|
|naslov=Vetrogončič: Povest.
|avtor=Janez Mencinger
|opombe=Preskeniral Matjaž Rebolj iz <i>Slovenskega glasnika</i> 1860, popravlja [vpišiMarko svoje imeLimbek].}}
Danes je Ljubljansko gledišče skoraj natlačeno gledavcov iz više in male gospode; pa tudi dokaj mož v kožuhih in žen v pečah smo vidili na nizkih in visokih prostorih. Pogosto se ploska in hvali, in kožuharjem se zdi, kakor da bi bili prišli na drug svet, ker nikdar niso slišali kaj tacega v sredici slovenske zemlje. IngresIn res, ali mar ni čudno in nepričakovano, da se v Ljubljani igra slovenski?
Igrali pa niso navadni igravci, ampak Ljubljančanom v posebno razveseljevanje samo Slovenci in Slovenke; akoravno ne vajeni te umetnosti, so vendar igrali prav po godi, to se je bralo poslušavcom na obrazih; besede obilne hvale so pa tudi vsakemu bile v ustih. Vsem nar bolj dopadel je pa uni gospod, ki je nekega vertnarja tako dobro igral, kakor mplomalo kteri igravec v velikem mestu. Skoraj'prehva-lila prehvalila ga je pa gospodična Ljudmila, ki je z materjo in očetom Danko-vičemDankovičem sedela v neki loži pervega nadstropja.
Doigralo se je pervo djanje; zagrinjalo je padlo, in znanci nosijo k znancom svoje sodbe in opombe. Ptujec, kteri je vmes bil (v Ljubljani jih je dokaj), je hvalil lepoto tega barbarskega jezika; slovenske gospe v, posebno bolj omikane, se niso mogle prečuditi, da se more v našem jeziku tudi na gledišnih deskah govoriti, in ne samo v kuhinji in na. tergu; marsikdo je soseda prašal, kar mu poprej nikoli ni bilo v čisli, in sosed ni vedil odgovoriti, česar se nikoli ni učil, pa namenil si je to in» uno zvediti, da se s slovenščino vsaj toliko soznani, kakor s pismenostjo švedsko ali španjolsko. Marsikdo, ki ga je radovednost zraven prignala, se je kar le na tihem čudil, bilo ga je nekako sram, da se tudi materni jezik kaj tacega podstopi; in zdelo se mu je, da jezik zgiibi nekaj svetosti, ker se tako >nalomalo sramožljivo na deskah skazuje.
Bil je pa v gledišču tudi neki gospod Vetrogončič. Močno mu je dopadlo vse, kar je vidil, in rad je ploskal, posebno ko je vidil, da so Dankovičevi tudi navzeti tolike hvale/. Potrudi se tedaj v zgornje nadstropje naravnost k Dankovičevim. Komaj prednje stopi, ga vsi kmalo vprašajo: „Kdo je tisti gospod, ki je igral vertnarja?"
„Vertnarja igra", odgovarja Vetrogončič, „dohtar Medja. Ako mu gredo pravde tako dobro spod rok, kakor ta igra, mu ne bo kos nihče v deželi; pa on je še le poldrugi mesec v Ljubljani, in žal mi je, da vam ne morem kaj več povedati od tega nekdajnega so-učeneasoučenca".
„Ta je moral kaj priden biti", pristavi gospodična, „da je že pravdni pomočnik, tako mlad še'-".
„Vedno srečo ima. V šolah z meno ravno ni bil prepriden, in sploh smo o njem le druge reči slišali, ne pa, da se uči"«
„Kdo pa je to igro spisal in igranje osnoval ?" povzame gospa. „S to igro so nas hteli Slovenci nenadama razveseliti, in nič o njej niso popred povedali, nova vem da je■je; pa bodite prepričani, gospa, da se' bom precej potrudil vse zvediti, ako vam morem s tem kako veselje napraviti. Zdaj sproži še gospod Dankovič zvijačno vprašanje, zakaj da ni Vetrogončič sam tudi prevzel kake osebe, ker on bi bil gotovo prekosil dohtarja.
