Kako se je ženil Kobaležev Matija: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mirjam (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mirjam (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 29:
Torej v Zagorici, nad tisto lužo, stoji nizka, lesena koča. Na Kobaleževini se pravi, in prebivalci njeni se pišejo za Kobaleže in se bodo še takó pisali, ako Bog dá. Ime prihaja najbrž od tega, ker stoji koča nekoliko na višku, ker tako nekam kobali skalnat greben. Gospodarskega poslopja ni, hlev in koča sta pod jedno streho, in majhen svinjaček je na koncu hleva, kateri glasno priča, da je v boljših in cenejših časih krulil ščetinar na Kobaleževini. Dobrih pet korakov pred vežo rase hruška drobnica, katero je vsadil kak ded, da se še dandanes valjajo trudni Kobaleži v njeni senci. Nekaj zanikarnih, trnastih in trdih češpelj rase za kočo, katere pa samo cvetó, a nikdar nič ne obrodé.
 
V tistem času je gospodaril in gospodinjil na Kobaleževini Matija Kobalež v 53. letu svojega življenja. Izmed peterih bratov je bil on najstarejši sin svojih starišev in je zato podedoval za njimi vse malo imetje. Bil je dolge rasti, suhoten, zagorelega in upadlega obraza, kljukastega nosú in rtaste brade, katero je vsake kvatre dvakrat z jako topo britvijo ostrgal in pogladil. Hodil je včasih bos ali pa v velikih, težkih škornjih, v oguljenih jirhastih hlačah, v hodnični srajci; po zimi in ob nedeljah je oblačil telovnik, narejen iz domačega kozjega blaga. Pozimi se je pokrival s polhovko, poleti pa s klobukom širokih okrajcev. Služil je od mladih nog. Izprva je bil za kozjega pastirja, potem je bil vedno večji hlapec, in naposlednapósled — čujte! — ko je služil pri Vidovih na Lopati, takrat je celoceló oral. Umeva se, da ni služil vedno pri jedni in isti hiši, ampak je cestočesto me­njavalmenjaval službe, toda ne ve se prav na­tančnonatančno, ali zgolj iz svoje volje, ali po neizprosni volji gospodarjev. Samo to se natančno ve, da ni pri nobenem go­spodarjugospodarju služil dvakrat, za kar so mo­ralimorali biti posebni vzroki. Ko je imel petdeset let za seboj in mu je umrla ravno takrat mati, pustil je službo, češ, star sem že in slab. Prišel je domov na Kobaleževino, ki je bila prazna.
 
Matija je dobro vedel, da brez dela ni jela; zato je tudi vedel, da ne smesmé samo doma pod hruško ležati in pasti dveh cib, kateri je bila pustila rajna mati. Tista njiva tam v kamenju za vasjo ga ni mogla rediti, ker je premajhna in takotakó malo rodovitna, da si ni upal ž njenim pridelkom preživiti se niti do pusta. Premišlja in premišlja, kako bi se živil. Kravo bi kupil, a denarja ni dosti, niti klaje za zimo, in še poleti bi se ji dobro ne godilo, ker v rebri je kaj slaba paša. Nekaj goldinarčkov je še imel in zatozató je sklenil kupiti kozo na prihodnjem semnju pri Svetem An­tonuAntonu. Med tem časom je bila pa koklja izvalila in izgodila piščeta, in ko so bila osem tednov stara, prodal jih je Zlato­repkiZlatorepki, ki je takotáko živad vozila v Trst. Štirinajst dnij po tem je bil semenj pri Svetem Antonu na Rebri, gori nad Zden­skoZdensko vasjo. Matevž obuje zjutraj škornje, umije se, obleče telovnik, prešteje svoj denar, vzame palico in jo prasne v semenj.
 
«»Kam pa ti, Matija?« «V semenj, po koze«, odgovarja ra­dovednežem.
 
»V semenj, po koze«, odgovarja ra­dovednežem.
«Tudi ti, Matija, tudi?« ogovarjali so ga znanci.
 
«»Tudi ti, Matija, tudi?« ogovarjali so ga znanci.
«Tudi; kdo bo tičal vedno doma!«
 
«»Tudi; kdo bo tičal vedno doma!«
 
V semenj prišedši je šel najprej v cerkev k sveti maši in tam je molil za dobro kupčijo. Ko je prišel nadležni cerkovnik s tisto pušico do njega, spu­stil je celo krajcar vanjo za boljši uspeh.
Vrstica 43 ⟶ 45:
Po maši se je preril iz cerkve in niti ozrši se na trgovske šotore in mize, kjer se prodaja tista potrebna in nepo­trebna drobnjav, krene tje na kozji se­menj, ki je bil že takrat poleg živin­skega v tistem kamenju in brinju, samo da so bili takrat kozji semnji veliko večji, kakor so dandanes, saj pri nas kmalu koze več poznali ne bodo. Ko­žarje je Matija poznal dobro, saj je po­znal vso Krajino. Pri tistem imenitnem kožarju Andražu s Korinja * se ustavi.
 
«»Matija, kupuješ ali kali?« vpraša ga Andraž, udari s palico po kozah, da se mu umaknejo, in stopi k njemu.
 
«»Kupujem še ne, pa kupim, ako kaj prodaš.«
 
«»Vse, če hočeš. Za koga pa nabiraš ?»
 
«»Lej ga, kako si čuden! Zase kupu­jem, pa ne vseh, samo dve, ali razumeš, Andraž?«
 
«»Razumem. Kje si pa sedaj?«
 
«»Kaj še ne veš? Doma, na Kobale­ževini, v Zagorici.«
 
«»A, a, a!« začudi se kožar.
 
«»Kaj zijaš? Prodaš ali ne prodaš? Ako
 
ne, grem naprej.«
 
«»Ne bodi tako nagel! Na! Izberi!
 
Kozačka, su, su, su», vpil je dedec, in
Vrstica 67 ⟶ 69:
koze so se gnetle okoli njega.
 
«»Na! pa izberi!«
 
Matija gleda nekaj časa z zvedenim
Vrstica 75 ⟶ 77:
pravi:
 
«»Tisto le rogato, ki ima belo liso
 
na hrbtu, in pa ono-le rjavo muzo mi
Vrstica 87 ⟶ 89:
Kožar z vajeno roko zagrabi rogačko za roge, muzo pa za ušesa; druge koze preplašene odskočijo in zamekečejo.
 
«»Na, drži!« In Matija zagrabi rogato za roge. Gledal jima je na zobe, da se je
 
kožar poredno smejal, tipal vimeni, ali sta dovolj mlečni, in rebra jima preštel, da bi doznal, ali sta dovolj debeli.
Vrstica 115 ⟶ 117:
V bolezni je Kobaležev Matija bridko pogrešal blagodejne ženske roke, ka­tera bi mu bila stregla in pomagala nositi bridkosti in težave, ki navdajajo bolnega človeka. In ravno v bolezni je cesto vzdihoval:
 
«»Oh, zakaj mi je umrla rajna mati? Zakaj mi ni dal ljubi Bog nobene se­stre?))
 
v
Vrstica 125 ⟶ 127:
Bilo je na Vidovo nedeljo, ne vemo več, katerega leta, ko je bil v Kom­poljah pri Svetem Vidu shod. Ker ta­krat ni doma pri fari opravila, prižene Matija koze — imel je z mladiči že štiri — malo prej domov in se odpravi k maši v Kompolje. Prej tisti dan je bil prodal nekaj jajec, zato je tudi tisti drobiž poiskal in ga vzel seboj, ker nihče ne ve, kaj se pripeti.
 
