Kako se je ženil Kobaležev Matija: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 549:
Malokje v naši deželi je semenj tak, kakor pri Svetem Antonu na Rebri. Kako prijazen kraj je tukaj! Lepa cerkev je postavljena na položnem, gladkem brdu, okoli nje pa raste deset večstoletnih košatih lip. Blizu cerkve sta še dve hiši, namreč cerkovnikova hiša — nekdanje župnišče, in jedna kmečka hiša. Pač nihče, kdor se mudi nekaj ur v Dobrepoljah, ne zamudi iti k Svetemu Antonu. Od tam pregleda oko vse lepo, ravno polje. Najlepše je tedaj, kadar zori žito. Vsa ravnina je kakor velikanska preproga, prebarvana z najlepšimi barvami zelenih in cvetočih rastlin, pa rmenih, zorečih žit. Med njivami so velike vasi med zelenim drevjem s ponosnimi, belimi cerkvami, ki pričajo, da biva tu verno, slovensko ljudstvo. Po gorah pa raste zeleno bukovje in košato dobje. In še dalje, dalje na zahod vsplava pogled na divne griče pod silno Mokrico, do Svetega Primoža, Osolnika, Kureščeka in drugih vrhov, na katerih so kakor venec bele cerkve. Med cvetočimi lipami pa šumi rahla sapica in raznaša vonjavo na vse strani. Ob semanjih dneh so pod lipami gostilne. Odri so narejeni iz hrastovih hlodov in počez so položene močne deske. Pod milim nebom in v senci lip tešé tu sejmarji lakot in gasé žejo. Prodajalci imajo svoje blago v šotorih, ki so razstavljeni v dveh velikih vsporednih polkrogih okoli cerkve. Ribničanje razstavijo lončeno robo kar po zeleni trati in sedé poleg nje. Živina je pa v veliki ograji med mladim nasadom lip, ki obetajo za bodočnost lepo senco.
Pri drugi maši ob jednajstih opravita Matija in Zlatorepka obljubo, katero je bil Matija storil v sili. Kar je res, je res: pobožno sta molila, prav pobožno in dolgo. Ko opravita svojo pobožnost, gresta med gnečo okoli šotorov ter ogledujeta, kar je bilo na prodaj. Treba je bilo kupiti marsikaj. Ona si je kupila lepo rdečo ruto, blaga za krilo in
Priskrbevši si glavnih rečij, kreneta v Strahovo gostilno pod košato lipo, da si pogasita žejo in založita nekoliko kruha. Šumelo je ormenelo lipovo listje, pili so ljudje ter vpili in peli. Kmalu dobita mero vina in vogel belega kruha; ko jima pa ponudi vljudni gostilničar še mrzle pečenke, nista se je branila. Pila sta in jedla. Matija je naglo
Dobri znanci so si nekaj časa
»Sta že tukaj«, zavpije brat Janez, ko ju ugleda.▼
▲Priskrbevši si glavnih rečij, kreneta v Strahovo gostilno pod košato lipo, da si pogasita žejo in založita nekoliko kruha. Šumelo je ormenelo lipovo listje, pili so ljudje ter vpili in peli. Kmalu dobita mero vina in vogel belega kruha; ko jima pa ponudi vljudni gostilničar še mrzle pečenke, nista se je branila. Pila sta in jedla. Matija je naglo izpraznil kozarec, saj ni pil vina vsake kvatre; polagoma je pila ona. Bila ga je bolj vajena, ker ga je na poti v Trst cesto stisnila merico. In gostilničar je prinesel še drugo in tretjo mero. Vino razbrzda jezike. Skoraj je bil Matija zgovornejši kakor sicer. Nagne se k Zlatorepki in ji pripoveduje, kako jo ima rad, da že težko čaka blagoslova župnikovega. Njej se ie treslo srce zaradi velikega veselja in nepričakovane sreče. Tako sta bila zaverovana drug v drugega, da nista videla ničesar okoli sebe, ničesar čutila. Ne vem več, kolikero mero je gostilničar prednja postavil, ker čakal ni nič, da bi ga klicala, ampak, ko sta jo izpraznila, vzel jo je in napolnil.
▲Dobri znanci so si nekaj časa šepetali na ušesa, dregali se s komolci, pomežikovali si in se smejali. Neka dobra duša pa je povedala celo Matiievim trem bratom, ki so bili tudi na semnju, da pijeta Matija in Zlatorepka pod lipo pri Strahu. Matijevi bratje so bili že itak nevoljni, ker se je Matija ženil, a to, da pohaja z Zlatorepko že
»Kje sta?« vpraša brat Jože; ko ju ugleda, skoči na deske, prestopi trikrat in že je pri njiju; onadva pa ga nista opazila, tako sta bila zamišljena. Z jedno roko pograbi steklenico in kozarec ter ga podá gostilničarju, z drugo roko pa prime prestrašeno Zlatorepko.
»Ali sva prišla vkup, ti vražja čarovnica!« zakriči nad njo in jo hoče potegniti s sedeža.
»Jojmene! Matija, brani me!« zajavka obupno Zlatorepka.▼
▲»Sta že tukaj«, zavpije brat Janez,
▲Ljudje ostrme.
▲»Jojmene! Matija, brani me!« zajavka
»Pusti jo! Boš pustil, ti ocepek ti! Kaj ji hočeš?« razkorači se Matija in zgrabi brata.
A v istem hipu sta poleg tudi druga brata in zgrabita besnečega Matijo. Drugi ljudje planejo s sedežev, zakaj vsak se je bal za svojo glavo, ker niso še vedeli, za kaj se gre. Ko so pa zvedeli, kako je vsa reč, smejali so se na vse grlo, vpili in tolkli z rokami. Ljudje so kar obstopili prepirajočo se družbo. Matija se je grozno branil bratov in otepal z rokama, kar je mogel, in tudi
semnju, da vzdržujejo red, pritekli so takoj h krvavemu bratovskemu boju, ko so ga opazili. Orožniki so jih kmalu razdružili. Zlatorepka je vpila na vsa usta, potem jo pa ubere gologlava, z ruto v roki, jokajoč se in vpijoč, po semnju. Matija ne pomišlja nič, ampak pograbi vsi z vezenj z blagom, steče za njo med krohotom ljudij. Strah je vpil za njima, naj plačata, a slišal ni nobeden nič. Brate so pa obdržali orožniki, da niso planili za njima.
|