Wikivir

Kako se je ženil Kobaležev Matija: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Mirjam (pogovor | prispevki)
508 urejanj
Brez povzetka urejanja
Mirjam (pogovor | prispevki)
508 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 49:
»Kupujem še ne, pa kupim, ako kaj prodaš.«
 
»Vse, če hočeš. Za koga pa nabiraš ?»«
 
»Lej ga, kako si čuden! Zase kupu­jem, pa ne vseh, samo dve, ali razumeš, Andraž?«
Vrstica 65:
»Ne bodi tako nagel! Na! Izberi!
 
Kozačka, su, su, su»«, vpil je dedec, in
 
koze so se gnetle okoli njega.
Vrstica 85:
2*
 
202O Podgoričan:
 
Kožar z vajeno roko zagrabi rogačko za roge, muzo pa za ušesa; druge koze preplašene odskočijo in zamekečejo.
Vrstica 107:
Na Kobaleževini je bilo odslej živah­neje, zakaj v hlevu sta meketali kozi, okoli koče so brskale tri stare kokoši in tri jarčice, pa še kaka druga golazen se je našla; vse to je bilo Matijevo, kateri je imel sedaj mnogo dela. Za­rana je vstajal in pozno legal, kar je v kmečkem stanu pač navadno. Ker je bil podedoval za materjo tudi tisto po­sodo, lončeno in leseno, kupil ni nič takega. Zjutraj je najprej pomolzel, sku­hal si in zajutrkoval, izpustil z grede kokoši, vzel palico, zatvoril kočo, izpu­stil kozački iz hleva ter ji gnal na pašo v reber. Ob jednajstih ji je prignal do­mov in skuhal južino, za tem je šel na njivo gledat, kako rase, populit slak in plevel, in kar je bilo drugega po­trebnega. Predno je šel popoldne past, pobral je jajca iz gnezda in shranil, da ja proda Zlatorepki. Pred Marijinim zvo­
 
njenjem je prignal s popoldanske paše in potem je pomolzel kozi, skuhal ve­čerjo, povečerjal in legel spat. Tako je živel dan za dnevom prav jednolično in preprosto. No, včasih se je vendar zgodila kaka izprememba, saj itak ni skoraj nobene reči pod milim Bogom brez izjeme. In kake izjeme so bile to ?
 
Včasih je prišel domov na Kobaleže­vino kateri služečih bratov, ker je bil zbolel, ali pa šel pred časom iz službe. Matija ga je prav po bratovsko vsprejel, to se pravi, oštel ga je prav pošteno, zakaj pohajkuje in potem — seve — ga je redil najbolje, kolikor je mogel. Ko pa je odhajal, okregal ga je še jedenkrat, češ, naj ne pride več lenarit domov. Tudi oni se je poslovil po bra­tovsko, tako namreč, da je domačina za plačilo prav lepo ozmerjal. Potem je bila izjema, kadar sta kozi storili; takrat je imel pač dela čez glavo, da se je kar potil in po noči niti spati ni mogel, niti smel. Največja in najsitnejša izjema v njegovem življenju pa je bila takrat, kadar je obolel, kar se je zgo­dilo večkrat. Takrat je bilo na Kobale­ževini strašno puščobno in žalostno. Kozi sta v hlevu meketali in se zale­tavali v vrata, kokoši so kokodakale okoli hiše; v koči, na tisti starodavni postelji, na kateri sta umrla oče in mati, ležal je in ječal bolni Matija brez po­strežbe. Niti požirka hladne vode mu ni imel kdo ponuditi ali pa skuhati gorke jedi, katera se bolnemu telesu tako dobro prileze. Vselej je dokaj časa minulo, predno je prišel kak vaščan mimo in videl, da je treba pomoči, ali se je pa oglasila Zlatorepka, pobirajoč jajca. Hudobni jeziki trdijo, da je zvita in za kupčijo vneta Zlatorepka ne baš bistroumnega Matijo ob takih prilikah
Vrstica 127:
Bilo je na Vidovo nedeljo, ne vemo več, katerega leta, ko je bil v Kom­poljah pri Svetem Vidu shod. Ker ta­krat ni doma pri fari opravila, prižene Matija koze — imel je z mladiči že štiri — malo prej domov in se odpravi k maši v Kompolje. Prej tisti dan je bil prodal nekaj jajec, zato je tudi tisti drobiž poiskal in ga vzel seboj, ker nihče ne ve, kaj se pripeti.
 
»Sveti Vid je črešenj sit,»« pravi star krajinski pregovor. O resničnosti tega pregovora se je tisto Vidovo nedeljo prepričal tudi Kobaležev Matija.
 
Okoli prijazne Kompoljske cerkvice je bilo vse polno rdečih črešenj; jerbas je stal poleg jerbasa, in tisti rjavi Kra­jinčanje in Krajinčanke tam od gora so vpili na vsa usta:
Vrstica 137:
Ko je prišel Kobaležev Matija pred cerkev, ni se mogel ustavljati prepri­jaznemu vabilu prodajalcev in pa čreš­njam; stopi k nekemu krajinskemu znancu in vpraša:
 
»Po čem daješ?»«
 
»Mero po dva krajcarja. Koliko na­merim ?»«
 
»Daš tri mere za jeden groš?»«
 
»Na, pa naj bode, zato ker si ti!»«
 
Matija sname klobuk in nastavi, Kra­jinčan mu pa vsuje vanj tri zvrhane mere rdečih črešenj in spravi groš.
Vrstica 155:
Po maši stopi Matija pred cerkev in potrpežljivo gleda črešnje, katere so ljudje kupovali.
 
