|
'''Zabavljica.'''</p></poem>
Na Kobaleževini je bilo odslej živahneježivahneje, zakaj v hlevu sta meketali kozi, okoli koče so brskale tri stare kokoši in tri jarčice, pa še kaka druga golazen se je našla; vse to je bilo Matijevo, kateri je imel sedaj mnogo dela. ZaranaZarana je vstajal in pozno legal, kar je v kmečkem stanu pač navadno. Ker je bil podedoval za materjo tudi tisto posodoposodo, lončeno in leseno, kupil ni nič takega. Zjutraj je najprej pomolzel, skuhalskuhal si in zajutrkoval, izpustil z grede kokoši, vzel palico, zatvoril kočo, izpustilizpustil kozački iz hleva ter ji gnal na pašo v reber. Ob jednajstih ji je prignal domovdomov in skuhal južino, za tem je šel na njivo gledat, kako rase, populit slak in plevel, in kar je bilo drugega potrebnegapotrebnega. Predno je šel popoldne past, pobral je jajca iz gnezda in shranil, da ja proda Zlatorepki. Pred Marijinim zvozvonjenjem je prignal s popoldanske paše in potem je pomolzel kozi, skuhal večerjo, povečerjal in legel spat. Tako je živel dan za dnevom prav jednolično in preprosto. No, včasih se je vendar zgodila kaka izprememba, saj itak ni skoraj nobene reči pod milim Bogom brez izjeme. In kake izjeme so bile to?
Včasih je prišel domov na KobaleževinoKobaleževino kateri služečih bratov, ker je bil zbolel, ali pa šel pred časom iz službe. Matija ga je prav po bratovsko vsprejel, to se pravi, oštel ga je prav pošteno, zakaj pohajkuje in potem — sevesevé — ga je redil najbolje, kolikor je mogel. Ko pa je odhajal, okregal ga je še jedenkrat, češ, naj ne pride več lenarit domov. Tudi oni se je poslovil po bratovskobratovsko, tako namreč, da je domačina za plačilo prav lepo ozmerjal. Potem je bila izjema, kadar sta kozi storili; takrat je imel pač dela čez glavo, da se je kar potil in po noči niti spati ni mogel, niti smel. Največja in najsitnejša izjema v njegovem življenju pa je bila takrat, kadar je obolel, kar se je zgodilozgodilo večkrat. Takrat je bilo na KobaleževiniKobaleževini strašno puščobno in žalostno. Kozi sta v hlevu meketali in se zaletavalizaletavali v vrata, kokoši so kokodakale okoli hiše; v koči, na tisti starodavni postelji, na kateri sta umrla oče in mati, ležal je in ječal bolni Matija brez postrežbepostrežbe. Niti požirka hladne vode mu ni imel kdo ponuditi ali pa skuhati gorke jedi, katera se bolnemu telesu tako dobro prilezeprileže. Vselej je dokaj časa minulo, predno je prišel kak vaščan mimo in videl, da je treba pomoči, ali se je pa oglasila Zlatorepka, pobirajoč jajca. Hudobni jeziki trdijo, da je zvita in za kupčijo vneta Zlatorepka ne baš bistroumnega Matijo ob takih prilikah strahovito opeharila. A Matija se zaradi tega ni jezil nikdar.▼njenjem je prignal s popoldanske paše in potem je pomolzel kozi, skuhal večerjo, povečerjal in legel spat. Tako je živel dan za dnevom prav jednolično in preprosto. No, včasih se je vendar zgodila kaka izprememba, saj itak ni skoraj nobene reči pod milim Bogom brez izjeme. In kake izjeme so bile to?
