|
|naslov=Jerica.
|avtor=Janez Mencinger
|opombe=Optično obdelal Matjaž Rebolj iz <i>Slovenskega glasnika</i> 1859, popravlja [vpišimarko svoje imeLimbek].}}
»Le ne vem, kako bi začel!», je dejal že marsikdo, ki se, k nikarničemur ni znal pripraviti. Danes pa to premišljuje učitelj Jernej, ki se je (?)vrnil v Krokarijo, na kraj svojega omikovavnega poklica. Vzrok tega premišljevanja je bila pa zala mladenka, ki ga je na cesti dotekla s svojim vozičem. Bila je bolj po mestjansko oblečena, tudi ni sedela na vozu, tako skrčenaskerčena, kakor bi se bila dans pervikrat odpeljala od doma.
KajsejeKo včasihse je včasi ozerl nazaj, vidil je njene černe lase in obervi, visoko čelo, žive oči, beli okrogli obraz, male usta in beli tanki vrat, kar ga ni zakrivala pisana svilnata ruta, in koj ga je mikalo zvediti, ali je njena govorica tudi tako lepa in prijetna, kakor je njena podoba ; pa kako če to storiti? Z voza stopiti in njenega spremljati, bi bilo nespodobno zanj, ki bo kmalu glava omike v celi soseski ; tedaj mora v vseh ljudeh obujevati spoštovanje do sebe, ne samo v otrocih; od voza do voza govoriti, pa ni mogoče, ker kmečki vozovi močno ropotajo in kmečki vozači nad konji vedno upijejo. Pa kdor vaga, temu sreča pomaga; pomagale so njemu pa tudi znamenite prednosti, krokarijske ceste, ker ta ni samo tako ozka, da se vozovi ne morejo srečevati, kjer bodi, ampak se tudi kakor modras vije čez griče in grape, da klancov ni konca ne kraja. Ko se pripeljejo do pervega klanca, stopi učitelj z voza in nagovori dekle z navadnimi domačimi besedami, in kmalu izve, da je ona Jurčkova Jera z Zglavnika nad Krokarijo in da od tete pelje nekaj prediva in dva češka kolovrata; on pa pošteno pove, da je novi učitelj krokarijski. Kmalu poskoči učitelj po navadi tudi na petje, in veliko je bilo njegovo veselje, ko sprevidi, da dekle ume petje, kakor žaba na boben. Poln sladkega upa spremlja njen po vsakem klancu; k sreči je bilo klancov dokaj, tedaj tudi govorjenja. Beseda besedo prinese, od petja se dalje pride na občutje o petju, od čutov, do serc, in o teh je toliko govoriti, da se ne mudi dalje. Vedno lepše je govoril, in še lepše mu je odgovarjala ona. Voznika pa med vozema stopata, in počasi krevsaje sprožita marsiktero o davkih in pridelkih, o dragini in zaslužkih, in kar še vse pride kmetom na misel. Tako besedujejo dve uri; se ve da jaz vsega zapisati ne morem, tudi ne vem, ali bi postavil popred ta ali uni pogovor; pa kmeta sta včasi klela in se pridušala, kar se ne sme pisati; pogovor na vozu
' pa morebiti tudi vsakemu ne dopadal, tedaj rajši molčim. ▼' ni konca ne kraja. Ko se pripeljejo do pervega klanca, stopi učitelj z voza in nagovori dekle z navadnimi domačimi besedami, in kmalu izve, da je ona Jurčkova Jera z Zglavnika nad Krokarijo in da tete pelje nekaj prediva in dva češka kolovrata; on pa pošteno pol
l£oKo se zelena gora nazaj pomakne in se od daleč zablišči k| tar krokarijskega zvonika, se poslovi učitelj od Zglavničanke, in | za klance in raven usede na svoj voz. Grič se poniža in vsa kr| rijskakrokarijska dolina se razgerne pred učiteljevimi očmi. Tu *, si misli, je morimor kraj, v kterem si bom glavo posivil, od tega zvonika mi bodo zak kali zadnjo popotnico *. Te otožne se pa prijema bolj vesela misel : bom morebiti srečo in veselje zadobil, tu se bom oženil. Jerica je | in berhka, kakor šleješteje, tudi bogata; morebiti se je že danes kaj vnela, ako pa ne; saj časa moč vse premore, in kdo na kmetih si upal mene prekositi. Poravna se na vozu,, klobuk si popravi, sijsuknjo pogleda, ali se je derži kaka slamica, ter zapali pogrošno smodklsmodko. mu ni le zato prav dobro dišala, ker je bila draga, ampak tudi ker je bil tako poln veselja in upanja; počasi peljaje se po vasi, puhti sivi dim pod jabelčne veje.▼. da je novi učitelj krokarijski. Kmalu poskoči učitelj po navadi tudil petje, in veliko je bilo njegovo veselje, ko sprevidi, da dekle ume petje, kakor žaba na boben. Poln sladkega upa spremlja njen po vsakem klancu; k sreči je bilo-klancov dokaj, tedaj tudi gov| jenja. Beseda besedo prinese, od petja se dalje pride na občutjef petju, od čutov, do sere, in o teh je toliko govoriti, da se ne ml dalje. Vedno lepše je govoril, in še lepše mu je odgovarjala ona. Voz pa med vozema stopata, in počasi krevsaje sprožita marsiktero o/ in pridelkih, o dragini in zaslužkih, in kar še vse pride kmetom! misel. Tako besedujejo dve uri; se ve da jaz vsega zapisati ne rem, tudi ne vem, ali bi postavil popred ta ali uni pogovor; pa kr sta včasi klela in se pridušala, kar se ne sme pisati; pogovor na vozij
▲' pa morebiti tudi vsakemu ne dopadal, tedaj rajši molčim.
