Wikivir

Kako se je ženil Kobaležev Matija: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Mirjam (pogovor | prispevki)
508 urejanj
Brez povzetka urejanja
Mirjam (pogovor | prispevki)
508 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 11:
}}
 
{{poglavja s piko |1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19}}
 
Zagorica je dolga vas v Suhi Krájini. Dobre četrt ure se hodi od kraja do kraja, in hiše se vrsté druga za drugo ob obeh straneh pota. Nekatere so čedne, zidane in lepo pobeljene, nekatere že odrte ali še nič ometane, veliko jih je pa tudi lesenih, zlasti tam okoli tiste imenitne póčene luže in v spodnjem koncu pod goro. Sevé, te so že stare. Drevja in vode nimajo odveč, preostaja jim pa trnja in kamenja. V tej vasi živi okoli pet sto Zagoričanov in Zagoričank, ki so moji najbližji sosedje.
Vrstica 176 ⟶ 177:
Iz teh sanjarij se vzbudi še le, ko Zlatorepke več ni bilo na vasi. Vstane in gre v kočo s trdnim namenom, da Zlatorepko zasnubi. Ko se o prvi priliki oglasi pri njem za jajca, razodene ji svoj trdni sklep in jo poprosi, naj se preseli k njemu v kočo. Poprej seveda se naredi vse, kar je treba pri gosposki in v cerkvi. Potem bode on gospodar tudi Zlatorepkinega denarja, kar je jako imenitna stvar. Ugibal je samo še to, kaj poreče Zlatorepka, bode li zadovoljna, ali ne. Spodobilo bi se pač, to je vedel, iti na njen dom in ji razodeti svoje želje, a vedel je tudi, da bi ljudje takoj rekli kaj napačnega. Zato rajši tega ni storil, da bi se ne dal preveč ljudem v zobé, saj itak več povedó, kakor je treba.
 
Po tem sklepu je Matija čakal in ča­kalčakal ugodne prilike, toda Zlatorepke le ni bilo po jajca. Naložila je bila jajec in piščet ter šla v Trst, a k njemu je ni bilo. Matija je bil nevoljen nanjo, pa kaj, saj ni vedela, kaj ga teži. Na­posledNaposled se vendar ponudi ugodna prilika. Zlatorepka se je bila vrnila s praznimi kurniki iz Trsta in je zopet pleteničila od vasi do vasi okoli znancev in znank, nabirajoč jajec in raznašajoč kavo in drugo Tržaško robo, s katero je pre­skrbljevalapreskrbljevala pol doline. V delavnik po­poldnepopoldne je bilo ob času, ko se je bližalo solnce večernim goram. Matija je bil v rebri. Sedel je na kamenu kraj steze, pasel koze, ki so smukale med grmov­jemgrmovjem in obirale sočno mladičje. Zamišljen je zrl doli na ravno polje, kjer je rmenelormenélo žito, kjer so ljudje osipali koruzo ter pleli v prosu. Bog vevé, kake misli so mu prešinjale dušo.
 
»O, Matija, tebi se pa dobro godi in se ti. Sediš lepo in dremlješ, drugi se pa potimo in garamo, da se Bogu usmili«, ogovori ga ženska z jerbasom na glavi; prišla je bila po stezi njemu za hrbet tako tiho, da je Matija niti čutil ni. Morda ni imel dobrega sluha.
 
Matija se stresne, ker ga je ne­pričakovaninepričakovani glas prestrašil, obrne se urno, in na obrazu se mu prikaže ve­seljeveselje.
 
»O, o, o, Marijana, kaj si ti? Lej, lej, od kodi pa prihajaš?« začudi se Matija, ko zagleda svoj ženski vzor, o katerem je sanjal že nekaj dnij. »Ustavi se in odpočij, saj vem, da te že noge bolebolé in te v glavo peče, ako ni jerbas pra­zenprazen!«
 
»Težko že nesem, nekoliko se od­počijemodpočijem, saj je še precejprecéj do noči. Po­magajPomagaj mi!«
 
Matija naglo vstane in poseže po jer­basujerbasu, ter ga kar sam prav mehko po­stavipostavi na tla.
 
