|
Vetrogončič.
II.
Zdaj, poterpežljivi bravec, sva pa na kmetih; pa ne med kmeti, ampak v poslopju, ki se mu pravi Reparjev grad. Ker ta gr^dgrad ni popisan in narisan v Valvazorju, naj ga jaz tiačertamnačertam z besedami. Zakaj se imenuje Reparjev grad, tega ne vem; da bi ga bil hudič v eni sami noči za en simsam repar sozidal, se mi ne zdi verjetno, akoravno so mi to terdili teta. Pa naj bo to, kakor hoče; grad stoji, in je prav terdno in mogočno zidan na gorsko podnožje. Prostora ima dosti za vse stanovnike, skoraj bi rekel da preveč, ker^ tudi ščetinasta živina v gradu stanuje, da je bliže kuhinje. Nekdaj je vtegnilo v tem gradu kaj lepo biti, in gospodar je bil premožen mož, ker stari gerb nad vratmi je še zdaj nekoliko pozlačen, in angelja, ki ga deržita, sta nekoliko bolj bela, kakor sploh kamnati krilatci, ki morajo v vetru in mrazu stovine let nad vratmi čepeti. Ohranila sta krilatca gerb in krono, ali starega viteškega rodiirodu nista mogla oteti prahiiprahu in pozabljivosti.
Vert pred gradom se mi je zdel prostoren; vertnarju se pa zdi prevelik, ker ga zaporedoma manjša in oddaljene kraje, kamor žlahtna gospa ne zahajajo, iz evetečegacvetečega verta v travnik spreminja in ledino pušča. Limonine drevesca ^so precej narazen postavljene, in težko preleti vrabec od enega do druzega. Sprehajališča gostega germovja so palično gleštane, in tu in tam šterli iz gabra kip iz starih časov, nad kterim se je večidel znosila časa moč. Vidijo se brez glav, brez roke, s podperto nogo. Venera je zgubila lepoto in bele roke. Merkurju je glava z repetnicami odferčala. Božec vinski se je morebiti enkrat prfevečpreveč uvinil, ker s sodom vred je telebnil v germovje.
Na obzidju rastljinstvo samovlastno gospodari. Spoštovavec gob in mahiimahu bi tam gotovo našel novo species, od zvunaj pa beršljin opeko veže in podpira, in radovedno gleda čez ozidje in nekdajno strešico, kakor bi htel prašati, ali bo od znotraj kmalo treba vezila.
Ko sem hodil memo grada, mi je Janez, grajski kočijaž, še marsikaj povedal o posestnikih Reparjevega gradu. Dankovič, je djal Janez, ni bil premože, dokler ni v zakon vzel hčere bogatega teržaškega kupca. Zdaj si je pa precej opomogel, in njegova edina hči bo imela dokaj dote. To bo pa skoraj gotovo dobil Vetrogončič, ker vse druge snubače je gospa odgnala. Ko sem se temu čudil, mi je Janez bolj skrivaj povedal, da v hiši gospa zapovedujejo. Naročil mi je sicer Janez, naj tega nikomur ne povem, pa ne bojim se ne gospoda Dankoviča, ne mogočne sopruge, saj tudi ne bota zvedila, kar sem med vas strosil, ker velika gospoda ne bere Glasnika, kedar ga bo pa brala, se bo že kaj bolj prijetnega pisalo. Ko sem pa Janeza izpraševal, kakšen mož je Vetrogončič, mi kar ni rad odgovoril, in bralo se mu je na obrazu, da si nista prijatla z Vetrogon-čičem. Vendar toliko mi je povedal: To mi je všeč na njem, da morem pri vsakem pogledu njegovem precej uganiti, kaj da hoče. Včasi me je pogledal milo, kakor otrok v zibeli, včasi pa, kakor bi me z očmi hotel prebosti. Gospe in gospodične pa nikoli ni tako pogledoval , ampak tako krotko in milo, da nihče nima takega pogleda, kakor on takrat, tudi jaz ne, akoravno sem prav pošten človek. Njegovo nar veče veselje je gospema pesmi prednašati; veliko jih zna iz glave. Kedar je pa on pesmi govoril, je vselej okna odperl, ne zato, ker tako vpije, temuč da bi tudi unajni občudovali njegov glas. Lanskega večera, je djal Janez, sem v turšici pred gradom lesico čakal, ki so jo več večerov poprej vidili hlapci vanjo hoditi, tisto noč je pa ni bilo, gotovo zato ne, ker je Vetrogončič ne vem kaj tako glasno govoril. Letos o sv. Jurju smo dobili novo hišno iz kmetov; ko ta ravno kavo in čaše skozi duri prinese, zagermi Vetrogončič proti nji hudo besedo iz neke pesmi; dekle se ustraši, kava se zlije po tleh, in čase so šle na drobne kosce, pa bile so iz nar lepšega porcelana. Gospa se ga pa nikdar ne naveliča poslušati, akoravno ji tako učene reči govori, da jih jaz ne razumem, akoravno sem delj časa bil v Nemcih. Ve pa vse reči, pozna vse kamna in zelišča, od Nemcov pa mora vse čisto vediti. Tega pa vendar ne ve ta Vetrogončič, koliko je stara naša prama. Ko sem ga enkrat v Kranj peljal, je terdil, da nima čez tri leta, pa je imela že takrat šest žrebet. Janez pa že ve, koliko let ima vsaka stvar pri gradu, ker on je že sedajnega gospoda v ljubljanske šole vozil, in ostal je odtistihdob vedno v gradu; bil je pa tudi zvest in natančen mož. Znal je vse pripraviti, kar je bilo treba pri hiši in pri živini, poznal je vse pota na Kranjskem, vse hiše v Ljubljani, na Gorenskem pa vsakega gospoda. Njega je pa tudi mnogo ljudi poznalo, in kmetje okoli grada pravijo, da je Janez dober za družbo.
Ko sem hodil memo grada, mi je Janez, grajski kočijaž, še marsikaj povedal o posestnikih Reparjevega gradu, Dankovič, je djal Janez, hi MI premožet^ dokler ni v zakon vzel hčere bogatega ter-
Vsako spomlad, kedar so se selili gospoda iz Ljubljane na kmete, so poslali Janeza dva dni pred v grad, da je vse v red djal in pripravil v dostojno prebivališče. To so bili staremu Janezu srečni dnevi; kot gospodar je hodil po sobah, dekle in hlapci so čedili, likali, umivali, on pa je memo postopal, ukazoval in gledal, grajal in hvalil. 7*
Danes je vse to popravljeno, in Janez sedi počivaje pod koščato ne vem kolikoletno lipo pred pristavo; nad njim bučijo bučele v obilem cvetju, za njim pa stermijo orjaške planine z zelenimi herbti in golimi glavami med oblake. Zapazi se še ktera derča snega v prepadih, ki se smeja in joka pred ljubim solncom. Hladna brisavica pihlja od planinskih goščav, otresaje belo lipovo cvetje Janezu na slamnik in pripogovaje ozimino klasje na vlažnem polju. Janez pa herbet kaže planinam, in niso mu mar valovi zelenega klasja, ampak v eno mer gleda na zadnji vink ceste pred unim logom. Zdaj priderdra kočija izmed drevja. Janez plane izpod lipe, leti ji naproti, odmakne kočijaža namestnika s prestola, požene sam konje, zavije skozi vrata, zapelje pred dvorne duri, in gospoda se spravi v grad, on pa v hlev.
žaškega kupca. Zdaj si je pa precej opomogel, in njegova fedina hči bo imela dokaj dote. To bo pa skoraj gotovo dobil Vetrogon-čič, ker vse druge snubače je gospa odgnala. Ko sem se temu čudil1, mi je Janez bolj skrivaj povedal, da v hiši gospa zapovedujejo. Naročil mi je sicer Janez, naj tega nikomur ne povem, pa ne bojim se ne gospoda Dankoviča, ne mogočne sopruge, saj tudi ne bota zve-dila, kar sem med vas strosil, ker velika gospoda ne bere Glasnika, kedar ga bo pa brala, se bo že kaj bolj prijetnega pisalo* Ko sem pa Janeza izpraševal, kakšen mož je Vetrogončič, mi kar ni rad odgovoril, in bralo se mu je na obrazu, da si nista prijatla z Vetrogon-čičem. Vendar toliko mi je povedal: To mi je všeč na njem, da morem pri vsakem pogledu njegovem precej uganiti, kaj da hoče. Včasi me je pogledal milo, kakor otrok v zibeli, včasi pa, kakor bi me z očmi hotel prebosti. Gospe in gospodične pa nikoli ni tako pogledoval , ampak tako krotko in milo, da nihče nima takega pogleda, kakor on takrat, tudi jaz ne, akoravno sem prav pošten človek. Njegovo nar vepe veselje je gospema pesmi prednašati; veliko jih zna iz glave. Kedar je pa on pesmi govoril, je vselej okna odperl, ne zato, ker tako vpije, temuč da bi tudi unajni občudovali njegov glas. Lanskega večera, je djal Janez, sem v turšici pred gradom lesico čakal, ki so jo več'večerov poprej vidili hlapci vanjo hoditi, tisto noč je pa ni bilo, gotovo zato ne, ker je Vetrogončič ne vem kaj tako glasno govoril. Letos o sv. Jurju smo dobili novo hišno iz kmetov; ko ta ravno kavo in čase skozi duri prinese, zagermr^Vetrogončič proti nji hudo besedo iz neke pesmi; dekle se ustraši, kava se zlije po tleh, in čase so šle na drobne kosce, pa bile so iz nar lepšega porcelana. Gospa se ga pa nikdar ne naveliča poslušati, akoravno ji tako učene reči govori, da jih jaz ne razuraim, akoravno sem delj časa bil v Nemcih. Ve pa vse reči, pozna vse kamna in zelišča,^ od Nerncov pa mora vse čisto yediti. Tega pa vendar ne ve ta Vetrogončič, koliko je stara naša prama. Ko sem ga enkrat v Kranj peljal, je terdil, da nima čez tri leta, pa je imela že takrat šest žrebet. Janez pa že ve, koliko let ima vsaka stvar pri gradu, ker on je že sedajnega gospoda v ljubljanske šole vozil, in ostal je odtistihdob vedno v gradu; bil je pa tudi zvest in natančen mož. Znal je. vse pripraviti, kar je bilo treba pri hiši in pri živini, poznal je vse pota na Kranjskem, vse hiše v Ljubljani, na Gorenskem pa vsakega gospoda. Njega je pa tudi mnogo ljudi poznalo, in kmetje okoli grada pravijo, da je Janez dober za družbo.
Zdaj si si, poterpežljivi bravec, oddahnil, ker konec je dolgih popisov. Preden si je pa Janez oddahnil, in komaj je konjem ovsa podsul in jim podkve pogledal, že zasliši iz grada hude glasove, ne govornika Vetrogončiča, ampak same gospe. Janez berž vgane, da to njega zadeva, zato se poda pred gospejno sodbo. Tri velike vlade tega gradu, kterim je pridjan začasno tudi Vetrogončič, imajo zbor v veliki dvorani, in sodijo ravnanje Janezovo. Govorila sta gospa in Vetrogončič, Dankovič in gospodična sta priterjevala. Ko Janez med nje stopi, ga napade gospa z vprašanjem, zakaj je Vetrogončiču v nar slabšem kraju zadej na dvoru sobe pripravil. Janez odgovori: „Gospod Vetrogončič radi bero, zato sem jih djal k buk-varnici, in radi gledajo lepoto naravno, zato sem jih djal zad, da morajo vsako jutro gledati zarjo na planinah".
Vsako spomlad, kedar so se selili gosp6da iz Ljubljane na
„Pa morajo", ga zaverne gospa, „k nam čez dvor hoditi, dvakrat po stopnicah, včasi še po dežju, na unem koncu tudi nihče ne prebiva". »To se bo dalo, gospa, težko prenarediti. Spredaj so res še tri sobe prazne, pa v eni so tla strohnele, druga nima ključavnice, tretja bi bila čedna, pa je skoraj ravno nad svinjaki. Na dvoru bi pa vsaj jaz stanoval ravno pod gospodovo sobo; kedar me bodo potrebovali, naj kar poterkajo ob tla. Stanovanje je pa prav čedno; ako solnca nimajo, bo po leti še hladneje".
kmete, so poslali Janeza dva dni pred v grad, da je vse v red djal
in pripravil v dostojno prebivališče. To so bili staremu Janezu
srečni dnevi; kot gospodar je hodil po sobah, dekle in hlapci so ce
dili, likali, umivali, on pa je memp postopal, ukazoval in gledal,
grajal in hvalil 7*
Danes je vse to popravljeno, in Janez sedi počivaje pod feoščattf ne vem kolikoletno lipo pred pristavo; nad njim bučijo bučele v obi-lem cvetju, za njim pa stermijo orjaške planine z zelenimi herbti in golimi giavami med oblake* Zapazi se še ktera derča snega v prepadih, ki se smeja in joka pred ljubim solncom. Hladna brisavica pihlja od planinskih goščav, otresaje belo lipovo cvetje Janezu na slamnik in pripogovaje ozimino klasje na vlažnem polju. Janez pa herbet kaže planinam, in niso mu mar valovi zelenega klasja, ampak v eno mer gleda na zadnji vink ceste pred unim logom. Zdaj pri-derdra kočija izmed drevja. Janez plane izpod lipe, leti ji naproti, odmakne kočijaža namestnika s prestola, požene sam konje, zavije skozi vrata, zapelje pred dvorne duri, in gospoda se spravi v grad, on pa v hlev.
Zdaj si si, poterpežljivi bravec, oddahnil, ker konec je dolgih popisov. Preden si je pa Janez oddahnil, in komaj je konjem ovsa podsul in jim podkve pogledal, že zasliši iz grada hude glasove, ne govornika Vetrogončiča, ampak same gospe. Janez berž vgane, da to njega zadeva, zato se poda pred gospejno sodbo. Tri velike vlade tega gradii, kterim je pridjan začasno tudi Vetrogončič, imajo zbor v veliki dvorani, in sodijo ravnanje Janezovo* Govorila sta gospa in Vetrogončič, Dankovič in gospodična sta priterjevala. Ko Janez med nje stopi, ga napade gospa z vprašanjem, zakaj je Vetro-gončiču v nar slabšem kraju zadej na dvoru sobe pripravil. Janez odgovori: „Gospod Vetrogončič radi bero, zato sem jih djal k buk-varnici, in radi gledajo lepoto naravno, zato sem jih djal zad, da morajo vsako jutro gledati zarjo na planinah".