▲l£o se zelena gora nazaj pomakne in se od daleč zablišči k| tar krokarijskega zvonika, se poslovi učitelj od Zglavničanke, in| za klance in raven usede na svoj voz. Grič se poniža in vsa kr| rijska dolina se razgerne pred učiteljevimi očmi. Tu* si misli, je mori kraj, v kterem si bom glavo posivil, od tega zvonika mi bodo zak kali zadnjo popotnico* Te otožne se pa prijema bolj vesela misel bom morebiti srečo in veselje zadobil, tu se bom oženil. Jerica je| in berhka, kakor šleje, tudi bogata; morebiti se je že danes kaj vnela, ako pa ne; saj časa moč vse premore, in kdo na kmetih upal mene prekositi. Poravna se na vozu,, klobuk si popravi, sij pogleda, ali se je derži kaka slamica, ter zapali pogrošno smodkl mu ni le zato prav dobro dišala, ker je bila draga, ampak tudi
ker je bil tako poln Veselja in upanja; počasi peljaje se po vasi, puhti sivi dim pod jabelčne veje.
Ko smo tudi mi v Krokarijo prišli, bi morebiti ne bilo bravcom
nevšečno, popisa Krokarije zaslišati, saj so se že navadili krajepisov;
in ne bilo bi prav, da bi Krokarija na vekomaj pozabljena ostala, ker
je že skoraj vsak slovensk uljnjak z neizbrisljivimi bojami postavljen' v
album našega slovstva. l
Od kod ime „ "Krokarija", naj preiščejo starinoslovci. Iz krepkega pervega zloga se da posneti, da je silno staro; dajeda je pa vas medpervimipomed pervimi po splošnem potopu zidana, dokazuje njena lega in zidava; naslonjena je namreč na pošev na podolgasti hrib, verh kteregajekterega je cerkev in šola, pod njim pa plan precej široka. DajeDa je vas tako v hrib zarita, ima vzrok morebiti od tod, da se še voda ni popolnoma odtekla, ko so očaki Krokarijanov v te kraje prišli; Krokarijani sami pa terdijo, da so zato v hrib pohištva stavljali, da se jim bolji svet ohrani za polje, od kodar se v tisuč letih nabere že velik dobiček. Res je pa tudi, da se lože z brega, kakor navkreber vozi ; naš kmet pa, kakor je znano, več na njivo zvozi, kakor raz njivo.
Plan pred vasjo je pa pregrajena: desna stran, ki se polagoma k senožetim in košati gbrigori vzdiguje, je polje; leva ravna stran, od plota in derece reke mejena, je pa srenjski pašnik. Lepa raven je, in sme se reči — pašniki so poezija kranjske zemlje. Tam vidiš, kako se otroci, up srenje in starišev, hoditi uče, kako ta in ta naredi stopinjce tri, pa cmokne na trebuh ali na herbet, pa ne jenja in si ne oddahne, dokler lastne teže ne zmaga; ali ti to ne pokaže tistih otroških let, ki jihnjih še ne moreš pomniti, ali če bolj visoko misliš, prizadevanj današnjih dni, ktere tudi marsikoga pahnejo na nos. Tam pa žogo in svinko bijejo, in veči mladenči imajo keglišče. Kaj jim hočeš še pri-vošitiprivošiti ? Dru^oDrugo stran pašnika pa smeš maloruskim stepam prilikovati; na konjske cede, ki se ondi preletavajo in valjajo, postavi junaške Kozake, vzemi jih kar iz domače vasi, in navdihnil se boš mile sapice ukrajnskih narodnih pesem. Kakor se vidi, razloček med pašnikom in stepo ni velik, komaj tak,. kakor med žabo in volcimvolom.
Ne tako prevzetna in čila, pa bolj glasna je goveja čeda z mno-goglasnomnogoglasno nevbranimi zvončeki; nikomur se ne umakne, in stoje ali leže po muhah maha in prežvekuje, ter mirnega očesa premišljuje, ali se trava ali seno bolj prilega njenemu visokemu poklicu; čednik pa za njo stoje, na gorjačo naslonjen, pruštof čez pleča, z očmi široko raven meri, vtopljeh v sanje nekdajnih ali v nade in naključbe prihodnjih dni, ali morebiti v skledo politih žganepv; pa kedar zažvižga in zakolne, se vzdigne goveji trop, in sluša brez upora; on pa stopa za njim kakor vojskovodja.