Na to Vetrogončič: „Dohtarja bi sicer ne bil prekosil, akoravno tega vertnarja ni tako težko igrati, pa jaz se nočem skazovati v gledišču pred vsem mestom, nisem lakomen take časti".
Za nas je treba še pristaviti, da Vetrogončiča nihče ni naprošal. Zopet se vzdigne zagrinjalo, in Milka ima priložnost pravdnika, ki se ji zdi tako mlad, še bolj občudovati. Vetrogončič pa ostane med prihodnjimi djanji pri Dankovičevih, ker iz visokosti se lepše gleda na nizke deske •,; iz visokosti se mu je pa tudi igra zdela tako , nizka, in dasi je vedno ploskal, ga je vendar obhajala ne voljanevolja, da je to slovenstvo skobacalo se celo v gledišče, to slovenstvo, kteremu bi on raji pot pokazal za glediščem doli proti' zeleni Ljubljanci, ki se ji pravi po nemški mlačni potok. Prav dobro je pa Dankovičevim vsa igra dopadla, uni igravec pa tako, da so VetrogoričičuVetrogončiču celo častno dolžnost naložili, da enkrat pripelje gospod Medja na njihov dom, ker Dankoviču, ki je bil nekoliko slovenstva vnet, se je zdel dohtar precej umen; gospa si je vedno štela v čast novega znanca vpeljati v svoje dvorane, gospodični se je pa zdel ta gospod , da ne rečem preveč, narmanj vsaj prijeten.
Vetrogončiča ni težko stalo, (da rečem gosposki) k splošni za-dovoljnostizadovoljnosti znebiti se te naloge, ker oh.on se je kmalu soznanil in pobratil s slehernim, naj je bil čern ali bel. On gre tedaj po igri k Mokarju ali Slonu, kjer. se je tudi takrat čerhnila kaka slovenska beseda , in kamor je tudi Medja s svoji znanci zahajal. Kot nekdanji součenec se mu približa gospod Vetrogončič. Medja je Vetrogončiča komaj spoznal, in ko ga je spoznal ni bil preveč ginjen nenadanega veselja: spoznati nekdajnega tovarša iz otroških klopi.
~- — Kakor serna plane
Od lovcov v prejšnih časih ostreljena,
Ko spet se strelcov struma ji zelena-
/ Prikaže in j6 spomni stare rane, —
se je Medja spomnil, kako je enkrat njemu zavoljo Vetrogončiča učitelj
slušijivoslušljivo in čutljivo pokazal, kake čudne pevne in vijavne moči ima v imasebi priprosta šiba leskova.
v sebi priprosta šiba leskova, ;
Ako bi Medja v znamenja veroval, bi se mu zdaj ne bilo nad-jatinadjati 'kaj dobrega. Kaj dobrega nadjali se niso pa le Medjevi tovarši, akoravno tudi. ti niso verovali v znamenja in spomine. Ker so že , dalj časa Vetrogončiča poznali, so hotli spoznati, da mora kaj posebnega prinesti Vetrogončiča v njih družbo, ker se on 'sicer giblje v drugih okolicah, in da ravno Medja ogovori, kterega še nikoli poprej ni pogledal. Pa Bog jim odpusti to zmoto, da so mislili, da * Vetrogončič nič dobrega ne more prinesti.