«»Sveti Vid je črešenj sit,» pravi star krajinski pregovor. O resničnosti tega pregovora se je tisto Vidovo nedeljo prepričal tudi Kobaležev Matija.
 
Okoli prijazne Kompoljske cerkvice je bilo vse polno rdečih črešenj; jerbas je stal poleg jerbasa, in tisti rjavi Kra­jinčanje in Krajinčanke tam od gora so vpili na vsa usta:
 
«»Cajšnje, čajšnje!«
 
In ljudje so kupovali in zobali črešnje.
Vrstica 135 ⟶ 137:
Ko je prišel Kobaležev Matija pred cerkev, ni se mogel ustavljati prepri­jaznemu vabilu prodajalcev in pa čreš­njam; stopi k nekemu krajinskemu znancu in vpraša:
 
«»Po čem daješ?»
 
»Mero po dva krajcarja. Koliko na­merim ?»
Vrstica 141 ⟶ 143:
»Daš tri mere za jeden groš?»
 
«»Na, pa naj bode, zato ker si ti!»
 
Matija sname klobuk in nastavi, Kra­jinčan mu pa vsuje vanj tri zvrhane mere rdečih črešenj in spravi groš.
 
«»Bode kaj kmalu pozvonilo?«
 
»Ne še tako hitro, lahko še sneš«, odgovori Krajinčan.
Vrstica 155 ⟶ 157:
»E, pa še jaz kupim, bodo pa za ju­žino odlegle, da kuhati ne bode treba», reče sam v sebi, izvleče iz žepa nekaj drobiža in stopi h Krajinčanu.
 
«»Nameri, nameri še štirikrat ali pet­krat, da vzamem seboj», reče Krajin­čanu, potegne iz žepa nekak robec in ga razprostre, Krajinčan mu pa nasuje črešenj.
 
Zadovoljen je korakal za ljudmi, ki so bili že po večjem odšli, ali pa ostali v Kompoljah pri sorodnikih. V robec je segal in grede zobal črešnje; skozi log gredoč je sedel v senco in se go­stil s črešnjami. Niti polovico kupljenih ni prinesel domov.
Vrstica 165 ⟶ 167:
črešnje; potem se pa vleže pod hruško. Toda nič mu ni bilo kaj dobro. Priha­jale so mu čudne slabosti in težilo ga je v želodcu, kakor da bi bil s svincem napolnjen. Pa trpel je, češ, bode že prešlo. Ležal je in čakal, da bi mu bilo bolje. Pa vrag si ga vedi, bolezen ni kar nič ponehala, ampak vsak hip se hujšala; ko je bilo čas gnati koze, videl je, da jih ne more.
 
«»Bodem pa jutri dalje pasel«, poto­laži svojo pastirsko vest in se vleže v kočo na posteljo.
 
Nečem na drobno popisovati, kako mu je bilo. Samo to povem, hudo mu je bilo, da se je zvijal na postelji od bolečin in žejalo ga je, a niti kaplje vode ni imel, da bi nekoliko potolažil silno žejo. Mislil je, da je pred zadnjo uro, in pri tej grozni misli mu je utri­palo srce in vznemirjala se je kri, da je bil radi smrtnega strahu ves moker.
 
«»Oh, da bi imel vsaj jednega človeka pri hiši, da bi ne bil tako sam, da bi
 
mi kaj postregel, in bi se pomenil ž njim», vzdihoval je in mislil, koga bi imel pri sebi.
Vrstica 209 ⟶ 211:
III.
 
K, .atero pa vzamem?« Tako je do tistega dne mislil Kobaležev Matija. Ko bi bil imel Matija že od prej kaj priprav­ljenega, ne bilo bi mu delalo sedaj no­bene preglavice. Sel bi bil k nji in ji rekel: «»Vzemi me!« pa bi bilo vse v kraju. Matija si je moral nevesto šele poiskati. Sklenil pa je bil, da jo poišče v vasi, ali vsaj blizu kje.
 
Premišljal je in premišljal, katera bi bila zanj. Našteval si je vsa Zagoriška dekleta na prste, in pri vsaki pretehtal in prerešetal, ali je zanj, ali ni. Toda ta je bila premlada, ona prelepa, ona prebogata, — take in druge napake so imela brhka Zagoriška dekleta.
 
«»Starejša bode za-me; te so pre­mlade, ker imam tudi sam že nekaj let», reče sam pri sebi.
 
A sedaj pregleda v mislih vse vdo­vice in ostarele samice. «»Ponosen čre­velj ni dober«, pravi znan pregovor, in po tem pregovoru se je ravnal Matija. Vdove je dal na stran in ostale so mu na izbiro same samice, ako se je hotel ženiti v vasi.
 
Pravijo, da je ležal pod hruško na trebuhu, podpiral si z rokami glavo, gledal na lužo, kjer so ženske prale perilo in korenje, in opazoval, katera je najpridnejša.
 
«»Kreveljca je prestara, Tonzljevka preklepetava, Mihčevka prenerodna« , godrnjal je pred se in nobena mu ni ugajala. Takrat pa pride Zlatorepka po vasi s košem na roki in se ustavi pri ženskah. Matija se začudi sam sebi,
 
In se zaroti, Da ženo dobi.
Vrstica 227 ⟶ 229:
udari se nekoliko s prsti ob čelo in pravi:
 
«»Boljše ni zame, kakor Zlatorepka! Priletna je, močna tudi, kakor nalašč zame.« Kako, da se ni že poprej spom­
 
v
 
nil Zlatorepke! Cim dalje je mislil o njej, tem bolj mu je ugajala. Videl je samo njene dobre lastnosti. Veselilo ga je zlasti to, ker zna pridobiti Zlatorepka s kupčijo denarja. V duhu se mu je vse lepo razpredlo. Videl je, kako bode nosila Zlatorepka jajca in piščeta do­mov, kako bode on doma prešteval, vkladal v koše. Kadar se bode napra­vila v Trst, odpeljal ji bode voziček do Blok, da se «»ona>> ne bode utrudila preveč. Koze bode še imel, toda pasel jih bode samo kak sosedov pastirček, sam redkokrat. V koči tudi ne bode več tako pusto in dolgočasno, saj ne bode več sam, ampak bode tudi gospo­dinja in pogovarjal se bode ž njo, ka­dar bode le hotel.
 