»E, pa še jaz kupim, bodo pa za ju­žino odlegle, da kuhati ne bode treba»«, reče sam v sebi, izvleče iz žepa nekaj drobiža in stopi h Krajinčanu.
 
»Nameri, nameri še štirikrat ali pet­krat, da vzamem seboj»«, reče Krajin­čanu, potegne iz žepa nekak robec in ga razprostre, Krajinčan mu pa nasuje črešenj.
 
Zadovoljen je korakal za ljudmi, ki so bili že po večjem odšli, ali pa ostali v Kompoljah pri sorodnikih. V robec je segal in grede zobal črešnje; skozi log gredoč je sedel v senco in se go­stil s črešnjami. Niti polovico kupljenih ni prinesel domov.
Vrstica 173:
»Oh, da bi imel vsaj jednega človeka pri hiši, da bi ne bil tako sam, da bi
 
mi kaj postregel, in bi se pomenil ž njim»«, vzdihoval je in mislil, koga bi imel pri sebi.
 
In kar hipoma, kakor bi se bila utr­nila zvezda na jasnem nebu in se spu­stila na zemljo, zasveti se mu nekaj v glavi, neka čudna, nova, nenavadna mi­sel, katere se je skoro ustrašil. Ta mi­sel je bila — čujte! — ženitev. In iz te nove misli so se porodile v njegovih možganih še druge, vabljive misli. Mis­lil je, da bi mu potem nikdar več ne bilo tako dolgčas, kakor nocoj, in še druge ugodnosti in olajšave so mu pri­hajale na um. Kuhati bi ne bilo treba, prati tudi ne, in še marsikaj drugega ne, in sam bi se takrat oddahnil in od­počil. Tako je mislil in mislil.
Vrstica 183:
(Dalje prih.)
 
 
 
kmetov.
Vrstica 201 ⟶ 199:
Podgoričan: Kako se je ženil Kobaležev Matija?
 
 
 
Kako se je ženil Kobaležev Matija?
Vrstica 211 ⟶ 207:
III.
 
K, .ateroKatero pa vzamem?« Tako je do tistega dne mislil Kobaležev Matija. Ko bi bil imel Matija že od prej kaj priprav­ljenega, ne bilo bi mu delalo sedaj no­bene preglavice. Sel bi bil k nji in ji rekel: »Vzemi me!« pa bi bilo vse v kraju. Matija si je moral nevesto šele poiskati. Sklenil pa je bil, da jo poišče v vasi, ali vsaj blizu kje.
 
Premišljal je in premišljal, katera bi bila zanj. Našteval si je vsa Zagoriška dekleta na prste, in pri vsaki pretehtal in prerešetal, ali je zanj, ali ni. Toda ta je bila premlada, ona prelepa, ona prebogata, — take in druge napake so imela brhka Zagoriška dekleta.
 
»Starejša bode za-me; te so pre­mlade, ker imam tudi sam že nekaj let»«, reče sam pri sebi.
 
A sedaj pregleda v mislih vse vdo­vice in ostarele samice. »Ponosen čre­velj ni dober«, pravi znan pregovor, in po tem pregovoru se je ravnal Matija. Vdove je dal na stran in ostale so mu na izbiro same samice, ako se je hotel ženiti v vasi.
Vrstica 233 ⟶ 229:
v
 
nil Zlatorepke! Cim dalje je mislil o njej, tem bolj mu je ugajala. Videl je samo njene dobre lastnosti. Veselilo ga je zlasti to, ker zna pridobiti Zlatorepka s kupčijo denarja. V duhu se mu je vse lepo razpredlo. Videl je, kako bode nosila Zlatorepka jajca in piščeta do­mov, kako bode on doma prešteval, vkladal v koše. Kadar se bode napra­vila v Trst, odpeljal ji bode voziček do Blok, da se »ona>>« ne bode utrudila preveč. Koze bode še imel, toda pasel jih bode samo kak sosedov pastirček, sam redkokrat. V koči tudi ne bode več tako pusto in dolgočasno, saj ne bode več sam, ampak bode tudi gospo­dinja in pogovarjal se bode ž njo, ka­dar bode le hotel.
 