Posred pašnika pelje cesta v vas. Sred vasi na hiši z nadstropjem je pa tabla z napisom „Burgermeister der Gemeinde Rabensbuhel^ T#To če reči, da imajo tu notri župana. Nedavno je bil župan sicer yv drugi hiši. Bil je lep, rejen, siv mož; je počasi govoril, pa vendar veliko povedal o nekdajnih pravicah in dobrih letinah. Spoštovali so ga vsi. Skoda, da ni brati znal, sicer bi do smerti bil županil. Sedajni župan pa zna pisati in pravijo mu tudi "pisani župan". On je še precej mlad, pa začel se je sušiti in kerčiti, morebiti od toliko pisarij, ker vse v vasi natanko zapisuje; celo srenjski bik je popisan v dvojih bukvah, da se kaka zmešnjava ne vrine. Zato ima pa tudi od srenje neki še čez petdeset goldinarjev za černilo in papir.
Pa ne gre misliti, da bi vse hiše tako lepe bile, kakor je onega vega župana; niste si dve podobni, tudi ne enako obernjeni, ampak postavljene so, kakor je svet nanesel. Iz tega se vidi, kako polni duha prostosti so bili naši očaki, ko ni sosed sosedu ukazoval, ampak vsak po svoji termi je zidal in gradil, kakor je hotel. Ali pa je vas morebiti starodavna naselitev samih nemških vitezov, ker še zdaj so hiše od zadaj zgrajene; spredaj pa gnojnica dela mokro terdnjavo; še zdaj zapirajo duri na cesto, in skozi vertne noter in ven hodijo; celo okna na cesto so zabuhane z dervami, kakor bi se vsak bal uroka ali napada od soseda. Sadja imajo precej, pa je po stari šegi drobno in pozno zrelo; ko sem jaz šel skozi vas, so se veje nad cesto šibile, pa na tleh ni ležalo nobenega pečka ; sam vrag vedi, ali sadje pobirajo, ali ga zato iiičnič ni bilo viditi, ker so ravno gnali svinjarji prešičc skozi vas. ▼■i* •'-:'/
£
dru^i hiši. Bil je lep ,rejen, siv mož; je počasi govoril, pa vendar veliko povedal o nekdajnih pravicah in dobrih letinah. Spoštovali so ga vsi. Skoda, da ni brati znal, sicer bi do smerti bil županih- Sedajni župan pa zna pisati^ in pravijo mu tudi „pisani župan". On je še precej mlad, pa začel se je sušiti in kerčiti, morebiti od toliko pisarij, ker vse v vasi natanko zapisuje; celo srenjski bik je popisan v dvojih bukvah, da se kaka zmešnjava ne vrine. Zato ima pa tudi od srenje neki še čez petdeset goldinarjev za černilo|in papir.
▲Pa ne gre misliti, da bi vse hiše tako lepe bile, kakor je onega vega župana; niste si dve podobni, tudi ne enako obernjeni, ampak postavljene so, kakor je svet nanesel. Iz tega se vidi, kako polni duha prostosti so bili naši očaki, ko ni sosed sosedu ukazoval, ampak vsak po svoji termi je zidal in gradil, kakor je hotel. Ali pa je vas morebiti starodavna naselitev samih nemških vitezov, ker še zdaj so hiše od zadaj zgrajene; spredaj pa gnojnica dela mokro terdnjavo; še zdaj zapirajo duri na cesto, in skozi vertne noter in ven hodijo; celo okna na cesto so zabuhane z dervami, kakor bi se vsak bal uroka ali napada od soseda. Sadja imajo precej, pa je po stari šegi drobno in pozno zrelo; ko sem jaz šel skozi vas, so se veje nad cesto šibile, pa na tleh ni ležalo nobenega pečka ; sam vrag vedi, ali sadje pobirajo, ali ga zato iiič ni bilo viditi, ker so ravno gnali svinjarji prešičc skozi vas.
Krokarijani imajo precej polja in dobro obdelanega; rodovitno ravno ni, ker je v kamnji; preživljajo se pa že ž njim, če ravno težko. Šembrano varčno žive, delajo pa, kakor černa živina; kaj se če, dan za dnevom morajo gledati, kako se bo ob pravem času plačalo, kar je treba, in se še za silo kaj prihranilo. Da imajo pa tako uborne hiše, in se tako terdno starih nerodnosti derže, tudi v njih revšini tiči; kako bo kdo vtegnil misliti, kaj tu in tam priporočujejo in vpeljujejo, ko ga skerb od zore do mraka podi po polji in po hribih, da še komaj jesti utegne; kdor pa denarja nima, se ga tudi želja ne prime, da bi kaj popravil in olepšal; saj zdaj sploh le v denarjih tiči
mOŠtVOmoštvo in pogumnost. , ,
(Dalje prihodnjič;)
Jerica,
Jerfea,
(Spisal Janez Mencinger'.)
II.
n. /> './'';■ V'//'.