Iz teh sanjarij se vzbudi še le, ko Zlatorepke več ni bilo na vasi. Vstane in gre v kočo s trdnim namenom, da Zlatorepko zasnubi. Ko se o prvi priliki oglasi pri njem za jajca, razodene ji svoj trdni sklep in jo poprosi, naj se preseli k njemu v kočo. Poprej seveda se naredi vse, kar je treba pri gosposki in v cerkvi. Potem bode on gospodar tudi Zlatorepkinega denarja, kar je j ako imenitna stvar. Ugibal je samo še to, kaj poreče Zlatorepka, bode li zado­voljna, ali ne. Spodobilo bi se pač, to je vedel, iti na njen dom in ji razodeti
Vrstica 241 ⟶ 243:
Po tem sklepu je Matija čakal in ča­kal ugodne prilike, toda Zlatorepke le ni bilo po jajca. Naložila je bila jajec in piščet ter šla v Trst, a k njemu je ni bilo. Matija je bil nevoljen nanjo, pa kaj, saj ni vedela, kaj ga teži. Na­posled se vendar ponudi ugodna prilika. Zlatorepka se je bila vrnila s praznimi kurniki iz Trsta in je zopet pleteničila od vasi do vasi okoli znancev in znank, nabirajoč jajec in raznašajoč kavo in drugo Tržaško robo, s katero je pre­skrbljevala pol doline. V delavnik po­poldne je bilo ob času, ko se je bližalo solnce večernim goram. Matija je bil v rebri. Sedel je na kamenu kraj steze, pasel koze, ki so smukale med grmov­jem in obirale sočno mladičje. Zamišljen je zrl doli na ravno polje, kjer je rmenelo žito, kjer so ljudje osipali koruzo ter pleli v prosu. Bog ve, kake misli so mu prešinjale dušo.
 
«»0, Matija, tebi se pa dobro godi in se ti. Sediš lepo in dremlješ, drugi se pa potimo in garamo, da se Bogu usmili«, ogovori ga ženska z jerbasom na glavi; prišla je bila po stezi njemu za hrbet tako tiho, da je Matija niti čutil ni. Morda ni imel dobrega sluha.
 
Matija se stresne, ker ga je ne­pričakovani glas prestrašil, obrne se urno, in na obrazu se mu prikaže ve­selje.
 
«»0, o, o, Marijana, kaj si ti? Lej, lej, od kodi pa prihajaš ?» začudi se Matija, ko zagleda svoj ženski vzor, o katerem je sanjal že nekaj dnij. «»Ustavi se in odpočij, saj vem, da te že noge bole in te v glavo peče, ako ni jerbas pra­zen!»
 
«»Težko že nesem, nekoliko se od­počijem, saj je še precej do noči. Po­magaj mi!»
 
Matija naglo vstane in poseže po jer­basu, ter ga kar sam prav mehko po­stavi na tla.
 
«»Kje si bila?»
 
«»Gori na Korinju sem pobirala. Ze davi sem šla gori, pa sem se do sedaj zamudila, saj veš, da Korinjci ne puste človeka iz hiše, dokler jim ne pove vsega, kar ve.»
 
Sedeta oba.
 
«»Dolgo te že nisem videl; zakaj nič ne prideš, saj tudi moje kokoši neso», očita ji on.
 
«»Veš, ne morem biti povsodi kmalu in zato poberem najprej okoli onih, ki niso zanesljivi, da mi druge ne pobero, a nazadnje se oglasim pri svojih ljudeh.»
 
Matija ni znal odgovoriti. «»No, Matija, kako je pa kaj tebi? Mislim, da se nič ne pritožuješ?»
 
«»Ne morem reči, da mi je slabo: stradam ne, hišo imam tudi svojo, le to me teži, da sem sam.))
 
«»E, le potrpi: sam živel, sam umrl. Saj tudi meni ni za vse dobro, ker sem sama, vrh tega se pa še potikam po drugih stanovanjih, da sem ljudem na poti.»
 
«»Hudo mi je, ker sem sam.»
 
«»Pa koga k sebi vzemi!«
 
«»Koga? Sestre nimam, ženske pa tudi nobene take v sorodstvu, da bi šla k meni.»
 
Umolkneta za nekaj hipov.
Vrstica 277 ⟶ 279:
»Marijana, sedaj ti jedno povem, da si je lahko vesela«, povzame Matija.
 
«»No, le povej jo!»
 
«»Veš kaj, Marijana, pridi ti k meni v mojo hišo!« pravi Matija prav počasi. Zlatorepka ga osuplo pogleda. «»Matija, Matija, kje je tvoja pamet?
 
Kaj pa ljudje poreko nama?»
Vrstica 285 ⟶ 287:
Kako se je ženil Kobaležev Matija? 6 5
 
«»Nič.»
 
«»Le pomisli, kako bi naju strahovito obrekli, če bi bila sama pod jedno streho, saj poznaš Zagoričane.»
 
«»Ne boj se! A čakaj, sedaj ti še jedno povem. Vzemiva se, in s tem zaveževa ljudem jezike.»
 
«»Oh, Matija, saj sem vedela, da kaj prav nespametnega poveš. Oh, le ne­koliko pomisli, jaz in ti — pa sveti zakon!»
 
«»Kaj je to neki nespametnega? Kaj se ne ženijo ljudje, in midva sva še tudi prosta in krepka.«
 
«»Oh, povej mi no, kako si nato prišel!«
 
«»Kako? Ker sem izprevidel, da bi bilo za oba bolje. Jaz bi ne bil več sam, in ti bi bila tudi na svojem in prav nikomur na poti.»
 
«»Oh, midva — da bi se vzela!»
 
«»Ali je to kaj čudnega? Kaj ni sve­tega zakona sam Bog Oče postavil?))
 
«»Kaj pa ljudje poreko?«
 
«»Pametna bodi, slušaj me, pa — vze­miva se!»
 
Zlatorepki se ta misel ni zdela čisto napačna, samo privaditi se je ni mogla, ker jo je slišala prenenadoma.
 
«»No, Marijana, ali si zadovoljna, ali ne ? Povej!» «»Sedaj se še ne morem odločiti. Treba je poprej še dobro premisliti.)) «»Kaj bi to premišljevala, saj si stara dovolj. Pa do jutri bodeš že premislila?«
 
«»Jutri ti povem.«
 
«»Le pridi s košem, pa se pomeniva do dobra.« Se nekaj Cel Sel sedita tako, razgovar­jajoč se to in ono. In ko je že Marijana odhajala, za­vpije Matija za njo: «»Nikar ne pozabi in jutri pridi, ke­sala se ne bodeš!« Za njo je gledal, dokler mu ni izgi­nila v vas. Zadovoljen je bil, ker ji je
 
„DOM IN SVET!- 1893, štev. 2.
Vrstica 337 ⟶ 339:
Podgoričan:
 
«»Marijana, le noter, saj sem sam», nagovori jo Matija.
 
«»Kaj počneš ?»
 
«»E, kaj ? Sedim pa premišljam sam sebe. Sedi, no!» Marijana sede na drugi vogel mize, ker jednega je zaslanjal Matija. «»No, kje imaš jajca, ker že tako vpi­ješ, koliko so ti jih že kokoši nanesle?«
 
«»Beži, beži! kaj se o jajcih meniš, saj ne greš precej. Pomeniva se še kaj!»
 
«»No, pa reci jedno ali dve; ako bodo pametne, potem ti že kaj odgovorim.))
 