Iz teh sanjarij se vzbudi še le, ko Zlatorepke več ni bilo na vasi. Vstane in gre v kočo s trdnim namenom, da Zlatorepko zasnubi. Ko se o prvi priliki oglasi pri njem za jajca, razodene ji svoj trdni sklep in jo poprosi, naj se preseli k njemu v kočo. Poprej seveda se naredi vse, kar je treba pri gosposki in v cerkvi. Potem bode on gospodar tudi Zlatorepkinega denarja, kar je j ako imenitna stvar. Ugibal je samo še to, kaj poreče Zlatorepka, bode li zado­voljna, ali ne. Spodobilo bi se pač, to je vedel, iti na njen dom in ji razodeti
Vrstica 243 ⟶ 239:
Po tem sklepu je Matija čakal in ča­kal ugodne prilike, toda Zlatorepke le ni bilo po jajca. Naložila je bila jajec in piščet ter šla v Trst, a k njemu je ni bilo. Matija je bil nevoljen nanjo, pa kaj, saj ni vedela, kaj ga teži. Na­posled se vendar ponudi ugodna prilika. Zlatorepka se je bila vrnila s praznimi kurniki iz Trsta in je zopet pleteničila od vasi do vasi okoli znancev in znank, nabirajoč jajec in raznašajoč kavo in drugo Tržaško robo, s katero je pre­skrbljevala pol doline. V delavnik po­poldne je bilo ob času, ko se je bližalo solnce večernim goram. Matija je bil v rebri. Sedel je na kamenu kraj steze, pasel koze, ki so smukale med grmov­jem in obirale sočno mladičje. Zamišljen je zrl doli na ravno polje, kjer je rmenelo žito, kjer so ljudje osipali koruzo ter pleli v prosu. Bog ve, kake misli so mu prešinjale dušo.
 
»0O, Matija, tebi se pa dobro godi in se ti. Sediš lepo in dremlješ, drugi se pa potimo in garamo, da se Bogu usmili«, ogovori ga ženska z jerbasom na glavi; prišla je bila po stezi njemu za hrbet tako tiho, da je Matija niti čutil ni. Morda ni imel dobrega sluha.
 
Matija se stresne, ker ga je ne­pričakovani glas prestrašil, obrne se urno, in na obrazu se mu prikaže ve­selje.
 
»0O, o, o, Marijana, kaj si ti? Lej, lej, od kodi pa prihajaš ?»« začudi se Matija, ko zagleda svoj ženski vzor, o katerem je sanjal že nekaj dnij. »Ustavi se in odpočij, saj vem, da te že noge bole in te v glavo peče, ako ni jerbas pra­zen!»«
 
»Težko že nesem, nekoliko se od­počijem, saj je še precej do noči. Po­magaj mi!»«
 
Matija naglo vstane in poseže po jer­basu, ter ga kar sam prav mehko po­stavi na tla.
 
»Kje si bila?»«
 
»Gori na Korinju sem pobirala. Ze davi sem šla gori, pa sem se do sedaj zamudila, saj veš, da Korinjci ne puste človeka iz hiše, dokler jim ne pove vsega, kar ve.»«
 
Sedeta oba.
 
»Dolgo te že nisem videl; zakaj nič ne prideš, saj tudi moje kokoši neso»«, očita ji on.
 
»Veš, ne morem biti povsodi kmalu in zato poberem najprej okoli onih, ki niso zanesljivi, da mi druge ne pobero, a nazadnje se oglasim pri svojih ljudeh.»«
 
Matija ni znal odgovoriti. »No, Matija, kako je pa kaj tebi? Mislim, da se nič ne pritožuješ?»«
 
»Ne morem reči, da mi je slabo: stradam ne, hišo imam tudi svojo, le to me teži, da sem sam.))
 
»E, le potrpi: sam živel, sam umrl. Saj tudi meni ni za vse dobro, ker sem sama, vrh tega se pa še potikam po drugih stanovanjih, da sem ljudem na poti.»«
 
»Hudo mi je, ker sem sam.»«
 
»Pa koga k sebi vzemi!«
 
»Koga? Sestre nimam, ženske pa tudi nobene take v sorodstvu, da bi šla k meni.»«
 
Umolkneta za nekaj hipov.
Vrstica 279 ⟶ 275:
»Marijana, sedaj ti jedno povem, da si je lahko vesela«, povzame Matija.
 
»No, le povej jo!»«
 
»Veš kaj, Marijana, pridi ti k meni v mojo hišo!« pravi Matija prav počasi. Zlatorepka ga osuplo pogleda. »Matija, Matija, kje je tvoja pamet?
 
Kaj pa ljudje poreko nama?»«
 
Kako se je ženil Kobaležev Matija? 6 5
 
»Nič.»«
 
»Le pomisli, kako bi naju strahovito obrekli, če bi bila sama pod jedno streho, saj poznaš Zagoričane.»«
 
»Ne boj se! A čakaj, sedaj ti še jedno povem. Vzemiva se, in s tem zaveževa ljudem jezike.»«
 
»Oh, Matija, saj sem vedela, da kaj prav nespametnega poveš. Oh, le ne­koliko pomisli, jaz in ti — pa sveti zakon!»«
 
»Kaj je to neki nespametnega? Kaj se ne ženijo ljudje, in midva sva še tudi prosta in krepka.«
Vrstica 299 ⟶ 295:
»Oh, povej mi no, kako si nato prišel!«
 
»Kako? Ker sem izprevidel, da bi bilo za oba bolje. Jaz bi ne bil več sam, in ti bi bila tudi na svojem in prav nikomur na poti.»«
 
»Oh, midva — da bi se vzela!»«
 
»Ali je to kaj čudnega? Kaj ni sve­tega zakona sam Bog Oče postavil?))
Vrstica 307 ⟶ 303:
»Kaj pa ljudje poreko?«
 
»Pametna bodi, slušaj me, pa — vze­miva se!»«
 
Zlatorepki se ta misel ni zdela čisto napačna, samo privaditi se je ni mogla, ker jo je slišala prenenadoma.
 