V bolezni je Kobaležev Matija bridko pogrešal blagodejne ženske roke, katerakatera bi mu bila stregla in pomagala nositi bridkosti in težave, ki navdajajo bolnega človeka. In ravno v bolezni je cestočesto vzdihoval: ▼▲Včasih je prišel domov na Kobaleževino kateri služečih bratov, ker je bil zbolel, ali pa šel pred časom iz službe. Matija ga je prav po bratovsko vsprejel, to se pravi, oštel ga je prav pošteno, zakaj pohajkuje in potem — seve — ga je redil najbolje, kolikor je mogel. Ko pa je odhajal, okregal ga je še jedenkrat, češ, naj ne pride več lenarit domov. Tudi oni se je poslovil po bratovsko, tako namreč, da je domačina za plačilo prav lepo ozmerjal. Potem je bila izjema, kadar sta kozi storili; takrat je imel pač dela čez glavo, da se je kar potil in po noči niti spati ni mogel, niti smel. Največja in najsitnejša izjema v njegovem življenju pa je bila takrat, kadar je obolel, kar se je zgodilo večkrat. Takrat je bilo na Kobaleževini strašno puščobno in žalostno. Kozi sta v hlevu meketali in se zaletavali v vrata, kokoši so kokodakale okoli hiše; v koči, na tisti starodavni postelji, na kateri sta umrla oče in mati, ležal je in ječal bolni Matija brez postrežbe. Niti požirka hladne vode mu ni imel kdo ponuditi ali pa skuhati gorke jedi, katera se bolnemu telesu tako dobro prileze. Vselej je dokaj časa minulo, predno je prišel kak vaščan mimo in videl, da je treba pomoči, ali se je pa oglasila Zlatorepka, pobirajoč jajca. Hudobni jeziki trdijo, da je zvita in za kupčijo vneta Zlatorepka ne baš bistroumnega Matijo ob takih prilikah
»Oh, zakaj mi je umrla rajna mati? Zakaj mi ni dal ljubi Bog nobene sestresestre? ))«▼strahovito opeharila. A Matija se zaradi tega ni jezil nikdar.
Čudno je odmevalo vzdihovanje od črvivih sten. In zamislil se je, kako krasno bi mu bilo potem biti bolnemu, ako bi imel še mater ali pa sestro za postrežbo. Kake druge ženske si ni želelželel nikdar v kočo, na ženitev pa celoceló mislil ni. ▼Kako se je ženil Kobaležev Matija?
▲V bolezni je Kobaležev Matija bridko pogrešal blagodejne ženske roke, katera bi mu bila stregla in pomagala nositi bridkosti in težave, ki navdajajo bolnega človeka. In ravno v bolezni je cesto vzdihoval:
▲»Oh, zakaj mi je umrla rajna mati? Zakaj mi ni dal ljubi Bog nobene sestre?))
v
▲Čudno je odmevalo vzdihovanje od črvivih sten. In zamislil se je, kako krasno bi mu bilo potem biti bolnemu, ako bi imel še mater ali pa sestro za postrežbo. Kake druge ženske si ni želel nikdar v kočo, na ženitev pa celo mislil ni.
Naposled vendar-le.
Bilo je na Vidovo nedeljo, ne vemo več, katerega leta, ko je bil v KompoljahKompoljah pri Svetem Vidu shod. Ker takrattakrat ni doma pri fari opravila, prižene Matija koze — imel je z mladiči že štiri — malo prej domov in se odpravi k maši v Kompolje. Prej tisti dan je bil prodal nekaj jajec, zato je tudi tisti drobiž poiskal in ga vzel seboj, ker nihče ne vevé, kaj se pripeti.
»Sveti Vid je črešenj sit,« pravi star krajinskikrájinski pregovor. O resničnosti tega pregovora se je tisto Vidovo nedeljo prepričal tudi Kobaležev Matija.
Okoli prijazne Kompoljske cerkvice je bilo vse polno rdečih črešenj; jerbas je stal poleg jerbasa, in tisti rjavi KrajinčanjeKrajinčanje in Krajinčanke tam od goragorâ so vpili na vsa usta:
»CajšnjeČájšnje, čajšnječájšnje!«
In ljudje so kupovali in zobali črešnje.
Ko je prišel Kobaležev Matija pred cerkev, ni se mogel ustavljati preprijaznemupreprijaznemu vabilu prodajalcev in pa črešnjamčrešnjam; stopi k nekemu krajinskemu znancu in vpraša:
»Po čem daješ?«
»Mero po dva krajcarja. Koliko namerimnamerim?«
»Daš tri mere za jeden groš?«
»Na, pa naj bode, zato ker si ti!«
Matija sname klobuk in nastavi, KrajinčanKrájinčan mu pa vsuje vanj tri zvrhane mere rdečih črešenj in spravi groš.