«»Kruha bi ti dal, da ga prigrizneš, toda nimam ga grižljeja pri hiši. Pečem ne, ker ne znam, drugi mi nima kdo peči; kupljeni kruh pa ne zaleže nič.»
 
«»Nič mi ne strezi, saj kruha imam sama, pa ti malo mojega prigrizni, da bodeš vedel, kakšnega pečem.))
 
To rekši, poseže Marijana v košek in prinese iz njega v robec zavit lep vogel sorščnega hlebca in ga porine na sredo mize.
 
«»Daj, ako imaš kako ostrino pri hiši!» «»To pa, to: britev, nož, sekira se dobi, ali kar hočeš.» Iz miznice prinese
 
v
 
nož. «»Cakaj, Marijanica, še nekaj», reče nato, vstane hitro, gre v vežo ter se urno vrne.
 
«»Na, da ne bodeš rekla, jaz nimam nič in prijateljicam ne postrežem!)) Go­voreč postavi na mizo latvico sesede­nega kozjega mleka z rmenkasto sme­tano po vrhu.
 
«»Saj ni treba, saj ni treba, saj nisem prišla k tebi jest! O, za pet ran božjih, pa toliko mi prineseš!« brani se Zlato­repka.
 
«»Pokusi mojega mleka, jaz pokusim pa tvojega kruha.»
 
«»Tako bode najbolje.))
 
Zlatorepka pograbi kruh in nož, in nareže kruha v mleko.
 
«»Daj dve žlici in zajmiva!»
 
Matija si ne da dvakrat veleti. Hitro poišče v miznici dve žlici in položi jedno prednjo, drugo predse.
 
«»Pa dajva!»
 
Marijana se prekriža in moli po stari slovenski navadi, a Matija ji odgovarja. In potem jesta prav po domače, kakor brat in sestra.
 
«»Lepo bi bilo vedno tako-le, lepo«,
 
izpregovori prvi Matija. «»Kako misliš?« «»Da bi bila midva vedno skupaj.« «»Ali še vedno misliš na zakon?» «»Vedno. Zakaj bi pa ne, in ti, Mari­
 
janica, daj si tudi kaj dopovedati!« «»Ljudje se bodo smejali.« «»Naj se! Ko se naveličajo, bodo pa
 
nehali.» In jedla sta ter se pogledovala. «»Marijanica, reci, da me vzameš! Lej, '
 
dobro se ti bode godilo. Pomagal ti bodem pri vsakem delu, jajca bodem prešteval, vkladal jih, vozil proti Trstu, in karkoli bodeš še hotela. Veš, rad te imam in godilo se ti bode dobro, žal ti ne bode, ako se omožiš.«
 
«»Kaj premišljaš, odloči se!« povzame Matija, ko ona ne odgovori.
 
«»Veš, Matija, jaz ne dvomim prav nič, da bi se mi dobro ne godilo, samo če bi tudi ti ostal dober.«
 
«»Kaj nisem dober, kaj nisem? Reci, zakaj nisem! Ali sem morda pijanec ali kali?« razburi se Matija.
 
((Pijanec nisi, tega ne pravim.« «»Kaj pa? Kakšen sem?« «»Dober. Nič ne vem, da bi bil kaj
 
napačen.« «»Torej ne bodi neumna in ne po­
 
mišljaj, ampak reci, da me vzameš!« To rekši, položi žlico na mizo. Marijana še nekolikokrat zajame, po­
Vrstica 405 ⟶ 407:
prekriža se, opre oba komolca na mizo, pa mu odgovori:
 
«»Matija, ker je že tako na svetu, da se ljudje ženijo in može, in ker ni no­benega vzroka, da bi se midva vzeti ne mogla ali ne smela, torej te. vza­mem, da mi ne bodeš očital, češ, trdega srca je. Meni ne koristi možitev nič in le zato, da ustrežem in pomorem tebi, zato te vzamem.« — Gleda ga hinavsko.
 
«»Oj, zlata Marijanica!« vzklikne raz­veseljeni Matija. «»Bogu bodi hvala, da te je navdihnil s to srečno mislijo.«
 
«»Beži, beži! Kaj vpiješ, da kdo sliši!« «»Da si le ti zadovoljna, naj sliši tudi ves svet, da me le hočeš vzeti.»
 
«»Hočem. Kar sem dejala, sem dejala. Tvoja bodem in nobenega drugega, in glej, da me kmalu pelješ v cerkev.«
 
«»Precej, če hočeš!«
 
«»Bebec, kako me pa moreš precej peljati? Ali ne veš, da je treba dovo­ljenja in oklica v cerkvi ?»
 
«»Ze vem! To se bode hitro naredilo. Sedaj pa, Marijanica, povej, kdaj nare­diva svatbo in kako?«
 
In pogovarjata se o svatbi in o vsem, kar je ž njo v zvezi. Razgovorita se toliko, da bodeta jeseni ali predpustom ženitovala. Davno je bilo že poldne, ko se je začela ravnati Zlatorepka na od­hod. Predno je šla, prinese ji Matija vsa jajca, kar so jih bile nanesle ko­koši, in jih ji zloži v košek.
 
«»Koliko jih je?» vpraša ona in od­pira denarnico. «Ne vem dobro. Mislim, da okoli petdeset.»
 
«»Plačam ti jih tri po grošu.»
 
«»E, ne, ne, ni treba! Saj je vse jed­nako, kdo ima denar, ti ali jaz, sedaj, ko je že tako.»
 
«»Saj res, prav praviš, dva človeka, jedna mošnja!« nasmehne se Marijana in spravi denarnico v nedrije.
 
Košek natakne na roko, stopi k vra­tom in prime za kljuko, a predno od­pre, pravi:
 
«»Kaj ne, tako ostane, kakor sva se domenila?«
 
«»0, kajpak, kajpak, tako, tako; jaz ne zbegnem na noben način, verjemi mi, Marijana, tebe, ali pa nobene«, za­trjuje ji on.
 
«»Pa dobro! Pa zdrav!«
 
To rekši, odide Zlatorepka. Matija pa
Vrstica 453 ⟶ 455:
Podgoričan:
 
Ker je bilo očito vsem, skrivala nista tudi več sama. «»Matija, dolgo si jo že ubiral», ogo­varjali so ga sosedje in sosede. «»He, he, dolgo, pa sem jo le ubral»,
 
nasmejal se je zadovoljno.
 
«»Kdaj se bodeta zavrtela?«
 
«»Kmalu, kaj bi čakala! Ako poj de po
 
sreči, poročena sva jeseni, pred pustom pa prav gotovo.» «»Pa vendar, kdo neki bi si bil mislil, da bi ti tako naredil.«
 
«»Kaj pa sem jaz ? Zakaj bi se pa jaz ne oženil? Kaj nismo pod kožo vsi krvavi, a ?»
 
«»E, Matija, Matija, izgovarjati se pa znaš! Povabiš nas pa, ali ne?»
 
«»Kakor kane! Ali da, ali ne. Ne ve se, kako bo. Ako narediva z godci, lahko pridete, ako ne, bodeva pa sama.»
 
In odgovarjati se je morala tudi Zla­torepka in ta toliko bolj, kolikor bolj je občevala z ljudmi.
 