»No, Marijana, ali si zadovoljna, ali ne ? Povej!»« »Sedaj se še ne morem odločiti. Treba je poprej še dobro premisliti.)) »Kaj bi to premišljevala, saj si stara dovolj. Pa do jutri bodeš že premislila?«
 
»Jutri ti povem.«
Vrstica 339 ⟶ 335:
Podgoričan:
 
»Marijana, le noter, saj sem sam»«, nagovori jo Matija.
 
»Kaj počneš ?»«
 
»E, kaj ? Sedim pa premišljam sam sebe. Sedi, no!»« Marijana sede na drugi vogel mize, ker jednega je zaslanjal Matija. »No, kje imaš jajca, ker že tako vpi­ješ, koliko so ti jih že kokoši nanesle?«
 
»Beži, beži! kaj se o jajcih meniš, saj ne greš precej. Pomeniva se še kaj!»«
 
»No, pa reci jedno ali dve; ako bodo pametne, potem ti že kaj odgovorim.))
 
»Kruha bi ti dal, da ga prigrizneš, toda nimam ga grižljeja pri hiši. Pečem ne, ker ne znam, drugi mi nima kdo peči; kupljeni kruh pa ne zaleže nič.»«
 
»Nič mi ne strezi, saj kruha imam sama, pa ti malo mojega prigrizni, da bodeš vedel, kakšnega pečem.))
Vrstica 355 ⟶ 351:
To rekši, poseže Marijana v košek in prinese iz njega v robec zavit lep vogel sorščnega hlebca in ga porine na sredo mize.
 
»Daj, ako imaš kako ostrino pri hiši!»« »To pa, to: britev, nož, sekira se dobi, ali kar hočeš.»« Iz miznice prinese
 
v
 
nož. »Cakaj, Marijanica, še nekaj»«, reče nato, vstane hitro, gre v vežo ter se urno vrne.
 
»Na, da ne bodeš rekla, jaz nimam nič in prijateljicam ne postrežem!)) Go­voreč postavi na mizo latvico sesede­nega kozjega mleka z rmenkasto sme­tano po vrhu.
Vrstica 365 ⟶ 361:
»Saj ni treba, saj ni treba, saj nisem prišla k tebi jest! O, za pet ran božjih, pa toliko mi prineseš!« brani se Zlato­repka.
 
»Pokusi mojega mleka, jaz pokusim pa tvojega kruha.»«
 
»Tako bode najbolje.))
Vrstica 371 ⟶ 367:
Zlatorepka pograbi kruh in nož, in nareže kruha v mleko.
 
»Daj dve žlici in zajmiva!»«
 
Matija si ne da dvakrat veleti. Hitro poišče v miznici dve žlici in položi jedno prednjo, drugo predse.
 
»Pa dajva!»«
 
Marijana se prekriža in moli po stari slovenski navadi, a Matija ji odgovarja. In potem jesta prav po domače, kakor brat in sestra.
Vrstica 385 ⟶ 381:
janica, daj si tudi kaj dopovedati!« »Ljudje se bodo smejali.« »Naj se! Ko se naveličajo, bodo pa
 
nehali.»« In jedla sta ter se pogledovala. »Marijanica, reci, da me vzameš! Lej, '
 
dobro se ti bode godilo. Pomagal ti bodem pri vsakem delu, jajca bodem prešteval, vkladal jih, vozil proti Trstu, in karkoli bodeš še hotela. Veš, rad te imam in godilo se ti bode dobro, žal ti ne bode, ako se omožiš.«
Vrstica 411 ⟶ 407:
»Oj, zlata Marijanica!« vzklikne raz­veseljeni Matija. »Bogu bodi hvala, da te je navdihnil s to srečno mislijo.«
 
»Beži, beži! Kaj vpiješ, da kdo sliši!« »Da si le ti zadovoljna, naj sliši tudi ves svet, da me le hočeš vzeti.»«
 
»Hočem. Kar sem dejala, sem dejala. Tvoja bodem in nobenega drugega, in glej, da me kmalu pelješ v cerkev.«
Vrstica 417 ⟶ 413:
»Precej, če hočeš!«
 
»Bebec, kako me pa moreš precej peljati? Ali ne veš, da je treba dovo­ljenja in oklica v cerkvi ?»«
 
»Ze vem! To se bode hitro naredilo. Sedaj pa, Marijanica, povej, kdaj nare­diva svatbo in kako?«
Vrstica 423 ⟶ 419:
In pogovarjata se o svatbi in o vsem, kar je ž njo v zvezi. Razgovorita se toliko, da bodeta jeseni ali predpustom ženitovala. Davno je bilo že poldne, ko se je začela ravnati Zlatorepka na od­hod. Predno je šla, prinese ji Matija vsa jajca, kar so jih bile nanesle ko­koši, in jih ji zloži v košek.
 
»Koliko jih je?»« vpraša ona in od­pira denarnico. «Ne vem dobro. Mislim, da okoli petdeset.»«
 
»Plačam ti jih tri po grošu.»
 
