Kako se je ženil Kobaležev Matija: Razlika med redakcijama

»V semenj, po koze«, odgovarja ra­dovednežemradovednežem.

V semenj prišedši je šel najprej v cerkev k sveti maši in tam je molil za dobro kupčijo. Ko je prišel nadležni cerkovnik s tisto pušico do njega, spu­stilspustil je celoceló krajcar vanjo za boljši uspeh.

Po maši se je preril iz cerkve in niti ozrši se na trgovske šotore in mize, kjer se prodaja tista potrebna in nepo­trebnanepotrebna drobnjav, krene tje na kozji se­menjsemenj, ki je bil že takrat poleg živin­skegaživinskega v tistem kamenju in brinju, samo da so bili takrat kozji semnji veliko večji, kakor so dandanes, saj pri nas kmalu koze več poznali ne bodo. Ko­žarjeKozarje je Matija poznal dobro, saj je po­znalpoznal vso KrajinoKrájino. Pri tistem imenitnem kožarjukozarju Andražu s Korinja * se ustavi.

»Matija, kupuješ ali kalikâli?« vpraša ga Andraž, udari s palico po kozah, da se mu umaknejo, in stopi k njemu.

»Lej ga, kako si čuden! Zase kupu­jemkupujem, pa ne vseh, samo dve, ali razumeš, Andraž?«

»Kaj še ne veš? Doma, na Kobale­ževiniKobaleževini, v Zagorici.«

»A, a, a!« začudi se kožarkozár.

»Kaj zijaš? Prodaš ali ne prodaš? Ako ne, grem naprej.«

Ker je Andraž rad prodal, skleneta s pomočjo drugih kožarjevkozarjev in mešetarja Kravajca kupčijo za osem goldinarjev, sedemnajst grošev in dva krajcarja brez pijače. Matija odšteje previdno denar, Andraž mu dadá kozi.

Vesel je bil Matija in zadovoljen, Za­goričaniZagoričani pa so se čudili in smejali, ko je gnal koze po vasi.

== II. ==