«»Ti, ti, Marijana, to pa ni prav, da ga vzameš«, kregale so jo pobožne vrstnice njene, ki so bile še samice, ali pa že udovele.
 
«»Kaj me obrekujete? Zavidate mi ga. Vsaka bi ga rada, da bi se ji le ponudil kateri!» zavračala jih je srdita.
 
«»E, molila bi, molila, kakor si do sedaj.»
 
«»Bom sedaj pa za dva, saj bodem imela časa dovolj. Ako pa misli katera, da ne molim dovolj, naj pa še ona stori nekaj očenašev zame, da me vsaj ne bode opravljala takrat. Vsaka reč nekaj časa trpi. Doslej sem bila dekle, odslej bodem pa žena.»
 
«»Huda si, pa te kmalu mine, kesala se bodeš še.»
 
«»Naj se, saj nikogar drugega ne bode bolelo, kakor mene! Kaj se bodete! Ne­voščljive ste mi ga, pa je.»
 
«»Le ujedaj se! Pametna nisi, da tako starino jemlješ)), godrnjale so za njo.
 
Sedaj sta imela Kobaležev Matija in nevesta njegova veliko skrb na glavi, zakaj oženiti se ni mala stvar. Iti moraš k temu in onemu, predno smejo gospod župnik poročiti. Posvetujeta se, kaj bi najprej storila. Skleneta iti najprej v Malo Vas k županu po dovoljenje, ker je bila Zlatorepka zvedela, da je treba imeti najprej dovoljenje v rokah. Ako se ne motim, bili so takrat Adamov oče župan Podgorske občine.
Vrstica 491 ⟶ 493:
Podgorski gospod župan, Adamov oče, se nekako poredno namuzajo, ko ugledajo prišleca.
 
«»0, Matija, kaj si prišel po potni list za koze ali kali ?» vprašajo Adamov oče nalašč, saj so vedeli dobro, kaj je med njima.
 
«»E, naka, saj ni nobenega semnja«, odvrne Matija počasi.
 
«»Ali bi ti rada potni list za kokoši ?»
 
«»E, kaj se bodete! Svojo žival pro­dajam lahko brez potnega lista.« «»No, kaj pa je vendar vaju prineslo?« «»Nekaj drugega«, pravi Matija. «»E, nekaj takega, kar se ne pravi
 
zunaj, ampak v hiši, da ne slišijo vsi
Vrstica 505 ⟶ 507:
Kako se je ženil Kobaležev Matija?
 
«»No, no, no, ako je pa taka skrivna reč, pa le noter«, reko Adamov oče, obrnejo se in gredo v hišo, za njimi pa ženin in nevesta.
 
«»Kaj pa želita vendar?«
 
Zlatorepka sune Matijo s komolcem ter mu šepetne: »Govori!» Matija malo pokašlja, da bi mu šla
Vrstica 513 ⟶ 515:
lože beseda z jezika.
 
«»Midva bi se rada vzela, in prišel sem po dovoljenje, da bi se smel z Marijano poročiti.«
 
To rekši pogleda zadovoljno Marijano, kakor bi hotel reči:
 
«»Ali sem govoril prav?«
 
Adamov oče se zasmejejo.
 
«»Oženiti se misliš? Kaj nisi že pre­star, Matija?« «»Ej, star še nisem, saj nimam niti otrok še, niti sivih las.»
 
«»Kaj mu bodete starost očitali, saj še toliko ni star, kakor vi«, oglasi se Marijana.
 
«»Ti bi rad dovoljenje, Matija? — Na kaj se pa ženiš, kaj pa imaš?« «»Saj veste, kaj. Hišo, njivo, koze, ko­koši in še marsikaj se najde pri hiši.«
 
«»Matija, to še ni zadosti. Pomisli, kako bodeš pa otroke preskrbel, ako ti jih Bog da. Veš, to ni kar tako, tje v jeden dan oženiti se.»
 
«»Kaj vas tisto skrbi, kako bodem otroke redil, ako jih bodem imel! Vas že ne bodem prosil zanje. Dovoljenje mi dajte, pa je vse v kraju!«
 
«»Bežite, bežite, oče, kaj skrbite za tisto, česar še nimava ne«, pravi Zlato­repka.
 
Toda Adamov oče so bili nekako trdosrčen mož. Vsakemu niso dovolili ženiti se. Preudarili so vselej prej do­bro, ali se mu je treba ženiti, ali ne. Tudi o Kobaleževem Matiji so nekaj časa mislili in so si izmislili, da Matiji
Vrstica 537 ⟶ 539:
ženitev ni potrebna, da lahko brez žene živi, zlasti pa brez Zlatorepke, kateri so bili že dalj časa malo gorki.
 
«»Matija», pravijo počasi, «»tebi se ni treba ženiti. Razven hiše nimaš nič, star si že, za delo nisi in tvoji otroci bi prišli morda občini na glavo. Ker moram skrbeti jaz za občinsko korist in korist vseh občanov, ne morem ti nikakor dati ženitvenega dovoljenja.«
 
Matija obstane z odprtimi usti, ker se ni nadejal, da bi se oče župan bra­nili dati dovoljenje. Ali Zlatorepka je bila bolj pripravljena.
 
«»Vi, oče županov«, razkorači se Zlato­repka, «»lepo ni, da nama branite vzeti se, kakor sva se namenila. Premislila sva zadosti, saj nisva več tako mlada. Ne vsajajte se in dovoljenje nama dajte, da vam Bog dobro da!»
 
«»Oj, oče, dovoljenje pa mora biti, mora«, zamomlja Matija. ((Dovoljenje pa mora biti, oženiti se moram, sicer nekaj naredim, da me bodete pomnili vi in vsi.«
 
Ne vemo, ali je Matija vedel za žu­panovo slabo stran, ker ga je tako na kratko prijel. Zupanov oče namreč so imeli to slabost, da so se bali vsakoga, ki jim je le malo zažugal. Stresnejo se zaradi misli, da jih razjarjeni Matija lahko ubije, ali jim pa hišo požge, ali kaj jednakega. Zato pomislijo še neko­liko in potem pravijo:
 
«»Sam ne dam dovoljenja, počakajta, da vprašam svetovalce, kaj oni poreko, potem ti ga pa dam.«
 
«»E, kaj bi se obotavljali, kar dajte dovoljenje, pa je«, pravi Zlatorepka.
 
«»Sam ga že ne dam, le pojdita!«
 
«»Veste, da mi ga kmalu spišete! Do­voljenje mora biti. Pojdi, Marijana!« pravi jezno Matija in gre. Nekaj časa gresta molče proti Zago­rici, a potem začne Matija rentačiti,
 
M. S.: Voditelja kmetov.
Vrstica 561 ⟶ 563:
veka jednaka nesreča, združi ju tesneje. Tudi Matija in Zlatorepka sta bila sedaj še trdnejše volje, da se ne popustita, ampak vzameta, naj velja, kar hoče.
 
«»Se prosil naju bode, da se vzemiva, ta godrnjač županski«, tako se je na­posled potolažil Matija, zakaj navade ni imel, da bi jezo dolgo kuhal. (Konec.)
 