„Pa morajo", ga zaverne gospa, „k nam čez dvor hoditi, dvakrat po stopnicah, včasi še po dežju, na unem koncu tudi nihče ne prebiva". ..»■To-se bo dalo, gospa, težko prenarediti. Spredaj so res še tri sobe prazne, pa v eni so tla strohnele, druga nima ključavnice, tretja bi Ma čedna, pa je skoraj ravno nad svinjaki/ Na dvoru bi pa vsaj jaz stanoval ravno pod gospodovo sobo; kedar me bodo potrebovali, naj kar poterkajo ob tla. Stanovanje je pa prav čedno; ako solnca nimajo, bo po leti še hladneje"*
Ali gospa, nezadovoljna s tem, ukaže, naj se Dankovič na dvorno stran preseli, da bo mogel Vetrogončič spredaj stanovati.
Vetrogončič se je temu z vso zgovornostjo ustavljal, pa kaj pomaga med njegove govorice proti volji mogočne gospe iti tudi gospoda, ki je, nekaj iz spodobnosti, ker so Vetrogončiča povabili, in nekaj iz strahu pred serdom mile gospe, Vetrogončiču odstopil bolje sobe in mu jih prav prijazno posilil.
Tako so mir sklenili. Janez pa je iz sobe gred6grede z glavo majal, in tako djal sam pri sebi: Kedar bo Vetrogončič naš zet, bodo dobrega gospoda še na Yertvert v uljnjak spravili.
Nocoj spi tedaj Dankovič pervic v življenju ha zadnji strani gradiigradu, kjer ni bival nobeden njegovih spredfiikovsprednikov, kjer so nekdaj le pisarnice imeli in uporne kmete zapirali. To se mu zdi malo prehudo, da si ravno se je navadil že dosti hudega. Vsede se na stol, in premišlja in premišlja svojo nezgodo, pretresa svoje pretečene dni, pa bolj mu še prihodnji lase sivijo. Kaj bi naredil z Milko in Vetro-gončičem? Kako bi gospo špokorilspokoril? IriIn še več uprašanj mu roji po prostorni glavi, in on ne ve, kako bi jih odgovoril. Čez nekaj časa mu je pa vendar nekaj pametnega na misel prišlo; plane s stola, udari s peto ob tla in hrabro stopa po šobisobi gori in doli.
Pod njim je pa Janez ravno Vetrogončičeve čevlje snažil. Ko zasliši ropot nad sebo, se naglo zmuzne po stopnicah gori v sobo gospodovo.
čevhe snažil. Ko nica\ gori v sobo
Pod njim je pa Janež ravno Vetrogohčičeve ' zasliši ropot nad sebd, se haglo zmuzne po stop gospodovo.
„Kaj ste mi terkali, gospod, tako pozno?" vpraša malo nejevoljen.
Gospod ga debelo pogleda, nazadnje zine: ,,Klical te ravno nisem, pa ker si prišel, je tudi prav; zaspati ne morem, ti mi boš kraji čas delal".
„Kaj bi to ! Ne bodi jezičen. Le premišljam, kako bi Milki moža dobil?"
„Če je pa tako, verjamem, da ne morete zaspati".
,>Malo„Malo govori. -- Kaj bi ti rekel, komu jo čem dati?"
,,Meni ne, drugemu pa komur hočete".
„Da bi te — kdo jo pa misli tebi dajati, tepec? — No>, zakaj bi je pa vendar ne hotel"?
„Če bi se jaz ženil, bi htel biti gospodar žene in premoženja,
pri vaši gospodični pa tega ni mogoče. Zakaj da ne, sami občutite'1'.
„Bom za palico prijel! — Pa povej, kako sodiš Vetrogončiča"?
i;"Če ne primete za palico, bom rekel, da je precej malopriden,. Dobro se pa zna obnašati".
„Saj te riene bom udaril ne, če si ravno včasi malo jezičen. Povej mi še, kako bi ti zdaj to reč izpeljal, ko bi bil namesto mene? Bom vidil, ali si kaj pameten".
„Nar poprej bi Vetrogončiču duri pokazal, in potem bi prav po domače — pa ne smete mi zameriti — ali mi bote? ali smem reči?
„E vraga! red kar hočeš".
„— vašo gospo prav dobro oklestil"! —
„Ti strela, ti bi mojo gospdgospo! .— Kar spodil te bom".
„0 gospod, če me spodite, vas ne bo v gradu nihče več ubogal"
MKaj"Kaj sem te že poprej vprašal"? —
„Uprašali ste me, komu bi jaz gospodično privošil. O tem pa takole sodim: Gotovo še niste pozabili, kako je letos pred pustom Medja snubil gospodično. Vi že vse natanjko veste, jaz samo to, da so mi potem gospa prepovedali, gospoda Medja pogledati in se mu odkriti, kedar bi ga srečal. To vam povem, da bi bil on pravi ženin gospodični, pa ga imajo gospodična tudi raji kakor Vetrogončiča"*
— 102 **-
— 103 -
odkriti, kedar bi ga srečal. To vam povem, da bi bil on pravi ženin gospodični, pa ga imajo gospodična tudi raji kakor Vetrogončiča"*
„Kako to veš? Boš pa že kaj zakvasil?"
»Lani so mi gospod Medja neko pravdo opravljali; dali so mi več pisem do gospodične, jaz sem -jim tudi odgovore prinašal; dohtar so pa vselej gospodičine odgovore prebiraje na smeh se deržali, in oči so se jim svetile. To ni ravno nič" ?
„Ko bi bil jaz pred vedil, da je tako, dal bi jo bil dohtarju, saj jo želim v dobre roke."
,,Yi"Vi želite, drugi ravnajo".
„Ali mar misliš, da nisem gospodar? Kdo je več, mož ali žena? Kakšen tepec si ti!"
„Saj ne pravim, da niste gospodar? Samo ne vidi se, da bi bili. Ljudje pa po videzu sodijo".
„Boš kmalu vidil, da serasem le jaz gospodar, in če je Miliki dohtar všeč, ju bom zaročil, preden teden mine. Kaj misliš, kako bi ti to izpeljal; včasi se tudi ti kaj pametnega domisliš".
„Ako vi gospod Medja za nekaj dni v grad povabite, kakor so gospa Vetrogončiča|, se bi vse naredilo prav, in Medja bi še pri gospej spodrinil Vetrogončiča".
„Bom vidil. Pomeniti se je treba še z gospo".
,,"Kaj niste sami gospodar? Ali mar gospo kaj nadležje, če pride gospod?"
„Saj res. Boš pa jutri nesel pismice v Ljubljano''*".
„Jutri ne vem, če me bodo gospa spustili".v
„Bom vidil, ali se bo storilo, kar ukažem. Sel boš v Ljubljano, naj te ima z verigami privezanega. Le pripravi se".
In šel je Janez s sladkim spanjem pripravljat se na negotovo pot. Dankovič pa vzame pero in spisuje; besede se mu nič'., kaj nočejo vezati. Kmalu se mu stoži, in on verzeverže pero ob mizo in leže.
(Dalje prihodnjič.)
'-. - ' - ' ■ m
Tako je bilo.
(Zložil M. Kraemanov,) . . -
Dobil sem dobre klase, In bil sem jih kontent, Kot lepih dobrih klasov Vesel je vsak študent.
Imel sem dobre klase, Domu sem šel vesel, Doma gredoc sem žvižgal, Domu gredoc sem pel.
Smejal se mi je Storžec Jn migal mi naprot,
Tak kratkočasna bila Nikoli ni mi pot.
Nikoli po livadah Ni bil tak serčen cvet, Nikoli tako sladko Iz rož ni dišal med.
Nikoli ni tak milo Glasil se tičev kor, Nikdar ni pozdravljala Me smreka tak in bor*
Nikoli tak pogoden Ni reke bil šumon, Nikoli tak veselo Ni pel mi s turna zvon.
Kdorkoli me je srečal, Nikoli ni zares Obračal tak prijazno Na mene še očes.
Nobena zala misel Ni prišla mi na um, Proteče mi nezgode Moril ni duše sum.
Imel sem dobre klase, Pa sem bil ves vesel, Pa sem zato do doma Prižvižgal in pripel.
Doma so pač veseli, Se mene veseli, Skoz oknb vidim sveče, Na mojo čast gore\
Vesela pride mati Mi prot na vezni prag, Ne more govoriti Veselja solznih srag.
Podam ji desno roko, Žvižgaj e grem navspred ; Al' mati se ne gane, Ne gre za mano v sled.
K očetu v hišo žvižgam, Vesel ko v zraku tič, Sred svitlih sveč gorečih Me čaka on — merlič.
Oči so mu zaperte, Obraz je vdert in bled, Okoli ust se vidi Zatertih sled besed,
Besed, ki rad govoril, Bi hil jih še z men6V Ki pa preberž presekla Mu jih je smert s kos6.
Čeravno nisem nikdar Še takih pisem bral, Le vendar njih pomembo Izmodroval sem kmal.
Pa nisem se zajokal, In nisem se solzil, Na glas sem se zasmejal, Ko da bi z uma bil.
Ki vidili so mene , In slišali moj smeh, Popadla jih je groza, Od mene šli so v beg.
In ko smo šli k pogrebu, Vse davil jih je zdih, In ko so zagrebali, Sam6 jaz bil sem tih.
In vsak se mi je čudil In gledal ma ko nor, In ne vedoč; kaj čejo, Sem reva bal se skor.
Šeptali so si tiho: Poglej ga, čuden sin! Le ene solze nima Očetu za spomin.
Septali so in rekli: Nič se mu ne poznS, Da zgubil je očeta, On sam je brez serca.
In ko v Ljubljano pridem Med součencov kor, Prašali so se tiho: Kje ima čeren flor?
Da mene bil umel bi, Nobeden ni bil tak, En sam le me um<Sl je: Učitelj Martinjak.
In on, ko se preselil Je kmal v nebeški kras, Očetu mi je nesel Od serca pravi glas,
"— 130 ■■ —• *
^ Mi -**
Gospod Dankovič ni imel gosposke navade, ustajati še le takrat, kedar gredo kmečka mati južino kuhat; ampak z delavci vred je bil po koncu, in vsako jutro, vsaj do osmih ali devetih, je bil pravi gospodar pri hiši. Ob devetih pa ustajajo gospd, in takrat je izročil Dankovič poveljstvo nad hišo in družino mili svoji soprugi. Danes sta pa ustala skoraj oba kmalu. Močno je osupnil gospod, in dozdevalo se mu je, da bo ta dan dvakrat dalji kakor drugi. Uzrok da so gospa tako zgodaj ustali, je pa tale: Sinoči so gospa nov imeniten roman brati začeli, in po nesreči so drugi zvezek v Ljubljani pozabili. Vso noč niso mogli oči zatisniti, in komaj se pokaže dan, že pride do Janeza povelje, da naj urno stopi v Ljubljano po drugi zvezek onegavega romana.
Pripravljen na pot, Janež še stopi k gospodu uprašat, kaj bo s pismom in povabilom. Gospod, se ve da nič ni imel pripravljenega, vendar ker je duh zjutraj bolj zbran in znajdljiv, je pismo bilo kmalo sostavljeno in Janezu izročeno. Gospa je vidila Janeza na dvoru čakati, in tudi gospoda mu pismo izročevati. Ko pa gospod tako zadovoljno za Janezom gleda, in od časa do časa mahe z rokami, blagovoli gospa z nadstropja na dvor stopiti, zvedit, kaj je z gospodovim sporočilom. "Kratko pismice"—- pravi gospod -— ;/sem pisal Medju, da naj pride nekaj dni k nam. Marsikaj bi ga rad uprašal; zavoljo gozdov, mislim, bomo imeli zopet pravdo; on je pa ..."
In tu naj vedno zagrebene bodo, Ne bom jih dramil, ne dajal na znanje, Želec da nikdar tako bi ne bilo In ne pokušal svčt bi nikdar tega; Samo njegove znanim še darove, Ki kar s periščem jezen jih je trosil.
Odperl jeT skrinjo , skrinjo zlonoseco,
Iz nje/se razno vsulo je orožje,
Kakoršnega le vojska je vesela:
Iz nje so suli meči, sablje, kose,
Železne vile, sulice in cepci,
Bodala ostre, noži živorezni,
In puške čudne, smert izmetajoče,
Kanoni novi z risanimi žreli,
Tri ure v dalji smert zadati možni,
Strašila, ki jih zemlja ni se vidla;
In morske ladje polne smertnih gobcov,'■•
Ki blisk in ogenj bijujej o iz sebe
In grom, ki stresa ude vse človeku,
In stresa morje, da se jezno peni.
