Redakcija: 16:27, 19. junij 2007 uredi Mhladnik (pogovor \| prispevki) 1.555 urejanj New page: {{Naslov \|naslov=Jerica. \|avtor=Janez Mencinger \|opombe=Preskeniral Matjaž Rebolj iz <i>Slovenskega glasnika</i> 1859, popravlja [vpiši svoje ime].}} f/he ne vem, kako bi začel!", je...		Redakcija: 22:05, 19. junij 2007 uredi razveljavi Smihael (pogovor \| prispevki) Birokrati, Administratorji 4.230 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 2: \|naslov=Jerica. \|avtor=Janez Mencinger \|opombe=~~Preskeniral~~Optično obdelal Matjaž Rebolj iz <i>Slovenskega glasnika</i> 1859, popravlja [vpiši svoje ime].}} ~~f/he~~»Le ne vem, kako bi začel!"», je ~~djal~~dejal že marsikdo, ki ~~sj^Ljffi^l~~se, Irk ninikar znal pripraviti. Danes pa to premišljuje učitelj Jernej/, ~~^J^J~~ki &se je (?) v Krokarijo^, na kraj svojega ~~omiko~~omikovavnega ~~vavnega * poklka~~poklica. Vzrok ~~te^\|^premišljevanja~~tega premišljevanja je bila pa zala mladenka,. ki ga je na cesti dotekla s svojim vozičem. Bila je bolj po mestjansko oblečena, tudi ni sedela na vozu, tako skrčena, kakor bi se bila dans pervikrat odpeljala od doma. /Kajseje ~~Kpjseje včasi~~včasih ozerl nazaj, vidil je njene černe lase in obervi, visoko^ čelo, žive oči, beli okrogli obraz, male usta in beli tanki vrat, kar ga ni zakrivala pisana svilnata ruta, in koj ga je mikalo zvediti, ali je njena govorica tudi tako lepa in prijetna, kakor je njena podoba ; pa kako če to storiti? Z voza stopiti in njenega spremljati, bi bilo nespodobno zanj, ki bo kmalu glava omike v celi soseski ; tedaj mora v vseh ljudeh obujevati spoštovanje do sebe, ne samo v otrocih; od voza do voza govoriti, pa ni mogoče, ker kmečki vozovi močno ropotajo in kmečki vozači nad konji vedno upijejo. Pa kdor vaga, temu sreča pomaga; pomagale so njemu pa tudi znamenite prednosti, krokarijske ceste, ker ta ni samo tako ozka, da se vozovi ne morejo srečevati, kjer bodi, ampak se tudi kakor modras vije čez griče in grape, da klancov▼ ~~"\ svojim vozičem. Bila je bolj po mestjansko oblečena, tudi ni sedela na. Vozu, tako škerčena, kakor bi se bila dans pervikrat odpeljala od doma.~~ ▲/ Kpjseje včasi ozerl nazaj, vidil je njene černe lase in obervi, visoko^ čelo, žive oči, beli okrogli obraz, male usta in beli tanki vrat, kar ga ni zakrivala pisana svilnata ruta, in koj ga je mikalo zvediti, ali je njena govorica tudi tako lepa in prijetna, kakor je njena podoba ; pa kako če to storiti? Z voza stopiti in njenega spremljati, bi bilo nespodobno zanj, ki bo kmalu glava omike v celi soseski ; tedaj mora v vseh ljudeh obujevati spoštovanje do sebe, ne samo v otrocih; od voza do voza govoriti, pa ni mogoče, ker kmečki vozovi močno ropotajo in kmečki vozači nad konji vedno upijejo. Pa kdor vaga, temu sreča pomaga; pomagale so njemu pa tudi znamenite prednosti, krokarijske ceste, ker ta ni samo tako ozka, da se vozovi ne morejo srečevati, kjer bodi, ampak se tudi kakor modras vije čez griče in grape, da klancov ' ni konca ne kraja. Ko se pripeljejo do pervega klanca, stopi učitelj z voza in nagovori dekle z navadnimi domačimi besedami, in kmalu izve, da je ona Jurčkova Jera z Zglavnika nad Krokarijo in da tete pelje nekaj prediva in dva češka kolovrata; on pa pošteno pol . da je novi učitelj krokarijski. Kmalu poskoči učitelj po navadi tudil petje, in veliko je bilo njegovo veselje, ko sprevidi, da dekle ume petje, kakor žaba na boben. Poln sladkega upa spremlja njen po vsakem klancu; k sreči je bilo-klancov dokaj, tedaj tudi gov\| jenja. Beseda besedo prinese, od petja se dalje pride na občutjef petju, od čutov, do sere, in o teh je toliko govoriti, da se ne ml dalje. Vedno lepše je govoril, in še lepše mu je odgovarjala ona. Voz pa med vozema stopata, in počasi krevsaje sprožita marsiktero o/ in pridelkih, o dragini in zaslužkih, in kar še vse pride kmetom! misel. Tako besedujejo dve uri; se ve da jaz vsega zapisati ne rem, tudi ne vem, ali bi postavil popred ta ali uni pogovor; pa kr sta včasi klela in se pridušala, kar se ne sme pisati; pogovor na vozij

Jerica: Razlika med redakcijama