Kedar se dva človeka spet vidita čez leta dni, si imata marsikaj povedati /, kar je samo njima prijetno, ali pa še njima ne. Pre-tečenePretečene dogodbe prežvekovati, je« vedno reč, ki se slabo splača. Medja je iz svojega življenjdpisa,življenjepisa povedal nekaj odlomkov, kakor so mu ravno naleteli, in kakor bi ne htel pozabiti zbranih tovaršev in na-liteganalitega kozarca. V Vetrogončičevih besedah se je pa vidilo več zve-zanostizvezanosti in namena. Bolj m bolj je zategoval k obširnim znanjem, ki jih ima pri Ljubljanski gospodi, in škazovalskazoval je, kako ga radi vidijo in obče čislajo. Tako je počasi prišel na Danko vičeveDankovičeve. Komaj je našel besede, da je povedal, kako navzeta je gospodična Medjeve hvale in gospa želja, ga spoznati, in kako je sam Dankovič vdan slovenski reči.' Hvalil je, kako so Dankovičevi omikani, med tem ko je drugod po mestu omika le v odlomkih razkropljena, ali pa jo po strani ali celo skozi očala gledajo. Ko se nazadnje Vetrogončič Medju ponudi, da ga popelje k gospej, so mu precej tovarši srečo vošili, da mara zanj tako lepa gospodična, ki ima toliko cekinov*; kar v svate so se mu ponudili. Toda ti tovarši, kterih še nihče ni bil oženjen, in se tudi ženil ni, ne morejo vaditi, kako težko se je ženiti, posebno kedar velja dokaj cekinov. To mora človek sam poskusiti.
Ali je Medja v tem hipu kaj mislil na ženitev in na cekine, se iz virov ne da več spregledati, to se pa sme reči, da je bil radoveden,, kakošna je družina tistega gospoda, ki ima visoko gospo, lepo hčer, kijeki je vnet slovenščine, in s kterim je znan Vetrogončič.
Ko je Medja čez nekaj dni vpeljan bil pri Dankovieevih, je koj spoznal syojesvoje ljudi. Gospa je govorila prav zanimivo , in iz govorjenja se ji je pri hipu spoznalo, dajeda je veliko bukev prebrala, da se je naučila, kaj je omika, in rada kazala je, da ima kaj idej, in da ve presojevati z visimvišim merilom, kaj se po svetu godi. Gospodična je pa bila precej živahna, nepokvarjene nravnosti; med visoke inaternematerne besede je vedno rada kaj vmes rekla, tako krotko in domače, da je Medja vselej bilo veselje, kedar je usta odperla , in mu priložnost dala, da ji je mogel kaj lepega povedati. Dankovič, le bolj preoblečen kmet, pa rilni bil prijatel salonskega vedenja ; lepi konji, dobri psi, so mu bili nad igro v gledišču in nad čajem pri tej in tej gospej. ScerSicer je bil pa pameten mož, imel je Ie$le kakor pravimo, svojo zastbpnostzastopnost. Gospa sama ga je najbolje sodila rekoč;: dokaj mesa, malo duha.
6*
- 84 -
Skoraj da samo zavoljo gospodične je Medja še naprej k Dan-kovičevimDankovičevim zahajal, in vedno bolj dopadla mu je Milka in njeno nepokvarjeno serce ; rad jo je poslušal, rad izgovarjal njene misli, in vedno bolj se mu je zdela enacega duha; oba sta počasi čutila , da sta zase stvarjeriastvarjena.
Ali ljubezen, bodi še tako majhna, ne more ostati skrita in uitiniti ljubosumnim očem. Vetrogončiča, ki se je prejne dni nadjalvdanadjal, da bo ta pust sam postal v zakonu posestnik sereaserca in roke gospodičine, ni majhina nevolja in klavernost objela, ko jevidilje vidil, da ga je Mi-likaMilika pozabila; nar huje ga je peklo in greblo, da je on sam spodri-vavcaspodrivavca v hišo pripeljal. Vendar hrabra duša nikdar ne omaga.