In vsipal je še kdo ve kaj orožja,
Ki bilo vsako grozno je in strašno
In mu ne vem ne rabe ne imena,
In hotel Bog, da svet bi ga ne zvedel,
Izsula se je skrinja, drugo vzame, Odvezne pokrov; komaj ga odvezne, Blahutnejo spod njega tri babure, Pošasti studne, da so precej mravlje Začele žgačno lesti mi po herbtu. Hotela vsaka perva je iziti, AP vojska skoči najpred iz zapora, Od nje je lila kri erdečetamna, Človeški udi cepali od nje so, Obraz nje dimni bil je Čudnomerdašt, Da va-nj ozir le vzdigal je želodec, In nje pogled je tako bil osoren, Da ni ga bilo moč očem sterpeti. Za njo blahutne ljudomorna kuga? Oblečena v opravo medlobelo; Al' ta belota ni belota bila, Ki v njo odeva zdrava se nedolžnost, Le bila je mertvaška to bledoba; In kamor je stopila, tam kopnelo, Ko sneg ob jugu, je človeško zdravje; Obljudne sela tam so se praznile, Zastala vsaka tam je veselica, Naselil se je jok in stok in žalost In strah človeka pred rojenim bratom, Ljudje pa strastim vdali so se vsakim, In zadovaljali so želji slednji, Ki jo tel6 je razodelo bilo, V nemar puščaje srečo večne duše, Ceš, zdaj živimo, uaj ne bomo dolgo, Naj zadnja pride lakota iz skrinje,
Ostudna ženska, gerda, medla, slofea, Ne drugega ko sama kost in koža In sklepec rožljajoč pri vsaki stopnji, In kamor prišla" je, medlelo vse je In sločilo se tako kakor ona. Ljudem potekel živež je navadni, Drevesno skorjo mleli so za žito In drugo zmes, in pekli kruh iz tega, In takle kruh jim šel je v tek ugodno, In hvala Bogu, da ga le je bilo; Koprive jedli so in druge zeli, Ki scer živina se jih ne dotakne, In kjer dobil je kdo kak založajec, Ni prašal al je smeti al' ne smeti, , • Prilastil si ga je brez obotave, In ta svojitev greh mu nič ni bila; Poteklo v persih materam je mleko. Da mogle niso več otr6k dojiti, Uhu,: to ti je groza bila! —
Odveze mošnjo in iz nje razmeta Le malo zlatih in srebernih penez, Papirnatih je naj več izletelo, In ti so večidel le.tje ferfrali, Kjer jih popred že bilo je na kupe; In kmal mošnjica se je izpraznila, Ge ravno je le z dvema perstecama Iz nje zajemal in počasno metal; Al' siromaštvo grabil je s periščem, In s hitro naglico ga krog razsipal, Ko da bi se mu kdo ve kam mudilo, ' AV prazna biti htela ni posoda.
Stamnelo pred očmi se mi je skoraj In moral sem ozreti se od njega. Na strani spazim božjega poslanca, On bil je v lica kakor jaz obledel;
V očeh leščele so se mu solzice,
Ker groza bila ga je te delitve,
Počas razpinja za odhod peroti
In le polahko dviga se na kviško. ^ Ker zdi se, da bo vse prehitro prišel^
V nebeško družtvo z žalostno povestjo.
Ko spne peroti, hitro k njemu skočim
In primem se ga urnorok za noge,
Da me unese hudi novi dobi. Al' zavertelb se mi je v višavi, Izmuznete se mi iz rok nožici, Letim na zemljo, al' ko ravno hotel *■ Na tla sem pasti, stresem in zbudim se.
Imel sem čelo skoz in skozi znojno, Obrisal pot sem ter se razveselil, Da, kar sem vidil, bile so le sanje} J In sanje, djal sem, niso še resnica, In z nova veja z vejo se, poljub^
Žadremljem z nova; komaj pa zadremljem, Na Almi in ofeol' Sefeaštdpola,
Prišle so tudi zopet nove sanje, In ko je padla ta terdnjava močnaV
Prišla je k meni tista nova doba, Spokoril se je tudi ta edinec
Pa me je vzela ter nosila š sabo Ter za prijatla se mu je pridružil,
In nesla me je najpred na Francosko. Al' on imel ni mira; mir sklepaje
Pahnila tamkaj s prestola je kralja, Nemir ob enem sklepal je že znova;
Pa je storila časek republike In dolgo ni terpelo, pa je vojsko
Ter dala jo je možu po nje volji, Erjuti cula spet Evropa reva,
Ki kmal prekucnil je svobodno vlado, Bolehna še od kolernega klanja.
In lastno voljo dal je za zapoved, Na Laško nesla me je nova doba,
In vse je gnalo: slava, slava, slava! Kjer Sardofranki ropali so naše.
Pregnano, češ, je povernil družinstvo. Gnjusobe dosti tudi tu sem vidil,
Le eden bil je, ki ga ni oslavljal, In ko s pogodbo mir je nekak sklenil,
Al' tudi ta ga je na zadnje moral, Ni mož beseda svoje bil pogodbe,
Ker on se mu je tako zlo zameril. Pokoja dala ni mu kri nemirna,
Da je našuntal vojsko zOper njega. In šel je dražit svetega očeta
Zdaj vidil sem, da prav imel je Usod. In hotel vzeti svetno mu kraljestvo,
Letela sva s Francoskega na Rusko Golčeč mu toto, kar je Kristus rekel:
In vidil vojsko sem divjati v Krimi, Kraljestvo tvoje ni od tega sveta.
In vidil strašno vojskino orožje, Ko vidil jaz sem to hudobo vražjo,
Spoznal za kako da se rabi rabo: Zgenil sem tak se, da sem koj se zbudil.
Narodi klali, lej! so ž njim narode
Vetrogoneic/
m. .
Gospod Dankovič ni imel gosposke navade, ustajati še le takrat, kedar gredo kmečka mati južino kuhat; ampak z delavci vred je bil po koncu, in vsako jutro, vsaj do osmih ali devetih, je bil pravi gospodar pri hiši. Ob devetih pa ustajajo gospd, in takrat je izročil Dankovič poveljstvo nad hišo in družino mili svoji soprugi. Danes sta pa ustala skoraj oba kmalu. Močno je Osupnil gospod, in dozdevalo se mu je, da bo ta dan dvakrat dalji kakor drugi. Uzrok da so gospa tako zgodaj ustali, je pa tale: Sinoči so gospa nov imeniten roman brati začeli, in po nesreči so drugi zvezek v Ljubljani pozabili. Vso noč niso mogli oči zatisniti, in komaj se pokaže dan, že pride do Janeza povelje, da naj urno stopi v Ljubljano po drugi zvezek onegavega romana.
Pripravljen na pot, Janež še stopi k gospodu uprašat, kaj bo s pismom in povabilom. Gospod, se ve da nič ni imel pripravljenega, vendar ker je duh zjutraj bolj zbran in znajdljiv, je pismo bilo kmalo sostavljeno in Janezu izročeno. Gospa je vidila Janeza na dvoru čakati, in tudi gospoda mu pismo izročevati. Ko pa gospod tako zadovoljno za Janezom gleda, in od časa do časa mahe z rokami, blagovoli gospa z nadstropja na dvor stopiti, zvedit, kaj je z gospodovim sporočilom. wKratko pismice"—- pravi gospod -— ;/sem pisal Medju, da naj pride nekaj dni k nam. Marsikaj bi ga rad* uprašal; zavoljo gozdov, mislim, bomo imeli zopet pravdo; on p pa . . %
9*
^ m -
— 133 -
„Tega pa že ne", ga zaverne gospa — „jaz imam že svojega pravdosrednika; dveh ne potrebujemo. Če imaš pa ti kaj ž njim opraviti, mar sam k njemu idi. Še ta nas bo nadlegoval!"
„Pa je bil z nami toliko znan. Bi se vendar spodobilo, da bi ga tudi povabili?"
„Tega pa že ne", ga zaverne gospa — „jaz imam že svojega pravdosrednika; dveh ne potrebujemo. Če imaš pa ti kaj ž njim opraviti, mar sam k njemu idi. Še ta nas bo nadlegoval!*
"Ali tako? Bi ga že v drugo rad, da bi ta neslanec snubil, ali bi nas pa učil novega jezika? Meni to ni kar nič po volji".
„Pa je bil z nami toliko znan* Bi se vendar spodobilo, da bi ga tudi povabili?"
„Ljuba moja, komu je vse po volji? Saj meni tudi ni, da je Vetrogončič pri nas".
*Ali tako? Bi ga že v drugo rad, da bi ta neslanec snubil, ali bi nas pa učil novega jezika? Meni to ni kar nič po volji".
„Ljuba moja, komu je vse po volji? Saj meni tudi ni, da je Vetrogončič pri nas"*
„Ali Vetrogončič ti ni po godi? Kaj imaš zoper njega?"
„1„I nič, pa vendar ga ne vidim rad".
„Verjamem, ko bi več pameti imel kakor života, in bi poslušal, kako govori učeno in prijetno, od dne do dne bi ga bolj spoštoval; pa to ti preseže um in poterpežljivost. Da boš pa Vetrogončiča malo bolj spoznal, se boš danes z nami peljal v K. k gospej L*. Juri pa naj precej teče za Janezom, da mu pismo vzame. Saj previdiš, da nam Medja ni potreba v gradu."
Gospod ni ravno previdil, da Medja ni potreba; vendar se mu dohtar tudi ni zdel tako potreben, da bi bilo vredno se z gospo v dokazovanje in pričkanje spuščati. Tudi tega, da ima več života, kakor pameti, ni hotel gospej ovreči. Ne vem zakaj? ImeLjeImel Dan-kovičje Dankovič vendar le precej možganov, pa zadovoljen je bil s pičlo meriW pridedovane omike, in ni se htel ukvarjati s strupenimi sadi omike sedajflihsedajnih časov. Ker je pa bil tako zadovoljnega duha, je lahko verjeti, da je toliko bolj skerbel za blagor in ohranjenje vidne polovice svojega bitja.
Janez je ravno v log stopil, ko zagleda Jurj aJurja pred gradom na cesti. Koj se mu dozdeva, kaj ima to pomeniti. Novega naročila bi ne bil vesel, in kot možak \tiiz njega dni bi tudi ne htel oblasti ženske nad možem podpirati; tedaj krene s pota v germovje, se usede za brinje in gleda, kdaj bo Jurček memo šel. Jurček je bilvpabil pa rpožmož po kopitu našega veka. Pretuhtal je, da vec velja dobra volja, kakor djanje, in videz več, kakor resnica; tedaj noče žuliti nog zavoljo muh svoje gospe. On se tedaj tudi uleže za brinje, natlači lulo in jo zapali. Kdo bravcov zdaj ne previdi, kako nesrečen dar amerikanski jtje tobak, kako gozdi na ravnem lenobi delajo potuho, in kako močno tedaj skerbe za pridnost in delavnost naše dežele tisti^, ki tako pridno gozde izsekujejo! Janez, poznavši vseh tovaršev naturo, je precej sodil, da mu ne bo treba dolgo čakati. In res Jurček nekoliko kra™ tovkratov puhne, pa utakne lulo v žep, se pretegne v hladni senci, in čez malo trenutkov zadremlje. Ko je Jurček smerčati začel, nastopi Janez poslovivši se od brinja, terdno svojo pot. Jurček se pa se tisti dan zbudi; domu pridši pove gospej*, kako je spodletelo, pa na-preženapreže in pelje gospodo v K. k gospej L.— VetrogonciaVetrogončič in Dankovič sta vkupaj sedčsede nenavadno živo govoričevala, pa pustimo ju,.
Perva Janezova pot v Ljubljani je bila v kerčmo, da si je prah otresel in gerlo izplaknil, druga pa k gospodu Medju. Z začudenjem gleda dohtar nepričakovan list popraševaje, kake premembe navadnega življenja so gospod Dankoviča napeljale, da je spisal tako prijazno pismice. Marsikaj je dohtar zvedel, in Janez veliko povedal, kar že mi vemo, in še več, kar nikdar zvedili ne bomo. -—Medja spiše berž dvoje pisem: pervo v nagjicinaglici gospodu DankovičiiDankoviču, drugo na prav svitel list gospodični. Janez, terdi, da je Medja to pismo tudi bolj počasi pisal. Morebiti. —
Vem poterpežljivi bravec, da si kaj radoveden zvediti, kaj je dohtar pisal gospodični. Jaz sem bil še bčljbolj, in vse sem preiskal in vprašal, d#da bi bil le besedico iz pisma .zvedil, pa vse je bilo zastonj. Sam ti pa nočem pisma izmišljevati in tebi lagati, ker veiftvem, da ljubiš le suho in golo resnico. Pa saj je pisanje skoraj gotovo bilo nemško, in nemškega slovenski bravci iiene . . . Skoraj sem se zmotil. Pa naj popravim svoje besede: ne ustreže se bolj Slovencom, kakor če se jim poda mešano berilo, saj je preteklo komaj pet tisuč let, odkar z Nemci nismo več enega jezika, saj smo skupej ariškega plemena, in kot bratje živimo v soseski!
Ko so bile pisma zapečatene, se oberne gospod Medja k Janezu rekoč: „Veče pismo daj gospodu, manje gospodični, pa pazi, da te gospa ne vidijo ali Vetrogončič. Mislim, da si dovolj prebrisan. Gospodu me pa lepo priporoči, in reci jim, da bom v sredo, kakor dans teden, ustregel njihovemu povabilu, in naj ne zamerijo, ako ne morem dalj kakor dva dni osrečevati se v njih grajšini. Ako bi se pa med tem kaj posebnega pripetilo ali pripravljalo, mi koj odpiši ali pošlji gotovega človeka, da se ve, pri čem da smo. Tole na za skerb. Drugo bova pa potlej poravnala. Ako bom kdaj Dankovičev zet, se bom tebe spominjal, ako pa tudi ne bom, ostala bova prijatla,. Kaj misliš, ali jo bom dobil?"
„Če hočete, kaj bi je ne", odgovori Janez, „saj ste se učili besedovanja in tudi zvijač; ako bi se jaz bil kaj tacega učil, bi se »upal dobiti cesarjevo hčer."
Janezu se je dohtar močno prikupil, ker prinesti mu je ukazal vina v dolgi steklenici, pogače in klobas, ki so bile menda Jaškelaške. In ko je Janez čez prag stopil, je pogledal papirček, ki mu gajega je daroval Medja, in imel je v rodiroci čeden star petak.
„To je drugačin mož, kakor Vetrogončič", mermra Janez po stopnicah doli, „ta zna z ljudmi v caker hoditi; pri Vetrogončiču sem pa v mrazu pred durmi stal, in še groša mi ni pomolil".
Potem se Janez, še bukve poiskavši, verne domu. Da je v Šiški priljudnemu dohtarju na zdravje izpil en poliček ali pa dva,- ni povedano; pa je precej verjetno.
O mraku pride Janez v grad; izroči gospej bukve kakor tudi Dankoviču pismo. Da bi dohtarja bolj pohvalil, pokaže Dankoviču tudi pismo do gospodične. Ne vem, kaka radovednost je gnala gospoda, da pismo odpečat. Prebirajo ga je kimal z glavo in se deržal na smeh, ves se je pa spremenil, ko je prišel do besedi: „Kakor vašega očeta spoštujem in častim, vendar moram reči, da se mi zdi, da nimajo svoje volje, in da vse poterdijo, kar žele gospa mati. Naju ne bodo podpirali, in samo vaša stanovitna ljubezen zamore storiti, da mene osrečite, in sami ne pridete sovražniku v oblast".
