica in jima veli, naj gresta kar v sobo.
Zlatorepka, stoječa tik Matije, podreza ga nekoliko s komolcem, kar je bilo znamenje, naj govori.
Vrstica 766 ⟶ 768:
Matija nekam prisiljeno zakašlja in obrne oči v tla. Potem seže v žep in izvleče tisto pisano dovoljenje iž njega.
Gospod oba ostro pogledajo, vzamejo dovoljenje v roke in reko:
Toda glas je bil tak, da ni pomenil nič dobrega. Prebero dovoljenje.
rice«, pove Matija,
dobro. Menda sem jih oseminštirideset. Pa res ne vem natanko, pa naj v bukve pogledajo, saj imajo menda kaj zapisanega o meni.«
Gospoda je ujezilo, ker sta tako resno potrjevala za njim.
Matiji so se od samega strahu kar usta odprla.
Zadnje besede so bile take, da jima kar ni bilo več obstanka v sobi, ampak 8*
Vrstica 818 ⟶ 820:
obrneta se in skorej bežita iz sobe in po stopnicah. Ko prideta k sapi, izpregovori Zlatorepka:
«Z najinim zakonom že ne bode nič.»
Matija globoko vzdahne. Vsa potrta gresta skoraj molče v Zagorico. «No, kdaj bodeta naredila?« vpraševali so ljudje. Zmajevala sta z glavama in Zlatorepka je vpila:
In odslej so bile za nju grenke ure obupa in premišljevanja, a najhujše je bilo prenašati zasmehovanje ljudij, ko so ti zvedeli, da jima gospod ne do-vole vzeti se. Matija je bil še otožnejši in pustejši, a Zlatorepka je brusila pete in jezik na škodo gospodovo. Včasih je Matija še poskusil pregovoriti gospoda Janeza, a ni se dalo; kar so gospod Janez rekli, to so tudi držali. Pisatelj ne trdi, da so ravnali gospod po pravici, ampak je le povedal, kako se je godilo.
Vrstica 836 ⟶ 838:
prihodu gospodovem reče obupanemu Matiji:
ccAli meniš, da bodo dovolili?«
In Matija se obleče in gre.
Vrstica 848 ⟶ 850:
Gospod so bili jako prijaznega obraza in dobrovoljen nasmeh jim je igral okoli usten.
Besede so mu šle tako gladko z je
Vrstica 862 ⟶ 864:
zika, da sam sebi ni verjel.
ljudje kaj radi ženijo«, opomnijo go
Vrstica 868 ⟶ 870:
spod.
vsak — —«
kdo ste in kako je vsa ta stvar, da
Vrstica 882 ⟶ 884:
Matija sede.
Matija iz Zagorice, saj vem, da vam je
Vrstica 890 ⟶ 892:
Kako se je ženil Kobaležev Matija?
o nevesti, kako živita, ali sta si kaj v rodu, ali sta dobro premislila.)) In Matija začne počasi praviti vso stvar tako, kakor je le on sam znal. Tega ne zapišem, ker je znano že vsakomu več ali manj.
Vrstica 896 ⟶ 898:
Gospod se mu niso izpodtikali nad nobeno rečjo, in ko konča Matija svojo pripoved, reko:
v
jutri ali pojutrnjem. Ce ne bode zadržka, oklicem vaju v nedeljo.))
Matija pa prime gospodovo roko in jo močno poljubi. S tem je hotel naznaniti svojo prav posebno zadovoljnost.
Prav vesel in srečen hiti domov.
Vrstica 926 ⟶ 928:
Težko sta pričakovala poročnega dne. Zadržka sicer ni bilo tehtnega, zato bi bila lahko mirna, toda hrepenenje ju je vzburjalo. Zvedela sta pa, da mislijo ljudje na poročni dan iti gledat poroko in zraven seve posmehovat se. To pa jima ni ugajalo. Po kratkem premišljevanju skleneta ljudi speljati za nos in poročiti se zjutraj zgodaj in sicer v podgoriški cerkvi, česar se ni mogel nihče nadejati. Gresta h gospodu. Po raznem govorjenju vpraša Matija:
rek poročala? Kaj sva berača ali kali? Naka, v torek pa že ne!«
S tem sta bila oba zadovoljna.
Vrstica 948 ⟶ 950:
118 Dobravec:
je majal listje in ptiči so žvrgoleli po vejah okoli bele podgoriške cerkvice v senčnatem logu. Nekaj starih ženic in mož je prišlo na zvonov glas v cerkev. Prišel je gospod Anton in naposled tudi ženin in nevesta s svatoma Kepcem in Kreveljco. Poslednji sem vstopil tudi jaz, da sem videl zanimivo dvojico, ker mi je gospod Anton povedal — za kar se mu zahvaljujem — kdaj ju bode poročal. Oba sta bila kar najlepše oblečena, in Marijana se je še postavljala z rdečimi lici. Nestrpno je čakala usodnega trenutka. Gospod celo vprašanja še izgovoril ni, že je trdila, in zaradi naglice je morala vsako vprašanje
Po maši se vrnejo domov ponosno in veselo, a Zagoričani so bili jako jezni, da sta jih tako prcvarila. Zato so pa
|