Jerica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m na novo prepisano |
m še več prepisanega |
||
Vrstica 2:
|naslov=Jerica.
|avtor=Janez Mencinger
|opombe=Optično obdelal Matjaž Rebolj iz <i>Slovenskega glasnika</i> 1859, popravlja
»Le ne vem, kakó bi začel!« je djal že marsikdo, ki se k ničemur ni znal pripraviti. Danes pa to premišljuje učitelj Jernej, ki se je vrnil v Krokarijo, na kraj svojega omikovavnega poklica. Vzrok tega premišljevanja je bila pa zala mladenka, ki ga je na cesti dotekla s svojim vozičem. Bila je bolj po mestjansko oblečena, tudi ni sedela na vozu tako skerčena, kakor bi se bila dans pervikrat odpeljala od doma. Ko se je včasi ozerl nazaj, vidil je njene černe lasé in obervi, visoko čelo, žive očí, beli okrogli obraz, male usta in beli tanki vrat, kar ga ni zakrivala pisana svilnata ruta, in koj ga je mikalo zvediti, ali je njena govorica tudi tako lepa in prijetna, kakor je njena podoba; pa kakó če to storiti? Z voza stopiti in njenega spremljati, bi bilo nespodobno zanj, ki bo kmalu glava omike v celi soseski; tedaj mora v vseh ljudeh obujevati spoštovanje do sebe, ne samo v otrocih; od voza do voza govoriti, pa ni mogoče, ker kmečki vozovi močno ropotajo in kmečki vozači nad konji vedno upijejo. Pa kdor vaga, temu sreča pomaga; ker ta ni samo tako ozka, da se vozovi ne morejo srečevati, kjer bodi, ampak se tudi kakor modras vije čez griče in grape, da klancov ni konca ne kraja. Ko se pripeljejo do pervega klanca, stopi učitelj z voza in nagovori dekle z navadnimi domačimi besedami, in kmalu izvé, da je ona Jurčkova Jera z Zglavnika nad Krokarijo in da od tete pelje nekaj prediva in dva češka kolovrata; on pa pošteno po<span style="color:red;">'''ve,'''</span> da je novi učitelj krokarijski. Kmalu poskoči učitelj po navadi tudi <span style="color:red;">'''na'''</span> petje, in veliko je bilo njegovo veselje, ko sprevidi, da dekle <span style="color:red;">'''?'''</span> ume petje, kakor žaba na boben. Poln sladkega upa spremlja njen <span style="color:red;">'''?'''</span> po vsakem klancu; k sreči je bilo klancov dokaj, tedaj tudi govo<span style="color:red;">'''r'''</span>jenja. Beseda besedo prinese, od petja se dalje pride na občutje <span style="color:red;">'''o'''</span> petju, od čutov do serc, in o teh je toliko govoriti, da se ne m<span style="color:red;">'''udi'''</span> dalje. Vedno lepše je govoril, in še lepše mu je odgovarjala ona. Voz<span style="color:red;">'''nika'''</span> pa med vozéma stopata, in počasi krevsaje sprožita marsiktero o da<span style="color:red;">'''vkih'''</span> in pridelkih, o dragini in zaslužkih, in kar še vse pride kmetom <span style="color:red;">'''na'''</span> misel. Takó besedujejo dve uri; se ve da jaz vsega zapisati ne <span style="color:red;">'''mo'''</span>rem, tudi ne vem, ali bi postavil popred ta ali uni pogovor; pa km<span style="color:red;">'''eta'''</span> sta včasi klela in se pridušala, kar se ne sme pisati; pogovor na vozu <span style="color:red;">'''?'''</span> pa morebiti tudi vsakemu ne dopadal, tedaj rajši molčím.
<!-- DO TUKAJ NA NOVO PREPISANO, NE PREGLEDANO PONOVNO -->
Ko se zelena gora nazaj pomakne in se od daleč zablišči krokarijskega zvonika, se poslovi učitelj od Zglavničanke, in za klance in raven usede na svoj voz. Grič se poniža in vsa krokarijska dolina se razgerne pred učiteljevimi očmi. Tu, si misli, je mor kraj, v kterem si bom glavo posivil, od tega zvonika mi bodo zak kali zadnjo popotnico. Te otožne se pa prijema bolj vesela misel: bom morebiti srečo in veselje zadobil, tu se bom oženil. Jerica je in berhka, kakor šteje, tudi bogata; morebiti se je že danes kaj vnela, ako pa ne; saj časa moč vse premore, in kdo na kmetih si upal mene prekositi. Poravna se na vozu,, klobuk si popravi, suknjo pogleda, ali se je derži kaka slamica, ter zapali pogrošno smodko. mu ni le zato prav dobro dišala, ker je bila draga, ampak tudi ker je bil tako poln veselja in upanja; počasi peljaje se po vasi, puhti sivi dim pod jabelčne veje.
Ko smo tudi mi v Krokarijo prišli, bi morebiti ne bilo bravcom
| |||