O mraku pride Janez v grad; izroči gospej bukve kakor tudi Dankoviču pismo. Da bi dohtaija bolj pohvalil, pokaže Dan-
Pismo je sicer prišlo gospodični v roke, gospodu pa, ki je vedno imel več priložnost premišljevati kakor govoriti, so se marsiktere misli razširile po glavi, ki bi ne bile Medju prijetne, ako bi jih bil vedil. Prijetna govorica Vetrogončičeva, njegovo modro mnenje o vseh rečeh, celo njegova učenost in slava, ki jo je natvezal Dankoviču, mu je šla k sercu, in ga napojila nagnenja k Vetrogončiču, v tem ko so mu Medjeve verstioe v pismu in njegovo bolj moško obnašanje nevoljo in skoraj serd v žolču zbirale.
Se tisti večer je sklenil Dankovič ene misli z gospo, Vetrogončiču dati Milko. Poprosil je Vetrogončiča, naj spravi do tistega dne, ko Medja pride, v red svoje pisma in obravnave. Medja naj bo priča zaroke, in ako pride v sredo, se bo v četertek Milka zaročila. Kako je frila gospa zadovoljna z Dankovičem, kako si je Dankovič dopadel sam sebi! Taka je moč zakona, in Dankovič je s soprugo res ena duša v dveh telesih, tako se enačijo njegove misli njenim vedno bolj, in čez malo dni bo že Dankovič gospodar pri hiši, ker bo gospa nehote ravno to želela, kar se gospodu zdi nar bolj pametno. Tudi Vetrogončič je bil neizrečeno zadovoljen. Milka je pa kar omolknila, in glava jo je zabolela, skoraj tako, kakor kmetiške ljudi, kedar pravijo , da jih je nekdo vrekel...
— 134
Nocoj je Dankovič sladko zaspal, ker se mu je že priljubilo novo stanovanje; gospa je dalje brala roman, gospodična pa ni mogla ne spati ne brati. V sobi na oknu slone je zerla po tihi zemlji; luna ji je sijala na bledi obraz ter lesketala se v solznih biserih na trepav-nicah, in hladna brisavica se je zibala v dolgih, razpletenih černih laseh. Nemirno so se ji persa vzdigovale, in globoki izdihljeji so iz njih silili. Oči so se pa obračale proti Ljubljani. Kako srečno ji je bilo tam ko je še smela ljubiti, kogar je izvolilo njeno serce? Zdaj se je pa vse razderlo. Nima upanja, nima pomagavca. Kako so jo včasi ljubili njeni starši, in zdaj jo hočejo podjarmiti človeku, ki jih je omrežil s priliznjenimi besedami? Kdo se bo jokal, kdo nosil terpljenje skozi življenje?
koviču tudi pismo do gospodične. Ne vem, kaka radovednost je gnala gospoda, da pismo odpečatL Prebirajo ga je kimal z gl^vo in se deržal na smeh, ves se je pa spremenil, ko je prišel do besedi: „Kakor vašega očeta spoštujem in častim, vendar moram reči, da se mi zdi, da nimajo svoje volje, in da vse poterdijo, kar žele gospa mati. Naju ne bodo podpirali, in samo vaša stanovitna ljubezen zamore storiti, da mene osrečite, in sami ne pridete sovražniku v oblast*.
Tako morebiti premišljevaje nasloni glavo na belo roko. Izdihljeji postajajo gosteji, in glasnega ihtenja ni moč zakriti ne z rokami ne z ruto.
Pismo je sicer prišlo gospodični^v roke, gospodu pa, ki je vedno imel Več priložnost premišljevati kakor govoriti, šo se marši-ktere misli razširile po glavi, ki bi ne bile Medju prijetne, ako bi jih bil vedil. Prijetna govorica Vetrogončičeva, njegovo modro mnenje o vseh reč^h, celo njegova učenost in slava, ki jo je natve-zal Dankoviču, mu je šla k sercu, in ga napojila nagnenja k Vetrogončiču, v tem ko so mu Medjeve verstioe v pismu in njegovo bolj moško obnašanje nevoljo in skoraj serd v žolču zbirale.
Mati, da si vsa zamišljena v roman, skoči, ko ihtenje zasliši, vsa prestrašena v Milkino sobo. Milka je bila na pol slečena, postelja odgernjena, luč je gorela z dolgim vtrinkom, da se je komaj vidilo; na mizici pri postelji pa leži na okrožku kupec sožganega papirja — Medjevo pismo. Milo se je storilo materi, viditi hčer v tako žalost vtopljeno, in spomnila se je mladih let, ko je tudi ihtela in zdihovala. Rahlo prime Milko za roko, jo odtegne od obraza, in nagne ji glavo na svojo ramo. Pa Milka se izmakne iz maternih rok in reče med ihtenjem hitro in s silo: „Pustite me, mati, vi me več ne ljubite".
Se tisti večer je sklenil Dankovič ene misli z gospo, Vetrogončiču dati Milko. Poprosil je Vetrogončiča, naj spravi do tistega dne, ko Medja pride, v red svoje pisma in obravnave. Medja naj bo priča zaroke, in ako pride v sredo, se bo v četertek Milka zaročila. Kako je frila gospa zadovoljna z Dankovičem, kako si je Dankovič dopadel sam sebi! Taka je moč zakona, in Dankovič je s soprugo res ena duša v dveh telesih, tako se enačijo njegove misli njenim vedno bolj, in čez malo dni bo že Dankovič gospodar pri hiši, ker bo gospa nehote ravno to želela, kar se gospodu zdi nar bolj pametno* Tudi Vetrogončič je bil neizrečeno zadovoljen. Milka je pa kar omolknila, in glava jo je zabolela, skoraj tako, kakor kmetiške ljudi, kedar pravijo , da jih je nekdo y tekel...
^Tocoj je Dankovič sladko zaspal, ker se mu je že priljubilo novo stanovanje; gospa je dalje brala roman, gospodična pa ni mogla ne spati ne brati. V sobi na oknu slone je zerla po tihi zemlji; luna ji je sijala na bledi obraz ter lesketala se v solznih biserih na trepav-nicah, in hladna brisavica se je zibala v dolgih, razpletenih černih laseh. Nemirno so se ji persa vzdigovale, in globoki izdihljeji so iz , njih silili. Oči so se pa obračale proti Ljubljani. Kako srečno ji je bilo tam ko je še smela ljubiti, kogar je izvolilo njeno serce? Zdaj se je pa vse razderlo. Nima upanja, nima pomagavca. Kako so jo včasi ljubili njeni starši, in zdaj jo hočejo podjarmiti človeku, ki jih je omrežil s priliznjenimi besedami? Kdo se-bo jokal, kdo nosil terp-ljenje skozi življenje?
Tako morebiti premišljevaje nasloni glavo na belo roko. Izdih-ll^^ P9staJaJo gosteji, in glasnega ihtenja ni moč zakriti ne z rokami ne z ruto.
Mati, da si vsa zamišljena v roman, skoči, ko ihtenje zasliši, vsa prestrašena y Milkino sobo. pika je bila na pol slečena ? postelja
— 135 —
odgernjena, luč je gorela z dolgim vtrinkom, da se je komaj vidilo; na mizici pri postelji pa leži na okrožkii kupec sožganega papirja — Medjevo pismo. Milo se je storilo materi, viditi hčer v tako žalost vtopljeno, in spomnila se je mladih let, ko je tudi ihtela in zdihovala. Rahlo prime Milko za roko, jo odtegne od obraza, in nagne ji glavo na svojo ramo. Pa Milka se izmakne iz maternih rok in reče med ihtenjem hitro in s silo: „Pustite me, mati, vi m^ več ne ljubite".
Te besede zbodejo mater v serce, pa ktera mati bi se jezila nad hčerjo, ki solzi in ihti!
„Ljuba Milka", odgovori gospa, „ti ne spoznaš, kako sem te ljubila vse Jdnidni, in zdaj tudi ti vošim in napeljujem po pameti vse dobro. Tvoje serce je vroče, tvoja misel je nagla in kratka, jaz sem pa že mnogo reči pregledala, tedaj mirno sodim in na dolgi ca$čas prevdarjam. Saj vem, kaj hočeš? Ti ljubiš Medja; zdaj pa tožiš in žaluješ, ker ti hočem dati drugega. Meniš, da bi bila z Veirogon* čičemVeirogončičem vedno nesrečna, in ne veš, kaj je sreča".
Milka utolaži solze in radovedno posluša materne nauke, v mizo sterme. „Tudi jaz", nadaljuje mati, „sem poskusila, kaj je ljubezen, in bil je moj častenec vse ljubezni vreden, pa nisem ga vzela. Toda kmalu sem pozabila žalost, in zdaj sem zadovoljna in srečna. Časi ljubezni, ljuba moja, časi vdanosti in serčne zvestobe, kakor nam jih pevci po svojih sanjah popisujejo, rjjsoniso nikdar bili, in■-"in ako so kdaj bili, so že davno pokopani. Zdaj se več ne gleda na ljubezen, in sreča zakonska se drugači zida in ohranuje. Zakonov ne/sniije snuje kratko vnetje slepe ljubezni, ampak presojevanje in skerb za dolgo življenje,. Revna išče premoženja, in skuša vzeti premožnega. Bogato, bodi si lepa ali ne, iščejo revni in bogati, ona si lahko izbere, kogar hoče,. Ali kdo ti more povedati, da tebe ljubi, kdor te vzame, ne pa tvo«-jegatvojega premoženja? In je mar vredno gledati na ljubezen, ko njeno cvetja in leta mladosti tako kmalu minejo! Človek se uterdi, navada ga pod-sepodse vzame; kar pa pade navadi v oblast, ostari in zgubi zanimivost. Soprug ti kmalu ni več, kakor drug človek, vendar do smerti hoče biti tvoj gospodar, in do smerti mu moraš biti podložna. Čemu bi bila podložna? Ko imaš vse, kar si želiš, in živiš lahko brez vse skerbi, ali ni bolj pametno, dobiti moža, ki ti ne bo delal skerbi, ki bo živel kakor ob tvojem življenji, ravno tako tudi ob tvoji volji? -Nar bolj srečen je ta, kdor ni nikomur podložen. Prostosti ne vzamejo leta, ona sama je stanovitna. Nar veča nesreča je pa možu podveržena biti, in vse dni le to delati smeti, kar se ji privoljuje. Pomisli zdaj, kdo bi bil pripravniši, Medja ali Vetrogončič ? Medja, ki se trudi in dela, ki ponosno gleda, kako se mu čast in premoženje širi, ki se zanaša na mogočne prijatle in na lastno moč, ali Vetrogončič, ki brez skerbi vživa svoje premoženje ob lastni hvali in gizdavosti, vedno zamišljen v svoje papirnate lavore. Kterega boš nju mogla imeti v oblasti? Samo Vetrogončiča,. Kdo te me$med njima resnično ljubi, Bog ve? — Življenje ima pa v sebi tudi toliko sprememb od dne do dne. Vedno nam donaša novih reči, stare pa oddalja, in ljubezen mladostina ugaša in ugasne, ako je bila poprej še tako goreča. Prihodnjost naj te ne straši, dnevi so vedno jasneji, in čas sam nosi sebi zdravilo za serca, ki blodijo, da so bolne".
Mati je izgovorila, Milka molči nekoliko časa. Gospa jo upraša: "Ali previdiš, kaj je prav?" Milka pa dolgo časa ne ve kaj odgovoriti; tedaj gospa zapusti sobo, in zaderlešne duri za sebo.
Iz tega pogovora previdiš, moj bravec, da norijo naša gospa v glavi nore misli o oprostenju ženskega spola. Akoravno ženske veliko premorejo, nam Slovencom ne bodo žezla iz rok potegnile, ker Slovenci smo hraber spol; pa vendar so nevarne te misli, ker bi utegnile marsikteri gospej možgane zmešati, posebno ker se take reči tudi v bukvah berejo, ki najdejo pot celo na slovensko zemljo. Ako ti je, ljubi bravec, kaj mar, da se naši gospodi ne zmešajo možgani, te prosim, skusi narediti, da se bodo pri nas ptuje čenčarije v drevarnico djale, ti pa položi pred našo gospodo kak sadič naše literature, da se bo navadila svojincov, in ohranila možgane slovenske. Ne skerbi samo za kmeta. Ako pa meniš, da je naše slovstvo piškavo, in ti morebiti ne diši vsaka čertica po nar svetejši spodobnosti, bi te jaz s tim tolažil, da pervo sadje je rado piškavo; kar onegavi duh zadeva, bi pa rekel: ako že mora biti zelo (ali slovstvo) na svetu, je manjše zelo gotovo manj nevarno kakor veliko. Ako pa ta stara resnica tvoje vesti ne potolaži, ti pa svetujem: prevohaj nekoliko ptujih slovstev; potem ti bo gotovo naše bukviše dišalo kot mira in kadilo.
— m ■—
Skerbe za gospodo slovensko, bi bil kmalo pozabil Vetrogončiča. Moram tedaj na vse zadnje povedati, da je on poslušal oni pogovor od kraja do konca skozi bližno okno.
njima resnično ljubi, Bog ve? — Življenje ima pa v sebi tudi toliko sprememb od dne do dne. Vedno nam donaša novih reči, stare pa oddalja, in ljubezen mladostina ugaša in ugasne, ako je bila poprej še tako goreča, Prihodnjost naj te ne straši, dnevi so vedno jasneji, in čas sam nosi sebd zdravilo za serca, ki blodijo, da so bolne".
Mati je izgovorila, Milka molči nekoliko časa. Gospa jo upraša: it Ali previdiš, kaj je prav?'' Milka pa dolgo časa ne ve kaj odgovoriti; tedaj gospa zapusti sobo, in zaderlešne duri za sebd.