Kedar je človek brez opravil, se ga prime marsiktera misel tako terdovratno, da mu dokaj dela prizadene, preden je odpravi; če je pa več odpraviti ne morev je pa že pravi križ. Tako se je učitelj. Jernej cele tri dni in noči ubijal z eno samo mislijo, ki se je sukala okoli 'Jerice..- Ona mu je vedno bila pred očmi, in še po noči hini imel mirtimiru. Serce mu je le za-njozanjo tolko, oči so se topile, in nekaka nezmožnost udov in trudnost ga je vedno tirala v kak kot, kjer je hana komolec naslonjen premišljeval, od kod je vendar Jerici taka moč čez-njčeznj dana; vendar ni mogel druzega iztuhtati, kakor to, da so le beli obraz, bistre "černe oči in nje sladk^sladka govorica tako močno ppdkurilepodkurile njegovemu sercu. Vprašuje se dalffeVdalje: ali sme misliti, da bo tudi on premogel kaj enacih občutkov v Jerici obuditi. Lep sicer ni, pa je vendar čeden, kakor zerkalo kaže, je v nar boljših letih, zamore mirno in brez truda ženico in še kaj več preživiti, in je tako pohleven, da bo ona malo občutila peze zakonskega jarma. Jerica je pa tako mila in krotka, da jo upleni morebiti že s pervim naskokom. Nar bolja priložnost je ravno zdaj, zaželjeno toliko kratov pogrešano srečo v pest dobiti. Če v Jerici vsaj pol toliko ljubezni obudi,/ kakor.'- je ima on, je zmaga gotova. Čas hiti; dokler je kaj upanja, jadrajmo za njim, da nas kdo drugi ne prehiti. Pa kako bi ji ljubezen razodel/, kako bi zavzel svoje snovanje ?
Časa je dosti imel, se naučiti pripravne govorice; na vsak njen
odgovor si je zmislil tri nove vprašanja, presodil vse ovinke in nanapeljevanja, da bi ji le natanko in dokazljivo svoje misli v serce potis
peljevanja, da Bi ji le natanko in dokazljivo svoje misli v serce potis
nil; le priložnosti ne izleže, ako ravno cele ure sedi pri glasoviru
s podperto glavo,. in zre po vsi rodovitni zemlji in po vsem nerodo
Tvitnem nebu, in nikamur ne vidi. V takem trenutku, ko učitelj ravno nepremakljivo meri oblake Sinjega hebaneba, stopi nekdo v sobo in mu -peterkapoterka na ramo. Učitelj plahe kviško, in idizdi se mu, da pol Jerice stoji pred njim; pa domišljen vtejedomišljevanje zgine, kakor megla pted solricomsolncom: bil p ICrevsovKrevsov Janez, krki je ravno kar prikrevsal iz bele Ljubljane na velike postopavne praznike. Stisne mu roko in smeje mu pravi: "Jernej! Ali ne poznaš?" ▼vitnem nebu, in nikamur ne vidi. t
Jernej malo bolj oči odpr&odpre in <idgovoriodgovori: „Brav"Prav zdi se mi, pa ne vem, če je res, da sva v eni klopi sedela. Ali ni bilo takdtako?" ▼▲T takem trenutku, ko učitelj ravno nepremakljivo meri oblake Sinjega heba, stopi nekdo v sobo in mu -peterka na ramo. Učitelj plahe kviško, in idi se mu, da pol Jerice stoji pred njim; pa domišljen vteje zgine, kakor megla pted solricom: bil p ICrevsov Janez, kr je
wSe"Se ve da! Ali se še veš spomniti, kako si ti ajdov kruh, jaz ▼
pa ovčji sir nosil yv Jplošolo in k$jkaj se je nama enkrat zavoljo tega ▼— 4fv-
,/"Kakor bi bilo včeraj. Toda malo časa sva bila vkupej; jaz sem kmalo doma ostal; pa imam vendar že službo in svojo hišo, kamur pridem; kaj si si pa ti v šolah pridobil?" ▼ravno kar prikrevs^t j| ^ele:Ijufe^aiie na velike ^pKtppavne praznike. Stisne mu roko in %mM W& W*W ®&W& $IW> ™c ne poznaš ?"
»Toliko da ne vejpvem, {ffliftkam .$,bi mse ?Mzdaj obernil; to ti pa rečem, da bolje je derva sekati, kakor osmo študirati. Bi že kam šel, pa" — (z žugavcom pod palcom pomenca)... ▼▲Jernej malo bolj oči odpr& in <idgovori: „Brav zdi se mi, pa ne vem, če je res, da sva v eni klopi sedela. Ali ni bilo takd?"
