Jerica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m + |
m + |
||
Vrstica 6:
»Le ne vem, kakó bi začel!« je djal že marsikdo, ki se k ničemur ni znal pripraviti. Danes pa to premišljuje učitelj Jernej, ki se je vrnil v Krokarijo, na kraj svojega omikovavnega poklica. Vzrok tega premišljevanja je bila pa zala mladenka, ki ga je na cesti dotekla s svojim vozičem. Bila je bolj po mestjansko oblečena, tudi ni sedela na vozu tako skerčena, kakor bi se bila dans pervikrat odpeljala od doma. Ko se je včasi ozerl nazaj, vidil je njene černe lasé in obervi, visoko čelo, žive očí, beli okrogli obraz, male usta in beli tanki vrat, kar ga ni zakrivala pisana svilnata ruta, in koj ga je mikalo zvediti, ali je njena govorica tudi tako lepa in prijetna, kakor je njena podoba; pa kakó če to storiti? Z voza stopiti in njenega spremljati, bi bilo nespodobno zanj, ki bo kmalu glava omike v celi soseski; tedaj mora v vseh ljudeh obujevati spoštovanje do sebe, ne samo v otrocih; od voza do voza govoriti, pa ni mogoče, ker kmečki vozovi močno ropotajo in kmečki vozači nad konji vedno upijejo. Pa kdor vaga, temu sreča pomaga; ker ta ni samo tako ozka, da se vozovi ne morejo srečevati, kjer bodi, ampak se tudi kakor modras vije čez griče in grape, da klancov ni konca ne kraja. Ko se pripeljejo do pervega klanca, stopi učitelj z voza in nagovori dekle z navadnimi domačimi besedami, in kmalu izvé, da je ona Jurčkova Jera z Zglavnika nad Krokarijo in da od tete pelje nekaj prediva in dva češka kolovrata; on pa pošteno po<span style="color:red;">'''ve,'''</span> da je novi učitelj krokarijski. Kmalu poskoči učitelj po navadi tudi <span style="color:red;">'''na'''</span> petje, in veliko je bilo njegovo veselje, ko sprevidi, da dekle <span style="color:red;">'''?'''</span> ume petje, kakor žaba na boben. Poln sladkega upa spremlja njen <span style="color:red;">'''?'''</span> po vsakem klancu; k sreči je bilo klancov dokaj, tedaj tudi govo<span style="color:red;">'''r'''</span>jenja. Beseda besedo prinese, od petja se dalje pride na občutje <span style="color:red;">'''o'''</span> petju, od čutov do serc, in o teh je toliko govoriti, da se ne m<span style="color:red;">'''udi'''</span> dalje. Vedno lepše je govoril, in še lepše mu je odgovarjala ona. Voz<span style="color:red;">'''nika'''</span> pa med vozéma stopata, in počasi krevsaje sprožita marsiktero o da<span style="color:red;">'''vkih'''</span> in pridelkih, o dragini in zaslužkih, in kar še vse pride kmetom <span style="color:red;">'''na'''</span> misel. Takó besedujejo dve uri; se ve da jaz vsega zapisati ne <span style="color:red;">'''mo'''</span>rem, tudi ne vem, ali bi postavil popred ta ali uni pogovor; pa km<span style="color:red;">'''eta'''</span> sta včasi klela in se pridušala, kar se ne sme pisati; pogovor na vozu <span style="color:red;">'''?'''</span> pa morebiti tudi vsakemu ne dopadal, tedaj rajši molčím.
