|
== VIII. ==
<poem><p align=right>Dobro zdravje, mlada nevesta, Tvoj'ga tovarša zdaj! Nar. pesem.
Tvoj'ga tovarša zdaj!
'''Nar. pesem.'''</p></poem>
Človek obrača, Bog pa obrne. GospodGospod Janez so bili Kobaleževemu MatijiMatiji zatrdili, da se ne bode oženil, toda zgodilo se je narobe. Gospod Janez so srečno odšli iz Dobrepolj, in za njimi so prišli drug gospod, drugačnegadrugačnega, usmiljenejšega srca. Izpolnili so župljanom radovoljno vsako prošnjo, da so jo le mogli. V Zlatorepkinem srcu je iznova oživelo upanje in kmalu po prihodu gospodovem reče obupanemu Matiji:
»Ti, Matija! Stopi, stopi h gospodu in reci jim, da bi se rada vzela! Pokaži jim dovoljenje! Vedeli bodo, da nama ne brani nihče.«
prihodu gospodovem reče obupanemu Matiji:
»Ali meniš, da bodo dovolili?«
»Ti, Matija! Stopi, stopi h gospodu in reci jim, da bi se rada vzela! Pokaži jim dovoljenje! Vedeli bodo, da nama ne brani nihče.«
ccAli»Kaj menišbi ne mislila, saj radi govoré. Lepo jim povej in razloži, dapa bodo dovolili?!«
»Kaj bi ne mislila, saj radi govore. Lepo jim povej in razloži, pa bodo dovolili!«
»E, pa naj bode, saj bodo menda res dovolili ženiti se.«
»Kaj pa vi?«
»Dober dan, gospod, in hvaljen bodi Jezus Kristus!« »Amen. Na veke. — Ha, ha, pozdraviti pa znate«, nasmejejo se gospod.
»Amen. Na veke. — Ha, ha, pozdraviti pa znate«, nasmejejo se gospod.
»Kaj bi ne znal, saj sem že star. Videl sem že mnogo duhovnih gospodov in še drugačnih.«
»Kaj bi ne znal, saj sem že star. Videl sem že mnogo duhovnih gospodov in še drugačnih.«
»Prav. No, kaj pa poveste?«
»1I, kaj? Ženil bi se rad. Nevesto imam, dovoljenje tudi, in sedaj sem prišel tudi k vam prosit vas dovoljenja, ter da bi mene in mojo nevesto v cerkvi oklicalioklicali.«
Besede so mu šle takotakó gladko z jejezika, da sam sebi ni verjel.
»Torej zopet ženitev? Tukaj se pa ljudje kaj radi ženijo«, opomnijo gospod.
zika, da sam sebi ni verjel.
»Veste, to je že tako na svetu, da vsak — —«
»Torej zopet ženitev? Tukaj se pa
»Že vem, že vem. Pa raji povejte, kdo ste in kako je vsa ta stvar, da zvem, ali je vam treba ženiti se, ali ne. Vsedite se na ta stol!«
ljudje kaj radi ženijo«, opomnijo go
Matija sede.
spod.
»Veste, gospod, jaz sem Kobaležev Matija iz Zagorice, saj vem, da vam je že kdo kaj povedal o meni.«
»Veste, to je že tako na svetu, da
Kako se je ženil Kobaležev Matija?
vsak — —«
»Torej Matija Kobalež se pišete.«
»Ze vem, že vem. Pa raji povejte,
»Prav tako.«
kdo ste in kako je vsa ta stvar, da
»Sedaj pa še drugo povejte o sebi, o nevesti, kako živita, ali sta si kaj v rodu, ali sta dobro premislila.«
zvem, ali je vam treba ženiti se, ali ne.
In Matija začne počasi praviti vso stvar tako, kakor je le on sam znal.
Vsedite se na ta stol!«
Tega ne zapišem, ker je znano že vsakomu več ali manj.
Matija sede.
»Veste, gospod, jaz sem Kobaležev
Matija iz Zagorice, saj vem, da vam je
že kdo kaj povedal o meni.«
Kako se je ženil Kobaležev Matija?
»Torej Matija Kobalež se pišete.« »Prav tako.« »Sedaj pa še drugo povejte o sebi,
Gospod se mu niso izpodtikali nad nobeno rečjo, in ko konča Matija svojo pripoved, rekó:
o nevesti, kako živita, ali sta si kaj v rodu, ali sta dobro premislila.)) In Matija začne počasi praviti vso stvar tako, kakor je le on sam znal. Tega ne zapišem, ker je znano že vsakomu več ali manj.
»Ako je vse res tako, vzemita se v imenu božjem, ako se morata in se res rada vzameta!«
Gospod se mu niso izpodtikali nad nobeno rečjo, in ko konča Matija svojo pripoved, reko:
»Rada se pa, rada; ona me vedno priganja.«
»Ako je vse res tako, vzemita se v imenu božjem, ako se morata in se res rada vzameta!))