Vrstica 583 ⟶ 585:
Prešeren.
 
Tudi za Savo je jelo kmalu vreti.-Ilovar in njegovi meščanski somišljeniki so ščuvali meščane in bližnje okoličane, Vrtnik pa je hujskal kmete po svoji okolici; tako so delali tudi drugi. «»Ma­ščujmo se!» to je bilo geslo vsem vsta­šem; gospodo so namerjali potolči, zase pa pridobiti «»staro pravdo«.
 
Ali tudi gospoda ni držala križem rok. V Ljubljani in v Celju so se bile zbrale glavne čete brambovcev in kmalu pomaknile proti jugu za Savo. Pri Bre­žicah se je imel vršiti boj z uporniki, tukaj je bila njihova moč.
Vrstica 591 ⟶ 593:
110 Podgoričan:
 
je, pa bode minulo. Saj nismo za ta svet. Tukaj je trpljenje kratko, tam bode pa večno veselje. Ce sva prav reveža, tega svetega upanja pa ne dam za cesarski grad!« In vselej je pristavil: «»Ulmerjeva gospa so mi to upanje živo vtisnili v srce; večna jim hvala!» V bolezni, ko je še hujša revščina obiskala našo družinico, tolažil se je vedno s tem in blagroval vašo rajno mamo. Nikdar ga niso potlačile ne bolečine, ne stradanje, ne negotova prihodnost najinih otročičev; zaupanje na Boga ga je osrčevalo do zadnjega trenutka; tako je umrl, udan v božjo voljo. Danes, ko njega ni več, prišli ste vi, Ulmerjeve gospe angeljska hčerka, tolažit ubogo vdovo.«
 
Lepšega plačila ni mogel dati celi svet Pavlini dobrotljivosti, nego te pre­proste besede. Kakor zamaknjena je sklenila roki in vzdihnila polglasno: «»Oj mama, izprosi še očetu vere in upanja!»
 
Precej časa sta se še pogovarjali bo­gatega tovarnarja hči in uboga vdova. Bili sta jednakega mišljenja in jednakih src, ker sta bili jednake vere. Tolažbo in živo radost je pustila Pavla za se­boj v mračni kleti, ko je odhajala. — Blaženstva in sreče se je tudi njej to­pilo srce.
Vrstica 612 ⟶ 614:
Šaljiva pesem.
 
K, .obaležev Matija sploh ni bil tak ((Zakaj bi se jaz ne smel ženiti? mož, da bi se do sile poganjal za kako Zakaj ne?» zagodrnjal je tedaj predse in stvar; tudi ni nikjer zapisano, da mu naštel si je, kaj ima, kaj je njegovega. ženitev nikakor ni smela izpodleteti. Kaj pa nevesta, Zlatorepka? Hodila Vendar — ženitev je ženitev; marsi­je okoli ljudij, jezila se in zabavljala komu zmeša glavo, kaj bije ne Matiji! čez župana in vpila: Na paši je imel dovolj časa, da je pre­«»Vzela se pa bodeva, če se prav žu­mišljal svoje želje, kakor tudi Adamo­pan sedemkrat na glavo postavi. Dovo­vega očeta trde besede. liti nama mora.»
 
Kako se je ženil Kobaležev Matija?
Vrstica 618 ⟶ 620:
Bratje Matijevi niso bili nič kaj za­dovoljni, da bi se oženil. Morda so mu bili nevoščljivi. Domov so hodili kregat Matijo in mu prepovedovat ženiti se. Matija je bil pa gluh za take prepovedi in opomine. Delal je svoj pot, kar je imel, in hodil župana prosit in pri­ganjat za dovoljenje toliko časa, da je naposled na rožnivenško nedeljo dobil res ženitbeno dovoljenje. Strašno je bil vesel. Smejal se je sam sebi in brž tekel Zlatorepki povedat, da ni nobene ovire več za svatbo.
 
«»0, hvala Bogu in sveti Marijani!» vzklikne Zlatorepka, ko zve to preve­selo in zaželeno novico. «»Sedaj pa vi­dim, da nisem zastonj molila in nisem.»
 
«»Kaj si tudi ti molila, Marijana, in si? Jaz sem tudi molil in na božjo pot k Svetemu Antonu sem se obljubil, ako se vse dobro zvrši.»
 
«»Lej, lej, pojdeva pa oba skupaj, saj je v sredo semenj tam gori pri Svetem Antonu.»
 
«»Prav, pa pojdiva!»
 
«»Obkorej? Dopoldne, ali popoldne?«
 
«»E, dopoldne, da ujameva mašo. Saj te pridem poklicat, da pojdeva skupaj.»
 
Zlatorepka je bila prav zadovoljna in sedaj je povsodi pravila, da se ona in Matija vzameta, da so Adamov oče morali dati dovoljenje.
Vrstica 652 ⟶ 654:
kar po semnju, razkačilo in razjezilo jih je še bolj. Popito vino jih je osr­čilo in napolnilo z bojnim duhom. Pre­klinjevaje teko pod lipo k Strahu.
 
«»Sta že tukaj», zavpije brat Janez,
 
ko ju ugleda.
Vrstica 658 ⟶ 660:
Ljudje ostrme.
 
«»Kje sta?» vpraša brat Jože; ko ju
 
ugleda, skoči na deske, prestopi trikrat
Vrstica 672 ⟶ 674:
prime prestrašeno Zlatorepko.
 
«»Ali sva prišla vkup, ti vražja ča­
 
rovnica!)) zakriči nad njo in jo hoče
Vrstica 678 ⟶ 680:
potegniti s sedeža.
 
«»Jojmene! Matija, brani me!» zajavka
 
obupno Zlatorepka.
 
«»Pusti jo! Boš pustil, ti ocepek ti! Kaj ji hočeš?» razkorači se Matija in zgrabi brata.
 
A v istem hipu sta poleg tudi druga brata in zgrabita besnečega Matijo. Drugi ljudje planejo s sedežev, zakaj vsak se je bal za svojo glavo, ker niso še vedeli, za kaj se gre. Ko so pa zvedeli, kako je vsa reč, smejali so se na vse grlo, vpili in tolkli z rokami. Ljudje so kar obstopili prepirajočo se družbo. Matija se je grozno branil bratov in otepal z rokama, kar je .mogel, in tudi Zlato­repka ni več prosila Matijeve pomoči, ampak se je sama spustila v bodočega svaka. Boj je bil hud. Hipoma je bila gologlava, a tudi ona mu je šinila z rokama v obraz in lase, a ne brez sledu. Matija in Zlatorepka se nista dala razgnati. Držala sta se kakor dva klopa svojih mest, a bratje, seve, so neusmiljeno nabijali Matijevo bučo in hrbet ter suvali Zlatorepko. Bog ve, kako bi se bilo izšlo vse to, da ni po­segla vmes oborožena pravica v podobi
Vrstica 694 ⟶ 696:
Zlatorepka se ni ustavila nikjer več na semnju, ampak je tekla naravnost po rebri navzdol. Matija si ni znal po­magati drugače, kakor da jo je tudi pocedil za njo.
 
«»Marijana! Marijana! Počakaj !» vpije in sope za njo.
 