»Bode kaj kmalu pozvonilo?«
»Ne še tako hitro, lahko še sneš«, odgovori KrajinčanKájinčan.
Matija sede. na oklepni zid, dene klobukklobuk s črešnjami pred-se na kolena in pozoblje vse črešnje s koščicami vred. Pravijo, da ni vedel, ali imajo črešnje kosti. Prilegle so se mu. Med tem se je bilo nateklo ljudij iz dveh farafarâ, ki so napolnili ves prostor okoli cerkve. Nato je zazvonilo k maši. Matija vstane in se prerije v cerkev, ker se je ravnal po dobrem nauku, da ni pri maši, kdor ni v cerkvi. Gneča je bila strašanska, da se skoro ni mogel ganiti. Molil je, toda nič kaj zbrano. Krajinčanove črešnječrešnje so mu vedno rojile po glavi.
Po maši stopi Matija pred cerkev in potrpežljivo gleda črešnje, katere so ljudje kupovali.
»E, pa še jaz kupim, bodo pa za južinojužino odlegle, da kuhati ne bode treba«, reče sam v sebi, izvleče iz žepa nekaj drobiža in stopi h Krajinčanu.
»NameriNaméri, namerinaméri še štirikrat ali petkratpetkrat, da vzamem seboj«, reče KrajinčanuKrajinčanu, potegne iz žepa nekak robec in ga razprostrerazprostrè, KrajinčanKrájinčan mu pa nasuje črešenj.
Zadovoljen je korakal za ljudmi, ki so bili že po večjem odšli, ali pa ostali v Kompoljah pri sorodnikih. V robec je segal in gredegredé zobal črešnje; skozi log gredoč je sedel v senco in se gostilgostil s črešnjami. Niti polovico kupljenih ni prinesel domov.
Doma izpije posodo kozjega mleka zaradi vročine in pojé še one ostale črešnje; potem se pa vleže pod hruško. Toda nič mu ni bilo kaj dobro. PrihajalePrihajale so mu čudne slabosti in težilo ga je v želodcu, kakor da bi bil s svincem napolnjen. Pa trpel je, češ, bode že prešlo. Ležal je in čakal, da bi mu bilo bolje. Pa vrag si ga vedi, bolezen ni kar nič ponehala, ampak vsak hip se hujšala; ko je bilo čas gnati koze, videl je, da jih ne more. ▼
Doma izpije posodo kozjega mleka zaradi vročine in poje še one ostale
»Bodem pa jutri dalje pasel«, potolažipotolaži svojo pastirsko vest in se vleže v kočo na posteljo. ▼M. Š.: Voditelja kmetov.
Nečem na drobno popisovati, kako mu je bilo. Samo to povem, hudo mu je bilo, da se je zvijal na postelji od bolečin in žejalo ga je, a niti kaplje vode ni imel, da bi nekoliko potolažil silno žejo. Mislil je, da je pred zadnjo uro, in pri tej grozni misli mu je utripaloutripalo srce in vznemirjala se je kri, da je bil radi smrtnega strahustrahú ves moker. ▼▲črešnje; potem se pa vleže pod hruško. Toda nič mu ni bilo kaj dobro. Prihajale so mu čudne slabosti in težilo ga je v želodcu, kakor da bi bil s svincem napolnjen. Pa trpel je, češ, bode že prešlo. Ležal je in čakal, da bi mu bilo bolje. Pa vrag si ga vedi, bolezen ni kar nič ponehala, ampak vsak hip se hujšala; ko je bilo čas gnati koze, videl je, da jih ne more.
»Oh, da bi imel vsaj jednega človeka pri hiši, da bi ne bil tako sam, da bi mi kaj postregel, in bi se pomenil ž njim«, vzdihoval je in mislil, koga bi imel pri sebi. ▼
▲»Bodem pa jutri dalje pasel«, potolaži svojo pastirsko vest in se vleže v kočo na posteljo.