»E, ne, ne, ni treba! Saj je vse jed­nako, kdo ima denar, ti ali jaz, sedaj, ko je že tako.»«
 
»Saj res, prav praviš, dva človeka, jedna mošnja!« nasmehne se Marijana in spravi denarnico v nedrije.
Vrstica 435 ⟶ 431:
»Kaj ne, tako ostane, kakor sva se domenila?«
 
»0O, kajpak, kajpak, tako, tako; jaz ne zbegnem na noben način, verjemi mi, Marijana, tebe, ali pa nobene«, za­trjuje ji on.
 
»Pa dobro! Pa zdrav!«
Vrstica 455 ⟶ 451:
Podgoričan:
 
Ker je bilo očito vsem, skrivala nista tudi več sama. »Matija, dolgo si jo že ubiral»«, ogo­varjali so ga sosedje in sosede. »He, he, dolgo, pa sem jo le ubral»«,
 
nasmejal se je zadovoljno.
Vrstica 463 ⟶ 459:
»Kmalu, kaj bi čakala! Ako poj de po
 
sreči, poročena sva jeseni, pred pustom pa prav gotovo.»« »Pa vendar, kdo neki bi si bil mislil, da bi ti tako naredil.«
 
»Kaj pa sem jaz ? Zakaj bi se pa jaz ne oženil? Kaj nismo pod kožo vsi krvavi, a ?»«
 
»E, Matija, Matija, izgovarjati se pa znaš! Povabiš nas pa, ali ne?»«
 
»Kakor kane! Ali da, ali ne. Ne ve se, kako bo. Ako narediva z godci, lahko pridete, ako ne, bodeva pa sama.»«
 
In odgovarjati se je morala tudi Zla­torepka in ta toliko bolj, kolikor bolj je občevala z ljudmi.
Vrstica 475 ⟶ 471:
»Ti, ti, Marijana, to pa ni prav, da ga vzameš«, kregale so jo pobožne vrstnice njene, ki so bile še samice, ali pa že udovele.
 
»Kaj me obrekujete? Zavidate mi ga. Vsaka bi ga rada, da bi se ji le ponudil kateri!»« zavračala jih je srdita.
 
»E, molila bi, molila, kakor si do sedaj.»«
 
»Bom sedaj pa za dva, saj bodem imela časa dovolj. Ako pa misli katera, da ne molim dovolj, naj pa še ona stori nekaj očenašev zame, da me vsaj ne bode opravljala takrat. Vsaka reč nekaj časa trpi. Doslej sem bila dekle, odslej bodem pa žena.»«
 
»Huda si, pa te kmalu mine, kesala se bodeš še.»«
 
»Naj se, saj nikogar drugega ne bode bolelo, kakor mene! Kaj se bodete! Ne­voščljive ste mi ga, pa je.»«
 
»Le ujedaj se! Pametna nisi, da tako starino jemlješ)), godrnjale so za njo.
Vrstica 493 ⟶ 489:
Podgorski gospod župan, Adamov oče, se nekako poredno namuzajo, ko ugledajo prišleca.
 
»0O, Matija, kaj si prišel po potni list za koze ali kali ?»« vprašajo Adamov oče nalašč, saj so vedeli dobro, kaj je med njima.
 
»E, naka, saj ni nobenega semnja«, odvrne Matija počasi.
 
»Ali bi ti rada potni list za kokoši ?»«
 
»E, kaj se bodete! Svojo žival pro­dajam lahko brez potnega lista.« »No, kaj pa je vendar vaju prineslo?« »Nekaj drugega«, pravi Matija. »E, nekaj takega, kar se ne pravi
Vrstica 511 ⟶ 507:
»Kaj pa želita vendar?«
 
Zlatorepka sune Matijo s komolcem ter mu šepetne: »Govori!»« Matija malo pokašlja, da bi mu šla
 
lože beseda z jezika.
Vrstica 523 ⟶ 519:
Adamov oče se zasmejejo.
 
»Oženiti se misliš? Kaj nisi že pre­star, Matija?« »Ej, star še nisem, saj nimam niti otrok še, niti sivih las.»«
 
»Kaj mu bodete starost očitali, saj še toliko ni star, kakor vi«, oglasi se Marijana.
Vrstica 529 ⟶ 525:
»Ti bi rad dovoljenje, Matija? — Na kaj se pa ženiš, kaj pa imaš?« »Saj veste, kaj. Hišo, njivo, koze, ko­koši in še marsikaj se najde pri hiši.«
 
»Matija, to še ni zadosti. Pomisli, kako bodeš pa otroke preskrbel, ako ti jih Bog da. Veš, to ni kar tako, tje v jeden dan oženiti se.»«
 
»Kaj vas tisto skrbi, kako bodem otroke redil, ako jih bodem imel! Vas že ne bodem prosil zanje. Dovoljenje mi dajte, pa je vse v kraju!«
Vrstica 539 ⟶ 535:
ženitev ni potrebna, da lahko brez žene živi, zlasti pa brez Zlatorepke, kateri so bili že dalj časa malo gorki.
 