Pa ona se niti ne ozre in teče svojo pot. Matija jo doide šele med njivami, ko se je bila že upehala.
 
«»0 Bog nas varuj! Hitra si pa, hitra«, reče, ko jo doide.
 
«»Kaj hodiš zopet za menoj ? Poberi se, saj te ne maram«, odreže se ona in ga niti ne pogleda.
 
Matijo so grozno poparile te osorne besede.
 
«»0h, Marijana, kako si čudna! Kaj morem jaz za to, saj sem jih tudi jaz dobil.»
 
«»To pa ne, tvoji bratje me že ne bodo tepli, in me ne bodo! Rajša pustim­tebe in se ne možim nikdar.«»
 
«»0h, Marijana, le tega ne, tega pa ne, skesati se nikar!« cTepli me ne bodo! Tepsti se ne
 
dam!»
 
«»Saj te ne bodo.«
 
Molče korakata nekaj časa.
 
«»Pustila bi te, bilo bi najbolje zame;
 
pa ker si revež, zato naj bode, ako se
Vrstica 722 ⟶ 724:
poročiva kmalu, ker tako ne maram
 
biti več, da bi se mi ljudje smejali in me pretepali tvoji bratje.« «»0, o, to se pa lahko zgodi. V treh nedeljah sva pa skupaj, ako hočeš.« aLe; ako ne, sva pa narazen, in po­tem nikdar več.«
 
Sedaj gresta lepo v Zagorico domov, in predno se razideta, obljubi ji Matija, da stopi h gospodu oglasit oklic.
Vrstica 736 ⟶ 738:
Nekega dne v tednu se Matija praž­nje obleče, vzame županovo ženitbeno
 
dovoljenje in krene k Zlatorepki. Cez nekaj časa prideta oba ven in jo mah­neta «»k fari«. Vsa vas je vedela, kam gresta. Ljudje so si dopovedovali:
 
«»Svatba bode. Oklic gresta naznanit!«
 
«»Kdo bi si mislil?« zmajevali so ne­kateri z glavami. «»Na stara leta ženiti se! Bog jima daj pameti!«
 
Ženin in nevesta se nista nič zme­nila za tako opravljanje, dasi jima je sem in tje kaj priletelo na ušesa.
 
Tudi Podgoričanje so takoj uganili, kam jo mahata. «»Kam sta se spustila?« vpraševali so ljudje, postajali in zrli za njima.
 
«»E, ,k fariM« odgovarjal je Matija.
 
No, ljudje pa tudi niso tako zabiti, da bi ne vedeli, kaj iščeta neoženjen moški in neomožena ženska v praz­nični obleki ob delavnikih pri župniku.
Vrstica 756 ⟶ 758:
Tu pride kuharica in jima veli, naj gre­sta kar v sobo.
 
«»Hvaljen bodi Jezus Kristus!« pozdra­vita vstopivša, in Zlatorepka hoče go­spodu ujeti roko ter jo poljubiti. Pa go­spod niso marali za to navado.
 
«»Amen. Na veke«, odgovore gospod Janez in vprašajo, čudeč se:
 
«»Kaj bi pa vidva rada?«
 
Zlatorepka, stoječa tik Matije, po­dreza ga nekoliko s komolcem, kar je bilo znamenje, naj govori.
Vrstica 766 ⟶ 768:
Matija nekam prisiljeno zakašlja in obrne oči v tla. Potem seže v žep in izvleče tisto pisano dovoljenje iž njega.
 
«»A morda pisanje, in ga ne znata ci­tati«, izpregovori zopet gospod, hoteč pomagati Matiji iz vidne zadrege.
 
«»Naka, gospod, nič takega ni. Vzela bi se rada in zato sva prišla vam to naznanit. Tukaj je pa dovoljenje od žu­pana«, pove počasi Matija.
 
Gospod oba ostro pogledajo, vzamejo dovoljenje v roke in reko:
 
«»Hm, hm, vidva bi se rada vzela?«
 
Toda glas je bil tak, da ni pomenil nič dobrega. Prebero dovoljenje. «»Kdo sta?« «»Jaz sem Kobaležev Matija iz Zago­
 
rice«, pove Matija, «»ta je pa Marijana Zlatorepka, tudi iz Zagorice.« «»Hm, hm, in vidva se hočeta vzeti?« zamrmrajo polglasno gospod. «»Koliko ste stari?« vprašajo gospod, obrnjeni k Matiji. «»0 sv. Matiji sem jih bil triinpetdeset let ali kali.«
 
«»No, lepa starost. In vi?«
 
«»Jaz pa, gospod duhovni oče, ne vem
 
dobro. Menda sem jih oseminštirideset. Pa res ne vem natanko, pa naj v bukve pogledajo, saj imajo menda kaj zapisa­nega o meni.«
 
«»Vi triinpetdeset in vi oseminštiri­deset let?«
 
«»Da», potrdita oba.
 
«»In vidva se hočeta vzeti?«
 
«»Da, gospod.«
 
«»In sta premislila ?»
 
«»Da, gospod.«
 
«»Dobro premislila?«
 
«»Dobro.»
 
Gospoda je ujezilo, ker sta tako resno potrjevala za njim. «»No, vi, Matija, zakaj se hočete že­niti?« vprašajo gospod. Matija obmolkne, ker res ni vedel, zakaj se ženi prav za prav. «»No, le povejte, zakaj se hočete ože­niti !» «»E, zakaj, zakaj, zakaj se pa drugi ? Oženiti se mislim, pa je.«
 
«»A, tako? Torej kar tje na slepo srečo, brez pomisleka, brez vzroka? In vi, Marijana, zakaj se hočete omožiti?«
 
«»Lejte no, kako ste čudni! Zato, da bodem omožena.« Gospod se nasmejejo in obrnjeni k Matiji jezno reko:
 
«»Vi, dedec, triinpetdeset let že travo tlačite, triinpetdeset let ste bili pametni, a sedaj, ko vas začenja tlačiti starost, ko bode treba iti s tega sveta, sedaj, ko se je treba pripravljati za večnost, sedaj se hočete oženiti, hočete si na­kopati težek križ? Pamet! Živite tako, kakor ste živeli do sedaj, pridno de­lajte, zraven molite, pa nikar ne mi­slite na ženitev!«
 
Matiji so se od samega strahu kar usta odprla.
 
«»In vi že oseminštirideset let živite brez moža. Živite še do smrti brez njega in nikar ne mislite, da bodete sodnjemu dnevu kašo kuhali! Delajte in molite! Vzela se pa nikdar ne bosta. Jaz tega ne pustim. Le pojdita, sta že opravila!«
 
Zadnje besede so bile take, da jima kar ni bilo več obstanka v sobi, ampak 8*
Vrstica 818 ⟶ 820:
obrneta se in skorej bežita iz sobe in po stopnicah. Ko prideta k sapi, izpre­govori Zlatorepka:
 
«»Jej, jej, so pa hud gospod. Bog ve, kdo jih je tako naščuval zoper naju. Sami od sebe ne morejo biti tako hudi, saj jim nisva nič prizadejala.«
 
«»Hudi so bili, jaz sem se vedno bal, da bi mi ne segli v lase.»
 