Iz tega pogovora previdiš, moj bravec, da norijo naša gospa v glavi no^ve misli o oprostenju ženskega spola* Akoravno ženske veliko premorejo, nam Slovencom ne bodo žezla iz rok potegnile, ker Slovenci smo hraber spol; pa vendar so nevarne te misli, ker bi utegnile marsikteri gospej možgane zmešati, posebno ker se take reči tudi v bukvah berejo, ki najdejo pot celo na slovensko zemljo. Ako ti je, ljubi bravec, kaj mar, da, se naši gospodi ne zmešajo možgani, te prosim, skusi narediti, da se bodo pri nas ptuje čenčarije v drevar-nico djale, ti pa položi pred našo gospodo kak sadič naše literature, da se bo navadila svojincov, in ohranila možgane slovenske* Ne skerbi samo za kmeta. Ako pa meniš, da je naše slovstvo piškavo, in ti morebiti ne diši vsaka čertica po nar svetejši spodobnosti, bi te jaz s tim tolažil, da pervo sadje je rado piškavo; kar onegavi duh zadeva, bi pa rekel: ako že mora biti zeld (ali slovstvo) na svetu, je manjše zelo gotovo manj nevarno kakor veliko. Ako pa ta stara resnica tvoje vesti ne potolaži, ti pa svetujem: prevohaj nekoliko ptujih slovstev; potem ti bo gotovo naše bukviše dišalo kot mira in kadilo.
Skerbe za gospodo slovensko, bi bil kmalo pozabil Vetrogon-Čiča. Moram tedaj na .vse zadnje povedati, da je on poslušal oni pogovor od kraja do konca skozi bližno okno*
IV.
Drugo jutro je Janez vsakih pet minut šel čez dvor, in je gledal in poslušal, kje da bi bila gospodična. Ko je le ni iz sobe, vzame on klešče in kladvo in gre v njeno sobo obeze pri oknih pri-terjevatpriterjevat, ne zato ker so šklefetale, ampak veča je bila skerb njegova: on je namreč htel uterditi zvezo med Milko in Medjem, in zato je bilo potreba iti v sobo k Miliki*. On pove Miliki, kako imenitno oblast mu je dal dohtar, in da se bo on po svoji dolžnosti ravnal, in danes dohtarju pisal, ako se je sinoč kaj primerilo. Milka pove Janezu, kar se je o zaroki sklenilo, kar so pa mati ž njo samo govorili, je pa spisala v posebnem pismu. Janez prejme njeno pismo, in jo tolaži, da bo dohtarjeva pamet vse zamogla na dobro oberniti,.
Vredno se je zdelo Janezu tudi k gospej stopiti;. Tudi tukaj je obeze priterdil, potem se je pa vnela govorica. Gospa so radi govorili z Janezom, kedar so čas imeli, in sme se reči, da so gospa za Vetrogončičem Janeza nar bolj imeli v Častičasti. Janez je pa tudi vedi]vedil, kar gospa rada slišijo \ in imel je svoj način govorjenja, ki je gospej tako dopadel, da jim je bilo dolgčas, ako ni vsak teden vsaj eno uro ž njim kramljala. Janez je danes vse moči svoje glave in svojih muh napel, in za svoj namen tudi tako uprašanja stavljal in govor napeljeval, da je kmalo vedil, kar bi gospi nikomur ne bila na rav~ nostravnost povedala.
Po dokončanem pogovoru se zapre Janez, vzamši iz pisarnicBpisarnice černija in papirja v celico, in zmisli in zmala pismo do Medja. Veliko svetov je dal, kako bi Medja mogel z gospo sprijazniti se. Posebno pa svetuje, naj Medja, ker je gospa tako zvita, poskusi zvijačo, da prepriča gospo, da Vetrogončič Milike ni vreden. To pismo je šlo potem v vas, iz vasi na pošto, in od tod je prišlo še o pravem Času dohtarju v roke.
Medtem je pa Vetrogončič sam sedel pod lipo pred pristavo med cvetjem pomladanskim. Sedel je kakor človek, ki se je sedenja naveličal, in ne ve, kako bi se naslonil in pretegnil. Akoravno mu ni bilo treba daleč gledati, je imel na nosu tiste očala, ki nekako jezdijo na obsedlanem nosu; šs palčico je delal čire-čare po prahu, ali si je pa zajčike za vratom zdaj s to, zdaj z uno roko ravnal in uzdigoval. Žvižgal je pa nape vnapev iz neke opere. Kaj je pa mislil? radoveden vprašaš. Zdaj ravno ne veliko, ker je že sinoči vse pre? mislilpremislil in sklenil*. On je prav po pravici izcimil iz gospejnega govorjenja, da mila gospa hočejo Miliki samo zato dati Vetrogončiča*, da bi kakor dozdaj tudi potlej vso hišo imeli v oblasti. TčTo, je mislil, bo gospej spodietelo; ne poznajo me še, pa spoznali me bodo po poroki. Da ga Milka ne ljubi, mu ne dela težkega serca, ker njegova žalost se ne da dopovedati, da bi ga Milka nikdar' ljubiti ne mogla. Sklenil je Vetrogončič tedaj ostati in protiti žugajočim nadlogam. Toliko bo pa že pazil, da se bo o pravem času odtegnil, ako bi mu vtegnilo spodleteti, da ga ne bo sram.
To j§je morebiti še premišljeval, ko si je zajčike ravnal; zdaj je pa vzel zapisnik iz žepa, in začel je kovati pesem — pomladansko pesem. —IINi—Ni se dolgo s petjem ukvarjal, ko se mu približa dijak viših latinskih šol. Bil je doma iz vasi pri gradu, včasih tudi na kosilo v grad povabljen in odtod znan Vetrogončiču. Ta dijak se je kaj rad učil, posebno rad je prebiral klasike nemške, francoske in laške, tudi našega slovstva je toliko vedil, kar se v šoli tirja za eminencijo*. To je pa nekaj. Ako postavim v osmi šoli ne pišeš prav ortografično, ako v sklanjanju ne ločiš kosa od kosa in ne veš iz glave šest oblik, ne dobiš eminencije v slovenščini, ako je nimaš tudi jlrugoddrugod. JNašNaš dijak je pa znal vse to, in še celo Prešernove pesmi je bral en popoldan v bukvarnici. O, Prešernove pesmi sem tudi jaz vidil v Ljubljanski bukvarnici! To so lepe bukve, tako čedne in bele! Ali Šillerjeve dela so zamazane in černe in se komaj skupej derže, pa bero jih tudi možički, ki komaj na mizo vidijo. — —
je bral en popoldan v bukvarnici. O, Prešernove pesmi sem tudi jaz vidil v Ljubljanski bukvarnici! To so lepe bukve, tako čeclne in bele! Ali Sillerjeve dela so zamazane in černe in se komaj', skupej derže, pa bero jih tudi možički, ki komaj na mizo vidijo. — —
Prihodnji pogovor se vname med dijakom in Vetrogončičem.
„Kaj počenjate te kratke praznike doma?'' vpraša Vetrogončič.
„Kos SaksperaŠakspera sem sebdsebo prinesel, in ravno pred sem prebral Romeja in Julijo".
„Kako vam dopade?"
„ Močno„Močno, da ne vem kaj*. Rad bi še vedil, kaj je vodivna misel tega igrokaza. Julijin značaj se mi tudi zdi premalo izpeljan, in vse prebravši sem mislil, da bi se bila oba tako lahko in kmalu zedinila, in da ni pesnik prav naredil, ker ju je na vekomaj ločil".
HOHo gospod, to mora tako biti, le berite Gervinusa''*".
„In zjdajzdaj premišljujem, ne vem zakaj, ali bomo mi Slovani tudi kdaj imeli Šakspera ali Gotheta?"
l7Kako"Kako morete po takem branji se spominjati Slovencov? Ali jvamvam ne stopi v domišljijo krepko življenje tevtonsko, ko te velikane berete, ali vas ne nadušuje sapa mladivne omike, ki hlapi iz serca Evropinega proti jutru in jugu?7'"
r/"Čutim ta duh, pa pravijo, da je merzel, in da ruje naše korenine*."
„Da, gospod, težko je zapustiti očeta in mater in se podati v šole, težko je detetu slovo dati domači hiši in igram na trati, in iti se trudit v bukvah za blagor svoj in vseh ljudi; ravno tako težko je popustiti jezik, ki smo ga govorili kot otroci, in se navzeti duha slavnega naroda. NbtrajniNotrajni glas žene mladenča v šole in k omiki, in notrajni glas je, ki mu pove, kedar se duh spregleda, da je slovenski narod bila zanj le ozka zibelka, da, je jezik slovenski pretesen, da bi ž njim naznanjeval misli svoje razširjene in v omiki prerojene. Ta čut in nagib od dne do dne močneje naganja serce, odtergati se korenine, ki vas kakor spona priklepa na nizko zemljo. In ko premaga ta nagon, vzamete v se vso slavo stare Nemčije; Nemec ste in ponosno rečete: slavni narod, vzemi me med se, daj da bom tebe vreden, in dodeli, da smem reči, tvoji orjaki so bili očaki mojega duha i! In kot vaše bote šteli junake nemškega naroda, neumerjoče v vseh znanostih in umetnijah na kopnem in na mokrem. KajvoKako vas bodo budile blage misli in spolibadalespodbadale k duševnim delom ?'StKako Kako boste veseli, da ste prostega serca prestopili k narodu, ki nar stareji med vsemi, še vedno krepko poganja., ki je vsigdar prekosil vse druge, k narodu, čigar jezik sam ima moč v sebi obseči vse vede sedajnih časov*. Poglejte vaš materni jezik, ali dobite v njem besedi, da se morete samo z omikanim človekom omikano pomenkovati; ali morete v njem povedati vaše serčne čute globoke ljubezni, gorečega domoljubja, občudovanja krasnega stvarjenja? Ima ta jezik, ki so ga samo 'kmetje rabili in hranili, veličast v izrazih, gibčnost v oblikah, iain stvarivno moc v koreninah za vseobsežno pesništvo, za resni jezik sodne zgodovine, za tanko razločevanje v modroslovju? Kako, postavim, bi pisali igrokaze? Poskusite toraj prestaviti Romeja. Kako bi pisali epopejo, ako ne morete rabiti šestomera, kteremu samo nemški jezik med novejšimi da veličastno počasnost, kakor tudi živo gibčnost in viharni tok. Saj ste vidili v „Kerstu pri Savici" kako je spodletel šestomer Prešernu, pomislite — Prešernu?"
Našemu dijaku na čast se mora opomniti, da se mu je zdelo, da Kerst pri Savici ni pisan v šestomeru, vendar ker tega ni vedil na terdno, si ni upal odgovarjati, to je pa djal:
- 139 ~~
stvarivno moc v koreninah za vseobsežno pesništvo, za resni jezik sodne zgodovine, za tanko razločevanje v modroslovju? Kako, posta^ vim, bi pisali igrokaze? Poskusite toraj prestaviti Romeja. Kako bi pisali epopejo, ako ne morete rabiti šestomera, kteremu samo nemški jezik med novejšimi da veličastno počasnost, kakor'tudi živo gibčnost in viharni tok. Saj ste vidili v „Kerstu pri Savici" kako je spodletel šestomer Prešernu, pomislite — Prešernu?"
Našemu dijaku na čast se mora opomniti, da se mu je zdelo, da Kerst pri Savici ni pisan v šestomeru, vendar ker tega ni vedi! na terdno, ši ni upal odgovarjati, to je pa cjjal:
„Ali, gospod, kaj meni samemu pomaga, ako se Nemca spoznam, saj me vendar Nemci ne bodo čislali kot brata, ampak gledali kot podloženca".
Vetrogončič nadaljuje: „Ako jim podaste kaj slave vrednega,
bodo branili vaše nemštvo proti vsem drugim narodom, kakor postapostavim pri Lessingu. Saj vam pa tudi ni treba se popolnoma odtegniti
Slovencom. Pri Nemcih slavljenemu biti ni lahka reč; znano ime pri njih dobiti, je vam pa lože, kakor terdemu Nemcu. Nemci so že vse
vim pri Lessingu. Saj vam pa tudi ni treba se popolnoma odtegniti
svoje porabili, vse prerešetali, kar je med narodom. Na slovenskem je pa še toliko celine, toliko neporabljenega blaga! Nemci bi brali
Slovencom. Pri Nemcih slavljenemu biti ni lahka reč; znano ime pri
potopise, šege in značaje, kar vi veliko lože preiščete in, zapišete, kakor ptujec. Koliko narodnih basen, povedk in pravljic tiči med slo
njih dobiti, je vam pa lože, kakor terdemu Nemcu. Nemci so že vse
venskim ljudstvom! Ni jih treba veliko piliti ali prenarejati, in kot nov dušni sad bodo vnemale Nemce, kterim zdaj tako skoraj vedno
svoje porabili, vse prerešetali, kar je med narodom. Na slovenskem
le eno brenkajo. Prinesli bote v Nemce mlad duh, in trop posnemovavcov bo razglašal vaše ime. Slovenski publikum pa, tako majhen,
je pa še toliko celine, toliko neporabljenega blaga! Nemci bi brali
tako nerazličen, vas bo precej imenoval slavnega, ako včasi le količkaj daste slišati o sebi; ako jim oznanite, da ste tu in tam to in uno slišali, in da to in uno pišete. Kar Nemcom ne smete podati, Slovenci že plačajo z zlato hvalo; tudi nemška beseda je dobra, da
potopise, šege in značaje, kar vi veliko lože preiščete in, zapišete, ka
se le govori o slovenskih rečeh, ali je pa v Ljubljani natisnjeno. Ako tedaj Nemcom dobro ustrežete z dobrimi izdelki, in tudi Slovencom
kor ptujec. Koliko narodnih basen, povedk in pravljic tiči med slo
kaj darujete, vas bodo slavili Nemci in Slovenci, Nemci večno, Slovenci, dokler jih bo kaj.
venskim ljudstvom! Ni jih treba veliko piliti ali prenarejati, in kot
Več takih naukov je dajal učeni Vetrogončič černe šole dijaku, podiraje mu tesne opreke, ki mu tišče veliko serce na enostransko narodnost, in penite mu dajaje, da visoko zleti nad pičlo slovenstvo na nemško obnebje vseobsežno.
nov dušni sad bodo vnemale Nemce, kterim zdaj tako skoraj vedno
Nevolja te je morebiti obšla, slovenski bravec, ko si vidil, kakega sina je rodila že marsiktera Evina hči med nami. Jokaj ali smejaj se, jaz se smejam, ker po smehu ni treba solz brisati; in ker sem prepričan, da je in bo ostal pravi sin slovenski, komur med nami je stvarnica darovala z bistrim umom blago serce in prosti duh z lepotnim čutjem.
le eno brenkajo. Prinesli bote v Nemce mlad duh, in trop posne*
movavcov bo razglašal vaše ime. Slovenski publikum pa, tako majhen,
tako nerazličen, vas bo precej imenpval slavnega, ako včasi le ko
ličkaj daste slišati o sebi; ako jim oznanite, da ste tu in tam to in
uno slišali, in da to in uno pišete. Kar Nemcom ne smete podati,
Slovenci že plačajo z zlato hvalb; tudi nemška beseda je dobra, da
se le govori o slovenskih rečeh, ali je pa v Ljubljani natisnjeno. Ako
tedaj Nemcom dobro ustrežete z dobrimi izdelki, in tudi Slovencom
kaj darujete, vas bodo slavili Nemci in Slovenci, Nemci večno, Slo
venci, dokler jih bo kaj V •
Več takih naukov je dajal učeni Vetrogončič černe šole dijaku, podiraje mu* tesne opreke, ki mu tišče veliko serce na enostransko narodnost, in penite mu dajaje, da visoko zleti nad pičlo slovenstvo na nemško obnebje vseobsežno.