»Matija»«, pravijo počasi, »tebi se ni treba ženiti. Razven hiše nimaš nič, star si že, za delo nisi in tvoji otroci bi prišli morda občini na glavo. Ker moram skrbeti jaz za občinsko korist in korist vseh občanov, ne morem ti nikakor dati ženitvenega dovoljenja.«
 
Matija obstane z odprtimi usti, ker se ni nadejal, da bi se oče župan bra­nili dati dovoljenje. Ali Zlatorepka je bila bolj pripravljena.
 
»Vi, oče županov«, razkorači se Zlato­repka, »lepo ni, da nama branite vzeti se, kakor sva se namenila. Premislila sva zadosti, saj nisva več tako mlada. Ne vsajajte se in dovoljenje nama dajte, da vam Bog dobro da!»«
 
»Oj, oče, dovoljenje pa mora biti, mora«, zamomlja Matija. ((Dovoljenje pa mora biti, oženiti se moram, sicer nekaj naredim, da me bodete pomnili vi in vsi.«
Vrstica 565 ⟶ 561:
»Se prosil naju bode, da se vzemiva, ta godrnjač županski«, tako se je na­posled potolažil Matija, zakaj navade ni imel, da bi jezo dolgo kuhal. (Konec.)
 
 
 
Voditelja kmetov.
Vrstica 585 ⟶ 579:
Prešeren.
 
Tudi za Savo je jelo kmalu vreti.-Ilovar in njegovi meščanski somišljeniki so ščuvali meščane in bližnje okoličane, Vrtnik pa je hujskal kmete po svoji okolici; tako so delali tudi drugi. »Ma­ščujmo se!»« to je bilo geslo vsem vsta­šem; gospodo so namerjali potolči, zase pa pridobiti »staro pravdo«.
 
Ali tudi gospoda ni držala križem rok. V Ljubljani in v Celju so se bile zbrale glavne čete brambovcev in kmalu pomaknile proti jugu za Savo. Pri Bre­žicah se je imel vršiti boj z uporniki, tukaj je bila njihova moč.
Vrstica 591 ⟶ 585:
Vrtnika v tem času ni bilo skoro ni­koli doma, vedno se je vozaril okrog. Odhajal je večinoma po noči in tako tudi prihajal. Bal se je namreč, da ga sicer ne opazi gospoda in ne prepreči le­pih načrtov. Postal pa je Vrtnik med tem tudi precej osoren in zbadljiv z doma­čimi ljudmi. Žena mu ni mogla nikoli prav storiti, in ravno tako ne družina. Kadar se je po noči odkodi pripeljal, razjezil se je nad hlapcem, ako ga ni
 
11OPodgoričan:
110 Podgoričan:
 
je, pa bode minulo. Saj nismo za ta svet. Tukaj je trpljenje kratko, tam bode pa večno veselje. Ce sva prav reveža, tega svetega upanja pa ne dam za cesarski grad!« In vselej je pristavil: »Ulmerjeva gospa so mi to upanje živo vtisnili v srce; večna jim hvala!»« V bolezni, ko je še hujša revščina obiskala našo družinico, tolažil se je vedno s tem in blagroval vašo rajno mamo. Nikdar ga niso potlačile ne bolečine, ne stradanje, ne negotova prihodnost najinih otročičev; zaupanje na Boga ga je osrčevalo do zadnjega trenutka; tako je umrl, udan v božjo voljo. Danes, ko njega ni več, prišli ste vi, Ulmerjeve gospe angeljska hčerka, tolažit ubogo vdovo.«
 
Lepšega plačila ni mogel dati celi svet Pavlini dobrotljivosti, nego te pre­proste besede. Kakor zamaknjena je sklenila roki in vzdihnila polglasno: »Oj mama, izprosi še očetu vere in upanja!»«
 
Precej časa sta se še pogovarjali bo­gatega tovarnarja hči in uboga vdova. Bili sta jednakega mišljenja in jednakih src, ker sta bili jednake vere. Tolažbo in živo radost je pustila Pavla za se­boj v mračni kleti, ko je odhajala. — Blaženstva in sreče se je tudi njej to­pilo srce.
Vrstica 610 ⟶ 604:
(Konec.)
 
VI. Okrog sta se vodila, Po semnju sta hodila.
 
Šaljiva pesem.
 
K, .obaleževKobaležev Matija sploh ni bil tak ((Zakaj bi se jaz ne smel ženiti? mož, da bi se do sile poganjal za kako Zakaj ne?»« zagodrnjal je tedaj predse in stvar; tudi ni nikjer zapisano, da mu naštel si je, kaj ima, kaj je njegovega. ženitev nikakor ni smela izpodleteti. Kaj pa nevesta, Zlatorepka? Hodila Vendar — ženitev je ženitev; marsi­je okoli ljudij, jezila se in zabavljala komu zmeša glavo, kaj bije ne Matiji! čez župana in vpila: Na paši je imel dovolj časa, da je pre­»Vzela se pa bodeva, če se prav žu­mišljal svoje želje, kakor tudi Adamo­pan sedemkrat na glavo postavi. Dovo­vega očeta trde besede. liti nama mora.»«
 
Kako se je ženil Kobaležev Matija?
Vrstica 620 ⟶ 614:
Bratje Matijevi niso bili nič kaj za­dovoljni, da bi se oženil. Morda so mu bili nevoščljivi. Domov so hodili kregat Matijo in mu prepovedovat ženiti se. Matija je bil pa gluh za take prepovedi in opomine. Delal je svoj pot, kar je imel, in hodil župana prosit in pri­ganjat za dovoljenje toliko časa, da je naposled na rožnivenško nedeljo dobil res ženitbeno dovoljenje. Strašno je bil vesel. Smejal se je sam sebi in brž tekel Zlatorepki povedat, da ni nobene ovire več za svatbo.
 