„Bo"Bo že Bog dal . Ali si mar tukaj doma? ■— „Kak<5"Kako pa, ali ti ne dopade ta kraj? *—" »- "Presneto malo." — »"Morebiti ti bo kedaj še prav zelo". — *"Kako? saj mi že zdaj vse tako čudno gre". >- „Kaj"Kaj pa ti je, si mar '.— pazi, pazi jaz te že poznam." — „E"E kaj tOto; iz mene ne bo nikoli nič, pet let sem že učitelj; kmalo bom plešast; pa me vedno s^mtertjesemtertje gonijo." — „Se"Se boš moral kaj bolj stanovitnega poprijeti." V- ^"Stanovitnega bi že kaj bilo, pa kako se poprijeti, to je vrag." •-- n "Sem . 4jaldjal, da te poznam ^, le urno po vejpovej, kje jo imaš?" — „jo" To je težko praviti, pa naj bo. Jaz sem eno na muho djal, in —ta je neka Jerica z Zgl^vnikaZglavnika." ▼▲wSe ve da! Ali se še veš spomniti, kako si ti ajdov kruh, jaz
„Lej"Lej ga no, mojo sestrično! ni da bi djal, lepo dekle; če to ustreliš, kar abecedpabecedo n^na kol. Saj tnimi je davi / pravila ^, da sta se nekaj časa skupaj vozila; prav z veseljem je pravila, kar sta se pogovarjala; in se je čudita, zakaj te nič ni na Zglavnik." ▼▲pa ovčji sir nosil y Jplo in k$j se je nama enkrat zavoljo tega
„Ali"Ali res, JanežJanez! ni mogoče! reci, da ni res ". "▼„Kakq"Kako morem ? le-to ti rečem, zanjo se že smeš pognati, in če si zraven tudi vrat zlpmiš!" ▼▲,/Kakor bi bilo včeraj. Toda malo časa sva bila vkupej; jaz sem kmalo doma ostal; pa imam vendar že službo in svojo hišo, kamur pridem; kaj si si pa ti v šolah pridobil?"
„Pa veš k%kaj, Janez, strašno jo imam rad; nikoli bi ne bil verjel, da more človek toliko gorečnosti imeti; prosim, povej ji pri priliki tako nekoliko od strani, foikd-kako in kaj, kakor veš in znaš ,. Izprašaj jo nekoliko; šembrano sem radoveden, kaj bo rekla?" ▼▲»Toliko da ne vejp, {fflift .$, m ?M obernil; to ti pa rečem, da bolje je derva sekati, kakor osmo študirati. Bi že kam šel, pa" — (z žugavcom pod palcom pomenca)...
„Jaz bom pa že iž nje izlekel, kar bo moč, le to ti moram še povedati, da nas zdravnik za njo postopa, tega boš moral spodrinjti." ▼
▲„Bo že Bog dal Ali si mar tukaj doma? ■— „Kak<5 pa, ali ti ne dopade ta kraj?*— »Presneto malo." — »Morebiti ti bo kedaj še prav zelo". — *Kako? saj mi že zdaj vse tako čudno gre". >- „Kaj pa ti je, si mar '.— pazi, pazi jaz te že poznam." — „E kaj tO; iz mene ne bo nikoli nič, pet let sem že učitelj; kmalo bom plešast; pa me vedno s^mtertje gonijo."— „Se boš moral kaj bolj stanovitnega poprijeti." V- ^Stanovitnega bi že kaj bilo, pa kako se poprijeti, to je vrag." •-- n Sem. 4jal, da te poznam^ le urno po vej, kje jo imaš?" — „jo" je težko praviti, pa naj bo. Jaz sem eno na muho djal, in —ta je neka Jerica z Zgl^vnika."
Ko pa učitelj besedo "zdravnik" zasliši, ga speče, kakor bi vrelo maslo požerl, veselje in pogum mu upade. Kako bi mogel misliti, da imajo v Krokarii, v takem kotu tudi zdravnika! Morebiti se je tudi nekaj grenkega iz svojih prejšnih dni spomnil.
▲„Lej ga no, mojo sestrično! ni da bi djal, lepo dekle; če to ustreliš, kar abecedp n^ kol. Saj tni je davi/pravila^ da sta se nekaj časa skupaj vozila; prav z veseljem je pravila, kar sta se pogovarjala; in se je čudita, zakaj te nič ni na Zglavnik."
Janez je premembo na učiteljevem obrazu dobro zapazil, vendar ga opomni, naj gresta koj zdaj k zdravniku, da še ž njim soznani, da bodo popoldne vsi trije na ZglavnilcZglavnik romali. Tedaj vzameta klobuke, in gresta po stezi doli v vas in v nadstropja županove hiše, %jerkjer zdravnik $mujestanuje, Na durih ima na tablici zapsanozapisano nojosvoje imejime; Koko pa tiči-▼▲„Ali res, Janež! ni mogoče! reci, da ni res".
ieljučitelj foto zapazi, kar zbledi*obledi, sape mu ^manjk^zmanjka, uctereudere po stopnjicah do<-lidoli in po stezi gori na svoj dom, kot bi $aga volkovi gnali. Osupnjen gleda Janez mza njittinjim, pa gre k zdravniku. ▼▲„Kakq morem ? le-to ti rečem, zanjo se že smeš pognati, in če si zraven tudi vrat zlpmiš!"
Zdravnik je bil ves vesel, svojega prijatla čez deset mescev zopet zdravega in čverstega viditi; serčno se pozdravljata in si roke stiskata , *od tod pa zaideta do skušenj in dogodb preteklih dni, in Janez marsikaj pove iz Ljubljana kakor tudi zdravnik marsikaj iz Krokar rijeKrokarrije. „Mfeni"Meni se tako nekaj zdi", pravi Janez za drugimi rečmi „da"da isteste močno Vv ženitvanji, ali ste morebiti samo še mene čakali?" ▼▲„Pa veš k% Janez, strašno jo imam rad; nikoli bi ne bil verjel, da more človek toliko gorečnosti imeti; prosim, povej ji pri priliki tako nekoliko od strani, foikd- in kaj, kakor veš in znaš, Izprašaj jo nekoliko; šembrano sem radoveden, kaj bo rekla?"