Nevolja te je morebiti obšla, slovenski bravec, ko si vidil, kakega sina je rodila že marsiktera Evina hči med nami. Jokaj ali smejaj se, jaz se smejam, ker po smehu ni treba solz brisati; in ker sem prepričan, da je in bo ostal pravi sin slovenski, komur med nami je stvarnica darovala z bistrim umom blago serce in prosti duh z lepotnim čutjem,
K tem koristnim naukom se je prinesel— bilo ga je precej -tudi gospod Dankovič iz pristave. Ta je pa nekoliko ljubil slovenstvo, ker so mu nekdaj v preklicanem letu napravili prav prijazno godbo; od tod je vsako leto nar manj enkrat uprašal, kako in kaj se seje in lanje na polju našega slovstva. Vetrogončic tedaj nadaljuje, tek svojega govora malo bolj proti Dankovičevemu mlinu obračaje.
140
- I4f -
K tem koristnim naukom se je prinesel— bilo ga je precej ~-tudi gospod Dankovič iz pristave. Ta je pa nekoliko ljubil slovenstvo, ker so mu nekdaj v preklicanem letu napravili prav prijazno godbo; od tod je vsako leto nar manj enkrat uprašal, kako in kaj se seje in lanje na polju našega slovstva. Vetrogončic tedaj nadaljuje, tek svojega govora malo bolj proti Dankovičevemu mlinu obračaje.
»Jezik ni družega, kakor pripomoček, da se misli izrazujejo; v kterem jeziku se da to bolje in lože storiti, v tistem je bolje pisati in govoriti. Saj je duh več kakor čerka, in če je duh slovensk, je slovensk tudi v nemški obleki?"
„Po moji previdnosti1'previdnosti", povzame Dankovič, „bi bilo to takale: Oženite se z lepo gospodično, čez leto in dan vam več ne dopade, in drugo vzamete, in ako tudi s to niste zadovoljni, tretjo, Duhduh slovenski v nemški obleki se mi zdi pa tak: ako bi v nedeljo naša kuharica šla v hčerini, in Milika v kuharični obleki k maši, ali bi se ne smejali vsi ljudje, in kak ptujec bi vtegnil celo misliti, da je kuharica moja hči?7'"
Na to Vetrogončic: „Nekoliko je res tako, pa ne sme se vzeti ravno tako^ hudo, kakor vi mislite. Pa pustimo to in poglejmo drug vzrok, zakaj je bolje, da Slovenci nemški pišemo. Med omikanimi in neomikanimi je vedno bil tako velik razloček, da nihče ne more obema kmalu všeč pisati. Omikan Slovenec pa vsak prav dobro razume nemški, vsak bere več nemških bukev in časnikov kakor slovenskih. DajeDa je le duh iz domačih gajev, mu bo beseda nemška ravno tako umevna in ravno tako ljuba".
,/Tofaj"Toraj so imeli prav, ki so nekdaj francozovali nemški jezik".
„Kaj? Ošabnega Francoza, ki se hoče po vsem svetu šopiriti , nosljani jezik bi smel zatirati narodnost nemško ?" zagermi slovensk Vetrogončic.
„Pa slovenski jezik je veliko lepše", zopet Dankovič piovzamepovzame.
„To se skoraj ne more presoditi,, ker vsakemu jeziku je odmerjena svoja lepota. Slovenski jezik 131ni še dosegel prave lepote, in ima še preveliko različnost v oblikah, iriin preveč menjav v navdarih; lepota nemškega jezika je pa/ že uterjena in obstoji v enakomernih končnicah, v enakosti navdara, yv lepoti stavka in v krepkih glasovih."
„Iz tega, kar ste reklihrekli, po svojem sklepam, da je slovenščina lepa, ker meni se zdi v slovenščini tepolepo, kar vi pravite da ni. O., jaz sem vnet za narod, mfrjžj hči ravno tako, in kdor jo bo jemal, bo.moral pred meno pokazati, da je pošten Slovenec.
„Pa pomislite, gospod Dankovič, koliko Slovencom iz omikanih stanov je zavoljo prepičle vaje v jeziku, zavoljo nemške odgoje v domači hiši, zavoljo prekratkega uka v šolah nemogoče slovenski pisati in brati, pa oni so, akoravno po raznih opravilih na vseh delih sveta odločeni od Slovencov, še živo vneti za svoj narod in njega napredek! Kako ljubo je takim, ako se jim v nemškem govoru pre~pretolmačijo domače misli, da se krepča njih narodnost! Pa tudi drugim narodom je treba včasi pokazati, kako daleč smo prišli".
„Za peščico optujenih bolj skerbite kakor za domače, ako pa drugim narodom vedno na ušesa trobimo, da smo napregli, bomo li zavoljo tega kaj hitreje derdrali? O vi ste malo Slovenca, gospod Vetrogončic! Škoda, da imate slovensko ime kako ga bote prekerstili?"
„0 ne", odgovori Vetrogončič, „gerdo in nehvaležno bi ravnal, ako bi zaničeval narod, ki me je rodil in izredil; vedno vnet sem zanj, in trudim se, da si ravno ne tako očitno kakor drugi, za njegov dušni napredek. Domovinska ljubezen polni serca mojega polovico , polovico pa ljubezen, ki sem jo vam že tudi razodel".
tolmačijo domače misli, da se krepča njih narodnost! Pa tudi drugim narodom je treba včasi pokazati, kako daleč smo prišli".
Ako je resnično, kar je djal Vetrogončič, bi ne sodili po krivici, ako rečemo, da ta gospod niso ravno precej vneti za gospodično. Poterpežljivi bravec je pa prošen, uganiti, kaka ljubezen v resnici polni nerazključljive serčne predale našega janičara.
„Za peščico optujenih bolj skerbite kakor za domače, ako pa drugim narodom vedno na ušesa trobimo, da smo napregli, bomo li zavoljo tega kaj hitreje derdrali? O vi ste malo Slovenca, gospod Vetrogončic! Škoda, da imate slovensko ime^ kako ga bote prekerstili?"
Kdor ne ugane, naj bere prihodnji del.
„0 ne", odgovori Vetrogončic, „gerdo in nehvaležno bi ravnal, ako bi zaničeval narod, ki me je rodil in izredil; vedno vnet sem zanj, in trudim se, da si ravno ne tako očitno kakor drugi, za njegov dušni napredek. Domovinska ljubezen polni serca mojega polovico , polovico pa ljubezen, ki sem jo vam že tudi razodel"*
Ako je resnično, kar je djal Vetrogončic, bi ne sodili po krivici, ako rečemo, da ta gospod niso ravno precej vneti za gospodično. Poterpežljivi bravec je pa prošen, uganiti, kaka ljubezen v resnici polni nerazkJjučljive serčne predale našega janičara.
Kdor ne ugane, naj bere prihodnji del. (Konec prihodnjič.)
Car Lazarjeva .smert.-'
(Konec.)
IV- prizor.
(Dne boja.' Bajtica varna vstran bojišča, kjer carica neizrečeno žalostna v izbi sedi, kakor bi htela moliti*)
Carica. Ne morem molit', serce je prepolno! O Bog! če tukaj le (roko na persih) kipi in poka, Če tone v boli, zdiha, plaka, stoka — Je to molitev? Je? Tedaj o molim, Serčneje molim od duhov prečištih! Razkači morje, — naj bobni z globine Orjaški val, vodene gore zida, Naj zruši spet se v temno morsko krilo — Poglej potem v to burno serce , . . ah Bog, Morje je mirno, tiho, se ne mezi! Molif! molit'! aF ni prepozno morda Za zmago, za življenje carjevo! Ni Serbja padla še? je car še živ? O Bog! kdo rtfši me morivnih dvomb? O da serce le nam je dano revam! Da b' možka kri po žilah mi žarela: Tu serčrjost je, tu velikanske čuti! Al' ženska ženska je in šibka stvar — Kot Ižvirijo dervil bi me pogum
LOVENSKI GLA
Lepoznansko-podučen list
Odgovorni vrednik in izdatelj: A. Janežič.
V Celovcu 1. junija 1860.
Sonetje.
(Zložil Fr. Cegnar.)
Vetrogoncic.
(Konec.)
Napočil je dan, ob kterem ima priti Medja. Pa ker je še zgo
daj, vam bom, preden pride, ob kratkem povedal, kar se je godilo
zadnje dni. '
Gospodične ves teden skoraj ni bilo iz sobe. Kolikokrat je
iskal Vetrogoncic priložnosti, da bi še enkrat ž njo govoril in obudil
v nji ljubezen z zadnjimi močmi medenega jezika; pa niso je vidile
željne oči. Samo pri kosilih je sedel zraven nje, pa ga ni obsijala
milost njenega pogleda. Mati je vidila vse to, pa ni mogla misliti,
da bi se nikdar Milka in Vetrogoncic iz serca ljubiti ne mogla. Pa
vendar začne tudi mati premišljevati, da ima serce vendarle nekaj
Glasnik 1860 —V, zv, H
ča naročnike (oglasilo še jih je 778), pa veljd, kakor je bilo naznanjeno, 60 nov, krajcarjev. Po prejemu naročenih iztisov naj se pošljejo denarji g» izdatelju samemu pod naslovom „E. C. c: k. visi telegrafist v Terstu (Triest)", prejemalo bo pa denarjev njegovem imenu tudi Glasnikovo vred-ništvo. — Qb enem naznanjamo, daje IL zvezek ,,slovenških večernie" že prišel v natis, tako da se bo pred koneom mesca junija gotovo mogel razposlati.
* Pod naslovom »Život sv. KateHny" je prišla na svitlo legenda, ki se po vsej pravici more imenovati biser staroČeške literature. Dve sto let je ležala naznana v Stokholmski kr. knjižnici, dokler je ni našel Dr. J. Pe-dirka, kakor beremo v vvodu: G. Dr. J. Pečirka prišedsi 26. julja 1850 v Stokholm na Švedskem, je obiskal-sledečega dne najprej tamosnjo kraljevo knjižnico. Po ljubeznjivi postrežnosti g. knjižničarja Arwidsona mu ni bilo le dovoljeno, da je smel pregledati srepi „codex giganteus" in katalog Eosenberske biblioteke ter si iz njega naslove vseh Čeških knjig izpisati, ampak g. knjižničar mu je izročil tudi mnogo redkih rokopisov*, da bi si jih na domu boljše pregledati in popisati mogel. Med temi rokopisi se je našel nestrankovan autograf Husov in pa še veliko redkejša dfagotina, kakor Husov autograf. Bila je to knjižica v nizki široki osmerki v černih deščicah. Na pervi strani je stal nadpis: „Vita sancte Oatherine", in ko je g. Dr« knjižico odperl in brati začel, najde verstieo nažsš služba proknie skona". Besedo „prokny"je bil doslej g* dr. bral le v kraljedvorskem rokopisu in iz te edine besede se je bil prepričal, da imd zelo star slovstven spomenik v rokah. Kmalu se je bil prepričal, da je to rimbvana legenda o sveti Katerini in da je pesem, če ravno podaja rokopis iz XIV. stoletja, veliko starejša. Ker se mu je mudilo, je prepisal tedaj le 500 verzov in jih prinesel do Prage, ostalo je prepisal v Pragi, kamor mu je bila iz Štokholma po prizadevanju mil. Praškega kardinala knjiga poslana. Ro* kopis Stokholmski, ki obsega" življenje sv. Katerine, je bil 1. 1609 lastnina poslednjega Rožmberka Petra Voka, po njegovi smerti je ostal z ostalo domaČo knjižnico na Pražkem gradu, in 1. 1648 so ga bili Švedi z mnogimi drugimi rečmi sebo v Stokholm odnesli. Za natis vredil in razložil je legendo mestni arhivar K. J. Erben. Izdava je dvojna: ena, v kteri se nahaja izvirni tekst s posnetkom pisma pervotnega rokopisa, druga, ki obsega popravljen tekst brez posnetka. Perva velja" 1. gld., druga 50 kr#
Imenik častitih g. naročnikov: 147. J. žofran, fajm. na Otoce; 148. J.
Eppich, učitelj v Ljubljani; 149. J. Kastelic, fajm. v Kokri; 150. J. Lošnik, fajm. v Marksavi; 151. J. Ferenc, kpl. v Št. Janžu; 152. Jerni Jarc, kpl. v Trebnem; 153. Št. Koeiančic, prof. bogoslovja v Gorici; 154. A. Jeglič, c. k. rac. urednik v Terstu; 155. DivJ. Kovač Podliščekov v Komendi; 156. M. Zarnik, c. k. poštn. odpravn. v Kropi; 157. E. Polak, dek. v Leskovcu; 158. A. Yuk, kpl. v Luto-meru; 159. A. Nagi, vp. fajm. v Frankolovem; 160. J. Vari, fajm. v Krašnji; 161. P. Snoj, fajm. pri D. M. na jezeru; 162. J. Soudat, fajm. v Kamnjah; 163. F* Rupp, petošolec v Celovcu; 164. J. Godina, c. k. kam. komisar v Celovcu; 165, R. Perkounik, učitelj v Borovljah; 166. Dr. J. Muršec^. c. k. prof. v Gradcu,
• (Dalje); . " ~~ Natisnil Janez Leon v Celovcu.