Kot starejemu znancu pri hiši mu je gospa rada odkrivala svoje čutja in. misli, in ga včasi sveta in razsodbe, praševala v tako važnih rečeh, kakor da bi bilo misliti, da je Vetrogončič tista duša na zemlji, ki ji gre nar več zaupanja, in ki ima nar več pameti. Tako ga je gospa tudi nekoliko izpraševala o Medji. Koliko veselje mu je bilo, pohvaliti prijatla svojega marljivost in prebrisano vedenje v pravdah, saj je že komaj ta pol leta v Ljubljani toliko pravd srečno dognal, in da vanj stavijo toliko zaupanja. S težkim sercom je pa tudi povedal, kar je hotel tu in tam slišati, da živi Medja kakor pri zlati mizi, da mu denar iz pravd sproti pohaja, da on dolžnikom bližnim in daljnim odlaša do ženitve z gospodično, s ktero se on baha, kakor bi bilo že vse sklenjeno; tudi ima on mogočne sovražnike^ in ljudje nič kaj ne mislijo, da bo Medja dolgo časa pravdo-srednikpravdosrednik ostal
Toda kaj tacega niso v Ljubljani ne stare ne mlade žlobudrale, in tudi možki niso bili Vetrogončičevih misel.
Tako hude reči slišati je bilo gospo strah, in morebiti bije bilo še groza, ako ne bi bil Vetrogončič pristavil, da je vse to le govorica j, da ljudje posebno v Ljubljani malo resničnega povedati vejo, in da Medja vse to, ako je res, vtegne še popraviti.
Kar je zvedila gospa, ni odkrila ne možu ne hčeri, to je, kakor po navadi vse reči, sama zase premišljevala. Akoravno se ji je Medja še vedno prijeten zdel, si ga vendar več ni zeta vošila, in akoravno morebiti ni bila prepričana, da je vse res, kar Vetrogončič pove, ki je med tem vsak teden kako novo znašel, in s teškim sercom in globokim pomilovanjem gospej donašal, je vendar tudi pri njej obveljalo, kakor sicer pri drugih ljudeh, da je sum huji kot resnica. Počasi pa je tudi Medja zapazil gospejno mlačnost.
Ko je šel pust h koncu, so enkrat vidili Medja v černem fraku stopiti spred praga Dankovičeve hiše, potem ga pa nihče ni vidil v tistem kraju mesta. Zvečer pa je zahajal kakor popred med stare znance, je govoril in se smejal kakor pred, omolknil je le, ako ga je kdo opomnil DankovičevibDankovičevih.
-85
Alež Veselkovie,
(Verbovske anekdote; po narodnih pravljicah spisal Vicko Dragan.)
Narravere patres nostri, et nos n a r r a v i m u s omnes. Po slovenski prestavi Aleža Veselkoviža, verbovskega sinka: zoreli so očetje naši, in tudi mi smd vsi nor eli..
Verbovec je štel dosti modrih glay; ima jih še sedaj, in jih
bo imel, dokler bo stal; ali naj modrejiši je gotovo bil Alež Vesel-
kovic. Rodil se je ravno na Kurentovo, to je na pust, in to je že
bilo znamnje, da bode kedaj svet razveseljeval Naj tni bo tu dovo
ljeno, iz njegovega veselega življenja nekoliko reči razglasiti v slavo
njegovo in njegovim potomkom v povišanje. ,
Ko je Alež že znal hoditi, so mu njegova poštena mati kupili pisane berguše, pisano robačo in pisano kapico z dolgo kupmo. Ko so ga varoški zamazani otroci zagledali pervokrat, so za njim bežali, kakor nekdaj „ibrajtarji* —- za „tobakšvercarjem".