,,$e"Ne vem ravno, če sem ''", odgovori zdravnik, ^govordgovore nekaj ta* eegatacega. Dobro bi bilo, precej bispriženilibi priženil in še tako modro, pridno gospodinjo, pa ne vem, ali bo kaj ali ne. Jurčkovca sjcersicer je že vsa moja, pa z Jerico še nisva tako daleč prišla, tudi ne vem, kaj bo vaš oče rekel, ki ima v tej reči tudi važno besedo". ▼„Jaz bom pa že iž nje izlekel, kar ho moč, le jto ti moram še
▲povedati, da nas zdravnik za njo postopa, tega boš moral spodrinjti."
Ko pa učitelj besedo ,, zdravnik "zasliši, ga speče, kakor bi vrelo maslo
požerl, veselje in pogum mu upade. Kakd bi mogel misliti, da imajo
v Krokarii, v takem kotu tudi zdravnika! Morebiti se je Judi nekaj gren
kega iz svojih prejšnih dni spomnil. r
▲Janez je premembo na učiteljevem obrazu dobro zapazil, vendar ga opomni, naj gresta koj zdaj k zdravniku, da še ž njim soznani, da bodo popoldne vsi trije na Zglavnilc romali. Tedaj vzameta klobuke, in gresta po stezi doli v vas in v nadstropja županove hiše, %jer zdravnik $muje, Na durih ima na tablici zapsano nojo imej Ko pa tiči-
▲ielj fo zapazi, kar zbledi* sape mu ^manjk^ uctere po stopnjicah do<-li in po stezi gori na svoj dom, kot bi $a volkovi gnali. Osupnjen gleda Janez m njitti, pa gre k zdravniku.
▲Zdravnik je bil ves vesel, svojega prijatla čez deset mescev zopet zdravega in čverstega viditi; serčno se pozdravljata in si roke stiskata *od tod pa zaideta do skušenj in dogodb preteklih dni, in Janez marsikaj pove iz Ljubljana kakor tudi zdravnik marsikaj iz Krokar rije. „Mfeni se tako nekaj zdi", pravi Janez za drugimi rečmi „da iste močno V ženitvanji, ali ste morebiti samo še mene čakali?"
▲,,$e vem ravno, če sem'', odgovori zdravnik, ^govord nekaj ta* eega. Dobro bi bilo, precej bispriženili in še tako modro, pridno gospodinjo, pa ne vem, ali bo kaj ali ne. Jurčkovca sjcer je že vsa moja, pa z Jerico še nisva tako daleč prišla, tudi ne vem, kaj bo vaš oče rekel, ki ima v tej reči tudi važno besedo".
„Naš oče nimajo in ne morejo nič zoper vas govoriti; da pa vi dvomite, če vas ima rada, ne morem verjeti",
„Pa je vendar proti meni še vedno tako merzla, kakor pervikraUpervikrat!"
i/"Ste pa morebiti tudi vi premerzli?"
„Nikakor. Kamen bi se bil omočilomečil mojim besedam, pa nje lepa beseda ne gane".
„Ali pa volja materna pri hčeri rtičhčeri ne premore?^4"
, 3,"Pri Jerici ne, pred narobe". >
^,t)"O kaj bi se bali? Ne more vam spodleteti. Čez leto in datidan ^teste
že JTurČek*'. .; ,•Jurček".-.
„Pravi"Pravi Jurcek bi bil, ako bi se na to zanašal! Če Uizmi spodleti, saj se vtegne še ktera druga dobiti; samo boljše je ni, kakor bi Jerica bila, to je res. Zavoljo nje bi še kmet hotel postati, ali to ni kaj zame?"
^,"In ona zavojljo vas gospa. Ali je ne mika gospejski klobuk?'4"
„Ne veliko. Ona je šentano v hribovsko kmetovanje zabmjehbzaburjena. Se ve da, med hribovci je izrejena. Pa jaz bi jo vendar omikal in o-iikakolikal. Tri zemlje, Štirištiri konji, nove ^prostorne Jjoslopj^iposlopja, to nekaj znese; s tem se lahko že v mestu živivživi in nekaj fcibi tudi moja umetnost nesla. Ko bi si ona le kaj dopovedati dala !"
Zdravnik omolkne in čelpčelo s perstom podpre.
Janez pa reče: „Novega učitelja smo dobili; ravno sem ga ho^-telhotel k vam pripeljati, pa mi je izpred vaših duri potegnil naravnost do-W&domov; poznate li Jerneja KaviarjaKavtarja ?
Zdravniku glava enmalo kviško Švigne*švigne in beseda , ki jo je na
jeziku imel, se mu podere, vendar vpraša : v
„Jernej"Jernej Kavtar? -saj je z mano na iDoIenskemDolenskem bHbil. SeŠe tega
nam je treba". '■:■■.-..-.-.■■..■ ■
„Pa ste mu morali kaj narediti, da se vas tako ogiba ?"