»No, pridita torej oba k izpraševanju jutri ali pojutrnjem. Če ne bode zadržka, okličem vaju v nedeljo.«
»Rada se pa, rada; ona me vedno priganja.« »No, pridita torej oba k izpraševanju
»Le okličite naju, bode še prej svatba v kraju.«
v
jutri ali pojutrnjem. Ce ne bode zadržka, oklicem vaju v nedeljo.)) »Le okličite naju, bode še prej svatba v kraju.)) »Torej vi ste Matija Kobalež, in ona je Marijana Zlatorepka.«
»Da, gospod.«
»Drugo pa že vse iz knjige dobim. Le pojdite! Z Bogom!«
Matija pa prime gospodovo roko in jo močno poljubi. S tem je hotel naznanitinaznaniti svojo prav posebno zadovoljnost.
»Srečno, gospod!«
Prav vesel in srečen hiti domov.
Ko je Zlatorepka uzrla veseli, jasni obraz Matijev, vedela je vse, in zaradi tega je tudi njo navdalo rajsko veselje. Vsedla sta se in povedal ji je vse. natanko, kako je bilo pri gospodu; potem se pomenita, kaj treba napraviti. V kratkem času je to vedela vsa vas.
Vsedla sta se in povedal ji je vse natanko, kako je bilo pri gospodu; potem se pomenita, kaj treba napraviti.
Res niso našli gospod zadržkov, in v nedeljo zjutraj je bil prvi oklic. Tedaj pa se je zgodilo tako, kakor drugodi pri jednakem oklicu. Vsi ljudje so si tiščali usta z robci, suvali se s komolci, namežikovali si, in glasen smeh jim je
V kratkem času je to vedela vsa vas.
uhajal. In po vsi dolini ni bilo drugega pogovora, kakor o tej svatbi.
Res niso našli gospod zadržkov, in v nedeljo zjutraj je bil prvi oklic. Tedaj pa se je zgodilo takó, kakor drugodi pri jednakem oklicu. Vsi ljudje so si tiščali usta z robci, suvali se s komolci, namežikovali si, in glasen smeh jim je uhajal. In po vsi dolini ni bilo drugega pogovora, kakor o tej svatbi.
v
Ženin in nevesta sta se z vsemi potrebamipotrebami pripravljala za imenitni prestop iz prostega v sveti zakonski stan. ŠivalaŠivala sta pri njiju celoceló šivilja in krojač.
Težko sta pričakovala poročnega dnedné. Zadržka sicer ni bilo tehtnega, zato bi bila lahko mirna, toda hrepenenje ju je vzburjalo. Zvedela sta pa, da mislijo ljudje na poročni dan iti gledat poroko in zraven sevesevé posmehovat se. To pa jima ni ugajalo. Po kratkem premišljevanjupremišljevanju skleneta ljudi speljati za nos in poročiti se zjutraj zgodaj in sicer v podgoriški cerkvi, česar se ni mogel nihče nadejati. Gresta h gospodu. Po raznem govorjenju vpraša Matija:
»Gospod, kdaj naju poročite?«
»Kadar hočeta.«
»Veste, jaz bi vas prosil, da bi naju poročili v podgoriški cerkvi in sicer zaradi zijalastih ljudij v ponedeljek zjutrajzjutraj.«
»No, meni je prav. Toda v ponedeljekponedeljek ne morem poročati, ker imamo pri Svetem Antonu semenj in so vse maše tam.«
»Pa v torek«, pravi Matija.
»V torek pa ne, v torek pa ne, v torek pa že ne!« oglasi se Marijana. »Zakaj ne?« vprašajo gospod. »Kaj? — Menite, da se bodeva v to
»Zakaj ne?« vprašajo gospod.
rek poročala? Kaj sva berača ali kali? Naka, v torek pa že ne!« »E, saj je vse jednako«, opomni Matija. »V torek pa že ne, v torek ne. Rajša nikoli!« pravi jezno Zlatorepka. »Torej pa v sredo zjutraj«, določi gospod.
»Kaj? — Menite, da se bodeva v torek poročala? Kaj sva berača ali kâli? Naka, v torek pa že ne!«
S tem sta bila oba zadovoljna.
»E, saj je vse jednako«, opomni Matija.
Prišel je določeni dan. Lepo jutro meseca rožnika je bilo. Rosa se je lesketala po travi in drevju, lahek vetrič
»V torek pa že ne, v torek ne. Rajša nikoli!« pravi jezno Zlatorepka.
*
»Torej pa v sredo zjutraj«, določi gospod.
