Wikivir

Kako se je ženil Kobaležev Matija: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Mirjam (pogovor | prispevki)
508 urejanj
Brez povzetka urejanja
Mirjam (pogovor | prispevki)
508 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 156:
== III. ==
 
<poem><p align=right>In se zaroti,
In se zaroti, Da ženo dobi.▼
'''Zabavljica.'''</p></poem>
 
»Katero pa vzamem?« Tako je do tistega dnedné mislil Kobaležev Matija. Ko bi bil imel Matija že od prej kaj priprav­ljenegapripravljenega, ne bilo bi mu delalo sedaj no­benenobene preglavice. SelŠel bi bil k nji in ji rekel: »Vzemi me!« pa bi bilo vse v kraju. Matija si je moral nevesto šele poiskati. Sklenil pa je bil, da jo poišče v vasi, ali vsaj blizu kje.
 
Premišljal je in premišljal, katera bi bila zanj. Našteval si je vsa Zagoriška dekleta na prste, in pri vsaki pretehtal in prerešetal, ali je zanj, ali ni. Toda ta je bila premlada, ona prelepa, ona prebogata, — take in druge napake so imela brhka Zagoriška dekleta.
 
»Starejša bode za-me; te so pre­mladepremlade, ker imam tudi sam že nekaj let«, reče sam pri sebi.
 
A sedaj pregleda v mislih vse vdo­vicevdovice in ostarele samice. »PonosenPonošen čre­veljčrevelj ni dober«, pravi znan pregovor, in po tem pregovoru se je ravnal Matija. Vdove je dal na stran in ostale so mu na izbiro same samice, ako se je hotel ženiti v vasi.
 
Pravijo, da je ležal pod hruško na trebuhu, podpiral si z rokami glavo, gledal na lužo, kjer so ženske prale perilo in korenje, in opazoval, katera je najpridnejša.
 
»Kreveljca je prestara, Tonzljevka preklepetava, Mihčevka prenerodna« , godrnjal je pred se in nobena mu ni ugajala. Takrat pa pride Zlatorepka po vasi s košem na roki in se ustavi pri ženskah. Matija se začudi sam sebi, udari se nekoliko s prsti ob čelo in pravi:
 
nil»Boljše ni zame, kakor Zlatorepka! Priletna je, močna tudi, kakor nalašč zame.« Kako, da se ni že poprej spomnil Zlatorepke! CimČim dalje je mislil o njej, tem bolj mu je ugajala. Videl je samo njene dobre lastnosti. Veselilo ga je zlasti to, ker zna pridobiti Zlatorepka s kupčijo denarja. V duhu se mu je vse lepo razpredlo. Videl je, kako bode nosila Zlatorepka jajca in piščeta do­movdomov, kako bode on doma prešteval, vkladal v koše. Kadar se bode napra­vilanapravila v Trst, odpeljal ji bode voziček do BlokBlôk, da se »ona« ne bode utrudila preveč. Koze bode še imel, toda pasel jih bode samo kak sosedov pastirček, sam redkokrat. V koči tudi ne bode več tako pusto in dolgočasno, saj ne bode več sam, ampak bode tudi gospo­dinjagospodinja in pogovarjal se bode ž njo, ka­darkadar bode le hotel.▼
▲In se zaroti, Da ženo dobi.
 
Iz teh sanjarij se vzbudi še le, ko Zlatorepke več ni bilo na vasi. Vstane in gre v kočo s trdnim namenom, da Zlatorepko zasnubi. Ko se o prvi priliki oglasi pri njem za jajca, razodene ji svoj trdni sklep in jo poprosi, naj se preseli k njemu v kočo. Poprej seveda se naredi vse, kar je treba pri gosposki in v cerkvi. Potem bode on gospodar tudi Zlatorepkinega denarja, kar je j akojako imenitna stvar. Ugibal je samo še to, kaj poreče Zlatorepka, bode li zado­voljnazadovoljna, ali ne. Spodobilo bi se pač, to je vedel, iti na njen dom in ji razodeti svoje želje, a vedel je tudi, da bi ljudje takoj rekli kaj napačnega. Zato rajši tega ni storil, da bi se ne dal preveč ljudem v zobé, saj itak več povedó, kakor je treba.▼
Zabavljica.
 
udari se nekoliko s prsti ob čelo in pravi:
 
»Boljše ni zame, kakor Zlatorepka! Priletna je, močna tudi, kakor nalašč zame.« Kako, da se ni že poprej spom­
 
v
 
▲nil Zlatorepke! Cim dalje je mislil o njej, tem bolj mu je ugajala. Videl je samo njene dobre lastnosti. Veselilo ga je zlasti to, ker zna pridobiti Zlatorepka s kupčijo denarja. V duhu se mu je vse lepo razpredlo. Videl je, kako bode nosila Zlatorepka jajca in piščeta do­mov, kako bode on doma prešteval, vkladal v koše. Kadar se bode napra­vila v Trst, odpeljal ji bode voziček do Blok, da se »ona« ne bode utrudila preveč. Koze bode še imel, toda pasel jih bode samo kak sosedov pastirček, sam redkokrat. V koči tudi ne bode več tako pusto in dolgočasno, saj ne bode več sam, ampak bode tudi gospo­dinja in pogovarjal se bode ž njo, ka­dar bode le hotel.
 
▲Iz teh sanjarij se vzbudi še le, ko Zlatorepke več ni bilo na vasi. Vstane in gre v kočo s trdnim namenom, da Zlatorepko zasnubi. Ko se o prvi priliki oglasi pri njem za jajca, razodene ji svoj trdni sklep in jo poprosi, naj se preseli k njemu v kočo. Poprej seveda se naredi vse, kar je treba pri gosposki in v cerkvi. Potem bode on gospodar tudi Zlatorepkinega denarja, kar je j ako imenitna stvar. Ugibal je samo še to, kaj poreče Zlatorepka, bode li zado­voljna, ali ne. Spodobilo bi se pač, to je vedel, iti na njen dom in ji razodeti
 
Podgoričan:
 
svoje želje, a vedel je tudi, da bi ljudje takoj rekli kaj napačnega. Zato rajši tega ni storil, da bi se ne dal preveč ljudem v zobe, saj itak več povedo, kakor je treba.
 
Po tem sklepu je Matija čakal in ča­kal ugodne prilike, toda Zlatorepke le ni bilo po jajca. Naložila je bila jajec in piščet ter šla v Trst, a k njemu je ni bilo. Matija je bil nevoljen nanjo, pa kaj, saj ni vedela, kaj ga teži. Na­posled se vendar ponudi ugodna prilika. Zlatorepka se je bila vrnila s praznimi kurniki iz Trsta in je zopet pleteničila od vasi do vasi okoli znancev in znank, nabirajoč jajec in raznašajoč kavo in drugo Tržaško robo, s katero je pre­skrbljevala pol doline. V delavnik po­poldne je bilo ob času, ko se je bližalo solnce večernim goram. Matija je bil v rebri. Sedel je na kamenu kraj steze, pasel koze, ki so smukale med grmov­jem in obirale sočno mladičje. Zamišljen je zrl doli na ravno polje, kjer je rmenelo žito, kjer so ljudje osipali koruzo ter pleli v prosu. Bog ve, kake misli so mu prešinjale dušo.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Kako_se_je_ženil_Kobaležev_Matija«