„Ne j|stjest. Le jezen je*, ker meni, da s6msem mu jaz nevesto skujaLskujal. _ TartiTam doli ste bile namreč pri premožni hiši dve dekleti, kterih mlajša
Bičiiein lepša je njega v serce zbodla. Veliko ur popoldanskiji je pri njima zasedel, je ž tam kako pesmico zložil od ljubične lepote itiin £vojesvoje ljubeztiiljubezni. To je teklo kaka dva mesca; potem jaz pridem po Opravkihopravkih v hišo, in včasih zraven pridem , ko so ravno prepevali, govorim kaj vmes, in vedno redkeje je prihajal; čez nekaj teclnovtednov ga več ni bilo. 'Od tod izvira njegova jeza, akoravno se jaz v njegove osebne zadeve nisem prav nic vtikal. Bog varuj tega! On je pa tudi čuden človek. Ta naj mu stori, kar koli hoče, rad ga bo imel; ta naj ga pa le po strani pogleda ^, že bo . obraz spremenil, in kar zinil ne bo več. Ta, misli, se hoče norčevati, ta se mu za herbtom smeja in ta mu je še celo nevošljiv. Če se nanj nar pervo ne ozrete, bo že zamera, in kedar ima do vas kako nevoljo, pa mu vi še tako lepo in umno kaj prigovarjajte ali odrekajte, že misli, da imate kaj za ušesi, in nic ne opravite, le še shudili ga boste." ▼
Med tem se je pa učitelj po stolu zvijal, z rokami ob čelo in stegna butal, silile so mu solze v oči in kri v obraz; nad sabo in nad vsem, česar je doživel, se togoti, da ima zopet vraga zraven sebe, ki mu novo jamo koplje. O ti gadovi —- zaklinja, čem ti pokazati, da sem mož, in vidil boš, kako se zna ubog učitelj maščevati /.▼in lepša je iijega v serce zbodla. Veliko tir popoldanskiji je privnjun* Z^K
Vse žile mu je togota napela, in mu dala pogum, da bi se pred medvedom ne stresel; pa čez malo trenutkov mu zopet terdna volja od|pnjaodjenja, upehan pobesi glavo *. Nezmožnost proti zdravniku in negotovost JefineJerine ljubezni ga kakor rabelj % zgrabite^zgrabita in veržet^vveržeta obupno otož-nbstotožnost. Vpadejo mu udje in na glasoviru slone premišlja cele ure svojo nesrečno osodo brez upajo poboljšati. Pride popoldan, Janez pride ponj, pa duri so zaperte, ker zdaj se učitelj ne upa med ljudi; poskuša na glasoviru, pa ne da mu prijetnega glasu, poskuša brati, pa glava ne sledi besedam , ki jih oči ubirajo. Zgodaj, o mraku, se vleže, iiiin spanje potolaži omagano dušo. Zdravnik in Janez se pa pri Jurčku veselita do terde noči. ▼sedef, Je zi$^ tam kako pesmico zložil od Ijii-
Drugo jutro je Janez Jerico dal na izpraševanje i, opravil pa le nič ni ,. „Pusti, pusti to, Mda se ne opečeš, mu je djala na zadnje. „Učen si, Janez, učen, pa te vendar bore kmetica v kozji rog spravi, Danes nič . ne zveš, zato ker hočeš v tacih rečeh mešetjovatimešetovati; pa enkrat ti bom že povedala, kar se ti še ne sanja ne; danes pa le pojdi v božjem imeni". ▼▲Bičiie lepote iti £voje ljubeztii. To je teklo kaka dva mesca; potem jaz pridem po Opravkih v hišo, in včasih zraven pridem , ko so ravno prepevali, govorim kaj vmes, in vedno redkeje je prihajal; čez nekaj teclnov ga več ni bilo. 'Od tod izvira njegova jeza, akoravno se jaz v njegove osebne zadeve nisem prav nic vtikal. Bog varuj tega! On je pa tudi čuden človek. Ta naj mu stori, kar koli hoče, rad ga bo imel; ta naj ga pa le po strani pogleda^ že bo. obraz spremenil, in kar zinil ne bo več. Ta, misli, se hoče norčevati, ta se mu za herbtom smeja in ta mu je še celo nevošljiv. Če se nanj nar pervo ne ozrete, bo že zamera, in kedar ima do vas kako nevoljo, pa mu vi še tako lepo in umno kaj prigovarjajte ali odrekajte, že misli, da imate kaj za ušesi, in nic ne opravite, le še shudili ga boste."