«Z najinim zakonom že ne bode nič.»
 
Matija globoko vzdahne. Vsa potrta gresta skoraj molče v Zagorico. «No, kdaj bodeta naredila?« vpraše­vali so ljudje. Zmajevala sta z glavama in Zlato­repka je vpila: «»Bodete že videli, saj ni da bi mo­rali vse naprej vedeti!«
 
In odslej so bile za nju grenke ure obupa in premišljevanja, a najhujše je bilo prenašati zasmehovanje ljudij, ko so ti zvedeli, da jima gospod ne do-vole vzeti se. Matija je bil še otožnejši in pustejši, a Zlatorepka je brusila pete in jezik na škodo gospodovo. Včasih je Matija še poskusil pregovoriti gospoda Janeza, a ni se dalo; kar so gospod Janez rekli, to so tudi držali. Pisatelj ne trdi, da so ravnali gospod po pra­vici, ampak je le povedal, kako se je godilo.
Vrstica 836 ⟶ 838:
prihodu gospodovem reče obupanemu Matiji:
 
«»Ti, Matija! Stopi, stopi h gospodu in reci jim, da bi se rada vzela! Po­kaži jim dovoljenje! Vedeli bodo, da nama ne brani nihče.«
 
ccAli meniš, da bodo dovolili?«
 
«»Kaj bi ne mislila, saj radi govore. Lepo jim povej in razloži, pa bodo do­volili!«
 
«»E, pa naj bode, saj bodo menda res dovolili ženiti se.»
 
In Matija se obleče in gre.
Vrstica 848 ⟶ 850:
Gospod so bili jako prijaznega obraza in dobrovoljen nasmeh jim je igral okoli usten.
 
«»Kaj pa vi?«
 
«»Dober dan, gospod, in hvaljen bodi Jezus Kristus!« «»Amen. Na veke. — Ha, ha, pozdra­viti pa znate«, nasmejejo se gospod.
 
«»Kaj bi ne znal, saj sem že star. Videl sem že mnogo duhovnih gospo­dov in še drugačnih.«
 
«»Prav. No, kaj pa poveste?«
 
«»1, kaj ? Ženil bi se rad. Nevesto imam, dovoljenje tudi, in sedaj sem prišel tudi k vam prosit vas dovoljenja, ter da bi mene in mojo nevesto v cerkvi okli­cali.»
 
Besede so mu šle tako gladko z je­
Vrstica 862 ⟶ 864:
zika, da sam sebi ni verjel.
 
«»Torej zopet ženitev? Tukaj se pa
 
ljudje kaj radi ženijo«, opomnijo go­
Vrstica 868 ⟶ 870:
spod.
 
«»Veste, to je že tako na svetu, da
 
vsak — —«
 
«»Ze vem, že vem. Pa raji povejte,
 
kdo ste in kako je vsa ta stvar, da
Vrstica 882 ⟶ 884:
Matija sede.
 
«»Veste, gospod, jaz sem Kobaležev
 
Matija iz Zagorice, saj vem, da vam je
Vrstica 890 ⟶ 892:
Kako se je ženil Kobaležev Matija?
 
«»Torej Matija Kobalež se pišete.» «»Prav tako.» «»Sedaj pa še drugo povejte o sebi,
 
o nevesti, kako živita, ali sta si kaj v rodu, ali sta dobro premislila.)) In Matija začne počasi praviti vso stvar tako, kakor je le on sam znal. Tega ne zapišem, ker je znano že vsakomu več ali manj.
Vrstica 896 ⟶ 898:
Gospod se mu niso izpodtikali nad nobeno rečjo, in ko konča Matija svojo pripoved, reko:
 
«»Ako je vse res tako, v? .mita se v imenu božjem, ako se morata in se res rada vzameta!))
 
«»Rada se pa, rada; ona me vedno priganja.« «»No, pridita torej oba k izpraševanju
 
v
 
jutri ali pojutrnjem. Ce ne bode za­držka, oklicem vaju v nedeljo.)) «»Le okličite naju, bode še prej svatba v kraju.)) «»Torej vi ste Matija Kobalež, in ona je Marijana Zlatorepka.«
 
«»Da, gospod.«
 
«»Drugo pa že vse iz knjige dobim. Le pojdite! Z Bogom!«
 
Matija pa prime gospodovo roko in jo močno poljubi. S tem je hotel na­znaniti svojo prav posebno zadovoljnost.
 
«»Srečno, gospod!«
 
Prav vesel in srečen hiti domov.
Vrstica 926 ⟶ 928:
Težko sta pričakovala poročnega dne. Zadržka sicer ni bilo tehtnega, zato bi bila lahko mirna, toda hrepenenje ju je vzburjalo. Zvedela sta pa, da mislijo ljudje na poročni dan iti gledat poroko in zraven seve posmehovat se. To pa jima ni ugajalo. Po kratkem premišlje­vanju skleneta ljudi speljati za nos in poročiti se zjutraj zgodaj in sicer v podgoriški cerkvi, česar se ni mogel nihče nadejati. Gresta h gospodu. Po raznem govorjenju vpraša Matija:
 
«»Gospod, kdaj naju poročite?«
 
«»Kadar hočeta.«
 
«»Veste, jaz bi vas prosil, da bi naju poročili v podgoriški cerkvi in sicer zaradi zijalastih ljudij v ponedeljek zju­traj.«
 
«»No, meni je prav. Toda v pone­deljek ne morem poročati, ker imamo pri Svetem Antonu semenj in so vse maše tam.«
 
«»Pa v torek«, pravi Matija.
 
«»V torek pa ne, v torek pa ne, v torek pa že ne!« oglasi se Marijana. «»Zakaj ne?« vprašajo gospod. «»Kaj ? — Menite, da se bodeva v to­
 
rek poročala? Kaj sva berača ali kali? Naka, v torek pa že ne!« «»E, saj je vse jednako«, opomni Ma­tija. «»V torek pa že ne, v torek ne. Rajša nikoli!« pravi jezno Zlatorepka. «»Torej pa v sredo zjutraj«, določi gospod.
 
S tem sta bila oba zadovoljna.
Vrstica 948 ⟶ 950:
118 Dobravec:
 
je majal listje in ptiči so žvrgoleli po vejah okoli bele podgoriške cerkvice v senčnatem logu. Nekaj starih ženic in mož je prišlo na zvonov glas v cerkev. Prišel je gospod Anton in naposled tudi ženin in nevesta s svatoma Kepcem in Kreveljco. Poslednji sem vstopil tudi jaz, da sem videl zanimivo dvojico, ker mi je gospod Anton povedal — za kar se mu zahvaljujem — kdaj ju bode poročal. Oba sta bila kar najlepše oble­čena, in Marijana se je še postavljala z rdečimi lici. Nestrpno je čakala usod­nega trenutka. Gospod celo vprašanja še izgovoril ni, že je trdila, in zaradi naglice je morala vsako vprašanje dva­kratdvakrat potrditi.
 
Po maši se vrnejo domov ponosno in veselo, a Zagoričani so bili jako jezni, da sta jih tako prcvarila. Zato so pa