* Cena polletna lgld.35kr. ,
Št. 6.
IV.
Ko solnce bi ne peklo iz višine, Kak6 zorela bi polja kraljica, Ruraenoklasna resnata pšenica, In druge hčerke pisane ravnine?
Eak6 bi zelenile se doline? Kako se s cvetjem krasila gorica, Livada lepotičila bi lica? Kako življenje dihale planine?
♦ Ko vroči trud bi ne potil človeka, Kak6 bi v persih misel se rodila In serce v blago djanje mu budila?
Kje našel bi za britke ure leka?
Kak6 njegova duša bi vesela
V višave jasne z dola solz kipela?
Po pošti lgld.50kr.
5. zv.
Prosterla noč je temne svoje krila Čez trudno lice pisane narave, Oblakov truma oblegla je višave In v nedro svit nebeških zvezd zavila*
Le ena zmed oblakov zvezda mila Še svitlo luč pošilja na nižave, Ozira nanjo se z morja širjave Mornar, po njej obrača les kormila.
Nebo življenja mojega stemnile So grenke ure sreče mi nemile In upa zlate zvezde ugasnile.
Le ena zvezda mi še jasno sije,
Tolažbo mi in nado v dušo lije,
Za njo bom vozil, da me grob zakrije«
' i iiiiiiin iiriiniiiiii
— 162
-r163 -
Napočil je dan, ob kterem ima priti Medja. Pa ker je še zgodaj, vam bom, preden pride, ob kratkem povedal, kar se je godilo
zadnje dni.
moči, in po marsikterem pogovoru z Miliko, je jela gospa tudi svoje serce bolj čutiti* Proti prej zaničevanemu soprogu Dankoviču se je kazala veliko prijazniša, kar je Dankoviču močno ljubo bilo. Zopet sta se iz serca pomirila in sprijaznila brez pogodb in pisanih postav. Janez je te dni odgovor dobil na svoje pismo in tudi gospodična. Ne dolgo potem je Janez imel dolg pogovor z gospo, po kterem je bil kaj zadovoljnega obraza. Pa čudno je, da je Janez po tem pismu Vetrogončiču nenavadno malo časti ska^oval, med tem ko je Milka proti Vetrogončiču postala vsa prijazna. Morebiti jima je Medja to ukazal. Iz tega Milkinega obnašanja je pa mati sodila, da se je hči vendar enkrat premislila, in veselilo je mater, da je Milika obljubila vzeti Vetrogončiča, ako ji le mati neodveržljivo dokaže, dajo Vetrogončič iz serca ljubi. To dokazati je gospa obljubila in sklenila, po Janezovem nasvetu in zvijači. —. Odkar je Dankovič zopet gospodar, postane še bolj neprijazen. Po vsi sili je hotel, ali letos dati Milko Vetrogončiču, ali pa še le prihodnji pust Medju, ako ne bo druzega snubača. Pa tudi Vetrogončiču hoče muhasti Dankovič zadrego napraviti s slovensko poskušnjo, da bi se nekaj nad njim maščeval, nekaj mu pa vdihnil domoljubja. Gospa je sicer v šaljivo skušnjo dovolila; toda svarila je moža, naj nikar sam sebe ne osramoti. Dankovič se pa ne da ostrašiti. Malokdaj je skazal toliko poguma. Vse vprašanja, eno huje kot drugo, je izmislil za vseučenega gospoda.
Gospodične ves teden skoraj ni bilo iz sobe. Kolikokrat je iskal Vetrogončič priložnosti, da bi še enkrat ž njo govoril in obudil
Pa pozabljam, da je sreda. Dolgo že Ljudmila zre po cesti doli, kamor nar dalj pogled nese.; kako nesterpno obrača oči! Pa kočije ni viditi od nobene strani, akoravno je solnce že visoko. Kar zasliši govorjenje pod oknom, spne se čez, in dva lovca vidi s serno in z divjim petelinom. Pervega glas ji je znan, spoznajo se oči, in ona perva pozdravi svojega Medja. Kot bi trenil je gospodična na dvoru; objela bi ga bila, pa gospa so stopili na mosolišče, gospod se giblje iz pisarnice, in Vetrogončič koraka iz verta. Občno pozdravljanje. Dankovič je bil pa hud lovec, nikoli bolj vesel, kakor kedar je mogel serno za podbradek pocukati. Lovci so mu bili nar bolj pošteni ljudje. Na enkrat mu je zopet čez vse ddpadel dohtar, ki ne zna samo dobro pravde opravljati in na deskah se vesti, ampak tudi div-jaščmi kaditi* Ko so gospa prišli, so hotli, po slovesnih besedah sprejetbe, kar naglo zvediti,, kake • naključbe so jim dohtarja po ti poti pripeljale. Uni dan — pravi dohtar —- sem dobil iz Dunaja novo risanico. Da jo poskusim, sem prišel sinoči precej pozno v vaš grad, vzel sem lovca sabo. Noč je bila svetla, zrak čist brez vetra. Nočila sva pri staneh v planini, in ker je lovec poznal vse čakališča in slede, sva za zoro učakala tole serno; in risanica se je skazala pravega mojstra. Ko naju je ravno solnce obsijalo, in je proti nama puhteti začela merzla megla iz doline, sva že stopala proti gradu nazaj; V goščavo prišedši zaslišim ne daleč v strani peti divjega petelina. Megla je pihala nasproti in zakrivala me je, zalezem petelina
v nji ljubezen z zadnjimi močmi medenega jezika; pa niso je vidile željne oči. Samo pri kosilih je sedel zraven nje, pa ga ni obsijala
milost njenega pogleda. Mati je vidila vse to, pa ni mogla misliti, da bi se nikdar Milka in Vetrogoncic iz serca ljubiti ne mogla. Pa
vendar začne tudi mati premišljevati, da ima serce vendarle nekaj moči, in po marsikterem pogovoru z Miliko, je jela gospa tudi svoje serce bolj čutiti. Proti prej zaničevanemu soprogu Dankoviču se je kazala veliko prijazniša, kar je Dankoviču močno ljubo bilo. Zopet sta se iz serca pomirila in sprijaznila brez pogodb in pisanih postav. Janez je te dni odgovor dobil na svoje pismo in tudi gospodična. Ne dolgo potem je Janez imel dolg pogovor z gospo, po kterem je bil kaj zadovoljnega obraza. Pa čudno je, da je Janez po tem pismu Vetrogončiču nenavadno malo časti skazoval, med tem ko je Milka proti Vetrogončiču postala vsa prijazna. Morebiti jima je Medja to ukazal. Iz tega Milkinega obnašanja je pa mati sodila, da se je hči vendar enkrat premislila, in veselilo je mater, da je Milika obljubila vzeti Vetrogončiča, ako ji le mati neodveržljivo dokaže, da jo Vetrogončič iz serca ljubi. To dokazati je gospa obljubila in sklenila, po Janezovem nasvetu in zvijači. —. Odkar je Dankovič zopet gospodar, postane še bolj neprijazen. Po vsi sili je hotel, ali letos dati Milko Vetrogončiču, ali pa še le prihodnji pust Medju, ako ne bo druzega snubača. Pa tudi Vetrogončiču hoče muhasti Dankovič zadrego napraviti s slovensko poskušnjo, da bi se nekaj nad njim maščeval, nekaj mu pa vdihnil domoljubja. Gospa je sicer v šaljivo skušnjo dovolila; toda svarila je moža, naj nikar sam sebe ne osramoti. Dankovič se pa ne da ostrašiti. Malokdaj je skazal toliko poguma. Vse vprašanja, eno huje kot drugo, je izmislil za vseučenega gospoda.
Pa pozabljam, da je sreda. Dolgo že Ljudmila zre po cesti doli, kamor nar dalj pogled nese; kako nesterpno obrača oči! Pa kočije ni viditi od nobene strani, akoravno je solnce že visoko. Kar zasliši govorjenje pod oknom, spne se čez, in dva lovca vidi s serno in z divjim petelinom. Pervega glas ji je znan, spoznajo se oči, in ona perva pozdravi svojega Medja. Kot bi trenil je gospodična na dvoru; objela bi ga bila, pa gospa so stopili na mosolišče, gospod se giblje iz pisarnice, in Vetrogončič koraka iz verta. Občno pozdravljanje. Dankovič je bil pa hud lovec, nikoli bolj vesel, kakor kedar je mogel serno za podbradek pocukati. Lovci so mu bili nar bolj pošteni ljudje. Na enkrat mu je zopet čez vse dopadel dohtar, ki ne zna samo dobro pravde opravljati in na deskah se vesti, ampak tudi divjaščini kaditi. Ko so gospa prišli, so hotli, po slovesnih besedah sprejetbe, kar naglo zvediti, kake naključbe so jim dohtarja po ti poti pripeljale. Uni dan — pravi dohtar —- sem dobil iz Dunaja novo risanico. Da jo poskusim, sem prišel sinoči precej pozno v vaš grad, vzel sem lovca sabo. Noč je bila svetla, zrak čist brez vetra. Nočila sva pri staneh v planini, in ker je lovec poznal vse čakališča in slede, sva za zoro učakala tole serno; in risanica se je skazala pravega mojstra. Ko naju je ravno solnce obsijalo, in je proti nama puhteti začela merzla megla iz doline, sva že stopala proti gradu nazaj; V goščavo prišedši zaslišim ne daleč v strani peti divjega petelina. Megla je pihala nasproti in zakrivala me je, zalezem petelina
in ga puhnem z drevesa. Serno sem ustrelil v dar gospodični; vi, gospa, blagovolite sprejeti petelina, prav mlad je še, in ako, gospod Dankovič, ne zamerite, vam bi hotel z risanico postreči, samo za vas sem ponjo pisal.
To je dohtar kaj pomenljivo naredil, ker gospodična je imela oči bistre kakor serna, gospa |>apa so hudi, kakor divji petelin; gospod Dankovič sicer ni primerjati risanici, vendar se mu močno ustreže ž njo. Da bi Vetrogončič ne bil brez daru, bi se mu spodobila lovska mrežica, v kteri je tičal divji petelin;, pa po starem pregovoru, kte-regakterega pisavci prislovic morebiti še niso zapisali, gre uzda za konjem, in mrežica se da Dankoviču.
Medja je tedaj v gradu, ali prav za prav v hladni kleti, ker Dankovič dobro zveden v lovskih potrebah, ga je precej vanjo peljal. Gospodična se zmuzne tudi v klet, in prinese stol, prinese gnjati, okrožke in vilice, zopet pogačo, potem sirovega masla in nazadnje' potičico tako okusno, da Medja nikoli ni take vžil, akoravno mu je že dosti dobrih reči romalo po gerlu dolLdol. Da je gospodična čakala, da bo, kar ostane, nazaj nesla, bi morebiti ne uganil vsak bra-vecbravec, zato povem. Vsaki si pa domišljuje, kako je Medju jedi ponujala, kako ga je izpraševala, in kako sramožljivo mu je včasi pogledala pod obervi. Ni ji zameriti, da ga ljubi, ker lep gospo%dgospod je Medja,. Siv klobuk z zelenim trakom in častno gamsovo brado mu pokriva černe lase, ki se mu kodrajo, kakor bi jih še vedno gorska burja vihrala. Oči so prijazne, obraz je ©krogelokrogel z jamčico na bradi, ves obrit, da bi kdo ne sodil po bradi značaja. Glas je imel doneč, kakor izurjen pevec. Postave je bil čverste; visoke in lepo je bil vlit v zeleno lovsko obleko. K suknji pa si je pripel venec iz gorskih rož, lepih in dušečih, ki vam jih ftene morem popisati, ker jih ne poznam; lepe so pa morale biti, ker na visokih gorah rastejo nar lepše rožice, kakor vsi naši potopisci terdijo, ki so bili na, gorah.
Ko sta Medja in Dankovič po domače na sodeh slonela, zdaj to zdaj to kapljico poskušaje, si je Milika res veliko opraviti dajala, in Medju z vprašanji komaj časa pripustila, da je žejo ugasil. Pogovarjala sta se pa z Medjem o prav nedolžnih navadnih rečeh, ki bi jih vsakemu bravcu smel zapisati. Ljubijočima, ki se čez dolgo časa zopet vidita, je kratkočasna vsaka beseda, kakoršna si bodi; vsaka množi ljubezen, ravno taka kakor med sovražniki vsaka beseda sovraštvo. Izgled od sovraštva vam pa dam, ker Slovenci bolj poznamo in raji špogamo sovraštvo, kakor ljubezen. Dankovič je po svojem vmes govoril, in toliko mu je risanica serce premenila, da je pri njem zopet Medja v čast in Vetrogončič ,v zamero prišel. Tudi zato je Medja Dankoviču bolj dopadel, ker je znal bolje piti, kakor Vetrogončič. Se ve darda, pošten človek mora pokazati, da zna vse reči o pravem času, in pitje je tudi znanstvo,
Iz kleti grede podari Medja Milki gorski venec, ker je tako dobro stregla. Ta krotki gorski venec, ki ga je gospodična vedno ogledovala in duhala, je prizadel Vetrogončiču precej besedovanja, ker do kosila je moral gospodično zavoljo njega dražiti, tode zastonj. Pri kosilu, so vsi hvalili gospo, da je divjega petelina tako okusno pripravila, gospa je pa hvalo na Medja otresala. Omeniti je še treba, da je Vetrogončič v obširnem govoru razložil, zakaj nam divjašina diši tako dobro. Po kosilu je šla gospoda v vas I. Dohtar in Ludmila se nista mogla ločiti, akoravno je Vetrogončič veliko umetnosti sprožil, jih narazen spraviti; kakor je svet nanesel, sta bila pred ali za drugimi. To je Vetrogončiču žolč kalilo, gospa je pa mislila: naj vlada še danes priliznjenost, jutri se bo skazala prava ljubezen, in gospodični se bodo odperle oči. Dankovič ni pa nič mislil — pač na risanico. Nazaj iz vasi grede jih je peljala pot skozi gozd. Tiči so peli, kakor je vsak vedel in znal, posebno dobro pa slavec. Njegovo petje gotovo ni šlo memo serca gospodične in Medja. Spisal sem že dolg pogovor med njima, kar pride k meni moj sosed, hud kritikavec in velik sovražnik ljubeznjivih besedi, in dolgo čerto mi naredi po popirju. Hudo se je kregal, in že je htel vso povest raztergati, preden sem spregovoril. Da sem se sprijaznil s sosedom, sem moral pogovor izpustiti, ki je bil tako lep in tako - dolg. Ne morem kaj, ako ti bravec, nisem ustregel. Moj sosed je hud, in ima čez me veliko oblast.