118 Dobravec:
S tem sta bila oba zadovoljna.
je majal listje in ptiči so žvrgoleli po vejah okoli bele podgoriške cerkvice v senčnatem logu. Nekaj starih ženic in mož je prišlo na zvonov glas v cerkev. Prišel je gospod Anton in naposled tudi ženin in nevesta s svatoma Kepcem in Kreveljco. Poslednji sem vstopil tudi jaz, da sem videl zanimivo dvojico, ker mi je gospod Anton povedal — za kar se mu zahvaljujem — kdaj ju bode poročal. Oba sta bila kar najlepše oblečena, in Marijana se je še postavljala z rdečimi lici. Nestrpno je čakala usodnega trenutka. Gospod celo vprašanja še izgovoril ni, že je trdila, in zaradi naglice je morala vsako vprašanje dvakrat potrditi.
Prišel je določeni dan. Lepo jutro meseca rožnika je bilo. Rosa se je lesketala po travi in drevju, lahek vetrič je majal listje in ptiči so žvrgoleli po vejah okoli bele podgoriške cerkvice v senčnatem logu. Nekaj starih ženic in môž je prišlo na zvonov glas v cerkev. Prišel je gospod Anton in naposled tudi ženin in nevesta s svatoma Kepcem in Kreveljco. Poslednji sem vstopil tudi jaz, da sem videl zanimivo dvojico, ker mi je gospod Anton povedal — za kar se mu zahvaljujem — kdaj ju bode poročal. Oba sta bila kar najlepše oblečena, in Marijana se je še postavljala z rdečimi lici. Nestrpno je čakala usodnega trenutka. Gospod celó vprašanja še izgovoril ni, že je trdila, in zaradi naglice je morala vsako vprašanje dvakrat potrditi.
Po maši se vrnejo domov ponosno in veselo, a Zagoričani so bili jako jezni, da sta jih tako prcvarila. Zato so pa
Po maši se vrnejo domov ponosno in veselo, a Zagoričani so bili jako jezni, da sta jih tako prevarila. Zato so pa toliko bolj zabavljali. Godca nista imela, svata pa samo dva. Nevesta je skuhala kavo in narezala gibanice, katero je bila prejšnji dan spekla. Ko so snedli to, bila je svatba v kraju. Popoldne žene Matija koze v goro, Marijana pa zadene koš in gre po svojem opravku.
Med valovi
toliko bolj zabavljali. Godca nista imela, svata pa samo dva. Nevesta je skuhala kavo in narezala gibanice, katero je bila prejšnji dan spekla. Ko so snedli to, bila je svatba v kraju. Popoldne žene Matija koze v goro, Marijana pa zadene koš in gre po svojem opravku.
Zvečer preneseta balo, to je vse Marijanine stvari — med njimi tudi staro zibelj — na Kobaleževino, kjer gospodarita še dandanašnji.
Gospodar na Kobaleževini je Marijana. Matija nima dosti govoriti. Koze pase, kakor jih je prej, voziček vozi, kurnike popravlja, kuha si, ako hoče jesti. DenarjaDenarja pa za vse to le nima nič, ker vsak krajcar shrani ona. In stara se, stara.
Bog mu pomagaj potrpežljivo nositi radovoljno oprtani križ, kateri je hujši kakor leseni.
življenja.
(Povest. Spisal Dobrdvec.)
opomin mi je vsplaval v znane kraje.
Pozdravljeni solnčni hribci, pozdravljene mi bele hiše, pozdravljene prijazne vasice v lepi, vinorodni dolini čudovite notranjske zemlje! Pozdravljene osivele razvaline starega gradu, pogostokrat pozdravljen senčni gaj, čegar tajnostni šum odmeva še sedaj v mojem srcu! Poslušal sem nekdaj ta šum, ljubil sem gaj, občudoval ljudi, po njem šetajoče; tudi sedaj ga ljubim, premišljujem te ljudi in jih umevam.
Mnogokrat krije človeško življenje neprodirna skorja vnanjega bleska, pod katerim bije srce mnogo nemirneje, kakor v navadni preprostosti. Skromen planinar v gorski koči je dostikrat srečnejši od bogatina v dolini. Tam gori čista sapa, vedro nebo in vedro čelo, tu doli mračni vzduh mračno lice in mračne misli.
Vendar tudi v dolini sije solnce, solnce resnice; tudi v dvoranah z bagrom prevlečenih je resnica ista. Ob njenem prihodu zginejo moreče megle.
Zato pa srčno pozdravljeni i vi, razkošne hiše beli zidovi, pozdravljena dišeča lovorova hladnica, iskreno pozdravljene cvetoče gredice! Vi budite v meni mnogo lepih spominov, med vami se oživlja duh, pred njim vstaja iz prošlosti novo življenje.
Torej pozdravljeni!
I.
V Poljani je danes semenj. Silovita burja je že obrobila gorske vrhove z rjavim plaščem. Neljubega gosta se boje tudi v dolini, in kolikor more, zapira mu vsakdo pot v svoje obližje.
«
| 