Ni mu bilo všeč, da ga je tako okregala, pa kaj se če. On gre k učitelju in mu vec dobrega pove, kakor je Jerica res rekla. To je bilo pravo zdravilo za učiteljevo bolno serce. Kot serna kviško plane, po sobi gori in doli koraka, in veselja si mane roke. Še dans se nameni na Zglavnik, naj pride kar hoče. V nadi in domišljii se stavlja za lipovo mizo pri Jurčku, šteje hlapce in dekle, jim reže beli kruh in tolsto meso. Že je prenesel glasovir v zgornjo sobo k Jurčku, kjer bo pokojno igral, kedar bodo hlapci orali in sejali, Jerica bo pa zraven njega stala in pela, otročiči se bodo pa kolen oklepali in stermeli v Jako umetnega očeta. Slovo je dano šoli in orglam; truda in skerbi je konec, in mir in veselje se mu smejismeja na stare dni. In kako radost ^tibomu bo prizadelo, kedar bo na okno naslonjen zerl po širokom polji, pjihajepuhaje iz turške lule turški dim, in zdravnik bo memo hitel v prahu in potu, in mu vošil ,, "dobro jutro". Premajhna je soba, njegovo veselje obseči, tedaj prižge smodko in gre na sprehod po Krokarijskem poppolji. Njegove misli in dim iz njegovih ust se dvigujejo k objakomoblakom; sosedje ga srečujejo in pozdravljajo, on pa vojaško prijema za MobukvinHšeklobuk, in še bolj vojaško stopa med cvetečimi ajdami in visokimi turšicami. I*WdePride n&na Jurčkovo polje. „Vse to lepo polje," si misli, „bo moje, pa bolj ^ trikrat bolj kot vse to ljubim tebe, mila Jerica; in bolj si cveteča in dušeča, kakor tvoja ajda, in bolj si tanka in žlahtna, kakor turšica tvojega po^japolja. ▼
▲Med tem se je pa učitelj po stolu zvijal, z rokami ob čelo in stegna butal, silile so mu solze v oči in kri v obraz; nad sabo in nad vsem, česar je doživel, se togoti, da ima zopet vraga zraven sebe, ki mu novo jamo koplje. O ti gadovi —- zaklinja, čem ti pokazati, da sem mož, in vidil boš, kako se zna ubog učitelj maščevati/
▲Vse žile mu je togota napela, in mu dala pogum, da bi se pred medvedom ne stresel; pa čez malo trenutkov mu zopet terdna volja od|pnja, upehan pobesi glavo* Nezmožnost proti zdravniku in negotovost Jefine ljubezni ga kakor rabelj% zgrabite^in veržet^v obupno otož-nbst. Vpadejo mu udje in na glasoviru slone premišlja cele ure svojo nesrečno osodo brez upajo poboljšati. Pride popoldan, Janez pride ponj, pa duri so zaperte, ker zdaj se učitelj ne upa med ljudi; poskuša na glasoviru, pa ne da mu prijetnega glasu, poskuša brati, pa glava ne sledi besedam , ki jih oči ubirajo. Zgodaj, o mraku, se vleže, iii spanje potolaži omagano dušo. Zdravnik in Janez se pa pri Jurčku veselita do terde noči.
▲Drugo jutro je Janez Jerico dal na izpraševanje i opravil pa le nič ni, „Pusti, pusti to, M se ne opečeš, mu je djala na zadnje. „Učen si, Janez, učen, pa te vendar bore kmetica v kozji rog spravi, Danes nič. ne zveš, zato ker hočeš v tacih rečeh mešetjovati; pa enkrat ti bom že povedala, kar se ti še ne sanja ne; danes pa le pojdi v božjem imeni".
Ni mu bilo všečt da ga je tako okregala, pa kaj se če* On gre k učitelju in mu vec dobrega pove, kakor je Jerica res rekla. To je bilo pravo zdravilo za učiteljevo bolno serce. Kot serna kviško plane, po sobi gori in doli koraka, in veselja si mane roke. Se dans se nameni na Zglavnik, naj pride kar hoče. V nadi in domišljii se stavlja za lipovo mizo pri Jurčku, šteje hlapce in dekle, .jim reže beli kruh. in tolsto meso. Že je prenesel glasovir v zgornjo sobo k Jurčku, kjer bo pokojno igral, kedar bodo hlapci orali in sejali, Jerica Ibo pa zrar ven njega stala in pela, otročiči se bodo pa kolen oklepali in stermeli v Jako umetnega očeta. Slovo je dano šoli inorglatn; truda in skerbi
▲je konec, in mir in veselje se mu smeji na stare dni. In kako radost ^tibo prizadelo, kedar bo na okno naslonjen zerl po širokom polji, pjihaje iz turške lule turški dim, in zdravnik bo memo hitel v prahu in potu, in mu vošil ,, dobro jutro". Premajhna je soba, njegovo veselje obseči, tedaj prižge smodko in gre na sprehod po Krokarijskem pop Njegove misli in dim iz njegovih ust se dvigujejo k objakom; sosedje ga srečujejo in pozdravljajo, on pa vojaško prijema za MobukvinHše bolj vojaško stopa med cvetečimi ajdami in visokimi turšicami. I*Wde n& Jurčkovo polje. „Vse to lepo polje," si misli, „bo moje, pa bolj^ trikrat bolj kot vse to ljubim tebe, mila Jerica; in bolj si cveteča in dušeča, kakor tvoja ajda, in bolj si tanka in žlahtna, kakor turšica tvojega po^ja.
(Dalje in konec.)
|
