Kako se je ženil Kobaležev Matija: Razlika med redakcijama

<poem><p align=right>Sredi vasi, sredi vasi

Lesena bajtica stoji.

 

Torej v Zagorici, nad tisto lužo, stoji nizka, lesena koča. Na Kobaleževini se pravi, in prebivalci njeni se pišejo za Kobaleže in se bodo še takó pisali, ako Bog dá. Ime prihaja najbrž od tega, ker stoji koča nekoliko na višku, ker tako nekam kobali skalnat greben. Gospodarskega poslopja ni, hlev in koča sta pod jedno streho, in majhen svinjaček je na koncu hleva, kateri glasno priča, da je v boljših in cenejših časih krulil ščetinar na Kobaleževini. Dobrih pet korakov pred vežo rase hruška drobnica, katero je vsadil kak ded, da se še dandanes valjajo trudni Kobaleži v njeni senci. Nekaj zanikarnih, trnastih in trdih češpelj rase za kočo, katere pa samo cvetó, a nikdar nič ne obrodé.

<poem><p align=right>Sam je bil, sam

Leto in dan.

 

Na Kobaleževini je bilo odslej živah­neje, zakaj v hlevu sta meketali kozi, okoli koče so brskale tri stare kokoši in tri jarčice, pa še kaka druga golazen se je našla; vse to je bilo Matijevo, kateri je imel sedaj mnogo dela. Za­rana je vstajal in pozno legal, kar je v kmečkem stanu pač navadno. Ker je bil podedoval za materjo tudi tisto po­sodo, lončeno in leseno, kupil ni nič takega. Zjutraj je najprej pomolzel, sku­hal si in zajutrkoval, izpustil z grede kokoši, vzel palico, zatvoril kočo, izpu­stil kozački iz hleva ter ji gnal na pašo v reber. Ob jednajstih ji je prignal do­mov in skuhal južino, za tem je šel na njivo gledat, kako rase, populit slak in plevel, in kar je bilo drugega po­trebnega. Predno je šel popoldne past, pobral je jajca iz gnezda in shranil, da ja proda Zlatorepki. Pred Marijinim zvo­