In kar hipoma, kakor bi se bila utrnilautrnila zvezda na jasnem nebu in se spustilaspustila na zemljo, zasveti se mu nekaj v glavi, neka čudna, nova, nenavadna miselmisel, katere se je skoro ustrašil. Ta miselmisel je bila — čujte! — ženitev. In iz te nove misli so se porodile v njegovih možganih še druge, vabljive misli. MislilMislil je, da bi mu potem nikdar več ne bilo tako dolgčas, kakor nocoj, in še druge ugodnosti in olajšave so mu prihajaleprihajale na um. Kuhati bi ne bilo treba, prati tudi ne, in še marsikaj drugega ne, in sam bi se takrat oddahnil in odpočilodpočil. Tako je mislil in mislil. ▼▲Nečem na drobno popisovati, kako mu je bilo. Samo to povem, hudo mu je bilo, da se je zvijal na postelji od bolečin in žejalo ga je, a niti kaplje vode ni imel, da bi nekoliko potolažil silno žejo. Mislil je, da je pred zadnjo uro, in pri tej grozni misli mu je utripalo srce in vznemirjala se je kri, da je bil radi smrtnega strahu ves moker.
Drugega dnedné ga je pustila tista strašna, smrtna bolezen, toda pustila ga ni miselmisel na ženitev. ▼»Oh, da bi imel vsaj jednega človeka pri hiši, da bi ne bil tako sam, da bi
▲mi kaj postregel, in bi se pomenil ž njim«, vzdihoval je in mislil, koga bi imel pri sebi.
▲In kar hipoma, kakor bi se bila utrnila zvezda na jasnem nebu in se spustila na zemljo, zasveti se mu nekaj v glavi, neka čudna, nova, nenavadna misel, katere se je skoro ustrašil. Ta misel je bila — čujte! — ženitev. In iz te nove misli so se porodile v njegovih možganih še druge, vabljive misli. Mislil je, da bi mu potem nikdar več ne bilo tako dolgčas, kakor nocoj, in še druge ugodnosti in olajšave so mu prihajale na um. Kuhati bi ne bilo treba, prati tudi ne, in še marsikaj drugega ne, in sam bi se takrat oddahnil in odpočil. Tako je mislil in mislil.
▲Drugega dne ga je pustila tista strašna, smrtna bolezen, toda pustila ga ni misel na ženitev.
Sklene ženiti se, čim najprej se bode mogel.
<center>(Dalje prih.)</center>
kmetov.
Voditelja
(Črtica iz časa kmetovskih uporov. •— Spisal M. S.)
začetkom 16. stoletja so bili za našo domovino žalostni časi. Mogočna gospoda, ki je imela takrat vso oblast čez podložnike, mučila je uboge tlačane dostikrat le preveč. Ni se čuditi, da je zbok tega sicer mirni kmet popustil oralo ter zagrabil za vile, motiko in drugo tako orodje, da je rabi zoper gospodo. Najbolj se je širil upor 1. 1516. po Dolenjskem in sosednem Štajerskem ter tam popustil marsikak spomin na
opustošenem polju in propalih kmetijah. Konec vsem takim uporom je bil običajno za kmete jarem, še hujši od prejšnjega, jarem, ki je upornike globoko ponižal in pokazal, da si sami ne smejo delati pravice.
V teh burnih in negotovih časih je stalo za Savo, ne daleč od tam, kjer priteka vanjo zelena Mirna, veliko kmetijsko poslopje Vrtnikovo. Njega gospodar Matevž je bil po vsej soseski znan za
Podgoričan: Kako se je ženil Kobaležev Matija?
Kako se je ženil Kobaležev Matija?
== III. ==
(Vesela povest. — Spisal Podgoričan.)
III.
»Katero pa vzamem?« Tako je do tistega dne mislil Kobaležev Matija. Ko bi bil imel Matija že od prej kaj pripravljenega, ne bilo bi mu delalo sedaj nobene preglavice. Sel bi bil k nji in ji rekel: »Vzemi me!« pa bi bilo vse v kraju. Matija si je moral nevesto šele poiskati. Sklenil pa je bil, da jo poišče v vasi, ali vsaj blizu kje.
Premišljal je in premišljal, katera bi bila zanj. Našteval si je vsa Zagoriška dekleta na prste, in pri vsaki pretehtal in prerešetal, ali je zanj, ali ni. Toda ta je bila premlada, ona prelepa, ona prebogata, — take in druge napake so imela brhka Zagoriška dekleta.
| 