»0O, hvala Bogu in sveti Marijani!»« vzklikne Zlatorepka, ko zve to preve­selo in zaželeno novico. »Sedaj pa vi­dim, da nisem zastonj molila in nisem.»«
 
»Kaj si tudi ti molila, Marijana, in si? Jaz sem tudi molil in na božjo pot k Svetemu Antonu sem se obljubil, ako se vse dobro zvrši.»«
 
»Lej, lej, pojdeva pa oba skupaj, saj je v sredo semenj tam gori pri Svetem Antonu.»«
 
»Prav, pa pojdiva!»«
 
»Obkorej? Dopoldne, ali popoldne?«
 
»E, dopoldne, da ujameva mašo. Saj te pridem poklicat, da pojdeva skupaj.»«
 
Zlatorepka je bila prav zadovoljna in sedaj je povsodi pravila, da se ona in Matija vzameta, da so Adamov oče morali dati dovoljenje.
Vrstica 654 ⟶ 648:
kar po semnju, razkačilo in razjezilo jih je še bolj. Popito vino jih je osr­čilo in napolnilo z bojnim duhom. Pre­klinjevaje teko pod lipo k Strahu.
 
»Sta že tukaj»«, zavpije brat Janez,
 
ko ju ugleda.
Vrstica 660 ⟶ 654:
Ljudje ostrme.
 
»Kje sta?»« vpraša brat Jože; ko ju
 
ugleda, skoči na deske, prestopi trikrat
Vrstica 680 ⟶ 674:
potegniti s sedeža.
 
»Jojmene! Matija, brani me!»« zajavka
 
obupno Zlatorepka.
 
»Pusti jo! Boš pustil, ti ocepek ti! Kaj ji hočeš?»« razkorači se Matija in zgrabi brata.
 
A v istem hipu sta poleg tudi druga brata in zgrabita besnečega Matijo. Drugi ljudje planejo s sedežev, zakaj vsak se je bal za svojo glavo, ker niso še vedeli, za kaj se gre. Ko so pa zvedeli, kako je vsa reč, smejali so se na vse grlo, vpili in tolkli z rokami. Ljudje so kar obstopili prepirajočo se družbo. Matija se je grozno branil bratov in otepal z rokama, kar je .mogel, in tudi Zlato­repka ni več prosila Matijeve pomoči, ampak se je sama spustila v bodočega svaka. Boj je bil hud. Hipoma je bila gologlava, a tudi ona mu je šinila z rokama v obraz in lase, a ne brez sledu. Matija in Zlatorepka se nista dala razgnati. Držala sta se kakor dva klopa svojih mest, a bratje, seve, so neusmiljeno nabijali Matijevo bučo in hrbet ter suvali Zlatorepko. Bog ve, kako bi se bilo izšlo vse to, da ni po­segla vmes oborožena pravica v podobi
 
c. kr. orožnikov. Ker so samo za to na
Vrstica 696 ⟶ 690:
Zlatorepka se ni ustavila nikjer več na semnju, ampak je tekla naravnost po rebri navzdol. Matija si ni znal po­magati drugače, kakor da jo je tudi pocedil za njo.
 
»Marijana! Marijana! Počakaj !»« vpije in sope za njo.
 
Pa ona se niti ne ozre in teče svojo pot. Matija jo doide šele med njivami, ko se je bila že upehala.
 
»0O Bog nas varuj! Hitra si pa, hitra«, reče, ko jo doide.
 
»Kaj hodiš zopet za menoj ? Poberi se, saj te ne maram«, odreže se ona in ga niti ne pogleda.
 
Matijo so grozno poparile te osorne besede.
 
»0hOh, Marijana, kako si čudna! Kaj morem jaz za to, saj sem jih tudi jaz dobil.»«
 
»To pa ne, tvoji bratje me že ne bodo tepli, in me ne bodo! Rajša pustim­tebe in se ne možim nikdar.»«
 
»0hOh, Marijana, le tega ne, tega pa ne, skesati se nikar!« cTepli me ne bodo! Tepsti se ne
 
dam!»«
 
»Saj te ne bodo.«
Vrstica 724 ⟶ 718:
poročiva kmalu, ker tako ne maram
 
biti več, da bi se mi ljudje smejali in me pretepali tvoji bratje.« »0O, o, to se pa lahko zgodi. V treh nedeljah sva pa skupaj, ako hočeš.« aLe; ako ne, sva pa narazen, in po­tem nikdar več.«
 
Sedaj gresta lepo v Zagorico domov, in predno se razideta, obljubi ji Matija, da stopi h gospodu oglasit oklic.
Vrstica 778 ⟶ 772:
Toda glas je bil tak, da ni pomenil nič dobrega. Prebero dovoljenje. »Kdo sta?« »Jaz sem Kobaležev Matija iz Zago­
 
rice«, pove Matija, »ta je pa Marijana Zlatorepka, tudi iz Zagorice.« »Hm, hm, in vidva se hočeta vzeti?« zamrmrajo polglasno gospod. »Koliko ste stari?« vprašajo gospod, obrnjeni k Matiji. »0O sv. Matiji sem jih bil triinpetdeset let ali kali.«
 
»No, lepa starost. In vi?«
Vrstica 788 ⟶ 782:
»Vi triinpetdeset in vi oseminštiri­deset let?«
 
»Da»«, potrdita oba.
 