Ko se zelena gora nazaj pomakne in se od daleč zabliščí k<span style="color:red;">'''?'''</span>tak krokarijskega zvonika, se poslovi učitelj od Zglavničanke, in <span style="color:red;">'''?'''</span> za klance in raven usede na svoj voz. Grič se poniža in vsa kr<span style="color:red;">'''oka'''</span>rijska dolina se razgerne pred učiteljevimi očmi. Tu, si misli, je mor<span style="color:red;">'''?'''</span> kraj, v kterem si bom glavo posivil, od tega zvonika mi bodo zak<span style="color:red;">'''ora'''</span>kali zadnjo popotnico. Te otožne se pa prijema bolj vesela misel: <span style="color:red;">'''?'''</span> bom morebiti srečo in veselje zadobil, tu se bom oženil. Jerica je <span style="color:red;">'''?'''</span> in berhka, kakor šteje, tudi bogata; morebiti se je že danes kaj z<span style="color:red;">'''?'''</span>vnela, ako pa ne, saj časa moč vse premore, in kdo na kmetih s<span style="color:red;">'''i'''</span> upal mene prekositi. Poravná se na vozu, klobuk si popravi, su<span style="color:red;">'''knjo'''</span> pogleda, ali se je derži kaka slamica, ter zapali pogrošno smodk<span style="color:red;">'''o;'''</span> mu ni le zató prav dobro dišala, ker je bila draga, ampak tudi <span style="color:red;">'''?'''</span> ker je bil tako poln veselja in upanja; počasi peljaje se po vasi, puhtí sivi dim pod jabelčne veje.
Ko smo tudi mi v Krokarijo prišli, bi morebiti ne bilo bravcom nevšečno, popisa Krokarije zaslišati, saj so se že navadili krajepisov; in ne bilo bi prav, da bi Krokarija na vekomaj pozabljena ostala, ker je že skoraj vsak slovensk uljnjak z neizbrisljivimi bojami postavljen v album našega slovstva.
Od kod ime
Plan pred vasjo je pa pregrajena: desna stran, ki se polagoma k senožetim in košati gori vzdiguje, je polje; leva ravna stran, od plota in
Ne tako prevzetna in čila, pa bolj glasna je goveja čeda z mnogoglasno nevbranimi zvončeki; nikomur se ne umakne, in
Posred pašnika pelje cesta v vas. Sred vasí na hiši z nadstropjem je pa tabla z napisom »Bürgermeister der Gemeinde Rabensbühel«. To če reči, da imajo tu notri župana. Nedavno je bil župan sicer v drugi hiši.
<!-- DO TUKAJ NA NOVO PREPISANO, NE PREGLEDANO PONOVNO -->
▲Od kod ime "Krokarija", naj preiščejo starinoslovci. Iz krepkega pervega zloga se da posneti, da je silno staro; da je pa vas med pervimi po splošnem potopu zidana, dokazuje njena lega in zidava; naslonjena je namreč na pošev na podolgasti hrib, verh kterega je cerkev in šola, pod njim pa plan precej široka. Da je vas tako v hrib zarita, ima vzrok morebiti od tod, da se še voda ni popolnoma odtekla, ko so očaki Krokarijanov v te kraje prišli; Krokarijani sami pa terdijo, da so zato v hrib pohištva stavljali, da se jim bolji svet ohrani za polje, od kodar se v tisuč letih nabere že velik dobiček. Res je pa tudi, da se lože z brega, kakor navkreber vozi ; naš kmet pa, kakor je znano, več na njivo zvozi, kakor raz njivo.
▲Plan pred vasjo je pa pregrajena: desna stran, ki se polagoma k senožetim in košati gori vzdiguje, je polje; leva ravna stran, od plota in derece reke mejena, je pa srenjski pašnik. Lepa raven je, in sme se reči — pašniki so poezija kranjske zemlje. Tam vidiš, kako se otroci, up srenje in starišev, hoditi uče, kako ta in ta naredi stopinjce tri, pa cmokne na trebuh ali na herbet, pa ne jenja in si ne oddahne, dokler lastne teže ne zmaga; ali ti to ne pokaže tistih otroških let, ki jih še ne moreš pomniti, ali če bolj visoko misliš, prizadevanj današnjih dni, ktere tudi marsikoga pahnejo na nos. Tam pa žogo in svinko bijejo, in veči mladenči imajo keglišče. Kaj jim hočeš še privošiti ? Drugo stran pašnika pa smeš maloruskim stepam prilikovati; na konjske cede, ki se ondi preletavajo in valjajo, postavi junaške Kozake, vzemi jih kar iz domače vasi, in navdihnil se boš mile sapice ukrajnskih narodnih pesem. Kakor se vidi, razloček med pašnikom in stepo ni velik, komaj tak, kakor med žabo in volom.