Ko je zraste! do moža, je zvedel, da gospod purgermajster Jurko Ljubodnarjevič imajo trešliko. Alež jim obljubi, da jih bo ozdravil, če pa to zafnoreš, dragi Alež, rekd gospod purgermajster, tako mi dobiš na Martinovo nar lepše gosje bedro. Alež reče, naj gredo ž njim do Mure. Privoljili so. Ko k Muri prideta, reče k gosp. purgermajstru, naj se pred njegov butast nos postavijo. Storili so, in Alež jih urno v Muro sune. Ubogi purgermajster po vodi tačkajo, kakor mlad p&sek, ki še prav plavati ne zna. Ko so se do dobra skopali, jih Alež iz Mure potegne. Od sih dob jih nikdar ni več terla trešlika, strah jo je pregnal. Ali gospod purgermajster je Aiežu niso pozabili. Obsodijo ga na smert. Varoški berič mu mora glavo odsekati. Na - Jurjevo ga z zvezanimi očmi peljajo na trato zunaj varoša. Vse matere prosijo za usmiljenje, ali nič ni pomagalo. Ne morem, gospod purgermajster resno zarežijo. Celo žabe v bližnji mlaki so kričale: Le ga — le ga — le ga — le ga! Alež se je junaško deržal. Purgermajster zakričijo:
Eins^ zwei, dfei, Glavo v kraj! — in v tem hipu varoški berič zgrabi vedro vode in Aleža po glavi polije. Alež kriči: Huš, huš, huš, — vse se smeja, in tudi gospodu purgermajstru se žolč ohladi.— Smeha in grohota^ pa je tisti dan bilo toliko po Verbovcu, da So si vsi želodce popravili, ktere so si bili na golibi pokvarili z žilavimi goskami in s kislim vfnom, v ktero je golibaš tobakovo perje namakal, da bi ga bili Verbovčani bolj čutili. —
Alež je zopet mislil in prevdarjal, kako bi jo spet gospodu purgermajstru zasolil. Enkrat se obleče kot romar, in ves žalosten
— 98 —
Boj končan je, mir kraljuje;
Jasne zopet so oči,
In po sercu joka trudnem
Mi veseli glas doni: (| Zvest Bogu in domu bil je, | In bo vedno Slave sin, \ Dokler solnce bo zlatilo \Verne plešastih planin.
Kolpa tri sto let kervava Včisti se polagoma; Ali kmalo stresa sila Novih bojev naše tla. Kakor bljuje morje ljuto Val za valom na brege, Se dervijo od zahoda Lšs sovražnih čet verste\
Vetrogončič.
HII.
Zdaj, poterpežljivi bravec, sva pa na kmetih; pa ne med kmeti, ampak v poslopju, ki se mu pravi Reparjev grad. Ker ta gr^d ni popisan in narisan v Valvazorju, naj ga jaz tiačertam z besedami. Zakaj se imenuje Reparjev grad, tega ne vem; da bi ga bil hudič v eni sami noči za en sim repar sozidal, se mi ne zdi verjetno, akoravno so mi to terdili teta. Pa naj bo to, kakor hoče; grad stoji, in je prav terdno in mogočno zidan na gorsko podnožje. Prostora ima dosti za vse stanovnike, skoraj bi rekel da preveč, ker^ tudi ščetinasta živina v gradu stanuje, da je bliže kuhinje. Nekdaj je vtegnilo v tem gradu kaj lepo biti, in gospodar je bil premožen mož, ker stari gerb nad vratmi je še zdaj nekoliko pozlačen, in angelja, ki ga deržita, sta nekoliko bolj bela, kakor sploh kamnati krilatci, ki morajo v vetru in mrazu stovine let nad vratmi čepeti. Ohranila sta krilatca gerb in krono, ali starega viteškega rodii nista mogla oteti prahii in pozabljivosti.
Vert pred gradom se mi je zdel prostoren; vertnarju se pa zdi prevelik, ker ga zaporedoma manjša in oddaljene kraje, kamor žlahtna gospa ne zahajajo, iz evetečega verta v travnik spreminja in ledino pušča. Limonine drevesca ^so precej narazen postavljene, in težko preleti vrabec od enega do druzega. Sprehajališča gostega germovja so palično gleštane, in tu in tam šterli iz gabra kip iz starih časov, nad kterim se je večidel znosila časa moč. Vidijo se brez glav, brez roke, s podperto nogo. Venera je zgubila lepoto in bele roke. Merkurju je glava z repetnicami odferčala. Božec vinski se je morebiti enkrat prfeveč uvinil, ker s sodom vred je telebnil v germovje.
|