»In vidva se hočeta vzeti?«
Vrstica 794 ⟶ 788:
»Da, gospod.«
 
»In sta premislila ?»«
 
»Da, gospod.«
Vrstica 800 ⟶ 794:
»Dobro premislila?«
 
»Dobro.»«
 
Gospoda je ujezilo, ker sta tako resno potrjevala za njim. »No, vi, Matija, zakaj se hočete že­niti?« vprašajo gospod. Matija obmolkne, ker res ni vedel, zakaj se ženi prav za prav. »No, le povejte, zakaj se hočete ože­niti !»« »E, zakaj, zakaj, zakaj se pa drugi ? Oženiti se mislim, pa je.«
 
»A, tako? Torej kar tje na slepo srečo, brez pomisleka, brez vzroka? In vi, Marijana, zakaj se hočete omožiti?«
Vrstica 822 ⟶ 816:
»Jej, jej, so pa hud gospod. Bog ve, kdo jih je tako naščuval zoper naju. Sami od sebe ne morejo biti tako hudi, saj jim nisva nič prizadejala.«
 
»Hudi so bili, jaz sem se vedno bal, da bi mi ne segli v lase.»«
 
«Z najinim zakonom že ne bode nič.»«
 
Matija globoko vzdahne. Vsa potrta gresta skoraj molče v Zagorico. «No, kdaj bodeta naredila?« vpraše­vali so ljudje. Zmajevala sta z glavama in Zlato­repka je vpila: »Bodete že videli, saj ni da bi mo­rali vse naprej vedeti!«
Vrstica 844 ⟶ 838:
»Kaj bi ne mislila, saj radi govore. Lepo jim povej in razloži, pa bodo do­volili!«
 
»E, pa naj bode, saj bodo menda res dovolili ženiti se.»«
 
In Matija se obleče in gre.
Vrstica 858 ⟶ 852:
»Prav. No, kaj pa poveste?«
 
»1, kaj ? Ženil bi se rad. Nevesto imam, dovoljenje tudi, in sedaj sem prišel tudi k vam prosit vas dovoljenja, ter da bi mene in mojo nevesto v cerkvi okli­cali.»«
 
Besede so mu šle tako gladko z je­
Vrstica 892 ⟶ 886:
Kako se je ženil Kobaležev Matija?
 
»Torej Matija Kobalež se pišete.»« »Prav tako.»« »Sedaj pa še drugo povejte o sebi,
 
o nevesti, kako živita, ali sta si kaj v rodu, ali sta dobro premislila.)) In Matija začne počasi praviti vso stvar tako, kakor je le on sam znal. Tega ne zapišem, ker je znano že vsakomu več ali manj.
Vrstica 898 ⟶ 892:
Gospod se mu niso izpodtikali nad nobeno rečjo, in ko konča Matija svojo pripoved, reko:
 
»Ako je vse res tako, v? .mitavzemita se v imenu božjem, ako se morata in se res rada vzameta!))
 
»Rada se pa, rada; ona me vedno priganja.« »No, pridita torej oba k izpraševanju
Vrstica 938 ⟶ 932:
»Pa v torek«, pravi Matija.
 
»V torek pa ne, v torek pa ne, v torek pa že ne!« oglasi se Marijana. »Zakaj ne?« vprašajo gospod. »Kaj ? — Menite, da se bodeva v to­
 
rek poročala? Kaj sva berača ali kali? Naka, v torek pa že ne!« »E, saj je vse jednako«, opomni Ma­tija. »V torek pa že ne, v torek ne. Rajša nikoli!« pravi jezno Zlatorepka. »Torej pa v sredo zjutraj«, določi gospod.
Vrstica 973 ⟶ 967:
opomin mi je vsplaval v znane kraje.
 
Pozdravljeni solnčni hribci, pozdrav­ljene mi bele hiše, pozdravljene prijazne vasice v lepi, vinorodni dolini čudovite notranjske zemlje ! Pozdravljene osivele razvaline starega gradu, pogostokrat po­zdravljen senčni gaj, čegar tajnostni šum odmeva še sedaj v mojem srcu! Poslušal sem nekdaj ta šum, ljubil sem gaj, občudoval ljudi, po njem šetajoče; tudi sedaj ga ljubim, premišljujem te ljudi in jih umevam.
 
Mnogokrat krije človeško življenje neprodirna skorja vnanjega bleska, pod katerim bije srce mnogo nemirneje, ka­kor v navadni preprostosti. Skromen pla­ninar v gorski koči je dostikrat srečnejši od bogatina v dolini. Tam gori čista sapa, vedro nebo in vedro čelo, tu doli mračni vzduh mračno lice in mračne misli.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Kako_se_je_ženil_Kobaležev_Matija«