▲Ne tako prevzetna in čila, pa bolj glasna je goveja čeda z mnogoglasno nevbranimi zvončeki; nikomur se ne umakne, in stoje ali leže po muhah maha in prežvekuje, ter mirnega očesa premišljuje, ali se trava ali seno bolj prilega njenemu visokemu poklicu; čednik pa za njo stoje, na gorjačo naslonjen, pruštof čez pleča, z očmi široko raven meri, vtopljeh v sanje nekdajnih ali v nade in naključbe prihodnjih dni, ali morebiti v skledo politih žganepv; pa kedar zažvižga in zakolne, se vzdigne goveji trop, in sluša brez upora; on pa stopa za njim kakor vojskovodja.
▲Posred pašnika pelje cesta v vas. Sred vasi na hiši z nadstropjem je pa tabla z napisom „Burgermeister der Gemeinde Rabensbuhel^ To če reči, da imajo tu notri župana. Nedavno je bil župan sicer v drugi hiši. Bil je lep, rejen, siv mož; je počasi govoril, pa vendar veliko povedal o nekdajnih pravicah in dobrih letinah. Spoštovali so ga vsi. Skoda, da ni brati znal, sicer bi do smerti bil županil. Sedajni župan pa zna pisati in pravijo mu tudi "pisani župan". On je še precej mlad, pa začel se je sušiti in kerčiti, morebiti od toliko pisarij, ker vse v vasi natanko zapisuje; celo srenjski bik je popisan v dvojih bukvah, da se kaka zmešnjava ne vrine. Zato ima pa tudi od srenje neki še čez petdeset goldinarjev za černilo in papir.
Pa ne gre misliti, da bi vse hiše tako lepe bile, kakor je onega vega župana; niste si dve podobni, tudi ne enako obernjeni, ampak postavljene so, kakor je svet nanesel. Iz tega se vidi, kako polni duha prostosti so bili naši očaki, ko ni sosed sosedu ukazoval, ampak vsak po svoji termi je zidal in gradil, kakor je hotel. Ali pa je vas morebiti starodavna naselitev samih nemških vitezov, ker še zdaj so hiše od zadaj zgrajene; spredaj pa gnojnica dela mokro terdnjavo; še zdaj zapirajo duri na cesto, in skozi vertne noter in ven hodijo; celo okna na cesto so zabuhane z dervami, kakor bi se vsak bal uroka ali napada od soseda. Sadja imajo precej, pa je po stari šegi drobno in pozno zrelo; ko sem jaz šel skozi vas, so se veje nad cesto šibile, pa na tleh ni ležalo nobenega pečka ; sam vrag vedi, ali sadje pobirajo, ali ga zato nič ni bilo viditi, ker so ravno gnali svinjarji prešičc skozi vas.
Krokarijani imajo precej polja in dobro obdelanega; rodovitno ravno ni, ker je v kamnji; preživljajo se pa že ž njim, če ravno težko. Šembrano varčno žive, delajo pa, kakor černa živina; kaj se če, dan za dnevom morajo gledati, kako se bo ob pravem času plačalo, kar je treba, in se še za silo kaj prihranilo. Da imajo pa tako uborne hiše, in se tako terdno starih nerodnosti derže, tudi v njih revšini tiči; kako bo kdo vtegnil misliti, kaj tu in tam priporočujejo in vpeljujejo, ko ga skerb od zore do mraka podi po polji in po hribih, da še komaj jesti utegne; kdor pa denarja nima, se ga tudi želja ne prime, da bi kaj popravil in olepšal; saj zdaj sploh le v denarjih tiči
| |||