»Kje si bila?«
 
»Gori na Korinju sem pobirala. ZeŽe davi sem šla gori, pa sem se do sedaj zamudila, saj vešvéš, da Korinjci ne pustepusté človeka iz hiše, dokler jim ne povepové vsega, kar vevé.«
 
Sedeta oba.
 
»Dolgo te že nisem videl; zakaj nič ne prideš, saj tudi moje kokoši nesonesó«, očita ji on.
 
»Veš, ne morem biti povsodi kmalu in zato poberem najprej okoli onih, ki niso zanesljivi, da mi druge ne poberopoberó, a nazadnje se oglasim pri svojih ljudeh.«
 
Matija ni znal odgovoriti. »No, Matija, kako je pa kaj tebi? Mislim, da se nič ne pritožuješ?«
 
»No, Matija, kako je pa kaj tebi? Mislim, da se nič ne pritožuješ?«
»Ne morem reči, da mi je slabo: stradam ne, hišo imam tudi svojo, le to me teži, da sem sam.))▼
 
▲»Ne morem reči, da mi je slabo: stradam ne, hišo imam tudi svojo, le to me teži, da sem sam.))«
 
»E, le potrpi: sam živel, sam umrl. Saj tudi meni ni za vse dobro, ker sem sama, vrh tega se pa še potikam po drugih stanovanjih, da sem ljudem na poti.«
Vrstica 216 ⟶ 219:
»No, le povej jo!«
 
»Veš kaj, Marijana, pridi ti k meni v mojo hišo!« pravi Matija prav počasi. Zlatorepka ga osuplo pogleda. »Matija, Matija, kje je tvoja pamet?
 
Zlatorepka ga osuplo pogleda.
Kaj pa ljudje poreko nama?«
 
»Matija, Matija, kje je tvoja pamet? Kaj pa ljudje porekó nama?«
Kako se je ženil Kobaležev Matija? 6 5
 
»Nič.«
Vrstica 228 ⟶ 231:
»Ne boj se! A čakaj, sedaj ti še jedno povem. Vzemiva se, in s tem zaveževa ljudem jezike.«
 
»Oh, Matija, saj sem vedela, da kaj prav nespametnega poveš. Oh, le ne­kolikonekoliko pomisli, jaz in ti — pa sveti zakon!«
 
»Kaj je to neki nespametnega? Kaj se ne ženijo ljudje, in midva sva še tudi prosta in krepka.«
Vrstica 238 ⟶ 241:
»Oh, midva — da bi se vzela!«
 
»Ali je to kaj čudnega? Kaj ni sve­tegasvetega zakona sam Bog Oče postavil?))«
 
»Kaj pa ljudje porekoporekó?«
 
»Pametna bodi, slušaj me, pa — vze­mivavzemiva se!«
 
Zlatorepki se ta misel ni zdela čisto napačna, samo privaditi se je ni mogla, ker jo je slišala prenenadoma.
 
»No, Marijana, ali si zadovoljna, ali ne? Povej!«

»Sedaj se še ne morem odločiti. Treba je poprej še dobro premisliti.)) «

»Kaj bi to premišljevala, saj si stara dovolj. Pa do jutri bodeš že premislila?«
 
»Jutri ti povem.«
 
»Le pridi s košem, pa se pomeniva do dobra.«
»Le pridi s košem, pa se pomeniva do dobra.« Se nekaj Cel Sel sedita tako, razgovar­jajoč se to in ono. In ko je že Marijana odhajala, za­vpije Matija za njo: »Nikar ne pozabi in jutri pridi, ke­sala se ne bodeš!« Za njo je gledal, dokler mu ni izgi­nila v vas. Zadovoljen je bil, ker ji je
 
Še nekaj časa sedita tako, razgovarjajoč se to in ono.
 
In ko je že Marijana odhajala, zavpije Matija za njo:
 
»Nikar ne pozabi in jutri pridi, kesala se ne bodeš!«
„DOM IN SVET!- 1893, štev. 2.
 
Za njo je gledal, dokler mu ni izginila v vas. Zadovoljen je bil, ker ji je povedal, kar ga je težilo. Upal je, da se Marijana ne bode branila.
 
V mraku skliče koze in jih požene domov, kjer bode imel morda kmalu svojo družico, sicer pozno, ali vendar.
 
== IV. ==
 
Ker sta se ljubila, Drug druz'ga sta snubila.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Kako_se_je_ženil_Kobaležev_Matija«