♦
Drugo jutro ustane Ljudmila pokojna in serčna, Vetrogončič v skerbeh in z malo upanjem, ker se mu je zdelo, da ga je Medja
povsod spodrinil. Medja je pa ustal po navadi, tudi K — ski notar, po kterega je prišla Dankovičeva kočija.
II -^m -
Ker je Vetrogončič z zadregami obdan, nameni z vojaško serčnostjo, nevarno pa zadnjo pot storiti, da bi s častjo odstopil, ali pa
i! Iz kleti grede podari Medja Milki gorski venec, ker je tako
zase vterdil voljo materno. Verze se tedaj v popotno obleko in gre pred gospo, slovo jemat. Gospa se čudi Vetrogončiču in ga prosi,
H " dobro stregla. Ta krotki gorski venec, ki ga je gospodična vedno
naj še ostane; mu priterdi, da ga bo gospodična ljubila, da je sama obljubila, še celo srečo mu vosi, da bo dobil tako krotko nevesto čez malo trenutkov. Vetrogončič tedaj ostane s ponovljenim upanjem.
I ogledovala in duhala, je prizadel Vetrogončiču precej besedovanja, ker H do kosila je moral gospodično zavoljo njega dražiti, tode zastonj. Pri H .kosilu, so vsi hvalili gospo, da je divjega petelina tako okusno pripra-|i vila, gospa je pa hvalo na Medja otresala. Omeniti je še treba, da [j je Vetrogončič v obširnem govoru razložil, zakaj nam divjašina diši || tako dobro. Po kosilu je šla gospoda v vas I. Dohtar in Ludmila [I se nista mogla ločiti, akoravno je Vetrogončič veliko umetnosti spro-|| žil, jih narazen spraviti; kakor je svet nanesel, sta bila pred ali za IJ drugimi. To je Vetrogončiču žolč kalilo, gospa je pa mislila: naj vlada tj še danes priliznjenost, jutri se bo skazala prava ljubezen, in gospo-
Ko se je notar pripeljal, se podajo v veliko sobano. Notar se vsede za mizo, okoli nje so pa Dankovič, gospa, gospodična, Vetrogončič kot ženin in Medja kot prigodna priča.
II dični se bodo odperle oči. Dankovič ni pa nič mislil — pač na |j risanico. Nazaj iz vasi grede jih je peljala pot skozi gozd. Tiči so II peli, kakor je vsak vedel in znal, posebno dobro pa slavec. Njegovo | petje gotovo ni šlo memo serca gospodične in Medja. Spisal sem že 1 dolg pogovor med njima, kar pride k meni moj sosed, hud kritika-|| vec in velik sovražnik ljubeznjivih besedi, in dolgo čerto mi naredi [I P° popirju. Hudo se je kregal, in že je htel vso povest raztergati/ fl preden sem spregovoril. Da sem se sprijaznil s sosedom, sem moral [| pogovor izpustiti, ki je bil tako lep in tako— dolg. Ne morem kaj, i| ako ti bravec, nisem ustregel. Moj sosed je hud, in ima čez me I veliko oblast.
Dankovič vesel tako imenitnega dneva z možko, počasno besedo spregovori: „Rekel sem zadnjič, da mora moj zet poskušino iz slovenščine prestati, sicer mu ne dam ne hčere ne dote". Notar to precej poterdi, akoravno je nenavadno, in tudi v postavah ni naročeno kaj tacega.
[t Drugo jutro ustane Ljudmila pokojna in serčna, Vetrogončič v
Pervič vpraša Dankovič: „Kako sodite Kerst pri Savici?"
|| skerbeh in z malo upanjem, ker se mu je zdelo, da ga je Medja
Vetrogončič, nekoliko zmešan, odgovori: „Ne zamerite, da nisem v tako težki in pomenljivi uri dosti zbran, odgovarjati na vprašanje o tako odtegnjeni reci; to bi raji mirnim uram prihranil; vendar naj odgovorim. Zavoljo omikanega, gladkega jezika, ki ga je Prešern pervi poskusil v tako slavni pesmi, zavoljo visokih svobodnih misel in poprej neznanega dviga svojega duha, posebno pa zavoljo samostojnosti idee tega eposa, ki je vkoreninjen v zgodovinsko, versko in društveno življenje našega naroda, bo Prešern neumerjoč in vedno štet med perve pesnike vseh narodov.
I povsod spodrinil. Medja je pa ustal ponavadi, tudi K — ski notar,
Radovedna vpraša vmes gospa: „Je li ta pesem dolga?"
po kterega je prišla Dankovičeva kočija.
Vetrogončič kot premišljevaje postoji, ter pravi: „Po zgledu vseh pevcov očaka, večnega Homera, ki si ga je Prešeren v izgled jemal, in včasi celo dosegel, ima ta pesem štiri in dvajset delov.
Ker je Vetrogončič z zadregami obdan, nameni z vojaško serč-
»Majckino preveč"! se sladko zacmiha Dankovič. Tetrogončic se pa prime za čelo, rudečica mu stopi v obraz. Da bi se očedil sramote, pravi: "Kdo bi se v tacem trenutku ne zmotil? Število sem zamenil z Vodnikovo „Ilirijo oživljeno", ta prekrasna pesem je bila pesniku v — —".
nostjo, nevarno pa zadnjo pot storiti, da bi s častjo odstopil, ali pa
„Ali ta ima štiri in dvajset bukev?" ga vpraša Dankovia še bolj sladko se cmihaje, „saj še toliko stavkov nima". Vetrogončič je podoben jutrajni zarji. Ker Dankovič več ni hotel izpraševati, poterdi notar, ki se mu je presoja izročila, Vetrogončiča s posebno milostjo vrednega gospodične.
zase vterdil voljo materno. Verze se tedaj v popotno obleko in gre
j * pred gospo, slovo jemat. Gospa se čudi Vetrogončiču in ga prosi,
naj še ostane; mu priterdi, da ga bo gospodična ljubila, da je sama
obljubila, še celo srečo mu vosi, da bo dobil tako krotko nevesto
čez malo trenutkov. Vetrogončič tedaj ostane s ponovljenim upanjem*
J Ko se je notar pripeljal, se podajo v veliko sobano. Notar se
J vsede za mizo, okoli nje so pa Dankovič, gospa, gospodična, Vetro-
gončič kot ženin in Medja kot prigodna priča.
Dankovič vesel tako imenitnega dneva z možko, počasno besedo
spregovori: „Rekel sem zadnjič, da mora moj zet poskušino iz slo
venščine prestati, sicer mu ne dam ne hčere ne dote". Notar to
precej poterdi, akoravno je nenavadno, in tudi v postavah ni naro-
I ceno kaj tacega.
i Pervič vpraša Dankovič: „Kako sodite Kerst pri Savici?"
Vetrogončič, nekoliko zmešan, odgovori: „Ne zamerite, da nisem v tako težki in pomenljivi uri dosti zbran ? odgovarjati na
~- 165 -
vprašanje o tako odtegnjeni reci; to bi raji mirnim uram prihranil; vendar naj odgovorim. Zavoljo omikanega, gladkega jezika, ki ga je Prešern pervi poskusil v tako slavni pesmi, zavoljo visokih svobodnih misel in poprej neznanega dviga svojega duha, posebno jm zavoljo samostojnosti idee tega eposa, ki je vkoreninjen v zgodovinsko, versko in društveno življenje , našega naroda, bo Prešern ne-umerjoč in vedno štet med perve pesnike vseh narodov.
' Radovedna vpraša vmes gospa: „Je li ta pesem dolga?''
Vetrogončič kot premišljevaje postoji, ter pravi: „?o zgledu vseh pevcov očaka, večnega Homera, ki si ga je Prešeren v izgled jemal, in včasi celo dosegel, ima ta pesem štiri in dvajset delov*
»Majckino preveč"! se sladko zacmiha Dankovič. Tetrogončic se pa prime za čelo, rudečica mu stopi v obraz. Da bi se^očedil sramote, pravi: wKdo bi se v tacem trenutku ne zmotil? Število sem zamenil z Vodnikovo „IIirijo oživljeno", ta prekrasna pesem je bila pesniku v — —".
„Ali ta ima štiri in dvajset bukev?" ga vpraša Dankovia še bolj sladko se cmihaje, „saj še toliko stavkov nima7'* Vetrogončič je podoben jutrajni zarji. Ker Dankovič več ni hotel izpraševati, poterdi notar, ki se mu je presoja izročila, Vetrogončiča s posebno milostjo vrednega gospodične.
Vedno se je še cmihal Dankovič, ko jame notar pisati, da bo Nace Vetrogončič kot zakonsko nevesto vzel Ljudmilo Dankovičevo, in še tako in tako. Dote bo imela gospodična 80 tisuč, ki so naloženi v Terstu pri velikem brodarju Godlariču.
Osemdeset tišuč je šumelo Vetrogončiču po ušesih, ko nagloma prisope Janez v dvorano in poda gospej tole pismo:
Blagodarna gospa!
Z velikim pomilovanjem Vam naznanim, da je včeraj veliki bro-brodar Godlarič na kant prišel. Premoženja je 80000, dolga čez 3
miljone. Vaši denarji so zgubljeni. Ob enem Vas še prosim, mi poslati 974 gld. 83 kr. za opravljanje Vašega premoženja v zadnjem
dar Godlarič na kant prišel. Premoženja je 80000, dolga čez 3
letu.
miljone. Vaši denarji so zgubljeni. Ob enem Vas še prosim, mi
Ves Vam podložni
poslati 974 gld. 83 kr. za opravljanje Vašega premoženja v zadnjem
V Terstu 1. junija 18 .. Dr. Zavijač.
letu. Ves Vam podložni
"Večni Bog!" zakriči gospa, in zgrudi se znak Janezu v roke. Sapa ji je skoraj zastala, oči je zatisnila, kakor v omedlevci. Skočijo po vodo, pa preden jo prineso, se gospa zave, in spregovori s potertim glasom:
V Terstu 1. junija 18 . . Dr. Zavija c.
f/Večni Bog!7' žakriči gospa, in zgrudi se znak Janezu v roke. Sapa ji je skoraj zastala, oči je zatisnila, kakor v omedlevci. Skočijo po vodo, pa preden jo prinesd, se gospa zave, in spregovori s potertim glasom:
„Hudo nas je zadela nesreča, pa dana je tudi tolažba, saj bodo gospod Vetrogončič naš zet, in vsaj hči bo preskerbljena, za naju dva bo pa že Bog skerbel".
Dankovič je še le pri teh besedah občutil pezo tega pisma. Na stol čečne in komaj diha.
Vetrogončič pa. pravi, še od mize odtegovaje: „Moja ljubezen je bila velika, ni se ji odgovorilo, . Slabo je možu imeti ženo y, ki ga mne ljubi. In zdaj pride še to hudo znaminje. Žal mi je, da ne morem vzeti gospodične. Gospodična ga pa zaverne: »Prepričana sem, gospod Vetrogončič, da me resnično ljubite, tudi jaz vas ljubim od zdaj. Vse sovraštvo se mi je v ljubezen spremenilo".
tk ■ nn-nt^rrfMinrr-^fi in liiir^iiiiiMiiMitt
— f66 ~~
167 •—
ljubi. In zdaj pride še to hudo znaminje. Žal mi je,■-,da ne morem vzeti gospodične.
Gospodična ga pa zaverne: »Prepričana sem, gospod Vetrogončič, da me resnično ljubite, tudi jaz vas ljubim od zdaj. Vse sovraštvo se mi je v ljubezen spremenilo".
Vetrogončič se pa vedno odmikuje rekoč: „Da, prav žal mi je, da ne morem doseči te časti. Znamenja so pomenljive; srečen, kogar spomini o pravem časti svarijo. Zoper osodo ne smem ravnati".
S temi besedami se je Vetrogončič tako odmaknil, da ga čez malo časa več ni bilo viditi v celem gradu.
Gospa je komaj zakrivala jeze nad svojo slepoto in Vetrogon-čičevoVetrogončičevo sleparijo/. Zdaj stopi Medja pred gospo, rekoč: ^"Morebiti se smem jaz prederzniti, da vas prosim za roko blage gospodične; upam, da bom zamogel s svojim umom in premoženjem vsem dostojno pripomoči".
Gospa je bila ginjena, prosi dohtarja odpuščanja, izroči mu hčer in tudi tistih osemdeset tisuč dote, ker pismo je bilo izmišljeno,.
Ko pred duri pridejo, stopi Janez zvito se smejaje k dohtarju rekoč:
;/"Dobro smo jo izmislili, ali ne gospod?"
„Ne bil bi mislil'"', odgovori dohtar.
„Saj sem vam rekel, da bote dobili gospodično, pa presneto težko sem gospo v zvijačo pregovoril. fcejteLejte si no! Zoper vas je bila nastavljena zvijača, in vi sami ste jo izmislili".
Navada je, da se pisatelj tudi na kritiko oberne, jo malo okrega ali zaverne, ali memraje memo nje odlazi, kakor memo razdraženega psa na verigi. Se ve da nikomur ni ljubo, da drugi za njim popravljajo. čutimČutim, da bo tudi za mano dokaj popravljati v jeziku in v mislih. Vendar serčno stopim pred kritiko. Narodu je bolje, da se slabo pred ko mogoče zatare, da dobremu ne jemlje prostora. Pravično in resnično naj vlada kritika z mečem ali z mokro cunjo, naj trebi naše slovstvo. Jaz še ji podveržem za vselej, naj me rešeta po pravici hudo, ne bo me ostrašila, ne bo mi dala /7Anlass"Anlass-a, meine der Sla-vistikSlavistik gewogene Feder ruhen zu lassen".
|
